( Arktos, 2017), izviren naslov eseja: Tragedy and Myth in Ancient Europe and Modern Politics
Več o avtorju: http://tomsunic.com/
Ko govorimo
o mitih se moramo najprej sporazumeti glede pomenov besed in izrazov, ki jih
nameravamo uporabljati, obenem pa moramo potrditi tudi, da bomo tem besedam
pripisovali primeren pomen, ne glede na to kakšen je naš osebni pristop do te
teme. Beseda »mit« ima zelo specifičen pomen, ko imamo opravka z antičnimi
grškimi tragedijami, ali ko preučujemo zgodnjo grško teogonijo ali kozmogonijo.
Nasprotno temu, ima danes popularen izraz »politična mitologija« zelo
subjektiven pomen, ki je pogosto obremenjen s strogimi moralnimi sodbami in s
porogljivimi interpretacijami. Verbalni konstrukt, kot je » mit modernosti« je
za mnoge izmed nas upravičen, ko kritiziramo politične in zgodovinske laži
sistema v katerem živimo. Po drugi strani pa bo moderni samooklicani podpornik
sistema, očaran z mitom stalnega ekonomskega napredka, ter z drugimi miti, ki
jih sistem podpira, doživel govorjenje o
»mitu ekonomskega napredka« ali o »mitu demokracije« kot nezaslišano politično
žalitev, ter kot znak nedemokratičnega obnašanja – kot besede, ki jih uporablja
nedemokratičen nasprotnik, ki ni vreden bivanja v modernem demokratičnem
sistemu. Kako si nekdo sploh drzne uporabljati takšne svetoskrunske izraze kot
so »mit moderne demokracije« ali »mit sodobnega zgodovinopisja« in »mit
napredka«, ne da bi bil kaznovan?! Moderna politična mitologija se proti
svobodomislecem ponavadi uveljavlja s sredstvi družbenega izključevanja v
najboljšem, ter z denarnimi kaznimi in zaporom, v najslabšem primeru.
Če se ozremo
v preteklost, ko preučujemo starodavne grške mite z njihovim nenavadnim okoljem
in z nadnaravnimi bitji, ki nastopajo v le teh, je med nami le nekaj tistih, ki
jim bodo pripisovali kakršnokoli zgodovinsko resničnost ali empirično in
znanstveno vrednost. Vendar pa je obenem med nami tudi zelo malo takšnih, ki bi
te starodavne evropske mite zavrgli kot popolne laži. Le zakaj je tako? V bistvu
nas večina uživa ob branju teh starodavnih evropskih mitov, saj se zavedamo, ne
le njihove močne simbolike, temveč tudi njihovega poučnega sporočila. To je
glavni razlog, da so starodavni miti in sage še dandanes tako priljubljeni med
belimi Evropejci. Ti naši starodavni miti uspevajo v brezčasnosti, saj jim je
bilo namenjeno prestopiti zgodovinski časovni okvir, ter kljubujejo
historicizmu. Odprti so za vsakršen »zgodovinski revizionizem« in za
interpretacije, kar je tudi razlog, da starodavni evropski miti in sage nikoli
ne morejo biti dogmatični; nikoli ne potrebujejo intervencij miselne policije
ali politične korektnosti, da bi bili berljivi ali kredibilni.
Proza
Homerja ali Hezioda ni le del naše evropske kulturne dediščine, temveč je tudi
primarno središče naše podzavesti. Naše mite lahko pravzaprav opišemo kot primarne
alegorije, kjer vsak kamen, vsako bitje, vsak bog ali polbog, pa tudi vsaka
pošast, lahko predstavlja vzornika ali pa simbol dobrega ali zlega. Ko smo bili
mladi dečki je bil naš junak polbog Heraklej. Ali je Heraklej zgodovinsko gledano zares obstajal ali ne, je
nepomembno. On še danes živi v našem spominu. Bil je resničen simbol, resničen
vzornik za vse nas, mlade bele moške.Nadalje, kdo izmed nas ni nikoli sanjaril
o ljubljenju z boginjo Afrodito? Ali pa vsaj o tem kako poskuša na skrivaj
zapeljati Dafne? Apolon, bog s smislom za lepoto in zmernost je bil prav tako
naš junak, kot tudi vražji Titan Prometej, ki je vedno skušal preseči samega
sebe s svojo neomejeno intelektualno radovednostjo. Ravno Prometej je primarni simbol neobvladljive želje belega
človeka, zaradi katere se vedno žene za neznanim in za resnico,ne glede na to, kakšno ime nosi v različnih starodavnih
sagah, v modernih novelah ali pa v političnih sporazumih. Angleški in nemški
pesniki zgodnjega devetnajstega stoletja, tako imenovani romantiki, so v svojih delih pogosto
obujali grške bogove, med njimi predvsem Titana Prometeja.Vendar
pa mislim, da izraz »Romantika« ni najbolj primeren za to literarno časovno obdobje
v Evropi, saj v tej epohi ne najdemo nič romantičnega, kakor tudi ni nič romantičnega v prozi avtorjev kot
so Coleridge, Byron ali Friedrich Schiller, ki je pogosto omenjal starodavna
božanstva:
»Dokler nasmejani zemlji
še vedno vladala si,
Ter z očarljivo, nežno in
vodečo roko,
Vodila vesele si narode po
svoji volji,
Krasna bitja iz pravljičnih
dežel!
Dokler se je blaženo
čaščenje tvoje nasmihalo vsem,
Oh! Kako drugače bilo je v
tistih dneh,
Ko ljudje še vedno so
svetišča tvoja krasili,
Venera Amatuzija!«*
Romantiki
niso bili sanjači, kot trdijo sodobni šolski učbeniki, temveč so bili večinoma
politični realisti, ki so se dobro zavedali prihajajoče temne dobe. Večinoma
bi jih lahko opisali kot mislece tragike. Mnogi izmed njih so tragično končali
svoja življenja, mnogi, ki so želeli ustaviti neusmiljen tok časa pa so
se na koncu zatekli k mamilom. V zgodnjem devetnajstem stoletju je bil v
Angliji, kot droga pesnikov najbolj priljubljen opij, ter njegova raztopina,
uspavana lepotica laudanum.
Moderne religije in začarane prevare
Mit in
religija nista ista stvar, kljub temu, da se ju velikokrat uporablja kot
sinonima, kar pa je odvisno predvsem od načina pripovedovanja zgodb,
interpretacij ali zlorabe besed. Razlika med religijo in mitom obstaja –razlika,
ki pa je bolj kot od etimoloških razlik med tema dvema besedama odvisna, kot je
zgoraj omenjeno, od načina interpretacije. Nekateri izmed nas bodo zaničujoče trdili,
da so čudeži, ki jih je delal Jezus Kristus le serija levantskih mitov,
nekakšen hokus pokus, izmišljen, da bi preslepil brezdomne, orientalizirane,
multikulturne množice v zadnjih dneh umirajočega Rima. Tisti med nami, ki so
kristjani, pa bodo seveda zavračali takšne trditve. Če bi bile danes takšne
pripombe izrečene na glas pred veliko cerkveno kongregacijo, ali pred skupino
pobožnih kristjanov, bi lahko privedle do javne graje. Le kako si kdo drzne
reči, da je krščanstvo mit! V tem kontekstu je pravzaprav bolj točno, če
označimo krščanstvo za religijo, šalo na stran.
Vendar pa
ima lahko v določenem kontekstu tudi beseda »religija« svetoskrunski učinek, pa
čeprav nenamerno. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar
pomeni združiti ali zvezati skupaj. Tako mnogi med nami uporabljajo izraz »
religija holokavsta«, ne da bi s tem samostalniku »religija« pripisovali kakšen
zlonameren ali zaničevalen pomen. Kljub temu pa bo izraz »religija holokavsta«
nedvomno zadel v živo mnoge pisarje trenutnega sistema, glede na to, da uradno
holokavst ne vstopa v svet religijske ali mitske transcendence, kaj šele v
nezgodovinsko pripovedovanje. Namesto tega predstavlja danes spomin na
holokavst v domačem jeziku modernega liberalizma pomemben del resničnega
zgodovinopisja.
Kljub temu
je spomin na holokavst do sedaj pridobil navidezno-transcendenčne lastnosti, ki
presegajo preprost zgodovinsko naracijo. Imel naj bi poučno sporočilo, ki
presega dano zgodovinsko obdobje, ter se tako osvobaja vsakega časovnega okvirja ali znanstvenih meritev.
Potemtakem se lahko holokavst prav tako kvalificira kot religija, ne glede na
to, ali to religijo nekdo sprejema ali ne, saj je kot vsaka druga religija
konstruiran tako, da povezuje veliko
ljudi, če ne kar celotno človeštvo. To je zelo značilno za vse monoteistične
religije, ki pa komaj da potrebujejo zgodovinske dokaze, kaj šele forenzično
ali materialno dokumentacijo, da bi se uveljavile kot univerzalno kredibilna
verovanja. Naših prednikov, starih Grkov, ni nikoli mikal izvoz njihovih bogov
v tujino, v oddaljene tuje dežele.
V nasprotju z njimi, pa imata judeo-krščanstvo in islam, univerzalno sporočilo, prav tako kot ju imata njuni sekularni
modalnosti, liberalizem in komunizem. Kadar ta stara verovanja, ali pa moderne
univerzalne monoteistične religije in miti, niso sprejeti, lahko to posledično pomeni preganjanje in izgon heretikov.
V vsakem
primeru obstaja razlika med »mitom« in »religijo«, kljub temu, da se ta dva
izraza velikokrat prepletata, ali uporabljata kot sinonima. Religija je vezana na zgodovino; saj ima zgodovinski začetek, svoje cilje pa projecira v daljno
prihodnost. Konec koncev merimo naš čas od resničnega, ali domnevnega, rojstva
Jezusa Kristusa, ter se približujemo 2014. obletnici njegovega rojstva.
Časovnega toka ne merimo več od padca Troje, ali od Ab urbe condita**, kot so ga merili naši predniki, starodavni
Rimljani. To isto merjenje časa, povezano z Jezusom Kristusom, ne velja le za
katoliški Vatikan ali za Evropsko unijo, temveč tudi za ateistično Južno
Korejo. Muslimani merijo čas drugače, od Hegire
(od Mohamedovega pobega iz Meke), ter tako še vedno prebivajo v petnajstem
stoletju. Lahko zaključimo, da so vse religije, za razliko od mitov, locirane v
zgodovini, z jasno obeleženimi začetki, ter z napovedmi o zgodovinskem koncu
časa. Za sodobne liberalce sta se svoboda in modernost začeli leta 1776. z
dnevom razglasitve Deklaracije neodvisnosti ZDA, medtem, ko se je za boljševike
resnična zgodovina začela leta 1917. Zgodovinske dogodke izpred teh let pa
oboji vidijo kot »mračni vek«. Religije so veliko bližje utopizmom od mitov.
Mit se lahko vedno izmuzne iz časovnega toka. Mit prav tako ne pozna staranja;
ni je smrti, ki nebi mogla biti popravljena, celo za tiste ne, ki bivajo v
podzemlju. Mit pomeni večno vračanje.
Mit in
religija sta si skupna v tem, da počivata na močnem simbolizmu, na prispodobah,
na pregovorih in na ritualih, ter na določenih iniciacijskih dejanjih. Takšna so
bila na primer dela, ki jih je moral izpolniti Heraklej, ali pa uganke, ki jih
je moral razvozlati Jazon s svojimi Argonavti, v iskanju zlatega runa. Prav
tako je tudi moderna ideologija liberalizma, ki je obenem tudi sekularna
religija, sestavljena iz celotnih nizov
in podskupin raznih mitov. Moderni liberalci nedvomno zavračajo izraze kot sta
» mit liberalizma« ali »kult liberalizma«, saj svoja lastna prepričanja nikoli
ne označujejo za mite, rade volje pa uporabljajo izraze kot sta »mit fašizma«
ali »mit komunizma«. Tako kot religija holokavsta, poseduje tudi religija
liberalizma svoje pravilnike, svoj niz ritualov in svetih besed, ki jih morajo
verniki spoštovati, predvsem ko gre za ustrezno izražanje.
Splošno
mnenje je, da lahko miti uspevajo le v primitivnih družbah, vendar kot vidimo,
to ni res. Antična Grčija je imela popolnoma določen mitološki jezik, obenem pa
je bila tako v duhovnem, kot tudi v znanstvenem smislu, visoko razvita družba.
Mitologija antične Grčije nima nič skupnega z mitologijo današnje Polinezije,
katere prebivalci prav tako častijo svoje lastne mite, vendar pa se njihova
stopnja filozofskega ali znanstvenega razvoja ne more primerjati s tisto naših
starodavnih grških prednikov. So Sokrat, Platon in Aristotel dejansko verjeli v
obstoj bitij, kot so harpije, kiklopi, velikani in titani? To težko rečemo, smo
pa lahko prepričani, da je imel simbolizem grških mitov popolnoma drug pomen za
starodavne Grke, kot ga ima za nas. Glavni razlog za to se skriva v naših
obupanih naporih racionalnega razlaganja starodavnih mitov naših prednikov. Ta
ultraracionalna gonja za razumevanjem neznanega je v veliki meri posledica naše
monolinearne, monoteistične miselnosti, ki smo jo podedovali od judaizma in od
njegovega poganjka, krščanstva. V tem smislu je verovanje v mit napredka le
sekularna transpozicija biblijskega raja,ki jo spremlja naše opuščanje smisla za tragiko, kot je že
dolgo nazaj pisal Georges Sorel: » Teorija napredka je bila sprejeta v
času, ko so vladajoči razred sestavljali buržuji, torej gre za buržujsko
doktrino.«***
Tudi
nekateri izredno inteligentni ljudje na Zahodu iskreno verjamejo v mit
nenehnega napredka, ali bolj preprosto povedano, verjamejo da mora njihova
kupna moč trajno rasti, glede česar pa se motijo. Takšna linearna miselnost,
ki izhaja iz Biblije nam preprečuje vpogled v miselni svet naših prednikov, ter
nas oropa sposobnosti dojemanja drugačne mogoče verzije nas samih. Nedvomno smo
bili globoko okuženi z judaizmom, ter z njegovim poganjkom krščanstvom, do te mere, da skoraj ne moremo razumeti
ali dojemati drugih resnic in drugih stopenj znanja.
Titani in tragika
Moramo se
obrniti na tragiko, na to edinstveno karakteristiko naše bele dediščine, ki pa
je očitno zaradi navala modernega mita napredka očitno utonila v pozabo, ali pa je videna le kot
odstopanje od družbe, značilno za posameznike, ki so skeptični do prihodnosti. Dejstvo je, da je sestavni del vseh naših
starodavnih mitov ravno tragika.V pojmovanju tragičnega ne ostane nič negibno.
Popolno veselje junaka se lahko v naslednjem trenutku sprevrže v njegovo
pogubo. Tragika je najbolj razvidna v Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, kjer Ojdip ve, da je
pogubljen zato, ker je nevede ubil svojega očeta in ker je imel prav tako nevede
incesten odnos s svojo materjo. Vendar pa se kljub temu do samega konca bori
proti svoji usodi, seveda zaman. Obstaja še na tisoče drugih primerov tragike,
eden izmed bolj neposrednih je refren iz napeva Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu:
»Ne roditi se, to je od vsega najboljše; vendar pa, ko človek videl luč dneva je, druga
najboljša je stvar, da z vso hitrostjo vrne se od koder prišel je.«
Tragičen lik
ve, da sile kozmosa nikoli ne delujejo njemu v prid, vendar se kljub temu bori naprej, čeprav se zaveda, da
ga čaka poguba. Na nek način lahko to pravilo tragike izkoristimo tudi v našem
boju. Naše možnosti uspeha v tem, da preusmerimo liberalni konec časov so zelo
majhne, vendar moramo kljub temu nadaljevati z borbo. Naša borba, ki je sedaj
kulturna borba, nam daje vsaj neko priložnost uspeha, ter majhno možnost, da se
stvari vendarle preobrnejo nam v prid.
Brez
pesnikov ni mitov, tako kot brez titanov ni bogov. Brez titanov prav tako ni
tragike. Dvanajst titanov je rodilo bogove, in ne obratno. Kronos je bil tisti,
ki je rodil Zevsa, ter mora zato, ker ga je Zevs, njegov lastni sin, vrgel s
prestola, prebivati v podzemlju z ostalimi titani. Vendar pa ne moremo biti
prepričani, da ne bo nekega dne prišlo do ponovnega vstajenja glavnega titana
Kronosa in z njim vseh ostalih titanov,
morda v nekem prihajajočem eonu časa, ko bodo titani zopet zavzeli svet. Konec
koncev je bil tudi Prometej titan, pa čeprav disidentski titan, ki se je
postavil na stran bogov, ter jim je v kozmični bitki proti drugim titanom,
pomagal do zmage. Kot je v svoji knjigi Titani
in bogovi zapisal Friedrich George Jünger, brat Ernsta Jüngerja: »Njihova
energija ni prežemala zemlje, vode in nebes le v časih antične Grčije, temveč
jih prežema tudi danes, tako kot jih bo tudi v stoletjih, ki še pridejo.«
Ujetim titanom ni nič neznanega, oni vedo in poznajo prav vse.So osrednja tema
v kozmičnem večnem vračanju. Oni niso ustvarili kaosa, vendar pa prebivajo
mnogo bliže kaosu kot bogovi. V tej etapi bi jim lahko rekli zemeljska
božanstva, ali se bodo tokrat pridružili drugim htonskim pošastim, kot so
tiste, ki jih je opisal H.P. Lovecraft v svoji zgodbi Stvar na pragu, pa bomo še videli. Titani so nujen element v
kozmičnem ravnovesju. Ti, ki so sedaj zaprti v Tartaru so zrcalna podoba
olimpijskih bogov. Oni so središče volje do moči in vsakdo izmed nas, ki
poseduje to voljo nosi v sebi del titanskega duha. Danes, v našem razočarujočem
svetu, ki so ga bogovi zapustili, ostajajo titani za vse nas možnost v našem
boju. Titani in titanski posamezniki so znani po svoji superiorni
neodvisnosti, po svoji nenaklonjenosti do sprejemanja raznih
dogovorov ali sporazumov, po svojem brezkompromisnem odnosu, ter po svojem
pomanjkanju kesanja.
Titani so
bili poraženi, vendar niso mogli biti uničeni, saj so prav tako kot bogovi
nesmrtni. Ne da se jim sprati možganov s
politično korektnostjo. Čakajo, da pride njihov čas, in kmalu po zopet napočil čas, ko se bodo titani vrnili v mesto.
*Die Götter Griechenlandes ( Grški bogovi), prevedeno iz
angleškega prevoda E.A. Browninga
**leto od ustanovitve mesta Rim
***Les illusions du progres, pp, 5-6.
Slike: (1) Heinrich Fueger-Prometej prinese ogenj človeštvu (2) Jean Antoine-Ojdip v Kolonu
