O sovraštvu in medijskih manipulacijah

Danes, ko povsod po Evropi narašča nezadovoljstvo zaradi množičnega priseljevanja, oziroma tako imenovane »migrantske krize« , je v javnosti  tudi vse več govora o sovraštvu. Govori se o raznih »sovražnih skupinah« in skrajnežih, ki naj bi širili nestrpnost, predlagajo in sprejemajo se novi zakoni za pregon »sovražnega govora«, svarijo nas pred ponovnim vzponom »sovražnih ideologij«, skratka sovraštvo, to čustvo, ki velja v sodobni  družbi za popolnoma nezaželeno, negativno in slabo, naj bi bilo vsepovsod. In kdo neti vso to sovraštvo in nestrpnost? Nihče drug kot avtohtoni Evropejci, ki pač ne želijo, da bi njihovi vnuki, ali celo otroci, postali manjšinsko prebivalstvo v lastnih domovinah. Torej sploh ne gre za neko neutemeljeno sovraštvo, temveč za upravičene skrbi današnjih Evropejcev glede prihodnosti njihovih družin, njihovega naroda in njihove domovine.

Popularni mediji, ki so tako ali drugače v lasti globalistov, kateri moderne levičarske in liberalne ideje izkoriščajo za svoje cilje, po pravilu označujejo vsak pojav rasne ali nacionalne zavesti v Evropi za »ksenofobijo, rasizem, fašizem«. Pred kratkim smo lahko v tujih in domačih medijih, ob protestih proti imigrantskem nasilju v Chemnitzu, brali o shodih »skrajnih desničarjev«  v Nemčiji, pred enim letom, novembra 2017. so se mediji ob shodu, ki je v Varšavi obeležil poljsko neodvisnost razpisali o »marširanju fašistov« na Poljskem, določene domoljubne skupine, ki delujejo pri nas so nenehno napadane kot »ksenofobne«, tuje »populistične« oblasti na Madžarskem, v Italiji in prav tako na Poljskem so zato, ker vsaj v nekih pogledih delujejo v dobro svojih narodov, tako da omejujejo pretok migrantov, ter zavračajo migrantske kvote, ki jim jih vsiljujejo globalistične elite iz Bruslja, nenehno demonizirane, kljub temu da so prišle na oblast po popolnoma demokratični poti, torej po poti na katero vsaj navidezno prisegajo tako Evropska unija, kot tudi popularni mediji in moderna levica, a očitno le dokler ta odgovarja njihovim ciljem. V nasprotnem primeru začnejo ti isti zagovorniki demokracije opozarjati na ponoven  porast »fašizma« in »ekstremizma«. Seveda je potrebno le malo zdrave pameti in objektivnosti, da sprevidimo absurdnost takšnega pristranskega poročanja in označevanja vsakogar, ki je skeptičen do Evropske unije, množičnega priseljevanja in multikulturalizma, za »ksenofoba« ali »fašista«. Poleg tega, da cilj popularnih medijev nikakor ni objektivno poročanje, temveč  delujejo kot propagandni stroj globalizma, je treba razumeti tudi, da v levičarskem izrazoslovju, katerega se poslužujejo popularni mediji, besedi »fašist« in »fašizem« dobivata nov pomen, saj ne gre več za dejanske fašiste ali za majhno število ljudi, ki sledijo idejam in doktrinam Benita Musolinija, Francisca Franca, Antonia Prima de Riviera, Oswalda Mosleya in drugih, ki so igrali pomembne vloge v raznih fašističnih gibanjih. Gre za vsakogar, ki je skeptičen do liberalnih in levičarskih nazorov, za vsakogar, ki ne verjame, da je »raznolikost« vrlina ali, da je pritok tujih ras v Evropo »kulturna obogatitev«. Pravzaprav se na vse, ki ni v skladu z kvazi-progresivnimi, kozmopolitanskimi nazori lepi etiketa fašizma. Fašizem pa je postal sinonim za nestrpnost, sovraštvo in tiranijo, kljub temu, da sta totalitarizem in tiranija najbolje uspevala ravno v marksističnih, levičarskih ureditvah in sistemih.

Taktika moderne levice je torej, da svoje nasprotnike obklada z etiketama sovraštva in fašizma, medtem ko sebe predstavlja kot ščit pred tem namišljenim fašizmom in pred sovraštvom, ki naj bi branil človekove pravice v imenu »strpnosti, solidarnosti in ljubezni«. Glede na to, da se danes v javnosti vedno znova omenja »sovražni govor«, ki je včasih celo kazensko preganjan, ter da liberalno-levičarske ideje, nazori in pogledi na človeka in na svet postajajo novo moralno merilo v zahodnih družbah, vidimo kako močna in skoraj absolutna je postala kulturna hegemonija levice v Evropi in na Zahodu.

Sodobna levica, ki s pomočjo infiltracije svojih agentov v medije ter v razne državne in izobraževalne institucije, danes obvladuje zahodne družbe, se torej postavlja na stran »enakopravnosti, solidarnosti, humanosti in ljubezni«, medtem ko vse svoje nasprotnike postavlja na stran »sovraštva, ksenofobije in nestrpnosti«. Spomnimo se referenduma o družinskem zakoniku iz leta 2015, ko se je geslo kampanje za novi zakonik, ki bi istospolnim parom omogočal tako poroke kot tudi posvojitve otrok, glasilo »čas je za ljubezen« s čimer se je namigovalo, da so vsi nasprotniki novega zakonika nekako s tem tudi nasprotniki »ljubezni« oziroma glasniki »sovraštva«. Če o celotni stvari bolje razmislimo bomo hitro sprevideli nesmisel teh levičarskih  taktik, kot tudi splošnih modernih družbenih trendov, ki postavljajo »ljubezen« kot vrlino nasproti »sovraštvu«, katero naj bi bilo popolnoma negativna in slaba lastnost, zaradi preprostega razloga; ljubezen in sovraštvo sta dve med seboj tesno povezani čustvi, ali bolje rečeno dve plati istega kovanca. Če oseba, ki jo ljubimo trpi, bomo občutili jezo in sovraštvo do povzročitelja tega trpljenja. Če ljubimo svojo domovino in svoj narod, cenimo lastno kulturo in spoštujemo naše prednike, bomo seveda sovražili vse kar uničuje našo domovino, zastruplja naš narod ter zaničuje našo kulturo in naše prednike. Sovraštvo je naravna reakcija do vsega bolnega, sprevrženega, dekadentnega, do vsega kar lahko povzroči propad posameznika, skupnosti ali ljudstva. Resnično, goreče, brezkompromisno sovraštvo je velikokrat posledica iskrene, popolne ljubezni in privrženosti. Vse kar škoduje temu kar ljubimo bomo sovražili iz dna srca, predvsem če gre za namerno povzročitev škode, za katero se skrivajo osebni interesi. 

Seveda se da s sovraštvom, tako kot z vsemi čustvi, manipulirati, kar ni nič novega saj so se takšne subverzivne taktike pojavljale mnogokrat v  zgodovini naše civilizacije, danes v dobi informacij in tehnologije, pa dosegajo vrhunec. Množice se s pomočjo teh čustvenih manipulacij usmerjajo v prid arhitektov združenega človeštva in globalizacije sveta, ki ga bo tako lažje obvladovati. Te manipulacije se ravno zaradi vse večjega nezadovoljstva  ter zato, ker v današnji dobi informacij ni mogoče nadzirati vseh novic in podatkov, ki pridejo v javnost, vse bolj stopnjujejo. Zaradi takšnih manipulacij je v svetu tudi veliko zgrešenega in nepotrebnega sovraštva, kar pa ne pomeni, da je sovraštvo kot tako slabo samo po sebi, saj je povsem naravno in normalno čustvo, del vsakega zdravega človeka , ki pa je lahko usmerjeno v napačno ali v pravo smer. Sovraštvo usmerjeno v pravo smer, ali »dobro sovraštvo« ne zamegli uma, temveč je predvsem reakcija na nek pojav ali element, ki ima slabe, tudi uničujoče posledice za posameznika in za njegovo družino, skupnost, narod, raso. To sovraštvo je usmerjeno v resničnega krivca in je tako potrebno kot tudi zasluženo. Žal pa danes v zahodnih družbah, z redkimi izjemami, prevladuje druga napačna slaba oblika sovraštva, ki je posledica medijskih manipulacij, ter infiltracij agentov kulturnega marksizma v naše izobraževalne ustanove. Najbolj vidni predstavniki tega »slabega sovraštva« so ravno tisti, ki trdijo da se zavzemajo za univerzalno ljubezen, solidarnost, spoštovanje. Gre seveda za sodobno liberalno levico, ter za razne podskupine, ki spadajo v to kategorijo. Gre za sovraštvo do lastnega ljudstva in do lastne rase kar je posledica tako imenovane »white guilt« oziroma »bele krivde«, koncepta, ki je ključen za uničevanje rasne in nacionalne zavesti evropskih narodov, saj je bila ravno ta zavest velika prepreka za združevanje vsega človeštva. To je koncept, ki Evropejce navdaja z občutkom krivde zaradi domnevnih zločinov, ki naj bi jih zagrešila kolektivna bela rasa proti vsem drugim ljudstvom tega planeta. Ta fenomen poznamo samo na Zahodu, saj je večina drugih ljudstev in ras tega planeta še vedno ponosna na svojo zgodovino, ter cenijo dosežke svojih prednikov, medtem, ko je v Evropi ali v ZDA že samo omenjanje genocida, ki se s pomočjo demografske zamenjave izvaja nad našo raso, takoj obsojano kot »rasizem«. Gre za slepo sovraštvo do lastnih prednikov, kljub temu, da so ravno oni s svojim trdim delom in kreativnostjo omogočili obstoj teh današnjih demagogov univerzalističnih ideologij, ki sedaj pljuvajo na njihove grobove. Gre tudi za sovraštvo do lastnih tradicij in kulture, katera naj bi bila v očeh teh »borcev za človekove pravice« še zadnja prepreka, ki preprečuje prihod novega svetovnega reda, multirasne utopije, kjer bodo takšni »zastareli« koncepti , ki naj bi bili vir vseh krivic in nestrpnosti,kot so rasa, narod, spol ali tradicija za vedno pozabljeni. Gre za sovraštvo besnih feministk do vseh moških, za sovraštvo LGBT skupnosti do tradicionalne družine, za sovraštvo potomcev do njihovih prednikov, za sovraštvo manjšin do večine. Gre predvsem za sovraštvo ( nekoč) marginalnih skupin, ki so se počasi s pomočjo subverzij kulturnega marksizma povzpele na vrh naše zahodne, evropske civilizacije, katero sedaj uničujejo tako od znotraj kot tudi od zunaj. Gre za sovraštvo, ki ga podpihujejo globalistične elite, večinoma pripadniki določenega»puščavskega« plemena, zaradi svojih lastnih interesov in ciljev. Gre za sovraštvo do belega človeka, do nekoč mogočnega Evropejca, ter do vseh njegovih dosežkov.

To slabo, sprevrženo sovraštvo bolnih in slabotnih do zdravih in močnih, se seveda skriva pod masko strpnosti, ljubezni in človečnosti, medtem ko medijski propagandni stroj vedno znova odvrača pozornost, tako da označuje nacionalizem za glavni vir vsega danes prisotnega sovraštva. Kljub temu, da gre seveda v tem primeru za še eno medijsko manipulacijo, je bil žal v preteklosti tudi nacionalizem, ali bolje rečeno njegove zastarele oblike, prav tako odgovoren za nepotrebno in »slabo« sovraštvo, saj so predhodniki današnjih globalistov velikokrat s pomočjo manipulacije nacionalnih zavesti in borbenega duha evropskih narodov povzročali bratske vojne, od katerih so imeli ogromne dobičke, ter s pomočjo katerih so se vse bolj približevali uresničitvi njihovega novega svetovnega reda. Najboljši sinovi naše rase so se klali med seboj, misleč da se borijo za svojo domovino, v resnici pa so se borili za osebne interese ljudi, ki tudi danes ustvarjajo razkole tako med belimi narodi kot tudi znotraj posameznih evropskih dežel , ter pod pretvezo ljubezni in solidarnosti širijo sovraštvo do belcev z vsemi sredstvi preko različnih instrumentov.

Tudi danes obvladujejo razne kvazi-nacionalistične skupine in »mainstream« desničarske stranke v Evropi, medtem ko tiste resnične nacionaliste, ter ideje rasnega nacionalizma, vedno znova označujejo za »nestrpne in polne sovraštva«, saj je ravno ta ideja rasnega nacionalizma, ki izvira predvsem iz ljubezni do lastnega ljudstva, ter do Evrope, edina resnična zdrava alternativa njihovemu novemu svetovnemu redu in dekadenci, ki jo predstavljajo kot »napredek«. Kljub temu se ideje belega nacionalizma počasi širijo, saj so preveč trdne, da bi jih lahko razbili šibki udarci demagogov in prevarantov, ter pozivajo Evropejce, da se, predvsem v imenu ljubezni, ljubezni do svojega, uprejo globalizmu in slepemu sovraštvu, ki jih želi enkrat za vselej izbrisati iz tega planeta.

Julius Evola-Liberalizem in totalitarizem: različni stopnji iste bolezni

Odlomek iz knjige "Julius Evola- Men Among the Ruins: A Post-War Reflections of a Radical Traditionalist"

Liberalizem predstavlja antitezo vsaki organski doktrini. Glede na to, da liberalizem vidi primarni element v človeškem bitju, ki pa ga ne doživlja kot osebo, temveč kot posameznika, živečega v brezoblični svobodi, lahko ta filozofija dojema družbo le kot mehansko vzajemno delovanje sil in entitet, njihovih dejanj in odzivov v skladu s prostorom, ki so ga uspele pridobiti zase, vendar pa brez splošnega sistema, ki bi odražal kakšen višji zakon reda ali višji pomen. Potemtakem ima edini zakon in s tem tudi država, ki si jo lahko liberalizem izmisli, le zunanji, nebistven karakter, kar se tiče njenih  subjektov. Oblast suvereni posamezniki zaupajo državi, da lahko le ta varuje svobodo posameznikov, ter posreduje le, če te svoboščine medsebojno trčijo, ter začnejo ena drugi predstavljati nevarnost.Tako se zdi, da je red le nekaj kar omejuje in uravnava svobodo namesto, da bi predstavljal neko formo, ki jo svoboda od znotraj sama izraža, kot je svoboda, da nekdo nekaj počne ali pa svoboda povezana s kvaliteto in z določeno funkcijo. Red, predvsem zakoniti red, se tako prej ali slej zateče k nasilju, saj liberalno ali demokratično vlado opredeljujejo pogoji večine, torej se mora »manjšina«, kljub temu, da je sestavljena iz »svobodnih posameznikov« klanjati in ubogati.

Danes liberalizem najbolj trepeta pred prikaznijo totalitarizma. Vendar pa bi lahko rekli, da totalitarizem nastane kot nek nedoločljiv pojav ravno iz domnev in predpostavk liberalizma,ne iz predpostavk organske države. Kot bomo videli obstaja v totalitarizmu poudarek na konceptu ureditve, ki je v celoti od zunaj vsiljena množici preprostih posameznikov, katerim manjkata njihova lastna forma in zakon, zato ju morajo sprejeti od zunaj, prav tako pa jim je treba predstaviti tudi mehanski, vseobsegajoč sistem ter se tako izogniti neredu, ki je značilen pri neorganiziranem, sebičnem izražanju partizanskih sil in skupin z posebnimi interesi.

Nedavni dogodki so vodili do podobne rešitve potem, ko se je izkazalo, da je bolj ali manj idiličen nazor, značilen za evforično obdobje liberalizma  in laissez-faire gospodarstva, le preprosta fantazija. Tu se sklicujem na nazore, ki trdijo, da  zadovoljivo družbeno gospodarsko ravnovesje nastane iz konfliktov določenih interesov: skoraj tako, kot če bi vnaprej določena harmonija á la Leibnitz poskrbela za boljšo ureditev vsega, kljub temu, da vsak posameznik skrbi le zase, ter je osvobojen vsake vezi.

Ne le v idejnem, temveč tudi v zgodovinskem smislu, najdemo liberalizem in individualizem v začetkih, ter v izvorih, raznih med seboj povezanih oblik moderne subverzije. Oseba, ki postane individualna s tem ko preneha imeti organski pomen, ter ko začne zanikati vsak princip avtoritete, je le številka,  le ena enota v pakiranju; njegova prisvojitev obudi usodno kolektivistično omejitev proti njemu samemu. Tako torej pridemo od liberalizma do demokracije, ter zatem od demokracije do socialističnih oblik, ki so posebej naklonjene kolektivizmu. Marksistično zgodovinopisje že dolgo časa prepoznava ta jasen vzorec: razume, da liberalna revolucija, ali pa revolucija tretjega stanu, ustvarja razdor ter pripomore k spodkopavanju prejšnjega tradicionalnega družbenopolitičnega sveta, ter tlakuje pot do socialistične in komunistične revolucije; predstavniki te revolucije pa bodo retorike o »nesmrtnih principih« ter o » plemenitih, velikodušnih idejah« prepustili naivnim, zavedenim ljudem. Glede na to, da je za vsak pad značilno pospešeno gibanje, se ni mogoče ustaviti na pol poti. Znotraj prevladujočih ideologij Zahoda je bil liberalizem potem, ko je svojo uvodno nalogo dezintegracije in dezorganizacije osvobodil posledic, potisnjen vstran- zato  trditev nekaterih njegovih sodobnih učencev, da lahko obrzda marksizem, ki predstavlja le zadnji člen v verigi vzrokov, zveni popolnoma prazno, ter nakazuje na pomanjkanje modrosti. Obstaja Tacitov rek, ki jedrnato povzema to kar se je zgodilo po »liberalni revoluciji« -Ut imperum evertant, liberatem, praeferunt; si perventerint, liberatem ipsam adgredientur-kar pomeni:  »Da bi strmoglavili državo ( njeno avtoriteto in suverenost, oziroma  imperij) se sklicujejo na svobodo; ko bodo enkrat uspeli, pa se bodo obrnili tudi proti njej«. Platon je rekel: »Potemtakem je zelo verjetno, da tiranija ne nastane iz nobene druge državne ureditve kakor iz demokracije: po največji svobodi-največje suženjstvo«. Liberalizem in individualizem sta le odigrala vlogo kot instrumenta v splošnem načrtu svetovne subverzije, kateri sta odprla vrata.

Zato se je zelo pomembno zavedati kontinuitete toka, ki je proizvedel razne politične, anti-tradicionalne oblike, ki jih lahko danes vidimo na delu v kaosu političnih strank, saj so liberalizem, konstitucionalizem, parlamentarna demokracija, socializem, radikalizem in končno tudi komunizem, ter sovietizem, vse le različne stopnje, ali pa med seboj povezane etape iste bolezni. Brez francoske revolucije liberalizma demokracija in konstitucionalizem nebi nikoli obstajala; brez demokracije, ter z njo skladne buržujsko-kapitalistične civilizacije tretjega stanu, nebi nikoli prišlo do vzponov socializma in demagoškega nacionalizma; brez temeljnega dela, ki ga je opravil socializem, nebi nikoli videli prihoda radikalizma in komunizma, tako v njunih nacionalnih, kot tudi v proletarsko-internacionalnih verzijah. Kljub dejstvu, da te oblike danes lahko navidezno včasih soobstajajo, medtem, ko so spet drugič medsebojno konkurenčne, nebi smelo bistremu očesu uiti, da se medsebojno vzdržujejo, povezujejo, ter da so medsebojno pogojene, glede na to, da gre le za izražanja različnih stopenj iste subverzije vsake normalne, legitimne institucije. Temu neizogibno sledi, da bo, ko nekatere izmed njih trčijo, prevladala tista, ki je najbolj ekstremna, ali pa tista, ki je trenutno na najnižji stopnici.  Začetek tega procesa izvira iz časa, ko je zahodni človek pretrgal svoje vezi s tradicijo, zahtevajoč zase kot za posameznika prazno, navidezno svobodo: ko je postal atom v družbi, zavračajoč vsak višji simbol avtoritete in suverenosti v sistemu hierarhij. »Totalitaristične« forme, ki se pojavljajo so le demonski materialistični ponaredki prejšnjih unitarnih političnih idej, ter predstavljajo » največje, najbolj brutalno suženjstvo«, ki se sodeč po Platonu, dvigne iz brezoblične svobode.

Gospodarski liberalizem, ki je spodbudil razne oblike kapitalističnega izkoriščanja in cinične, antisocialne plutokracije, spada med končne posledice intelektualne emancipacije , ki je naredila posameznika solutus – kar pomeni  pomanjkanje notranjih samoumevnih vezi, funkcij in omejitev, ki jih sicer najdemo v vsaki splošni atmosferi organskega sistema in naravne hierarhije vrednot. Poleg tega vemo, da je v bolj nedavnih časih postal političen liberalizem le sistem, ki služi laissez-faire, oziroma gospodarskemu liberalizmu-v sklopu kapitalistično-plutokratske civilizacije; iz te situacije so nastale nove reakcije, potiskajoč vse, nižje in nižje, do stopnje marksizma.

Zgoraj omenjene povezave so vidne tudi v sektorju lastnine in bogastva, predvsem če pretehtamo pomen sprememb, ki so se zgodile znotraj tega sektorja kot posledice institucij, ki jih je ustvarila francoska revolucija. Z zanikanjem vsega kar so še vedno navdihovali ideali fevdalizma v gospodarskem svetu, saj naj bi bil le ta krut režim utemeljen na privilegijih, je bila organska povezava ( najbolj prisotna v raznih sistemih fevdalizma) med osebnostjo in lastnino, družbeno funkcijo in bogastvom, ter med dodeljeno kvalifikacijo in moralno plemenitostjo in med upravičenim posedovanjem dobrin, zlomljena. Z  Napoleonovim zakonikom  »code civil« je bilo določeno, da je »lastnina« nevtralna in »zasebna«, v manjvrednem, individualističnem pomenu te besede ; s tem zakonikom je lastnina  prenehala imeti politično funkcijo in povezavo. Poleg tega lastnina ni bila več podrejena »eminentni pravici«, niti ni bila več vezana za specifično dolžnost, za družbeni položaj ali za »višjo pravico«. V tem kontekstu je družbeni položaj izražal objektivno in normalno posvetitev v hierarhičnem sistemu katero tako  tisti, ki je superioren, kot tudi osebnost, ki jo izoblikuje supra-individualna tradicija in ideja, prejme. Lastnina in tudi bogastvo nista imela več nobenih dolžnosti do države, razen v fiskalnih določbah. Subjekt lastnine je bil, preprosto povedano, »državljan« katerega glavna skrb je bila to lastnino brez pomislekov čim bolje izkoristiti, ne ozirajoč se preveč na tradicije krvi, družine in ljudstva, ki so bile včasih pomemben ekvivalent lastnini in bogastvu.

To, da se je na koncu začela pravica do privatne lastnine spodbijati, je bilo popolnoma naravno; saj se je vedno, ko je neka višja upravičenost do lastništva odsotna, mogoče začeti spraševati zakaj imajo le nekateri ljudje lastnino  medtem, ko je drugi nimajo, ali pa zakaj so si neki ljudje zaslužili zase privilegije in družbeno premoč ( ki je velikokrat večja kot  v fevdalizmu) kljub temu, da nimajo tistega, zaradi česar bi izstopali iz množice in zaradi česar bi bili pred drugimi v nekem učinkovitem, občutnem in razumnem smislu. Tako se je torej tako imenovano »socialno vprašanje«, skupaj z izrabljenim sloganom »socialna pravica«, pojavilo v takšnih okoliščinah v katerih ni bilo več vidno nikakršno razločevanje razen tistega, ki je pogojeno le z »ekonomskimi razredi« (saj sta bogastvo in lastnina postala nevtralna in apolitična; vsako vrednost razlike in položaja, osebnosti in avtoritete je začel  proces degeneracije in materializacije zanikati in spodkopavati; politični sferi je bilo odvzeto njeno prvotno dostojanstvo). Tako so subverzivne ideologije uspešno in z lahkoto razkrinkale vse politične mite, ki sta se jih posluževala kapitalizem in buržoazija, v odsotnosti kakršnegakoli višjega principa, da bi branila svoj privilegiran položaj pred udarci in končno skrunitvijo od spodaj.

Ponavljam, vidimo, da so različni aspekti družbenega in političnega kaosa med seboj povezani in da se jim lahko uspešno zoperstavimo, le če se vrnemo k izvoru. Vrniti se k izvoru pomeni preprosto zavračati vse, na vsakem področju ( družbenem, političnem ali gospodarskem), kar je povezano z »nesmrtnimi principi« iz leta 1789. med katere spada libertarna, individualistična in egalitaristična miselnost, predvsem pa jih zavračati iz hierarhičnega vidika, v kontekstu katerega pojem, vrednost in svoboda človeka kot osebe niso zreducirane le na besede in izgovore v korist destrukcije in subverzije.