Letos smo obeležili 27. obletnico osamosvojitve naše domovine.
Pred 27. leti je naš narod složno rekel ne komunizmu, zapustil takratno
Jugoslavijo, ter se odločil, da si bo sam krojil svojo usodo, sam izbral svojo
pot v prihodnost. To so bili svetli dnevi ponovnega prebujanja naše identitete,
narodne zavesti ter želje slovenskega naroda po samoodločanju. Dovolj je bilo
internacionalizma, dovolj je bilo tega, da drugi odločajo o naši usodi, Slovenci
nismo bili več le eden izmed mnogih narodov v neki večji skupni državi, temveč
smo ponosno stali, samostojno in trdno odločeni, da na naši zemlji tujci ne bodo
več vladarji.
Vendar pa so se nad
našo domovino kmalu zopet začeli zgrinjati temni oblaki, saj so se na mnogih
položajih naše mlade države znašli stari komunisti, ki so, čeprav so si nadeli
masko demokracije, ostali zvesti temeljnim idejam marksistične doktrine in
internacionalizma. Ta preobrazba za njih verjetno ni bila niti tako težka saj
konec koncev tako marksizem kot tudi moderna demokracija stojita na istem
principu enakosti vseh ljudi, ter postavljata na prvo mesto število mase in ne sposobnosti
posameznika. Ravno ta nova demokratična ureditev naše domovine pa je omogočila
novim silam dekadence, ki so prišle k nam iz zahodnih demokracij, da se
zasidrajo tudi v naši družbi, ter začnejo med nami širiti razne nove lažne
doktrine liberalizma, egalitarizma, multikulturalizma, hedonizma in
potrošništva, ki so v združevanju s starimi marksističnimi nazori ustvarile v naši deželi kulturno hegemonijo
levice, katera danes ironično vlada, v
manjšem ali večjem obsegu, v vseh kapitalističnih deželah zahodnega sveta. Ta
hegemonija tako imenovanega kulturnega marksizma se je pri nas še bolj utrdila
z vstopom Slovenije v EU leta 2004, obenem pa smo s tem zopet izgubili svojo
resnično neodvisnost, saj naši voditelji v veliki meri danes poslušajo ukaze iz
Bruslja, tako kot so jih nekoč iz
Beograda. Slovenija je, zaradi politikov, ki so pod masko skupnih interesov in
lažnih obljub, delovali predvsem sebi v korist, zopet postala le nekakšna
vazalna dežela, podrejena volji in oblasti neke večje sile. Vendar pa tokrat ne
gre za neko silo, ki je hotela ustvarjati novo umetno skupnost iz različnih,
vendar pa bolj ali manj sorodnih narodov, kot je to počela Jugoslavija. Gre za
veliko nevarnejšo tiranijo, ki se skriva pod lepim obrazom tolerance, ter želi
v imenu združevanja človeštva izbrisati vse avtohtone evropske narode, ter z
demografsko zamenjavo in rasnim mešanjem ustvariti novega modernega evropskega
človeka, ki bi naj bil, po besedah idejnega očeta Evropske unije Richarda von
Coudehove-Kalergija »mešane rase, podoben starodavnim Egipčanom«, ta nova
mešana »Euroazijsko-negroidna rasa
prihodnosti« pa naj bi, kot pravi še danes cenjeni Kalergi » nadomestila
trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov«.
Pod starimi
marksisti, ki so želeli ustvarjati neko novo jugoslovansko socialistično
ljudstvo, nam je grozila delna ali popolna izguba našega jezika, tradicij in
kulture, ki pa pravzaprav nikoli dokončno ne umre dokler se obdrži vsaj v delu
kolektivnega spomina naroda, pod novimi kulturnimi marksisti, ki četudi niso
vedno neposredno na oblasti, usmerjajo tok današnje družbe, pa je v nevarnosti
celoten obstoj našega naroda. Grozi nam, da bomo kot eden izmed evropskih
narodov, ki stojijo na poti multikulturnega napredka, le ta v praksi predstavlja predvsem uničenje
avtohtonih belih narodov, postali manjšina v lastni domovini, dokler ne bomo v novi multi-rasni družbi
moderne Evrope popolnoma izginili. Seveda se mnogim Slovencem danes zdijo
takšne trditve verjetno pretirane in nemogoče, vendar pa bo morda prišel dan,
ko ne bo več nikogar, ki bi se spominjal naše kulture, nikogar, ki bi lahko
ponovno obudil naše tradicije in običaje, ter zopet postavil narodno identiteto in družino v
center družbe. Politični sistemi pridejo
in gredo, smrt ljudstva pa je večna. Marsikdo se verjetno sprašuje, zakaj bi
današnji voditelji Evropske unije sploh želeli povzročiti to uničenje
tradicionalne Evrope, ter kakšni interesi vplivnih elit se skrivajo za vsem
tem? Ruski pisatelj Aleksander
Solženicin v svojem delu »Dve stoletji skupaj«, ki se ukvarja z
judovsko-ruskimi odnosi, piše: »Nesrečna industrijska logika je, da bi s
celokupnim združevanjem človeštva postala organizacija življenja na Zemlji bolj
preprosta«, ter dodaja »vendar pa bi bilo takšno življenje toliko bolj mučno«. Odgovor pa lahko iščemo tudi pri bolj
neposrednih virih, Brock Cisholm, prvi generalni direktor Svetovne zdravstvene
organizacije med leti 1948-53, je recimo predlagal, da »morajo ljudje povsod
omejiti rojstva in obenem promovirati rasno mešane zakone, česar rezultat bo
stvaritev ene same rase na svetu, ki jo bo lahko usmerjevala centralna oblast«.
Prav tako velja omeniti znanega ameriškega bankirja Davida Rockeffelerja, ki je
v svojih spominih leta 2002. zapisal: » Nekateri označujejo mojo družino in
mene za internacionaliste, ki z drugimi po svetu spletkarijo, da bi izgradili
bolj globalno integrirano ekonomsko in politično strukturo, en združen svet, če
želite. Na takšne optožbe lahko le ponosno odgovorim, da sem kriv.« Ali pa
Georga Soroša, znanega poslovneža in »humanitarca«, financerja raznih nevladnih
»človekoljubnih« organizacij, ki je kratko in jedrnato opisal svoje namene:
»Naš načrt je obravnavati zaščito beguncev kot naš cilj, nacionalne meje pa kot
prepreko«. To je le nekaj virov, ki jasno prikazujejo cilje globalistov,
preprosto povedano: združeno človeštvo s
katerim upravljajo mednarodne elite. Za dosego tega cilja je treba ustvariti
zgoraj omenjenega rasno mešanega človeka, kar je tudi resničen cilj podpore množičnega
priseljevanja v Evropo, ter politike odprtih mej. Da bi evropski narodi to
sprejeli pa je bilo najprej treba uničiti ali redefinirati vsako obliko
nacionalne ali rasne zavesti, tradicionalne vrednote, občutek narodne
pripadnosti in skupne identitete, ter predvsem družino, ki je bila vedno temelj
evropskih družb in civilizacije. To nalogo so si zadali intelektualci
Frankfurtske šole, pionirji kulturnega marksizma, ki so sprevideli, da z
nasilnimi marksističnimi revolucijami ne bo mogoče »prevzgojiti« evropskega
človeka, ter so se podali na »dolgo pot skozi institucije«, ki jo je začrtal
italijanski komunist Antonio Gramsci. Odraz tega vidimo pri Maxu Horkheimerju,
ki je leta 1930. postal direktor
Frankfurtske šole, znane tudi kot Inštitut za družbene vede : » Revolucija ne bo dosežena z orožjem, temveč
bo prišla v obdobju večih let in generacij, ko se bomo postopoma uspeli
infiltrirati v njihove izobraževalne ustanove, ter na politične položaje. Tako
bomo počasi uvajali marksizem, medtem, ko se bomo pomikali proti univerzalnemu
egalitarizmu«. Spremembe, ki so prisotne v Evropi od druge polovice 20.
stoletja, širjenje materializma in liberalnega individualizma, nenehna kritika
belega človeka in njegovih dosežkov, ter poveličevanje raznih nekoč marginalnih
skupin, ki iz dneva v dan besno zahtevajo več pravic, ter ustvarjanje novih
vrednot, ki so produkt nove zgoraj omenjene levičarsko liberalne kulturne
hegemonije le potrjujejo te besede. Ko slišimo razne evropske politike kako
vedno znova ponavljajo, da je multikultura edina pot v prihodnost, mislijo
verjetno s tem na interese svojih financerjev, saj nas, narode Evrope, ta pot ne vodi v
prihodnost, temveč v svet, v katerem prihodnosti za nas ne bo. To so cilji
mednarodnih elit, samooklicanih človekoljubov, vplivnih poslovnežev, bankirjev
in globalistov. Skorumpirani politiki in razne nevladne organizacije pa
opravljajo njihovo umazano delo.
Dotok tujih rasnih elementov v genski bazen Evrope,
katerega posledice lahko danes vidimo med drugim predvsem na Švedskem, v
Franciji, Angliji, Nemčiji in Italiji, je bil v preteklosti v Sloveniji, ter v
vzhodnoevropskih državah, ki so po drugi svetovni vojni padle v kremplje
komunistom, komaj da sploh prisoten, morda z izjemo Rusije, kamor se je selilo
prebivalstvo azijatskih dežel Sovjetske unije. Razlog za to je bil seveda, da
je bil tujcem bolj privlačen demokratičen zahod od dežel v katerih naj bi
vladala cenzura in diktatura. Kasneje, v 90. letih so bile tu še vojne, nižji
ekonomski standardi, nesigurne razmere in ostali razlogi zaradi katerih so se
te dežele izognile marsikaterim korenitim demografskim spremembam, ki jih danes
vidimo drugje. Vendar pa so se internacionalne elite, verjetno v strahu pred
vse večjim odporom do množičnega priseljevanja, ki se prebuja v Evropi, očitno
odločile, da je treba multikulturni proces pospešiti, ter da je skrajni čas, da
tudi mi in bivše socialistične dežele vzhodne Evrope občutimo lepote
multikulture. Tako so arhitekti novega združenega človeštva sprožili val množičnega priseljevanja pod pretvezo
begunske krize, ki kljub temu, da se stvari v Siriji umirjajo ter, da večina teh prišlekov sploh ni iz
vojnih področji, traja še danes, ter nam s seboj prinaša »kulturno obogatitev«
in »raznolikost«. Medtem, ko levičarji kričijo o sočutju, človeštvu in
solidarnosti, prihaja nad nas val katerega udarec je lahko mnogo bolj
katastrofalen, kot si večina naših sonarodnjakov sploh predstavlja. Prav tako
je tudi dekadenca materializma, ki prinaša s seboj pretirani individualizem,
zaradi katerega posameznik izgubi občutek kakršnekoli nacionalne zavesti, ter
potrošniški način življenja, pustila pečat na našem narodu. Nizka udeležba,
tako prejšnjih, kot tudi letošnjih volitev, nam govori, da očitno naš narod
nima več vere v demokracijo, za katero je že Sokrat naznanil, da se bo izrodila
v tiranijo tatov, goljufov in moči željnih kriminalcev. Vendar žal ne gre za
to, da bi ljudje uvideli resničnost te izjave, ter zato začeli zavračati
današnjo demokratično ureditev, temveč gre bolj za neko apatijo, za splošno
ravnodušnost. Kot je bilo že zgoraj napisano, ta dekadenca ni nekaj
naključnega, temveč gre za lažji nadzor nad masami, ki ne čutijo več skupnih
korenin, ki ne stojijo skupaj kot narod, temveč jih sestavljajo posamezniki,
katerim je lastno udobje pomembnejše od prihodnosti njihove domovine. Ta
dekadenca je bila predpogoj za pasiven sprejem sprememb v naši družbi, ki nas
pomikajo v smer nacionalnega propada. Liberalne ideje, ki postavljajo
posameznika in njegove pravice nad domovino in dolžnosti, ki jih ima do nje,
oziroma te dolžnosti celo zanikajo, pomešane z materializmom in lažnimi
trditvami o splošni enakosti in istosti celotnega človeštva, ki zanikajo
resnično naravno raznolikost ljudstev, so bolj nevarne in pogubne za narod, kot
kakršnakoli tuja invazija ali zunanja grožnja. In te strupene ideje niso k nam
prinesli neki migranti, temveč so sad domačih izdajalcev, ki delujejo v
interesu tujih sil in mednarodnih elit.
Zato moramo razumeti, da so ravno tisti, ki širijo te ideje odgovorni za
počasen razkroj naših tradicij, vrednot in identitete. Oni so odgovorni za
ravnodušnost in pomankanje nacionalne zavesti, ki mora biti predpogoj za vsako
zdravo družbo. Če bo z leti tudi Slovenija postala multikulturna država v
kateri bodo posilstva, kraje, nasilništvo in izživljanje nad avtohtonim
prebivalstvom postalo del vsakdana, kot lahko to vidimo v današnjih primerih
multirasnih družb, bodo za vso trpljenje in bolečine našega naroda prav tako
odgovorni ti glasniki dekadence, sebičneži, ki so za lastno udobje in moč v
sedanjosti pripravljeni žrtvovati celotno prihodnost svojega naroda. Kaj bo
sledilo v bližnji prihodnosti je seveda odvisno od politike, levica želi
sprejemati trume imigrantov, beguncev iz dežel kjer sploh ni vojne, desnica pa
bo ta pritok tujcev poskušala nadzirati, delno preprečevati, morda za določen
čas celo popolnoma ustaviti. V vsakem primeru upanje za Slovenijo, kot tudi za
Evropo še vedno obstaja, vendar pa čas teče in končna usoda naših narodov ni
odvisna le od leviih ali desnih strank, temveč od naše zmožnosti da prepoznamo
notranje grožnje in vzroke za trenutna dogajanja, da očistimo našo družbo teh zgrešenih in zlonamernih
doktrin, ter da povrnemo duh narodne enotnosti našemu ljudstvu. Zato se
spomnimo dejanj, ki so bila leta 1991. posledica ravno tega duha enotnosti in
narodne pripadnosti, ter odločno stojmo proti vsem, ki želijo gorje našemu
ljudstvu. Za konec se spomnimo še citata Marka Tulija Cicera, ki je pred več
kot dva tisoč leti veljal za Rim, toliko kolikor velja tudi danes za Slovenijo
in Evropo: » Narod lahko preživi tako lastne bedake, kot tudi tiste, ki so
častihlepni. Ne more pa preživeti izdaje, ki prihaja od znotraj. Sovražnik, ki
stoji pred obzidjem ter javno razkazuje svoje barve, ni tako nevaren kot
izdajalec znotraj zidov, ki se giblje med ljudstvom, njegovi šepeti pa odmevajo
na ulicah, ter se jih lahko sliši tudi v dvoranah vlade. Izdajalca se ne da
prepoznati,s svojimi žrtvami se pogovarja v njim domačem narečju, ter nosi isti
obraz, ki ima iste argumente. Igra na karte sebičnosti, ki se skriva v srcih
vseh ljudi. Prinaša gnilobo v dušo naroda, deluje prikrito v noči, ter tako
spodkopava mestne temelje, ter zastruplja politično telo, dokler se to ne more
več upirati. Je bolj nevaren od vsakega morilca.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar