sobota, 14. julij 2018

Kaj je kulturni marksizem

Veliko ljudi hoče razvrednotiti obstoj kulturnega marksizma z argumentom, da sam Karl Marx nikoli ni uporabljal ali omenjal tega izraza.

Že iz samega naziva ˝kulturni marksizem˝ bi moralo biti jasno, da to ni klasičen ekonomski marksizem, čeprav večina podpornikov kulturnega marksizma podpira tudi ekonomski marksizem, saj vidijo pot kulturne subverzije le kot sredstvo za dosego cilja. Povezava med kulturnim in ekonomskim marksizmom je, da oba delujeta po istem principu˝ zatiranih˝ in ˝zatiralcev˝ . Tako kulturni kot tudi ekonomski marksizem, uporabljata oba isto dialektično strategijo za dosego cilja. Ekonomski marksizem postavlja v vlogo zatiralca kapitalizem, kulturni marksisti pa trdijo, da je heteroseksualen beli moški s svojo kulturo, družino in rasno identiteto ta, ki zatira druge.

Razlog za nastanek kulturnega marksizma tiči v neuspehu ekonomskega marksizma v evropski civilizaciji. Teoretiki Frankfurtske šole so rekli, da je Zahodna civilizacija in kultura ta, ki je držala delavski razred v nevednosti in da zaradi le te delavci ne prepoznajo svojih resničnih razrednih interesov ter, da bo delavski razred sprejel marksizem šele, ko bo zahodna kultura uničena.

Da bi v tem uspeli, so označili družino, rasno identiteto in seksualno moralo kot prepreke zaradi katerih se delavski razred ne poistoveča s svojo pravo razredno zavestjo in s svojimi resničnimi interesi. Delavci zvesti svojim narodom, družinam in rasni identiteti so sovražno nastrojeni do komunističnih idej, zato je bilo treba vse te koncepte uničiti od znotraj. Delavce so zamenjale tako imenovane˝ manjšine˝ ( kljub temu, da ravno te manjšine predstavljajo večinsko prebivalstvo našega planeta), ki naj bi se pomešale z belim delavskim razredom in s tem tudi oslabile njegovo poistovečanje z rasno in kulturno dediščino. Zaradi tega je postal beli delavski razred glavna tarča genocidne agende multikulturalizma.

Kulturni marksizem je v bistvu rezultat neuspeha ekonomskega marksizma. To je marksizem v katerem je ekonomska teorija preobražena v kulturno, za katero pa se še vedno skriva ista ideologija, le strategija in sredstva za dosego cilja so druga. Ironija pri kulturnem in ekonomskem marksizmu je, da današnja finančna elita bankirjev in globalistov podpira skrajno levico prav tako kot je Wall Street financiral boljševike. Rojstni kraj kulturnega marksizma, Inštitut za družbene raziskave (Frankfurtska šola), je financiral premožen kapitalist Herman Veil, ki je z ogromno vsoto denarja podprl svojega marksističnega sina Felixa, da bi lahko odprl inštitut.

Kulturni marksizem vsebuje ogromno mero degeneracije, zato bi mu veliko staromodnih komunistov, predvsem tistih, ki prisegajo na Stalina, nasprotovalo. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je narava Frankfurtske šole marksistična in da je le ta ustvarila kulturni marksizem le kot drugačno sredstvo za doseganje starega cilja, marksizma.

Kritična teorija je kulturni marksizem

Če hočemo razumeti kulturni marksizem, moramo razumeti kritično teorijo in način na katerega se je akademiki poslužujejo v Zahodni civilizaciji. Kritična teorija je v bistvu kritika vseh temeljev Evropske civilizacije kot rasističnih, seksističnih, antisemitskih in zatiralnih. S tem se spodkopava Evropsko civilizacijo, očrni našo zgodovino in naše prednike ter napada našo kulturo tako, da Evropejci izgubijo vsako vez s svojimi rasnimi in kulturnimi koreninami ter začnejo čutiti v sebi zmotno krivdo in moralno sramoto. Ta subverziven napad na zavest Evropejcev prek medijev in akademij je bil posebej ustvarjen za uresničitev določenih ciljev. Židovski teoretiki Frankfurtske šole so bili tisti, ki so zastrupili vodnjak akademskih institucij Evrope, le te pa sedaj ustvarjajo generacije indoktriniranih robotov, ki slepo požirajo njihove laži.

Kritična teorija se lahko nanaša na različne stvari in ima za vsako izmed njih specifično kritiko. Poznamo na primer kritično teorijo rase, ki kritizira raso. Zatem imamo kritično teorijo družine, ki kritizira tradicionalno družino, kritično teorijo spola, ki napada heteroseksualne temelje zdrave družbe, kritično teorijo patriarhata , ki napada moškega in vlogo očeta ter je obenem tudi del feministične agende. Imamo tudi kritično teorijo umetnosti in literature, ki napada umetniške in literarne aspekte Evrope. 
                                 Herbert Marcuse, eden izmed glavnih teoretikov Frankfurtske šole in kritične teorije
Kritična teorija se lahko v bistvu uporablja proti vsemu kar se znajde kot prepreka na poti socialne in kulturne revolucije, ki so jo začeli židovski teoretiki Frankfurtske šole. Je preprosta strategija, ki pa ima uničujoče posledice. Upremo se ji lahko le tako, da zopet zavzamemo nadzor nad našimi institucijami ter jo razkrinkamo kot strupeno propagando, tako da novim generacijam ne bodo več mogli prati možganov z sovraštvom do samih sebe, svoje zgodovine, prednikov, svoje kulture in svojega naroda.

Očistimo naše medije ter akademske in politične institucije teh petokolonašev! 

Kulturni marksizem in Heglova dialektika 

Uspeh komunizma in kulturnega marksizma leži v stalnem ustvarjanju delitev znotraj naroda. Komunisti se poslužujejo delitve glede na razredno pripadnost, kulturni marksisti pa predvsem glede na raso, religijo in kulturo, da bi s tem dosegli že vnaprej določene cilje. To je proces Heglove dialektike v katerem trčita teza in antiteza, da bi iz njiju nastala že vnaprej določena sinteza. Taktika znana tudi kot ˝razdeli in zavladaj˝, ki jo vodijo ideološki nameni. 

Kulturni marksisti na primer podpirajo radikalne homoseksualce, vendar pa ne zato, ker bi jim res želeli pomagati , temveč zato da bi se na ta način uprli moralnim vrednotam in tradiciji Evropske kulture. Homoseksualci so za njih samo sredstvo, saj je radikalna homoseksualnost orožje, ki ga lahko uporabijo proti morali, tradicionalnim vrednotam in kulturi institucije, ki je za komunizem predstavljala neprehodno prepreko. Torej, homoseksualci so pomembni samo kot eno izmed sredstev za uresničitev večjega in bolj obširnega načrta kulturnih marksistov.

Še en primer je bil komunističen razredni boj.

Komunisti so morali ustvariti razkol, da bi lahko mobilizirali velik del prebivalstva, ki bi opravilo njihovo umazano delo in s tem omogočilo komunističen prevzem oblasti. Brez mantre o razrednem boju komunisti nikoli nebi imeli dovolj lesa za svoje ognje oziroma nebi dosegli svojih ciljev. 

Nacionalisti zagovarjajo rasno in kulturno solidarnost in ne neke multi-rasne razredne vojne, ki naši rasi ne koristi v nobenem pogledu. Nacionalizem noče ustvarjati delitev in razkola, temveč je njegov cilj utrditi in zaščititi to kar je naše in to kar bodo nekoč podedovali naši otroci. Kulturni marksisti vedno znova trdijo, da je cilj nacionalizma ustvarjanje razkola znotraj delavskega razreda z rasno delitvijo, resnica pa je, da je prav levica ta, ki se vedno poslužuje taktike ustvarjanja delitev in razkolov, da bi dosegla svoje namene. Elita globalistov v medijih, bančništvu in politiki je ta, ki je pripeljala horde nebelih imigrantov v naše domovine, da bi razdelila in posledično tudi uničila beli delavski razred in prav ta elita ima popolno podporo komunistične, kulturno marksistične levice.

Nacionalizem ne deli temveč združuje. Levica je ta, ki izkorišča delavski razred kot orodje hegelskega konflikta in ta, ki podpira množično imigracijo zato, da bi uničila homogenost bele Evrope in izbrisala njene narode, kulturo in identiteto. Vse to v imenu tako imenovane enakosti.

Kulturni marksisti podpirajo vsako skupino iz roba družbe, ki je potencialno dovolj militantna in ki jo je mogoče zmanipulirati, da se počuti prikrajšano zaradi večinskega prebivalstva. Takšne skupine podpirajo zato, da bi oslabili temelje družbe. Borba med dvema nasprotujočima si silama se lahko konča le z enim zmagovalcem ali pa z dogovorom, kjer mora ena stran popustiti. To popuščanje je vedno v korist kulturnim marksistom in njihovim ciljem, vendar pa se nikoli ne ustavijo pri tem, temveč se vedno znova poslužujejo Heglovih metod, da bi nasprotna stran še bolj popuščala.

Preprosto povedano, komunizem oz. kulturni marksizem izkorišča konflikte med različnimi skupinami, da bi dosegel že vnaprej določen cilj , medtem ko nacionalizem kulturno in rasno združuje ljudstvo , da bi ščitil narod in zagotovil varnost in blaginjo naroda in ljudstva. Komunizem in Kulturni marksizem predstavljata uničenje in razkol, nacionalizem pa zaščito in ohranitev.


Prevedeno iz www.smashculturalmarxism.com

petek, 13. julij 2018

Rasa in etnična pripadnost

Tradicionalna definicija rase in narodne pripadnosti je povezana z biološkimi in sociološkimi faktorji. Rasa se nanaša na fizične karakteristike, kot so struktura kosti,kože in las ter na barvo oči. Etnična oz. narodna pripadnost pa se nanaša tudi na kulturne faktorje, ki vsebujejo nacionalnost, kulturno področje, prednike in jezik. 

Narodna pripadnost se nanaša na raso v tem smislu, da so bile kulturne tradicije pred množično imigracijo in multikulturo povezane z raso. Rasa ustvari kulturo, zato je kultura produkt rase. Rasa ni družbeni konstrukt, temveč je družba in s tem tudi kultura produkt rase. Če multikultura, kot jo poznamo dandanes, ne bi obstajala potem naziv ˝narodna pripadnost˝ ne bi bil tako nejasen, saj bi ljudje razumeli, da je to samo podaljšek rasne identitete. Naši predniki niso nikoli imeli potrebe po razlikovanju med rasno in narodno pripadnostjo, saj so vedeli, da sta rasa in narodnost povezani ena z drugo. Šele dandanes, ko ne živimo več kot homogeni narodi in nas zastrupljajo z multi-rasno propagando, se ljudje sprašujejo o razlikah med tema dvema terminoma. 

V družbi, ki jo uničuje s strani države vsiljen multikulturalizem, se narodna identiteta prebivalstva več ne povezuje s posamezno rasno identiteto, temveč postane povezana z multi-rasno identiteto, kjer lahko vsakdo izbira kaj bo bil. Musliman iz Afrike, ki živi v Britaniji se lahko na primer predstavlja kot Britanec, saj se je nova multikulturna definicija etnične in narodne pripadnosti spremenila tako, da bi ustrezala novi družbi in rasnim skupinam, ki jo sestavljajo. Zanj ni pomembno, da so njegove kulturne tradicije tuje Evropi, v tem primeru Britaniji, saj se je definicija narodne pripadnosti spremenila tako, da se vklaplja v multikulturne in multi-rasne cilje. 

Ko slišimo Afričana, ki pravi, da je po narodnosti Britanec, se to nanaša na multikulturno interpretacijo narodne pripadnosti. To je tako kot bi šel Evropejec v Kenijo kjer bi oblečen v njihovo narodno nošnjo trdil, da je sedaj po narodnosti Kenijec. Kenijci bi se seveda takemu bedaku najprej smejali, zatem pa ga izgnali iz svoje dežele. 

Multikulturalizem je vsiljen iz vrha vladajočih elit, v multikulturni družbi pa so dejstva o rasi in kulturi na novo opredeljena, da bi ustrezala trditvam globalistov, ki so ustvarili multikulturno družbo in zato ljudi spodbujajo, da bi doživljali in sprejemali svoj narod in kulturo samo kot del multi-rasne in multikulturne družbe in ne kot samostojno rasno homogeno skupino, ki vidi svojo kulturo kot produkt svoje rase in zato med njima ne dela razlik. Rasna homogenost ustvari kulturo in s tem tudi etnično in narodno identiteto ukoreninjeno v rasni homogenosti. Heterogena družba ustvari mešanico različnih ras in kultur, kjer ljudi spodbujajo, da se opredeljujejo kakorkoli jim ustreza. Azijec se lahko po narodnosti opredeljuje kot Nemec SAMO v multi-rasni družbi, ki izkrivlja resničen pomen etnične pripadnosti in narodnosti.

S tem se opredeljuje po multikulturni definiciji Nemca in ne po resnični rasni definiciji Nemca. Poleg tega bi sebe opisal tudi kot etničnega Kitajca saj se drži svojih lastnih kulturnih tradicij, ukoreninjenih v svoji rasni domovini. Torej lahko izbira in spreminja svojo narodno pripadnost glede na okolje v katerem se trenutno nahaja. Ko je med svojimi azijskimi prijatelji je etnično in rasno Kitajec, ko pa se opredeljuje po multikulturni definiciji narodnosti pa trdi, da je Nemec. Nemci pa po drugi strani seveda ne trdijo, da so etnični Kitajci samo zato, ker tu in tam jedo kitajsko hrano.

Nova multikulturna definicija etnične in narodne pripadnosti je proti interesom Evropejcev. Ta nova definicija je izkrivljena tako, da bi ustrezala, omogočila in pospešila rasno in kulturno uničenje Evrope. Nam kot nacionalistom ni treba uporabljati naziva etnična pripadnost, edini naziv, ki ga moramo uporabljati, ko zagovarjamo naše interese je rasa. Brez rasne dediščine ne bi bilo kulturne identitete ali tradicij, ki so edinstvene v različnih delih sveta. Etnične identitete se ne da kar prevzeti. Če gre Evropejec na Japonsko ne more trditi, da je zato etnični Japonec ali pa pričakovati, da bi ga tako obravnavali.

Na prvem mestu je rasa, šele zatem pride kot druga kultura in kot tretja, etnična pripadnost in identiteta. V multi-rasni družbi pa se lahko vsakdo, ne glede na to od kod prihaja, poistoveča z etnično identiteto, ki mu je najbolj všeč, tako da le ta izgubi smisel. Narodna pripadnost in etnična identiteta ima smisel in pomen samo, ko se povezuje z raso, ki jo je ustvarila.


Prevedeno iz: 
http://www.smashculturalmarxism.com