Veliko ljudi hoče razvrednotiti obstoj kulturnega marksizma z argumentom, da sam Karl Marx nikoli ni uporabljal ali omenjal tega izraza.
Že iz samega naziva ˝kulturni marksizem˝ bi moralo biti jasno, da to ni klasičen ekonomski marksizem, čeprav večina podpornikov kulturnega marksizma podpira tudi ekonomski marksizem, saj vidijo pot kulturne subverzije le kot sredstvo za dosego cilja. Povezava med kulturnim in ekonomskim marksizmom je, da oba delujeta po istem principu˝ zatiranih˝ in ˝zatiralcev˝ . Tako kulturni kot tudi ekonomski marksizem, uporabljata oba isto dialektično strategijo za dosego cilja. Ekonomski marksizem postavlja v vlogo zatiralca kapitalizem, kulturni marksisti pa trdijo, da je heteroseksualen beli moški s svojo kulturo, družino in rasno identiteto ta, ki zatira druge.
Razlog za nastanek kulturnega marksizma tiči v neuspehu ekonomskega marksizma v evropski civilizaciji. Teoretiki Frankfurtske šole so rekli, da je Zahodna civilizacija in kultura ta, ki je držala delavski razred v nevednosti in da zaradi le te delavci ne prepoznajo svojih resničnih razrednih interesov ter, da bo delavski razred sprejel marksizem šele, ko bo zahodna kultura uničena.
Da bi v tem uspeli, so označili družino, rasno identiteto in seksualno moralo kot prepreke zaradi katerih se delavski razred ne poistoveča s svojo pravo razredno zavestjo in s svojimi resničnimi interesi. Delavci zvesti svojim narodom, družinam in rasni identiteti so sovražno nastrojeni do komunističnih idej, zato je bilo treba vse te koncepte uničiti od znotraj. Delavce so zamenjale tako imenovane˝ manjšine˝ ( kljub temu, da ravno te manjšine predstavljajo večinsko prebivalstvo našega planeta), ki naj bi se pomešale z belim delavskim razredom in s tem tudi oslabile njegovo poistovečanje z rasno in kulturno dediščino. Zaradi tega je postal beli delavski razred glavna tarča genocidne agende multikulturalizma.
Kulturni marksizem je v bistvu rezultat neuspeha ekonomskega marksizma. To je marksizem v katerem je ekonomska teorija preobražena v kulturno, za katero pa se še vedno skriva ista ideologija, le strategija in sredstva za dosego cilja so druga. Ironija pri kulturnem in ekonomskem marksizmu je, da današnja finančna elita bankirjev in globalistov podpira skrajno levico prav tako kot je Wall Street financiral boljševike. Rojstni kraj kulturnega marksizma, Inštitut za družbene raziskave (Frankfurtska šola), je financiral premožen kapitalist Herman Veil, ki je z ogromno vsoto denarja podprl svojega marksističnega sina Felixa, da bi lahko odprl inštitut.
Kulturni marksizem vsebuje ogromno mero degeneracije, zato bi mu veliko staromodnih komunistov, predvsem tistih, ki prisegajo na Stalina, nasprotovalo. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je narava Frankfurtske šole marksistična in da je le ta ustvarila kulturni marksizem le kot drugačno sredstvo za doseganje starega cilja, marksizma.
Kritična teorija je kulturni marksizem
Če hočemo razumeti kulturni marksizem, moramo razumeti kritično teorijo in način na katerega se je akademiki poslužujejo v Zahodni civilizaciji. Kritična teorija je v bistvu kritika vseh temeljev Evropske civilizacije kot rasističnih, seksističnih, antisemitskih in zatiralnih. S tem se spodkopava Evropsko civilizacijo, očrni našo zgodovino in naše prednike ter napada našo kulturo tako, da Evropejci izgubijo vsako vez s svojimi rasnimi in kulturnimi koreninami ter začnejo čutiti v sebi zmotno krivdo in moralno sramoto. Ta subverziven napad na zavest Evropejcev prek medijev in akademij je bil posebej ustvarjen za uresničitev določenih ciljev. Židovski teoretiki Frankfurtske šole so bili tisti, ki so zastrupili vodnjak akademskih institucij Evrope, le te pa sedaj ustvarjajo generacije indoktriniranih robotov, ki slepo požirajo njihove laži.
Kritična teorija se lahko nanaša na različne stvari in ima za vsako izmed njih specifično kritiko. Poznamo na primer kritično teorijo rase, ki kritizira raso. Zatem imamo kritično teorijo družine, ki kritizira tradicionalno družino, kritično teorijo spola, ki napada heteroseksualne temelje zdrave družbe, kritično teorijo patriarhata , ki napada moškega in vlogo očeta ter je obenem tudi del feministične agende. Imamo tudi kritično teorijo umetnosti in literature, ki napada umetniške in literarne aspekte Evrope.
Že iz samega naziva ˝kulturni marksizem˝ bi moralo biti jasno, da to ni klasičen ekonomski marksizem, čeprav večina podpornikov kulturnega marksizma podpira tudi ekonomski marksizem, saj vidijo pot kulturne subverzije le kot sredstvo za dosego cilja. Povezava med kulturnim in ekonomskim marksizmom je, da oba delujeta po istem principu˝ zatiranih˝ in ˝zatiralcev˝ . Tako kulturni kot tudi ekonomski marksizem, uporabljata oba isto dialektično strategijo za dosego cilja. Ekonomski marksizem postavlja v vlogo zatiralca kapitalizem, kulturni marksisti pa trdijo, da je heteroseksualen beli moški s svojo kulturo, družino in rasno identiteto ta, ki zatira druge.
Razlog za nastanek kulturnega marksizma tiči v neuspehu ekonomskega marksizma v evropski civilizaciji. Teoretiki Frankfurtske šole so rekli, da je Zahodna civilizacija in kultura ta, ki je držala delavski razred v nevednosti in da zaradi le te delavci ne prepoznajo svojih resničnih razrednih interesov ter, da bo delavski razred sprejel marksizem šele, ko bo zahodna kultura uničena.
Da bi v tem uspeli, so označili družino, rasno identiteto in seksualno moralo kot prepreke zaradi katerih se delavski razred ne poistoveča s svojo pravo razredno zavestjo in s svojimi resničnimi interesi. Delavci zvesti svojim narodom, družinam in rasni identiteti so sovražno nastrojeni do komunističnih idej, zato je bilo treba vse te koncepte uničiti od znotraj. Delavce so zamenjale tako imenovane˝ manjšine˝ ( kljub temu, da ravno te manjšine predstavljajo večinsko prebivalstvo našega planeta), ki naj bi se pomešale z belim delavskim razredom in s tem tudi oslabile njegovo poistovečanje z rasno in kulturno dediščino. Zaradi tega je postal beli delavski razred glavna tarča genocidne agende multikulturalizma.
Kulturni marksizem je v bistvu rezultat neuspeha ekonomskega marksizma. To je marksizem v katerem je ekonomska teorija preobražena v kulturno, za katero pa se še vedno skriva ista ideologija, le strategija in sredstva za dosego cilja so druga. Ironija pri kulturnem in ekonomskem marksizmu je, da današnja finančna elita bankirjev in globalistov podpira skrajno levico prav tako kot je Wall Street financiral boljševike. Rojstni kraj kulturnega marksizma, Inštitut za družbene raziskave (Frankfurtska šola), je financiral premožen kapitalist Herman Veil, ki je z ogromno vsoto denarja podprl svojega marksističnega sina Felixa, da bi lahko odprl inštitut.
Kulturni marksizem vsebuje ogromno mero degeneracije, zato bi mu veliko staromodnih komunistov, predvsem tistih, ki prisegajo na Stalina, nasprotovalo. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je narava Frankfurtske šole marksistična in da je le ta ustvarila kulturni marksizem le kot drugačno sredstvo za doseganje starega cilja, marksizma.
Kritična teorija je kulturni marksizem
Če hočemo razumeti kulturni marksizem, moramo razumeti kritično teorijo in način na katerega se je akademiki poslužujejo v Zahodni civilizaciji. Kritična teorija je v bistvu kritika vseh temeljev Evropske civilizacije kot rasističnih, seksističnih, antisemitskih in zatiralnih. S tem se spodkopava Evropsko civilizacijo, očrni našo zgodovino in naše prednike ter napada našo kulturo tako, da Evropejci izgubijo vsako vez s svojimi rasnimi in kulturnimi koreninami ter začnejo čutiti v sebi zmotno krivdo in moralno sramoto. Ta subverziven napad na zavest Evropejcev prek medijev in akademij je bil posebej ustvarjen za uresničitev določenih ciljev. Židovski teoretiki Frankfurtske šole so bili tisti, ki so zastrupili vodnjak akademskih institucij Evrope, le te pa sedaj ustvarjajo generacije indoktriniranih robotov, ki slepo požirajo njihove laži.
Kritična teorija se lahko nanaša na različne stvari in ima za vsako izmed njih specifično kritiko. Poznamo na primer kritično teorijo rase, ki kritizira raso. Zatem imamo kritično teorijo družine, ki kritizira tradicionalno družino, kritično teorijo spola, ki napada heteroseksualne temelje zdrave družbe, kritično teorijo patriarhata , ki napada moškega in vlogo očeta ter je obenem tudi del feministične agende. Imamo tudi kritično teorijo umetnosti in literature, ki napada umetniške in literarne aspekte Evrope.
Herbert Marcuse, eden izmed glavnih teoretikov Frankfurtske šole in kritične teorije
Kritična teorija se lahko v bistvu uporablja proti vsemu kar se znajde kot prepreka na poti socialne in kulturne revolucije, ki so jo začeli židovski teoretiki Frankfurtske šole. Je preprosta strategija, ki pa ima uničujoče posledice. Upremo se ji lahko le tako, da zopet zavzamemo nadzor nad našimi institucijami ter jo razkrinkamo kot strupeno propagando, tako da novim generacijam ne bodo več mogli prati možganov z sovraštvom do samih sebe, svoje zgodovine, prednikov, svoje kulture in svojega naroda.
Očistimo naše medije ter akademske in politične institucije teh petokolonašev!
Kulturni marksizem in Heglova dialektika
Uspeh komunizma in kulturnega marksizma leži v stalnem ustvarjanju delitev znotraj naroda. Komunisti se poslužujejo delitve glede na razredno pripadnost, kulturni marksisti pa predvsem glede na raso, religijo in kulturo, da bi s tem dosegli že vnaprej določene cilje. To je proces Heglove dialektike v katerem trčita teza in antiteza, da bi iz njiju nastala že vnaprej določena sinteza. Taktika znana tudi kot ˝razdeli in zavladaj˝, ki jo vodijo ideološki nameni.
Kulturni marksisti na primer podpirajo radikalne homoseksualce, vendar pa ne zato, ker bi jim res želeli pomagati , temveč zato da bi se na ta način uprli moralnim vrednotam in tradiciji Evropske kulture. Homoseksualci so za njih samo sredstvo, saj je radikalna homoseksualnost orožje, ki ga lahko uporabijo proti morali, tradicionalnim vrednotam in kulturi institucije, ki je za komunizem predstavljala neprehodno prepreko. Torej, homoseksualci so pomembni samo kot eno izmed sredstev za uresničitev večjega in bolj obširnega načrta kulturnih marksistov.
Še en primer je bil komunističen razredni boj.
Komunisti so morali ustvariti razkol, da bi lahko mobilizirali velik del prebivalstva, ki bi opravilo njihovo umazano delo in s tem omogočilo komunističen prevzem oblasti. Brez mantre o razrednem boju komunisti nikoli nebi imeli dovolj lesa za svoje ognje oziroma nebi dosegli svojih ciljev.
Nacionalisti zagovarjajo rasno in kulturno solidarnost in ne neke multi-rasne razredne vojne, ki naši rasi ne koristi v nobenem pogledu. Nacionalizem noče ustvarjati delitev in razkola, temveč je njegov cilj utrditi in zaščititi to kar je naše in to kar bodo nekoč podedovali naši otroci. Kulturni marksisti vedno znova trdijo, da je cilj nacionalizma ustvarjanje razkola znotraj delavskega razreda z rasno delitvijo, resnica pa je, da je prav levica ta, ki se vedno poslužuje taktike ustvarjanja delitev in razkolov, da bi dosegla svoje namene. Elita globalistov v medijih, bančništvu in politiki je ta, ki je pripeljala horde nebelih imigrantov v naše domovine, da bi razdelila in posledično tudi uničila beli delavski razred in prav ta elita ima popolno podporo komunistične, kulturno marksistične levice.
Nacionalizem ne deli temveč združuje. Levica je ta, ki izkorišča delavski razred kot orodje hegelskega konflikta in ta, ki podpira množično imigracijo zato, da bi uničila homogenost bele Evrope in izbrisala njene narode, kulturo in identiteto. Vse to v imenu tako imenovane enakosti.
Kulturni marksisti podpirajo vsako skupino iz roba družbe, ki je potencialno dovolj militantna in ki jo je mogoče zmanipulirati, da se počuti prikrajšano zaradi večinskega prebivalstva. Takšne skupine podpirajo zato, da bi oslabili temelje družbe. Borba med dvema nasprotujočima si silama se lahko konča le z enim zmagovalcem ali pa z dogovorom, kjer mora ena stran popustiti. To popuščanje je vedno v korist kulturnim marksistom in njihovim ciljem, vendar pa se nikoli ne ustavijo pri tem, temveč se vedno znova poslužujejo Heglovih metod, da bi nasprotna stran še bolj popuščala.
Preprosto povedano, komunizem oz. kulturni marksizem izkorišča konflikte med različnimi skupinami, da bi dosegel že vnaprej določen cilj , medtem ko nacionalizem kulturno in rasno združuje ljudstvo , da bi ščitil narod in zagotovil varnost in blaginjo naroda in ljudstva. Komunizem in Kulturni marksizem predstavljata uničenje in razkol, nacionalizem pa zaščito in ohranitev.
Prevedeno iz www.smashculturalmarxism.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar