četrtek, 13. december 2018

Tomislav Sunić- Tragedija in mit v starodavni Evropi in v moderni politiki

Prevedeno iz knjige Tomislav Sunić- Titans are in Town,A novella and Accompanying Essays
( Arktos, 2017), izviren naslov eseja: Tragedy and Myth in Ancient Europe and Modern Politics

Več o avtorju: http://tomsunic.com/


Ko govorimo o mitih se moramo najprej sporazumeti glede pomenov besed in izrazov, ki jih nameravamo uporabljati, obenem pa moramo potrditi tudi, da bomo tem besedam pripisovali primeren pomen, ne glede na to kakšen je naš osebni pristop do te teme. Beseda »mit« ima zelo specifičen pomen, ko imamo opravka z antičnimi grškimi tragedijami, ali ko preučujemo zgodnjo grško teogonijo ali kozmogonijo. Nasprotno temu, ima danes popularen izraz »politična mitologija« zelo subjektiven pomen, ki je pogosto obremenjen s strogimi moralnimi sodbami in s porogljivimi interpretacijami. Verbalni konstrukt, kot je » mit modernosti« je za mnoge izmed nas upravičen, ko kritiziramo politične in zgodovinske laži sistema v katerem živimo. Po drugi strani pa bo moderni samooklicani podpornik sistema, očaran z mitom stalnega ekonomskega napredka, ter z drugimi miti, ki jih sistem podpira, doživel govorjenje o »mitu ekonomskega napredka« ali o »mitu demokracije« kot nezaslišano politično žalitev, ter kot znak nedemokratičnega obnašanja – kot besede, ki jih uporablja nedemokratičen nasprotnik, ki ni vreden bivanja v modernem demokratičnem sistemu. Kako si nekdo sploh drzne uporabljati takšne svetoskrunske izraze kot so »mit moderne demokracije« ali »mit sodobnega zgodovinopisja« in »mit napredka«, ne da bi bil kaznovan?! Moderna politična mitologija se proti svobodomislecem ponavadi uveljavlja s sredstvi družbenega izključevanja v najboljšem, ter z denarnimi kaznimi in zaporom, v najslabšem primeru.

Če se ozremo v preteklost, ko preučujemo starodavne grške mite z njihovim nenavadnim okoljem in z nadnaravnimi bitji, ki nastopajo v le teh, je med nami le nekaj tistih, ki jim bodo pripisovali kakršnokoli zgodovinsko resničnost ali empirično in znanstveno vrednost. Vendar pa je obenem med nami tudi zelo malo takšnih, ki bi te starodavne evropske mite zavrgli kot popolne laži. Le zakaj je tako? V bistvu nas večina uživa ob branju teh starodavnih evropskih mitov, saj se zavedamo, ne le njihove močne simbolike, temveč tudi njihovega poučnega sporočila. To je glavni razlog, da so starodavni miti in sage še dandanes tako priljubljeni med belimi Evropejci. Ti naši starodavni miti uspevajo v brezčasnosti, saj jim je bilo namenjeno prestopiti zgodovinski časovni okvir, ter kljubujejo historicizmu. Odprti so za vsakršen »zgodovinski revizionizem« in za interpretacije, kar je tudi razlog, da starodavni evropski miti in sage nikoli ne morejo biti dogmatični; nikoli ne potrebujejo intervencij miselne policije ali politične korektnosti, da bi bili berljivi ali kredibilni.

Proza Homerja ali Hezioda ni le del naše evropske kulturne dediščine, temveč je tudi primarno središče naše podzavesti. Naše mite lahko pravzaprav opišemo kot primarne alegorije, kjer vsak kamen, vsako bitje, vsak bog ali polbog, pa tudi vsaka pošast, lahko predstavlja vzornika ali pa simbol dobrega ali zlega. Ko smo bili mladi dečki je bil naš junak polbog Heraklej. Ali je Heraklej  zgodovinsko gledano zares obstajal ali ne, je nepomembno. On še danes živi v našem spominu. Bil je resničen simbol, resničen vzornik za vse nas, mlade bele moške.Nadalje, kdo izmed nas ni nikoli sanjaril o ljubljenju z boginjo Afrodito? Ali pa vsaj o tem kako poskuša na skrivaj zapeljati Dafne? Apolon, bog s smislom za lepoto in zmernost je bil prav tako naš junak, kot tudi vražji Titan Prometej, ki je vedno skušal preseči samega sebe s svojo neomejeno intelektualno radovednostjo. Ravno Prometej je primarni simbol neobvladljive želje belega človeka, zaradi katere se vedno žene za neznanim in za resnico,ne glede na to, kakšno ime nosi v različnih starodavnih sagah, v modernih novelah ali pa v političnih sporazumih. Angleški in nemški pesniki zgodnjega devetnajstega stoletja, tako imenovani romantiki, so v svojih delih pogosto obujali grške bogove, med njimi predvsem Titana Prometeja.Vendar pa mislim, da izraz »Romantika« ni najbolj primeren za to literarno časovno obdobje v Evropi, saj v tej epohi ne najdemo nič romantičnega, kakor  tudi ni nič romantičnega v prozi avtorjev kot so Coleridge, Byron ali Friedrich Schiller, ki je pogosto omenjal starodavna božanstva:

»Dokler nasmejani zemlji še vedno vladala si,
Ter z očarljivo, nežno in vodečo roko,
Vodila vesele si narode po svoji volji,
Krasna bitja iz pravljičnih dežel!
Dokler se je blaženo čaščenje tvoje nasmihalo vsem,
Oh! Kako drugače bilo je v tistih dneh,
Ko ljudje še vedno so svetišča tvoja krasili,
Venera Amatuzija!«*

Romantiki niso bili sanjači, kot trdijo sodobni šolski učbeniki, temveč so bili večinoma politični realisti, ki so se dobro zavedali prihajajoče temne dobe. Večinoma bi jih lahko opisali kot mislece tragike. Mnogi izmed njih so tragično končali svoja življenja, mnogi, ki so želeli ustaviti neusmiljen tok časa   pa so se na koncu zatekli k mamilom. V zgodnjem devetnajstem stoletju je bil v Angliji, kot droga pesnikov najbolj priljubljen opij, ter njegova raztopina, uspavana lepotica laudanum.

Moderne religije in začarane prevare

Mit in religija nista ista stvar, kljub temu, da se ju velikokrat uporablja kot sinonima, kar pa je odvisno predvsem od načina pripovedovanja zgodb, interpretacij ali zlorabe besed. Razlika med religijo in mitom obstaja –razlika, ki pa je bolj kot od etimoloških razlik med tema dvema besedama odvisna, kot je zgoraj omenjeno, od načina interpretacije. Nekateri izmed nas bodo zaničujoče trdili, da so čudeži, ki jih je delal Jezus Kristus le serija levantskih mitov, nekakšen hokus pokus, izmišljen, da bi preslepil brezdomne, orientalizirane, multikulturne množice v zadnjih dneh umirajočega Rima. Tisti med nami, ki so kristjani, pa bodo seveda zavračali takšne trditve. Če bi bile danes takšne pripombe izrečene na glas pred veliko cerkveno kongregacijo, ali pred skupino pobožnih kristjanov, bi lahko privedle do javne graje. Le kako si kdo drzne reči, da je krščanstvo mit! V tem kontekstu je pravzaprav bolj točno, če označimo krščanstvo za religijo, šalo na stran.

Vendar pa ima lahko v določenem kontekstu tudi beseda »religija« svetoskrunski učinek, pa čeprav nenamerno. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni združiti ali zvezati skupaj. Tako mnogi med nami uporabljajo izraz » religija holokavsta«, ne da bi s tem samostalniku »religija« pripisovali kakšen zlonameren ali zaničevalen pomen. Kljub temu pa bo izraz »religija holokavsta« nedvomno zadel v živo mnoge pisarje trenutnega sistema, glede na to, da uradno holokavst ne vstopa v svet religijske ali mitske transcendence, kaj šele v nezgodovinsko pripovedovanje. Namesto tega predstavlja danes spomin na holokavst v domačem jeziku modernega liberalizma pomemben del resničnega zgodovinopisja.

Kljub temu je spomin na holokavst do sedaj pridobil navidezno-transcendenčne lastnosti, ki presegajo preprost zgodovinsko naracijo. Imel naj bi poučno sporočilo, ki presega dano zgodovinsko obdobje, ter se tako osvobaja vsakega časovnega okvirja ali znanstvenih meritev. Potemtakem se lahko holokavst prav tako kvalificira kot religija, ne glede na to, ali to religijo nekdo sprejema ali ne, saj je kot vsaka druga religija konstruiran tako, da povezuje veliko ljudi, če ne kar celotno človeštvo. To je zelo značilno za vse monoteistične religije, ki pa komaj da potrebujejo zgodovinske dokaze, kaj šele forenzično ali materialno dokumentacijo, da bi se uveljavile kot univerzalno kredibilna verovanja. Naših prednikov, starih Grkov, ni nikoli mikal izvoz njihovih bogov v tujino, v oddaljene tuje dežele.

 V nasprotju z njimi, pa imata judeo-krščanstvo in islam, univerzalno sporočilo, prav tako kot ju imata njuni sekularni modalnosti, liberalizem in komunizem. Kadar ta stara verovanja, ali pa moderne univerzalne monoteistične religije in miti, niso sprejeti, lahko to posledično pomeni preganjanje in izgon heretikov.

V vsakem primeru obstaja razlika med »mitom« in »religijo«, kljub temu, da se ta dva izraza velikokrat prepletata, ali uporabljata kot sinonima. Religija je vezana na zgodovino; saj ima zgodovinski začetek, svoje cilje pa projecira v daljno prihodnost. Konec koncev merimo naš čas od resničnega, ali domnevnega, rojstva Jezusa Kristusa, ter se približujemo 2014. obletnici njegovega rojstva. Časovnega toka ne merimo več od padca Troje, ali od Ab urbe condita**, kot so ga merili naši predniki, starodavni Rimljani. To isto merjenje časa, povezano z Jezusom Kristusom, ne velja le za katoliški Vatikan ali za Evropsko unijo, temveč tudi za ateistično Južno Korejo. Muslimani merijo čas drugače, od Hegire (od Mohamedovega pobega iz Meke), ter tako še vedno prebivajo v petnajstem stoletju. Lahko zaključimo, da so vse religije, za razliko od mitov, locirane v zgodovini, z jasno obeleženimi začetki, ter z napovedmi o zgodovinskem koncu časa. Za sodobne liberalce sta se svoboda in modernost začeli leta 1776. z dnevom razglasitve Deklaracije neodvisnosti ZDA, medtem, ko se je za boljševike resnična zgodovina začela leta 1917. Zgodovinske dogodke izpred teh let pa oboji vidijo kot »mračni vek«. Religije so veliko bližje utopizmom od mitov. Mit se lahko vedno izmuzne iz časovnega toka. Mit prav tako ne pozna staranja; ni je smrti, ki nebi mogla biti popravljena, celo za tiste ne, ki bivajo v podzemlju. Mit pomeni večno vračanje.

Mit in religija sta si skupna v tem, da počivata na močnem simbolizmu, na prispodobah, na pregovorih in na ritualih, ter na določenih iniciacijskih dejanjih. Takšna so bila na primer dela, ki jih je moral izpolniti Heraklej, ali pa uganke, ki jih je moral razvozlati Jazon s svojimi Argonavti, v iskanju zlatega runa. Prav tako je tudi moderna ideologija liberalizma, ki je obenem tudi sekularna religija, sestavljena iz celotnih nizov in podskupin raznih mitov. Moderni liberalci nedvomno zavračajo izraze kot sta » mit liberalizma« ali »kult liberalizma«, saj svoja lastna prepričanja nikoli ne označujejo za mite, rade volje pa uporabljajo izraze kot sta »mit fašizma« ali »mit komunizma«. Tako kot religija holokavsta, poseduje tudi religija liberalizma svoje pravilnike, svoj niz ritualov in svetih besed, ki jih morajo verniki spoštovati, predvsem ko gre za ustrezno izražanje.

Splošno mnenje je, da lahko miti uspevajo le v primitivnih družbah, vendar kot vidimo, to ni res. Antična Grčija je imela popolnoma določen mitološki jezik, obenem pa je bila tako v duhovnem, kot tudi v znanstvenem smislu, visoko razvita družba. Mitologija antične Grčije nima nič skupnega z mitologijo današnje Polinezije, katere prebivalci prav tako častijo svoje lastne mite, vendar pa se njihova stopnja filozofskega ali znanstvenega razvoja ne more primerjati s tisto naših starodavnih grških prednikov. So Sokrat, Platon in Aristotel dejansko verjeli v obstoj bitij, kot so harpije, kiklopi, velikani in titani? To težko rečemo, smo pa lahko prepričani, da je imel simbolizem grških mitov popolnoma drug pomen za starodavne Grke, kot ga ima za nas. Glavni razlog za to se skriva v naših obupanih naporih racionalnega razlaganja starodavnih mitov naših prednikov. Ta ultraracionalna gonja za razumevanjem neznanega je v veliki meri posledica naše monolinearne, monoteistične miselnosti, ki smo jo podedovali od judaizma in od njegovega poganjka, krščanstva. V tem smislu je verovanje v mit napredka le sekularna transpozicija biblijskega raja,ki jo spremlja  naše opuščanje smisla za tragiko, kot je že dolgo nazaj pisal Georges Sorel: » Teorija napredka je bila sprejeta v času, ko so vladajoči razred sestavljali buržuji, torej gre za buržujsko doktrino.«***

Tudi nekateri izredno inteligentni ljudje na Zahodu iskreno verjamejo v mit nenehnega napredka, ali bolj preprosto povedano, verjamejo da mora njihova kupna moč trajno rasti, glede česar pa se motijo. Takšna linearna miselnost, ki izhaja iz Biblije nam preprečuje vpogled v miselni svet naših prednikov, ter nas oropa sposobnosti dojemanja drugačne mogoče verzije nas samih. Nedvomno smo bili globoko okuženi z judaizmom, ter z njegovim poganjkom krščanstvom, do te mere, da skoraj ne moremo razumeti ali dojemati drugih resnic in drugih stopenj znanja.

Titani in tragika

Moramo se obrniti na tragiko, na to edinstveno karakteristiko naše bele dediščine, ki pa je očitno zaradi navala modernega mita napredka očitno utonila v pozabo, ali pa je videna le kot odstopanje od družbe, značilno za posameznike, ki so skeptični do prihodnosti. Dejstvo je, da je sestavni del vseh naših starodavnih mitov ravno tragika.V pojmovanju tragičnega ne ostane nič negibno. Popolno veselje junaka se lahko v naslednjem trenutku sprevrže v njegovo pogubo. Tragika je najbolj razvidna v Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, kjer Ojdip ve, da je pogubljen zato, ker je nevede ubil svojega očeta in ker je imel prav tako nevede incesten odnos s svojo materjo. Vendar pa se kljub temu do samega konca bori proti svoji usodi, seveda zaman. Obstaja še na tisoče drugih primerov tragike, eden izmed bolj neposrednih je refren iz napeva Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu:

»Ne roditi se, to je od vsega najboljše; vendar pa, ko človek videl luč dneva je, druga najboljša je stvar, da z vso hitrostjo vrne se od koder prišel je.«

Tragičen lik ve, da sile kozmosa nikoli ne delujejo njemu v prid, vendar se kljub temu bori naprej, čeprav se zaveda, da ga čaka poguba. Na nek način lahko to pravilo tragike izkoristimo tudi v našem boju. Naše možnosti uspeha v tem, da preusmerimo liberalni konec časov so zelo majhne, vendar moramo kljub temu nadaljevati z borbo. Naša borba, ki je sedaj kulturna borba, nam daje vsaj neko priložnost uspeha, ter majhno možnost, da se stvari vendarle preobrnejo nam v prid.



Brez pesnikov ni mitov, tako kot brez titanov ni bogov. Brez titanov prav tako ni tragike. Dvanajst titanov je rodilo bogove, in ne obratno. Kronos je bil tisti, ki je rodil Zevsa, ter mora zato, ker ga je Zevs, njegov lastni sin, vrgel s prestola, prebivati v podzemlju z ostalimi titani. Vendar pa ne moremo biti prepričani, da ne bo nekega dne prišlo do ponovnega vstajenja glavnega titana Kronosa  in z njim vseh ostalih titanov, morda v nekem prihajajočem eonu časa, ko bodo titani zopet zavzeli svet. Konec koncev je bil tudi Prometej titan, pa čeprav disidentski titan, ki se je postavil na stran bogov, ter jim je v kozmični bitki proti drugim titanom, pomagal do zmage. Kot je v svoji knjigi Titani in bogovi zapisal Friedrich George Jünger, brat Ernsta Jüngerja: »Njihova energija ni prežemala zemlje, vode in nebes le v časih antične Grčije, temveč jih prežema tudi danes, tako kot jih bo tudi v stoletjih, ki še pridejo.« Ujetim titanom ni nič neznanega, oni vedo in poznajo prav vse.So osrednja tema v kozmičnem večnem vračanju. Oni niso ustvarili kaosa, vendar pa prebivajo mnogo bliže kaosu kot bogovi. V tej etapi bi jim lahko rekli zemeljska božanstva, ali se bodo tokrat pridružili drugim htonskim pošastim, kot so tiste, ki jih je opisal H.P. Lovecraft v svoji zgodbi Stvar na pragu, pa bomo še videli. Titani so nujen element v kozmičnem ravnovesju. Ti, ki so sedaj zaprti v Tartaru so zrcalna podoba olimpijskih bogov. Oni so središče volje do moči in vsakdo izmed nas, ki poseduje to voljo nosi v sebi del titanskega duha. Danes, v našem razočarujočem svetu, ki so ga bogovi zapustili, ostajajo titani za vse nas možnost v našem boju. Titani in titanski posamezniki so znani po svoji superiorni neodvisnosti, po svoji nenaklonjenosti do sprejemanja raznih dogovorov ali sporazumov, po svojem brezkompromisnem odnosu, ter po svojem pomanjkanju kesanja.

Titani so bili poraženi, vendar niso mogli biti uničeni, saj so prav tako kot bogovi nesmrtni. Ne da se jim sprati možganov s politično korektnostjo. Čakajo, da pride njihov čas, in kmalu po zopet napočil čas, ko se bodo titani vrnili v mesto.


*Die Götter Griechenlandes ( Grški bogovi), prevedeno iz angleškega prevoda E.A. Browninga

**leto od ustanovitve mesta Rim

***Les illusions du progres, pp, 5-6.

Slike: (1) Heinrich Fueger-Prometej prinese ogenj človeštvu (2) Jean Antoine-Ojdip v Kolonu