Negativne
pojave v modernih evropskih družbah, ki lahko, če ne bodo pravočasno
ustavljeni, pripeljejo do popolnega razkroja Zahodne civilizacije, na splošno
uvrščamo lahko v eno zunanjo grožnjo v obliki množičnega priseljevanja ali v
drugo, notranjo grožnjo, ki jo predstavljajo subverzivne ideologije kulturnega
marksizma in liberalizma. Prva grožnja, katere cilj je demografska zamenjava
avtohtonih narodov Evrope z enim mešanim prebivalstvom, ki ga bo lažje
nadzirati, vzbuja več nelagodja in skrbi med Evropejci, saj so njene posledice
bolj vidne, obenem pa se kaže tudi skozi porast kriminala in nasilja v
multikulturnih prestolnicah Evrope. Vendar pa je to množično priseljevanje, ki
ga spremlja demografska kriza in porast nasilja v nekoč dokaj mirnih homogenih
evropskih družbah le posledica druge, pravzaprav večje grožnje za naše narode,
ki se izraža v zgoraj omenjenih subverzivnih lažnih ideologijah, katerih cilj
ni le spremeniti družbo, temveč pred tem spremeniti tudi evropskega človeka
samega, spremeniti njegovo naravo in zatreti njegove instinkte, ki so mu
služili in ga vodili od začetkov naše zgodovine, ter omogočali njegovo
preživetje v velikokrat nevarnem in neprijaznem okolju evropske divjine. S
pomočjo naravne selekcije, ki je te instinkte v naših davnih prednikih še
ojačala, je Evropejec razvil višjo stopnjo zavesti, odgovornosti, pravičnosti
in solidarnosti, saj so v neprizanesljivem okolju tistega časa preživeli le
tisti, ki so bili pripravljeni sodelovati, si pomagati, ter skrbeti drug za
drugega, obenem pa so morali biti sposobni tudi predvidevati različne
situacije, ter pravočasno pripravljati načrte za prihodnost, kar je vključevalo
utrjevanje zavetja, nabiranje hrane, lov in tako naprej. Tako so ravno ti z
naravno selekcijo podkrepljeni instinkti, skupaj z neusmiljenim okoljem
oblikovali zavest Evropejca, ter posledično pripeljali do ustanovitev prvih
skupnosti naših prednikov. S časom je seveda Evropejec, s pomočjo svojega
ustvarjalnega duha, ter za njega značilne želje po raziskovanju , zgradil
Zahodno civilizacijo, katere dosežki so pripomogli k razvoju celega sveta. Vendar
pa se je s tehnološkim napredkom pojavilo tudi prepričanje, da človek lahko
ukroti naravo, da je narava nekaj kar lahko preseže, in ravno to strupeno
prepričanje je počasi odprlo vrata vse bolj nenaravnim in sprevrženim idejam,
ki v naši dobi dosegajo svoj vrhunec. Človek morda lahko ukroti divjino, vendar
pa ne more ukrotiti ali preseči večnih zakonov narave, ki veljajo tako zanj,
kot tudi za vsa druga živa bitja. Nasprotno, če želi preseči dosežke svojih
prednikov, ter postavljati nove mejnike, mora večne zakone narave predvsem
ubogati, ter se ravnati v skladu z njimi.
Zato danes kljub tehnološkemu razvoju sodobni Evropejec okužen s prekomernim
individualizmom, ki v njemu prebuja le najnižje živalske nagone in potrebe, še
zdaleč ne dosega duhovne razvojne stopnje svojih prednikov, ki so namesto k
nižjim, stremeli predvsem k višjim potrebam po kulturi in tradiciji, ki nas
delajo resnično človeške, ter nas ločujejo od ostalega življenja na planetu. Ta želja za ustvarjanjem in potreba za višjo
kulturo je bila glavna gonilna sila, potrebna za rojstvo evropske civilizacije,
za izgradnjo mogočnih palač, gradov in katedral , za arhitekturo srednjeveških
mest in antičnih templjev, za umetniška dela, ki so stremela k zdravemu
idealu moči, kot ga utelešajo starodavni kipi, freske in slike, ki izražajo
etnično dušo Evropejca v nasprotju z današnjimi zmazki »moderne umetnosti«. Ta želja po ustvarjanju, po moči, po znanju,
po odkrivanju in preseganju lastnih dosežkov se kaže tudi v naših starodavnih
evropskih mitih, v starogrškem Prometeju, ki je ustvaril človeštvo ali v
germanskem Odinu, ki je žrtvoval svoje desno oko, da bi lahko pil iz vodnjaka modrosti.
Ti miti in zgodbe so navdihovali mnoge generacije mladih Evropejcev, ki so bili
pripravljeni braniti svoje skupnosti, svoje domovine in svoja ljudstva tudi za
ceno lastnih življenj. Razumeli so, da obstaja nekaj višjega, nekaj
pomembnejšega od njih samih, da je obstoj naroda pomembnejši od življenja posameznika,
saj se konec koncev kratka doba naših življenj ne more primerjati z življenjskim
ciklom naroda, ki se razteza in oblikuje skozi tisočletja in skozi neštete
generacije naših prednikov in potomcev. Kultura, identiteta in tradicija pa se
nahajajo v osrčju vsakega naroda, ki se bo, dokler bodo ljudje skrbeli za
ohranitev le teh, obdržal skozi vsako nevihto.
Seveda so se
v zgodovini evropskih narodov in ljudstev velikokrat znotraj le teh pojavili
tuji elementi ali pa sebični in oblasti željni hujskači, ki so ta idealizem in
požrtvovalnost Evropejca za »višji cilj« znali izkoriščati za svoje lastne
namene. Poleg vseh dosežkov in odkritij je zgodovina Zahoda polna tudi krvavih, krvoločnih bratomornih vojn, ki pa so
velikokrat koristile le posameznikom na vrhu, medtem, ko so tiste spodaj
pahnile v bedo in revščino. Vendar pa je bil v vsakem primeru ta evropski
idealizem, usklajen z zdravim občutkom pripadnosti večji etno kulturi in narodni
skupnosti, glavni branik pred vsemi poskusi manipulacije in izkoriščanju
Evropejcev. Tudi, če je tujim elementom in izkoriščevalcem uspelo za določen
čas prevzeti nadzor nad kakšnim evropskim narodom, se je po določenem obdobju takšna
tiranija vedno končala z izgonom ali s smrtjo teh škodoželjnežev. Sicer so se
tako domači kot tudi tuji izkoriščevalci in grabežljivci ( ponavadi je šlo za
kombinacijo enih in drugih) marsikaj naučili iz napak svojih predhodnikov, zato
so bili velikokrat tudi sami odgovorni za mnoge zgoraj omenjene vojne in
spopade, saj jim je kaos vojne omogočal utrjevanje njihovega vpliva in moči, vendar
pa popolna oblast in upravljanje z evropskimi narodi, ki tudi danes ostaja
cilj mednarodnih globalistov, nista bila mogoča dokler je evropski človek
ostajal zvest svojim idealom, svoji družini, etno kulturi, tradiciji in narodu.
Zato je bilo treba evropskim narodom odsekati njihove korenine, uničiti njihov
občutek pripadnosti lastni domovini in kulturi, ter enkrat za vselej spodnesti
temelje Zahodne civilizacije. Treba je bilo ustvariti duhovno krizo, katere
rezultat bi bil razkroj vrednot in morale povprečnega Evropejca, ter
ustoličenje novih lažnih vrednot, ki bi znotraj evropskih družb širile
dekadenco in kaos.
Tako
francoska revolucija, kot tudi komunistične revolucije v začetku 20. stoletja so
bile načrtovane s tem ciljem, vendar pa so, kljub temu da je Rusija padla v
kremplje boljševikov, drugi evropski narodi večinoma zavračali marksistične
internacionalistične ideje, saj so ostajali zvesti tradicijam svoje domovine in
svoji narodni pripadnosti. Marksizem je bil s svojo idejo o temu, da je družba,
oziroma okolje, glavni dejavnik pri oblikovanju človeške osebnosti, kljub temu,
da naj bi se zavzemal predvsem za pravice delavcev in za socialno
enakopravnost, predvsem orodje, ki naj bi izoblikovalo novega človeka, človeka
brez narodnosti, delavca brez domovine, ki služi eni mednarodni eliti
globalistov. Odmev marksističnega gesla »delavci vseh dežel, združite se« pa
lahko slišimo danes v glavnem geslu in vzkliku sodobne liberalne levice »raznolikost
je naša moč«. Seveda je ironija v tem, da ne gre za resnično spoštovanje
raznolikosti, kot tudi pri marksizmu ni šlo za spoštovanje delavskega razreda,
temveč so to le prazna gesla s katerimi želijo globalisti pridobiti mase, ki
bodo opravljale njihova umazana dela. Tako kot so si nekoč marksisti za to nalogo
izbrali delavski razred, pripada ta naloga danes raznim marginalnim skupinam in
manjšinam, od priseljencev do raznih LGBT gibanj, vlogo buržuja, ki izkorišča
delavca, pa je zamenjal beli evropski moški, ki naj bi zatiral te manjšine.
Zato, ker
povprečen Evropejec ni nasedal marksističnim prevaram in ker so nasilne
revolucije v večini evropskih držav propadle, so se izkoriščevalci in
sovražniki Zahoda odločili za drug pristop, za infiltracijo v evropske državne
in izobraževalne ustanove in v medijske hiše, ki so bile velikokrat že pod
njihovim nadzorom, ter so tako začeli širiti lažne ideje s katerimi so
zastrupljali predvsem mlade Evropejce. Te ideje vključujejo idejo o enakosti vseh
ljudi, ki seveda zanika specifične karakteristike pogojene z določeno etnično
pripadnostjo, idejo, da sta spol in rasa le družbena konstrukta, idejo o
kulturnem relativizmu, predvsem pa idejo, ki postavlja v imenu človekovih pravic na prvo mesto posameznika in ne celotne skupnosti ali naroda. Prav tako so se ti zastrupljevalci ljudstev odločili uporabiti
globok občutek za pravičnost, ki je značilen za Evropejca, proti njemu samemu, tako
da so ga začeli prepričevati, da je
Zahod skozi svojo zgodovino zagrešil grozne zločine proti drugim ljudstvom tega
planeta, ter da so bili ti zločini tipični le za Evropejce, zato se moramo
danes mi odkupiti tem »zatiranim« ljudstvom in obenem obsojati dejanja svojih
prednikov.V misel evropskega človeka so tako zasadili seme dvoma glede njegove
lastne tradicije in zgodovine, ki naj bi postala kar naenkrat zamazana s krvjo
nedolžnih, dokler se je zaradi občutka krivde ni bil pripravljen odreči, obenem
pa se je čutil dolžnega sprejemati ta »zatirana« ljudstva v svojo domovino.
Nenadni občutki krivde zaradi dejanj svojih prednikov in razvrednotenje starih
tradicij in vrednot, individualizem, ki prepričuje posameznika, da so njegove
pravice pomembnejše od njegovih dolžnosti, razkroj družine s pomočjo raznih »spolnih
teorij« in feminizma, ter redefiniranje pomena ženske in moške vloge v družbi,
vse to je doseglo tisto, kar marksizmu ni uspelo s svojimi revolucijami, heterogeno
družbo posameznikov, ki se ne poistovečajo več s svojo domovino, temveč so
razdeljeni v različne skupine, katere je lahko nadzirati, z njimi upravljati ter jih, če je treba, obračati eno proti drugi. S pomočjo medijev se predvsem
med mladimi promovira hedonizem in materialističen način življenja, ki ne le
opravičuje, temveč celo podpira vdajanje nižjim nagonom. Evropski človek tako
več ne stremi k nebu, k višini, k odličnosti in popolnosti, temveč je obrnjen
navzdol k zadovoljevanju osnovnih živalskih nagonov, obenem pa ga obdaja apatija,
ki je rezultat izgube vezi z lastno tradicijo in s kulturo svojih prednikov, ki
sicer povezuje zdrave skupnosti in narode v celoto. Zato se zateka k
prekomernem pitju, nezdravi hrani in celo k mamilom, ter tako preganja občutek
praznine, za katerega niti ne ve dobro od kod se je vzel.
Le v takšnem
stanju je nekoč mogočen Evropejec pripravljen pasivno opazovati uničenje lastne
kulture in zamenjavo svojega ljudstva s prišleki iz dežel tretjega sveta. Razkroj
naših vrednot in brezbrižnost modernega človeka sta posledici globoke duhovne
krize sodobne Evrope, zaradi katere nam grozi da postanemo v prihodnosti
manjšine v lastnih domovinah. Kulturni marksizem je zastrupil dušo Evrope, ki
jo lahko ozdravimo le s ponovno vrnitvijo k našim tradicijam in kulturi, ter z
nacionalnim preporodom, ki se v nekaterih državah počasi prebuja, vendar pa zaenkrat
še nima dovolj moči, da bi zajel cel kontinent. Nekoč bojevit, danes pa »udomačen«
in odvisen od lastnega udobja, ki mu je bolj pomembno od bodočnosti svoje
domovine, moderen evropski človek slepo verjame vsemu kar sliši v medijih, ter nezmožen
lastnih misli ponavlja navidez lepe besede o enakosti, človečnosti in strpnosti.
Nekoč rjoveči levi in renčeči volkovi, ki so bili pripravljeni braniti vsako
ped svoje zemlje, so se spremenili v pohlevno krdelo ovac, ki pokvarjenim
voditeljem in globalističnim agentom slepo sledi v lasten propad, ter se celo
veseli lastnega uničenja v imenu nekakšne »multikulturne utopije«. Če evropski
človek ne bo spregledal laži in zlonamernosti modernih idej kulturnega
marksizma in liberalizma bo postal tujec v lastni deželi, ki so jo s svojim znojem
zgradili, ter s svojo krvjo branili, njegovi praočetje.
Pot iz te
duhovne krize leži predvsem v zavedanju vsakega posameznika, da je del neke
večje skupnosti, ter da ima dolžnosti tako do svojih prednikov, kot tudi do
svojih potomcev. Zavračanje hedonizma in materializma, kot tudi apatije, ki se
je zavlekla v pore modernih družb in alternativni način življenja, ki temelji
na sprejemanju lastne identitete in na spoštovanju tradicij in lastne
etno kulture, osveščanje drugih o bogati zgodovini in kulturi našega ljudstva,
ter zavedanje, da spadamo kot narod v eno večjo evropsko družino, to je pot, ki
nas lahko popelje iz trenutnega stanja apatije in omamljenosti.
Za zaključek pa se spomnimo še citata
Dominiqua Vennerja, francoskega avtorja in velikega Evropejca:
»Ne
verjamem, da bodo Evropejci, ko bodo sprevideli, da so v nevarnosti, kar tako
dopustili, da se jih zamenja. Preteklost nam je pokazala, da so se zgodovinska
prebujenja odvijala vedno zelo počasi, vendar jih, ko so se enkrat začela, ni moglo
nič ustaviti.«
