Slovenska neodvisnost in pot od socializma do kulturnega marksizma

Letos smo obeležili  27. obletnico osamosvojitve naše domovine. Pred 27. leti je naš narod složno rekel ne komunizmu, zapustil takratno Jugoslavijo, ter se odločil, da si bo sam krojil svojo usodo, sam izbral svojo pot v prihodnost. To so bili svetli dnevi ponovnega prebujanja naše identitete, narodne zavesti ter želje slovenskega naroda po samoodločanju. Dovolj je bilo internacionalizma, dovolj je bilo tega, da drugi odločajo o naši usodi, Slovenci nismo bili več le eden izmed mnogih narodov v neki večji skupni državi, temveč smo ponosno stali, samostojno in trdno odločeni, da na naši zemlji tujci ne bodo več vladarji.

 Vendar pa so se nad našo domovino kmalu zopet začeli zgrinjati temni oblaki, saj so se na mnogih položajih naše mlade države znašli stari komunisti, ki so, čeprav so si nadeli masko demokracije, ostali zvesti temeljnim idejam marksistične doktrine in internacionalizma. Ta preobrazba za njih verjetno ni bila niti tako težka saj konec koncev tako marksizem kot tudi moderna demokracija stojita na istem principu enakosti vseh ljudi, ter postavljata na prvo mesto število mase in ne sposobnosti posameznika. Ravno ta nova demokratična ureditev naše domovine pa je omogočila novim silam dekadence, ki so prišle k nam iz zahodnih demokracij, da se zasidrajo tudi v naši družbi, ter začnejo med nami širiti razne nove lažne doktrine liberalizma, egalitarizma, multikulturalizma, hedonizma in potrošništva, ki so v združevanju s starimi marksističnimi nazori  ustvarile v naši deželi kulturno hegemonijo levice, katera  danes ironično vlada, v manjšem ali večjem obsegu, v vseh kapitalističnih deželah zahodnega sveta. Ta hegemonija tako imenovanega kulturnega marksizma se je pri nas še bolj utrdila z vstopom Slovenije v EU leta 2004, obenem pa smo s tem zopet izgubili svojo resnično neodvisnost, saj naši voditelji v veliki meri danes poslušajo ukaze iz Bruslja, tako  kot so jih nekoč iz Beograda. Slovenija je, zaradi politikov, ki so pod masko skupnih interesov in lažnih obljub, delovali predvsem sebi v korist, zopet postala le nekakšna vazalna dežela, podrejena volji in oblasti neke večje sile. Vendar pa tokrat ne gre za neko silo, ki je hotela ustvarjati novo umetno skupnost iz različnih, vendar pa bolj ali manj sorodnih narodov, kot je to počela Jugoslavija. Gre za veliko nevarnejšo tiranijo, ki se skriva pod lepim obrazom tolerance, ter želi v imenu združevanja človeštva izbrisati vse avtohtone evropske narode, ter z demografsko zamenjavo in rasnim mešanjem ustvariti novega modernega evropskega človeka, ki bi naj bil, po besedah idejnega očeta Evropske unije Richarda von Coudehove-Kalergija »mešane rase, podoben starodavnim Egipčanom«, ta nova mešana »Euroazijsko-negroidna rasa  prihodnosti« pa naj bi, kot pravi še danes cenjeni Kalergi » nadomestila trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov«.

Pod starimi  marksisti, ki so želeli ustvarjati neko novo jugoslovansko socialistično ljudstvo, nam je grozila delna ali popolna izguba našega jezika, tradicij in kulture, ki pa pravzaprav nikoli dokončno ne umre dokler se obdrži vsaj v delu kolektivnega spomina naroda, pod novimi kulturnimi marksisti, ki četudi niso vedno neposredno na oblasti, usmerjajo tok današnje družbe, pa je v nevarnosti celoten obstoj našega naroda. Grozi nam, da bomo kot eden izmed evropskih narodov, ki stojijo na poti multikulturnega napredka, le ta  v praksi predstavlja predvsem uničenje avtohtonih belih narodov, postali manjšina v lastni domovini,  dokler ne bomo v novi multi-rasni družbi moderne Evrope popolnoma izginili. Seveda se mnogim Slovencem danes zdijo takšne trditve verjetno pretirane in nemogoče, vendar pa bo morda prišel dan, ko ne bo več nikogar, ki bi se spominjal naše kulture, nikogar, ki bi lahko ponovno obudil naše tradicije in običaje, ter zopet  postavil narodno identiteto in družino v center družbe.  Politični sistemi pridejo in gredo, smrt ljudstva pa je večna. Marsikdo se verjetno sprašuje, zakaj bi današnji voditelji Evropske unije sploh želeli povzročiti to uničenje tradicionalne Evrope, ter kakšni interesi vplivnih elit se skrivajo za vsem tem?  Ruski pisatelj Aleksander Solženicin v svojem delu »Dve stoletji skupaj«, ki se ukvarja z judovsko-ruskimi odnosi, piše: »Nesrečna industrijska logika je, da bi s celokupnim združevanjem človeštva postala organizacija življenja na Zemlji bolj preprosta«, ter dodaja »vendar pa bi bilo takšno življenje toliko bolj mučno«.  Odgovor pa lahko iščemo tudi pri bolj neposrednih virih, Brock Cisholm, prvi generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije med leti 1948-53, je recimo predlagal, da »morajo ljudje povsod omejiti rojstva in obenem promovirati rasno mešane zakone, česar rezultat bo stvaritev ene same rase na svetu, ki jo bo lahko usmerjevala centralna oblast«. Prav tako velja omeniti znanega ameriškega bankirja Davida Rockeffelerja, ki je v svojih spominih leta 2002. zapisal: » Nekateri označujejo mojo družino in mene za internacionaliste, ki z drugimi po svetu spletkarijo, da bi izgradili bolj globalno integrirano ekonomsko in politično strukturo, en združen svet, če želite. Na takšne optožbe lahko le ponosno odgovorim, da sem kriv.« Ali pa Georga Soroša, znanega poslovneža in »humanitarca«, financerja raznih nevladnih »človekoljubnih« organizacij, ki je kratko in jedrnato opisal svoje namene: »Naš načrt je obravnavati zaščito beguncev kot naš cilj, nacionalne meje pa kot prepreko«. To je le nekaj virov, ki jasno prikazujejo cilje globalistov, preprosto povedano:  združeno človeštvo s katerim upravljajo mednarodne elite. Za dosego tega cilja je treba ustvariti zgoraj omenjenega rasno mešanega človeka, kar je tudi resničen cilj podpore množičnega priseljevanja v Evropo, ter politike odprtih mej. Da bi evropski narodi to sprejeli pa je bilo najprej treba uničiti ali redefinirati vsako obliko nacionalne ali rasne zavesti, tradicionalne vrednote, občutek narodne pripadnosti in skupne identitete, ter predvsem družino, ki je bila vedno temelj evropskih družb in civilizacije. To nalogo so si zadali intelektualci Frankfurtske šole, pionirji kulturnega marksizma, ki so sprevideli, da z nasilnimi marksističnimi revolucijami ne bo mogoče »prevzgojiti« evropskega človeka, ter so se podali na »dolgo pot skozi institucije«, ki jo je začrtal italijanski komunist Antonio Gramsci. Odraz tega vidimo pri Maxu Horkheimerju, ki je leta 1930. postal  direktor Frankfurtske šole, znane tudi kot Inštitut za družbene vede : »  Revolucija ne bo dosežena z orožjem, temveč bo prišla v obdobju večih let in generacij, ko se bomo postopoma uspeli infiltrirati v njihove izobraževalne ustanove, ter na politične položaje. Tako bomo počasi uvajali marksizem, medtem, ko se bomo pomikali proti univerzalnemu egalitarizmu«. Spremembe, ki so prisotne v Evropi od druge polovice 20. stoletja, širjenje materializma in liberalnega individualizma, nenehna kritika belega človeka in njegovih dosežkov, ter poveličevanje raznih nekoč marginalnih skupin, ki iz dneva v dan besno zahtevajo več pravic, ter ustvarjanje novih vrednot, ki so produkt nove zgoraj omenjene levičarsko liberalne kulturne hegemonije le potrjujejo te besede. Ko slišimo razne evropske politike kako vedno znova ponavljajo, da je multikultura edina pot v prihodnost, mislijo verjetno s tem na interese svojih financerjev, saj  nas, narode Evrope, ta pot ne vodi v prihodnost, temveč v svet, v katerem prihodnosti za nas ne bo. To so cilji mednarodnih elit, samooklicanih človekoljubov, vplivnih poslovnežev, bankirjev in globalistov. Skorumpirani politiki in razne nevladne organizacije pa opravljajo njihovo umazano delo.

Dotok tujih rasnih elementov v genski bazen Evrope, katerega posledice lahko danes vidimo med drugim predvsem na Švedskem, v Franciji, Angliji, Nemčiji in Italiji, je bil v preteklosti v Sloveniji, ter v vzhodnoevropskih državah, ki so po drugi svetovni vojni padle v kremplje komunistom, komaj da sploh prisoten, morda z izjemo Rusije, kamor se je selilo prebivalstvo azijatskih dežel Sovjetske unije. Razlog za to je bil seveda, da je bil tujcem bolj privlačen demokratičen zahod od dežel v katerih naj bi vladala cenzura in diktatura. Kasneje, v 90. letih so bile tu še vojne, nižji ekonomski standardi, nesigurne razmere in ostali razlogi zaradi katerih so se te dežele izognile marsikaterim korenitim demografskim spremembam, ki jih danes vidimo drugje. Vendar pa so se internacionalne elite, verjetno v strahu pred vse večjim odporom do množičnega priseljevanja, ki se prebuja v Evropi, očitno odločile, da je treba multikulturni proces pospešiti, ter da je skrajni čas, da tudi mi in bivše socialistične dežele vzhodne Evrope občutimo lepote multikulture. Tako so arhitekti novega združenega človeštva sprožili  val množičnega priseljevanja pod pretvezo begunske krize, ki kljub temu, da se stvari v Siriji umirjajo  ter, da večina teh prišlekov sploh ni iz vojnih področji, traja še danes, ter nam s seboj prinaša »kulturno obogatitev« in »raznolikost«. Medtem, ko levičarji kričijo o sočutju, človeštvu in solidarnosti, prihaja nad nas val katerega udarec je lahko mnogo bolj katastrofalen, kot si večina naših sonarodnjakov sploh predstavlja. Prav tako je tudi dekadenca materializma, ki prinaša s seboj pretirani individualizem, zaradi katerega posameznik izgubi občutek kakršnekoli nacionalne zavesti, ter potrošniški način življenja, pustila pečat na našem narodu. Nizka udeležba, tako prejšnjih, kot tudi letošnjih volitev, nam govori, da očitno naš narod nima več vere v demokracijo, za katero je že Sokrat naznanil, da se bo izrodila v tiranijo tatov, goljufov in moči željnih kriminalcev. Vendar žal ne gre za to, da bi ljudje uvideli resničnost te izjave, ter zato začeli zavračati današnjo demokratično ureditev, temveč  gre bolj za neko apatijo, za splošno ravnodušnost. Kot je bilo že zgoraj napisano, ta dekadenca ni nekaj naključnega, temveč gre za lažji nadzor nad masami, ki ne čutijo več skupnih korenin, ki ne stojijo skupaj kot narod, temveč jih sestavljajo posamezniki, katerim je lastno udobje pomembnejše od prihodnosti njihove domovine. Ta dekadenca je bila predpogoj za pasiven sprejem sprememb v naši družbi, ki nas pomikajo v smer nacionalnega propada. Liberalne ideje, ki postavljajo posameznika in njegove pravice nad domovino in dolžnosti, ki jih ima do nje, oziroma te dolžnosti celo zanikajo, pomešane z materializmom in lažnimi trditvami o splošni enakosti in istosti celotnega človeštva, ki zanikajo resnično naravno raznolikost ljudstev, so bolj nevarne in pogubne za narod, kot kakršnakoli tuja invazija ali zunanja grožnja. In te strupene ideje niso k nam prinesli neki migranti, temveč so sad domačih izdajalcev, ki delujejo v interesu tujih sil in mednarodnih elit.  Zato moramo razumeti, da so ravno tisti, ki širijo te ideje odgovorni za počasen razkroj naših tradicij, vrednot in identitete. Oni so odgovorni za ravnodušnost in pomankanje nacionalne zavesti, ki mora biti predpogoj za vsako zdravo družbo. Če bo z leti tudi Slovenija postala multikulturna država v kateri bodo posilstva, kraje, nasilništvo in izživljanje nad avtohtonim prebivalstvom postalo del vsakdana, kot lahko to vidimo v današnjih primerih multirasnih družb, bodo za vso trpljenje in bolečine našega naroda prav tako odgovorni ti glasniki dekadence, sebičneži, ki so za lastno udobje in moč v sedanjosti pripravljeni žrtvovati celotno prihodnost svojega naroda. Kaj bo sledilo v bližnji prihodnosti je seveda odvisno od politike, levica želi sprejemati trume imigrantov, beguncev iz dežel kjer sploh ni vojne, desnica pa bo ta pritok tujcev poskušala nadzirati, delno preprečevati, morda za določen čas celo popolnoma ustaviti. V vsakem primeru upanje za Slovenijo, kot tudi za Evropo še vedno obstaja, vendar pa čas teče in končna usoda naših narodov ni odvisna le od leviih ali desnih strank, temveč od naše zmožnosti da prepoznamo notranje grožnje in vzroke za trenutna dogajanja, da  očistimo našo družbo teh zgrešenih in zlonamernih doktrin, ter da povrnemo duh narodne enotnosti našemu ljudstvu. Zato se spomnimo dejanj, ki so bila leta 1991. posledica ravno tega duha enotnosti in narodne pripadnosti, ter odločno stojmo proti vsem, ki želijo gorje našemu ljudstvu. Za konec se spomnimo še citata Marka Tulija Cicera, ki je pred več kot dva tisoč leti veljal za Rim, toliko kolikor velja tudi danes za Slovenijo in Evropo: » Narod lahko preživi tako lastne bedake, kot tudi tiste, ki so častihlepni. Ne more pa preživeti izdaje, ki prihaja od znotraj. Sovražnik, ki stoji pred obzidjem ter javno razkazuje svoje barve, ni tako nevaren kot izdajalec znotraj zidov, ki se giblje med ljudstvom, njegovi šepeti pa odmevajo na ulicah, ter se jih lahko sliši tudi v dvoranah vlade. Izdajalca se ne da prepoznati,s svojimi žrtvami se pogovarja v njim domačem narečju, ter nosi isti obraz, ki ima iste argumente. Igra na karte sebičnosti, ki se skriva v srcih vseh ljudi. Prinaša gnilobo v dušo naroda, deluje prikrito v noči, ter tako spodkopava mestne temelje, ter zastruplja politično telo, dokler se to ne more več upirati. Je bolj nevaren od vsakega morilca.«

Kaj je kulturni marksizem

Veliko ljudi hoče razvrednotiti obstoj kulturnega marksizma z argumentom, da sam Karl Marx nikoli ni uporabljal ali omenjal tega izraza.

Že iz samega naziva ˝kulturni marksizem˝ bi moralo biti jasno, da to ni klasičen ekonomski marksizem, čeprav večina podpornikov kulturnega marksizma podpira tudi ekonomski marksizem, saj vidijo pot kulturne subverzije le kot sredstvo za dosego cilja. Povezava med kulturnim in ekonomskim marksizmom je, da oba delujeta po istem principu˝ zatiranih˝ in ˝zatiralcev˝ . Tako kulturni kot tudi ekonomski marksizem, uporabljata oba isto dialektično strategijo za dosego cilja. Ekonomski marksizem postavlja v vlogo zatiralca kapitalizem, kulturni marksisti pa trdijo, da je heteroseksualen beli moški s svojo kulturo, družino in rasno identiteto ta, ki zatira druge.

Razlog za nastanek kulturnega marksizma tiči v neuspehu ekonomskega marksizma v evropski civilizaciji. Teoretiki Frankfurtske šole so rekli, da je Zahodna civilizacija in kultura ta, ki je držala delavski razred v nevednosti in da zaradi le te delavci ne prepoznajo svojih resničnih razrednih interesov ter, da bo delavski razred sprejel marksizem šele, ko bo zahodna kultura uničena.

Da bi v tem uspeli, so označili družino, rasno identiteto in seksualno moralo kot prepreke zaradi katerih se delavski razred ne poistoveča s svojo pravo razredno zavestjo in s svojimi resničnimi interesi. Delavci zvesti svojim narodom, družinam in rasni identiteti so sovražno nastrojeni do komunističnih idej, zato je bilo treba vse te koncepte uničiti od znotraj. Delavce so zamenjale tako imenovane˝ manjšine˝ ( kljub temu, da ravno te manjšine predstavljajo večinsko prebivalstvo našega planeta), ki naj bi se pomešale z belim delavskim razredom in s tem tudi oslabile njegovo poistovečanje z rasno in kulturno dediščino. Zaradi tega je postal beli delavski razred glavna tarča genocidne agende multikulturalizma.

Kulturni marksizem je v bistvu rezultat neuspeha ekonomskega marksizma. To je marksizem v katerem je ekonomska teorija preobražena v kulturno, za katero pa se še vedno skriva ista ideologija, le strategija in sredstva za dosego cilja so druga. Ironija pri kulturnem in ekonomskem marksizmu je, da današnja finančna elita bankirjev in globalistov podpira skrajno levico prav tako kot je Wall Street financiral boljševike. Rojstni kraj kulturnega marksizma, Inštitut za družbene raziskave (Frankfurtska šola), je financiral premožen kapitalist Herman Veil, ki je z ogromno vsoto denarja podprl svojega marksističnega sina Felixa, da bi lahko odprl inštitut.

Kulturni marksizem vsebuje ogromno mero degeneracije, zato bi mu veliko staromodnih komunistov, predvsem tistih, ki prisegajo na Stalina, nasprotovalo. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je narava Frankfurtske šole marksistična in da je le ta ustvarila kulturni marksizem le kot drugačno sredstvo za doseganje starega cilja, marksizma.

Kritična teorija je kulturni marksizem

Če hočemo razumeti kulturni marksizem, moramo razumeti kritično teorijo in način na katerega se je akademiki poslužujejo v Zahodni civilizaciji. Kritična teorija je v bistvu kritika vseh temeljev Evropske civilizacije kot rasističnih, seksističnih, antisemitskih in zatiralnih. S tem se spodkopava Evropsko civilizacijo, očrni našo zgodovino in naše prednike ter napada našo kulturo tako, da Evropejci izgubijo vsako vez s svojimi rasnimi in kulturnimi koreninami ter začnejo čutiti v sebi zmotno krivdo in moralno sramoto. Ta subverziven napad na zavest Evropejcev prek medijev in akademij je bil posebej ustvarjen za uresničitev določenih ciljev. Židovski teoretiki Frankfurtske šole so bili tisti, ki so zastrupili vodnjak akademskih institucij Evrope, le te pa sedaj ustvarjajo generacije indoktriniranih robotov, ki slepo požirajo njihove laži.

Kritična teorija se lahko nanaša na različne stvari in ima za vsako izmed njih specifično kritiko. Poznamo na primer kritično teorijo rase, ki kritizira raso. Zatem imamo kritično teorijo družine, ki kritizira tradicionalno družino, kritično teorijo spola, ki napada heteroseksualne temelje zdrave družbe, kritično teorijo patriarhata , ki napada moškega in vlogo očeta ter je obenem tudi del feministične agende. Imamo tudi kritično teorijo umetnosti in literature, ki napada umetniške in literarne aspekte Evrope. 

                                 Herbert Marcuse, eden izmed glavnih teoretikov Frankfurtske šole in kritične teorije

Kritična teorija se lahko v bistvu uporablja proti vsemu kar se znajde kot prepreka na poti socialne in kulturne revolucije, ki so jo začeli židovski teoretiki Frankfurtske šole. Je preprosta strategija, ki pa ima uničujoče posledice. Upremo se ji lahko le tako, da zopet zavzamemo nadzor nad našimi institucijami ter jo razkrinkamo kot strupeno propagando, tako da novim generacijam ne bodo več mogli prati možganov z sovraštvom do samih sebe, svoje zgodovine, prednikov, svoje kulture in svojega naroda.

Očistimo naše medije ter akademske in politične institucije teh petokolonašev! 

Kulturni marksizem in Heglova dialektika 

Uspeh komunizma in kulturnega marksizma leži v stalnem ustvarjanju delitev znotraj naroda. Komunisti se poslužujejo delitve glede na razredno pripadnost, kulturni marksisti pa predvsem glede na raso, religijo in kulturo, da bi s tem dosegli že vnaprej določene cilje. To je proces Heglove dialektike v katerem trčita teza in antiteza, da bi iz njiju nastala že vnaprej določena sinteza. Taktika znana tudi kot ˝razdeli in zavladaj˝, ki jo vodijo ideološki nameni. 

Kulturni marksisti na primer podpirajo radikalne homoseksualce, vendar pa ne zato, ker bi jim res želeli pomagati , temveč zato da bi se na ta način uprli moralnim vrednotam in tradiciji Evropske kulture. Homoseksualci so za njih samo sredstvo, saj je radikalna homoseksualnost orožje, ki ga lahko uporabijo proti morali, tradicionalnim vrednotam in kulturi institucije, ki je za komunizem predstavljala neprehodno prepreko. Torej, homoseksualci so pomembni samo kot eno izmed sredstev za uresničitev večjega in bolj obširnega načrta kulturnih marksistov.

Še en primer je bil komunističen razredni boj.

Komunisti so morali ustvariti razkol, da bi lahko mobilizirali velik del prebivalstva, ki bi opravilo njihovo umazano delo in s tem omogočilo komunističen prevzem oblasti. Brez mantre o razrednem boju komunisti nikoli nebi imeli dovolj lesa za svoje ognje oziroma nebi dosegli svojih ciljev. 

Nacionalisti zagovarjajo rasno in kulturno solidarnost in ne neke multi-rasne razredne vojne, ki naši rasi ne koristi v nobenem pogledu. Nacionalizem noče ustvarjati delitev in razkola, temveč je njegov cilj utrditi in zaščititi to kar je naše in to kar bodo nekoč podedovali naši otroci. Kulturni marksisti vedno znova trdijo, da je cilj nacionalizma ustvarjanje razkola znotraj delavskega razreda z rasno delitvijo, resnica pa je, da je prav levica ta, ki se vedno poslužuje taktike ustvarjanja delitev in razkolov, da bi dosegla svoje namene. Elita globalistov v medijih, bančništvu in politiki je ta, ki je pripeljala horde nebelih imigrantov v naše domovine, da bi razdelila in posledično tudi uničila beli delavski razred in prav ta elita ima popolno podporo komunistične, kulturno marksistične levice.

Nacionalizem ne deli temveč združuje. Levica je ta, ki izkorišča delavski razred kot orodje hegelskega konflikta in ta, ki podpira množično imigracijo zato, da bi uničila homogenost bele Evrope in izbrisala njene narode, kulturo in identiteto. Vse to v imenu tako imenovane enakosti.

Kulturni marksisti podpirajo vsako skupino iz roba družbe, ki je potencialno dovolj militantna in ki jo je mogoče zmanipulirati, da se počuti prikrajšano zaradi večinskega prebivalstva. Takšne skupine podpirajo zato, da bi oslabili temelje družbe. Borba med dvema nasprotujočima si silama se lahko konča le z enim zmagovalcem ali pa z dogovorom, kjer mora ena stran popustiti. To popuščanje je vedno v korist kulturnim marksistom in njihovim ciljem, vendar pa se nikoli ne ustavijo pri tem, temveč se vedno znova poslužujejo Heglovih metod, da bi nasprotna stran še bolj popuščala.

Preprosto povedano, komunizem oz. kulturni marksizem izkorišča konflikte med različnimi skupinami, da bi dosegel že vnaprej določen cilj , medtem ko nacionalizem kulturno in rasno združuje ljudstvo , da bi ščitil narod in zagotovil varnost in blaginjo naroda in ljudstva. Komunizem in Kulturni marksizem predstavljata uničenje in razkol, nacionalizem pa zaščito in ohranitev.


Prevedeno iz www.smashculturalmarxism.com

Rasa in etnična pripadnost

Tradicionalna definicija rase in narodne pripadnosti je povezana z biološkimi in sociološkimi faktorji. Rasa se nanaša na fizične karakteristike, kot so struktura kosti,kože in las ter na barvo oči. Etnična oz. narodna pripadnost pa se nanaša tudi na kulturne faktorje, ki vsebujejo nacionalnost, kulturno področje, prednike in jezik. 

Narodna pripadnost se nanaša na raso v tem smislu, da so bile kulturne tradicije pred množično imigracijo in multikulturo povezane z raso. Rasa ustvari kulturo, zato je kultura produkt rase. Rasa ni družbeni konstrukt, temveč je družba in s tem tudi kultura produkt rase. Če multikultura, kot jo poznamo dandanes, ne bi obstajala potem naziv ˝narodna pripadnost˝ ne bi bil tako nejasen, saj bi ljudje razumeli, da je to samo podaljšek rasne identitete. Naši predniki niso nikoli imeli potrebe po razlikovanju med rasno in narodno pripadnostjo, saj so vedeli, da sta rasa in narodnost povezani ena z drugo. Šele dandanes, ko ne živimo več kot homogeni narodi in nas zastrupljajo z multi-rasno propagando, se ljudje sprašujejo o razlikah med tema dvema terminoma. 

V družbi, ki jo uničuje s strani države vsiljen multikulturalizem, se narodna identiteta prebivalstva več ne povezuje s posamezno rasno identiteto, temveč postane povezana z multi-rasno identiteto, kjer lahko vsakdo izbira kaj bo bil. Musliman iz Afrike, ki živi v Britaniji se lahko na primer predstavlja kot Britanec, saj se je nova multikulturna definicija etnične in narodne pripadnosti spremenila tako, da bi ustrezala novi družbi in rasnim skupinam, ki jo sestavljajo. Zanj ni pomembno, da so njegove kulturne tradicije tuje Evropi, v tem primeru Britaniji, saj se je definicija narodne pripadnosti spremenila tako, da se vklaplja v multikulturne in multi-rasne cilje. 

Ko slišimo Afričana, ki pravi, da je po narodnosti Britanec, se to nanaša na multikulturno interpretacijo narodne pripadnosti. To je tako kot bi šel Evropejec v Kenijo kjer bi oblečen v njihovo narodno nošnjo trdil, da je sedaj po narodnosti Kenijec. Kenijci bi se seveda takemu bedaku najprej smejali, zatem pa ga izgnali iz svoje dežele. 

Multikulturalizem je vsiljen iz vrha vladajočih elit, v multikulturni družbi pa so dejstva o rasi in kulturi na novo opredeljena, da bi ustrezala trditvam globalistov, ki so ustvarili multikulturno družbo in zato ljudi spodbujajo, da bi doživljali in sprejemali svoj narod in kulturo samo kot del multi-rasne in multikulturne družbe in ne kot samostojno rasno homogeno skupino, ki vidi svojo kulturo kot produkt svoje rase in zato med njima ne dela razlik. Rasna homogenost ustvari kulturo in s tem tudi etnično in narodno identiteto ukoreninjeno v rasni homogenosti. Heterogena družba ustvari mešanico različnih ras in kultur, kjer ljudi spodbujajo, da se opredeljujejo kakorkoli jim ustreza. Azijec se lahko po narodnosti opredeljuje kot Nemec SAMO v multi-rasni družbi, ki izkrivlja resničen pomen etnične pripadnosti in narodnosti.

S tem se opredeljuje po multikulturni definiciji Nemca in ne po resnični rasni definiciji Nemca. Poleg tega bi sebe opisal tudi kot etničnega Kitajca saj se drži svojih lastnih kulturnih tradicij, ukoreninjenih v svoji rasni domovini. Torej lahko izbira in spreminja svojo narodno pripadnost glede na okolje v katerem se trenutno nahaja. Ko je med svojimi azijskimi prijatelji je etnično in rasno Kitajec, ko pa se opredeljuje po multikulturni definiciji narodnosti pa trdi, da je Nemec. Nemci pa po drugi strani seveda ne trdijo, da so etnični Kitajci samo zato, ker tu in tam jedo kitajsko hrano.

Nova multikulturna definicija etnične in narodne pripadnosti je proti interesom Evropejcev. Ta nova definicija je izkrivljena tako, da bi ustrezala, omogočila in pospešila rasno in kulturno uničenje Evrope. Nam kot nacionalistom ni treba uporabljati naziva etnična pripadnost, edini naziv, ki ga moramo uporabljati, ko zagovarjamo naše interese je rasa. Brez rasne dediščine ne bi bilo kulturne identitete ali tradicij, ki so edinstvene v različnih delih sveta. Etnične identitete se ne da kar prevzeti. Če gre Evropejec na Japonsko ne more trditi, da je zato etnični Japonec ali pa pričakovati, da bi ga tako obravnavali.

Na prvem mestu je rasa, šele zatem pride kot druga kultura in kot tretja, etnična pripadnost in identiteta. V multi-rasni družbi pa se lahko vsakdo, ne glede na to od kod prihaja, poistoveča z etnično identiteto, ki mu je najbolj všeč, tako da le ta izgubi smisel. Narodna pripadnost in etnična identiteta ima smisel in pomen samo, ko se povezuje z raso, ki jo je ustvarila.


Prevedeno iz: 
http://www.smashculturalmarxism.com