“Izraz se nanaša na duhovno nagnjenost rase, ki jo je skozi stoletja prevzemala ideja, ki se skriva za legendo o Faustu. Označuje temeljno potrebo ali nagon, ki je skrit v duši evropskega človeka, in se udejanja v nekaj izjemnih Evropejcih.
Faustovska sla v naši rasni duši nam govori: »Ne boš počival ali bil zadovoljen, ne glede na svoje dosežke. Gnati se moraš vse dni svojega življenja. Odkriti moraš vse stvari, vedeti vse stvari, obvladati vse stvari…
Gre za izvor osnovne nemirnosti in radovednosti naše rase. Gre za to, kar dela iz nas pustolovce, in nas žene, da tvegamo svoja življenja pri podvigih, ki nam ne prinašajo nikakršnih otipljivih materialnih koristi – kar je drugim rasam, ki so navajene meriti vse samo glede na praktično korist, popolnoma tuje.
Faustovska sla je ta, ki je iz naše rase naredila vodilno raso raziskovalcev, ki nas je gnala, da smo se povzpeli na najvišje gore v deželah, naseljenih z ljudmi drugih ras, ki so bili zadovoljni s tem, da vedno ostanejo le v dolinah. To je tisto, kar je, bolj kot sam intelekt, naredilo iz nas raso vodilnih znanstvenikov – predvsem v dneh, ko ukvarjanje z znanostjo še ni bil visoko plačan poklic. To je tisto, kar naj je gnalo, da smo odkrili novi svet, in zaradi česar sedaj segamo po zvezdah.“
William L. Pierce ( Odlomek iz teksta Faustovski duh)
Slovenija ni le dežela naroda, ki se je obdržal in obstal v mnogih nevihtah, temveč je tudi domovina številnih naravnih lepot. Krasijo jo hladna kristalno čista jezera, hiteče reke in potoki, zeleni gozdovi, doline in mogočne gore, v sencah katerih so živele in umirale, se veselile in garale, se borile, potile in krvavele nepreštevne generacije tega srednjeevropskega ljudstva. Kot neme priče naše zgodovine se alpski vrhovi dvigujejo nad nami visoko v nebo, postali pa so tudi del našega izročila in narodne identitete. Vsekakor je zato popolnoma odveč omenjati tradicijo pohodništva in gorništva na naših tleh, ki jo najdemo tudi pri drugih evropskih narodih. Čeprav se v naravi lahko srečamo z marsikatero nevarnostjo, je v sodobnem svetu potrošništva, tehnologije, urbanizacije in vse hitrejšega življenjskega sloga postala tudi pribežališče, kamor se lahko zatečemo pred mestnim vrvežem. Preživljanje časa v naravi je za marsikoga postalo neke vrste terapija, ki lajša prenekatero tesnobo in obnavlja ter utrjuje naše duševno stanje, velikokrat pa tudi naše telo. Ker pa smo kot Evropejci pripadniki rase, ki je vedno stremela, ne le k samoizpopolnjevanju, temveč tudi k samopreseganju in premagovanju takšnih in drugačnih ovir, se mnogi med nami, ko želijo pobegniti od napetosti vsakdanjega življenja, ali preprosto preživljati čas v naravi, odločijo za obisk gora, saj predstavljajo le-te tudi določen izziv. Ravno zato, ker gorništvo zahteva več napora kot preprost sprehod po parku, nam hribi zagotavljajo najbolj pristno povezavo z neokrnjeno naravo, brez množic prekomerno rejenih turistov, smeti, hrupa, in brnenja mobilnih telefonov. Tako se v gorah lahko počutimo najbolj povezane z naravnim svetom.
Vrnitev k naravi
Gorski vršaci, ki se dvigujejo proti soncu, viru in ohranjevalcu vsega življenja, skupaj z divjino, v naročju katere se znajdemo, ko se odpravimo v hribe, prebujajo v človeku občutja, v katerih se prijeten občutek spokojnosti in lepote meša s komaj opazno slutnjo nepričakovanih nevarnosti. Gore po eni strani nudijo nepopisne naravne lepote, svež zrak in določen notranji mir, obenem pa se globoko v sebi, skoraj podzavestno, zavedamo tudi marsikatere potuhnjene grožnje, ki lahko plane nad nas. Čeprav so naši predniki že od nekdaj čutili spoštovanje, ali bolje rečeno strahospoštovanje, do narave, mnoge naravne pojave pa so pripisovali svojim božanstvom, ne smemo pozabiti, da je za njih predstavljala divja narava tudi neštete nevarnosti in strahove. Doživljanje narave kot pribežališča, ki nam omogoča oddih od vsakdanjega življenja, izhaja predvsem iz romantičnega gibanja, ki se je razvilo v 18. in 19. stoletju, ter je zagovarjalo »vrnitev k naravi« v luči industrijske revolucije, množične proizvodnje in vse bolj naseljenih in onesnaženih velemest. Šele ko se je človek »zaprl« v betonske džungle in obkrožil s tehnologijo, je začel naravo doživljati kot bolj preprosto, mirno, dobrohotno in njemu prijazno. Tudi danes bodo imeli prebivalci podeželja verjetno precej drugačen odnos do narave, kot pa njihovi sorojaki iz mest. Tako kot je narava lahko prijetna in spokojna, je tudi nepredvidljiva in neusmiljena.
Gore nam res nudijo vsaj začasno »osvoboditev« od moderne »civilizacije« in vsega kar prinaša; zvonenja telefonov, prometnega hrupa in onesnaženja, mračnih betonskih stolpnic, velikih nakupovalnih središč, ki spominjajo na človeška mravljišča, in neštetih oglasov, ki nas iz televizijskih, računalniških in mobilnih ekranov prepričujejo, da potrebujemo cenene proizvode s kratkim rokom trajanja. Obenem pa nas naš »pobeg« iz civilizacije lahko navdaja z rahlim nelagodjem, sploh če se odpravimo v objem čudovitega naravnega sveta sami ali v manjši skupini. Modro gorsko nebo lahko nenadoma nenapovedano prekrijejo temni oblaki iz katerih začnejo švigati strele, zna pa se zgoditi tudi, da za kakšnim ovinkom srečamo divjo žival, ki ji naš vdor v njen svet ne bo ravno po godu. V visokogorju je lahko vsak napačen korak usoden, ko okoli nas zevajo srhljivi prepadi, v primeru nesreče pa velikokrat naš mobilnik ne bo imel signala. Gore in divjina nam odpirajo vrata v svet naravne in najbolj pristne lepote, ki pa prinaša nešteto neznank. Morda se ravno zaradi tega počutimo bolj žive, ko izstopamo iz svojega območja varnosti in udobja v njeno mogočno kraljestvo.
Nemiren duh Evropejca
Ob tem se morda sprašujemo, kaj se pravzaprav skriva za našim hrepenenjem po tovrstnih dejavnostih. Kaj nas privlači pri naravnem in predvsem gorskem svetu, ki lahko za človeka pomeni tudi določeno tveganje, ki ga sicer, če smo primerno pripravljeni lahko močno zmanjšamo, ne pa tudi popolnoma izničimo? Kot je bilo že omenjeno, je pohodništvo in predvsem gorništvo povezano s premagovanjem ovir, z utrjevanjem našega telesa in duha, ki odraža tudi moč naše volje, in s preseganjem in krepljenjem lastnih zmožnosti.
Pri evropskemu človeku gre, bodisi na stopnji posameznika, bodisi na stopnji celotnega ljudstva, pri tem za nekaj bolj prvobitnega in globljega, kot se zdi na prvi pogled; gre za odraz njegove rasne duše in za njegovo skoraj nezavedno povezanost s celino, ki je zibelka njegove rase. Nemirna »faustovska« duša Evropejca si je vedno prizadevala osvajati nove vrhove volje, spoznavanja in vztrajnosti. Od vekomaj so evropskega človeka odlikovale lastnosti, kot so lov za vedno novimi znanji, odkrivanje in raziskovanje, pa tudi samoizpopolnjevanje, pomikanje meja mogočega, premagovanje ovir in koprnenje po odličnosti v vsem česar se je lotil. Vzgib, zaradi katerega je beli človek dosegel, ne le najvišje vrhove tega sveta, temveč tudi vesolje onkraj njega, obenem pa se je potapljal v temo najglobljih oceanov, dosegal prelomne točke na področju znanosti, ki so koristile vsem ljudstvom tega sveta, in vedno znova poskušal preseči samega sebe, izhaja v svojih temeljih iz iste očaranosti nad svetom, prevzetosti nad naravo in željo po raziskovanju in doseganju novih mejnikov, zaradi katere se tako radi odpravljamo v gorski svet. Dopolnjuje in usmerja pa ga naša povezanost z evropskim tlom, na katerem prebivamo od začetkov naše zgodovine, življenje na njem pa nas je skozi tisočletja tudi izoblikovalo. Naša intimna povezanost med krvjo in zemljo, med določeno raso in njeno rodno grudo, na kateri se je razvijala in živela iz roda v rod, se odraža tudi v etnokulturi evropskih narodov, kjer se evropska flora in favna, kot tudi značilnosti pokrajine, pojavljajo v grboslovju, med nacionalnimi simboli, in v našem civilizacijskem izročilu in avtentičnih evropskih tradicijah, ki že v legendah, mitih in pripovedih antičnega obdobja odražajo naš odnos do živali in narave. Konec koncev tudi slovenski grb krasi naš najvišji vrh, ki je neločljivo povezan z našo nacionalno identiteto. Deželne simbole in grbe evropskih regij, plemstva in krajev, pa krasijo raznorazne živali, cvetlice in rastline, ki so del bogatega naravnega sveta naše celine.
Nietzschejev Zaratustra: »Treba je živeti v gorah«
Gorski svet igra pomembno vlogo tudi v zahodni literaturi in filozofiji. Gore so vedno znova navdihovale velike mislece naše civilizacije, osvajanje vrhov pa lahko služi kot prispodoba za določena spoznanja o človeku in svetu. To je značilno zlasti za dela Friedricha W. Nietzscheja, znanega nemškega filozofa, katerega glavni prerok Zaratustra prihaja med ljudi iz gora, da bi širil svojo vizijo o »nadčloveku«. V njegovem osrednjem delu »Tako je govoril Zaratustra« se istoimenski junak, Nietzschejeva različica starodavnega perzijskega preroka, spominja »koliko gor in grebenov in vrhov« je že preplezal, ob tem pa »govori svojemu srcu«; »Jaz sem popotnik in hribolazec…Ne ljubim ravnin in zdi se mi, da ne morem dolgo ostati pri miru.« Svojo usodo ob tem vidi v »potepanju in hribolaštvu.« Plezanje po vrhovih je tu seveda prispodoba za spoznavanje določenih večnih resnic. Na tovrstne prispodobe pa pri filozofu, ki si je prizadeval za »prevrednotenje vseh vrednot« ne naletimo samo v omenjeni knjigi. Tudi v njegovem delu »Človeško, prečloveško« je na primer zapisal: »Na goro resnice nikoli ne plezamo zaman: proti vrhu se povzpnemo še isti dan, lahko pa zgolj urimo svoje moči, da se bomo naslednji dan povzpeli višje«. Izpostavimo lahko tudi italijanskega tradicionalista Juliusa Evolo in njegovo delo »Razmišljanja na vrhovih: Gorsko plezanje kot prispodoba za duhovno iskanje« ( na voljo v angleščini z naslovom »Meditations on the Peaks: Mountain Climbing as Metaphor for the Spiritual Quest«). Kot nam pove sam naslov, pri slednjem delu ne gre le za prispodobe, saj se je Evola sam povzpel na številne vrhove v Alpah in Dolomitih. Smatral je, da je gorništvo tesno povezano z »duhovnim prebujenjem« ravno zaradi tega, ker je za zahtevnejše plezalne poti potrebna precejšnja mera poguma in pronicljivosti. Sicer najdemo enega izmed prvih zabeleženih primerov hribolazenja kot prostočasne dejavnosti, torej dejavnosti, ki je sama sebi namen, pri italijanskemu pesniku Francescu Petrarki iz 14. stoletja, ki se je povzpel na francosko goro Mont Ventoux, kot je kasneje zapisal v nekem pismu, »zaradi razgleda«. Pomembno vlogo v antični Grčiji, ki velja za zibelko evropske literature in filozofije, pa je seveda igrala gora Olimp, domovanje Zevsa, Here in drugih bogov in boginj. Gore so imele tako velikokrat tudi religijski pomen, in so zaradi svojih višav veljale za svete kraje in domovanja božanskih in mitoloških bitij.
Nesporni pionirji gorništva
Četudi je danes gorništvo razširjeno po skoraj vsem svetu in se na najvišje vrhove vzpenjajo pripadniki številnih ljudstev, so njegovi nesporni pionirji Evropejci, ki so se na tem področju prvi lotevali največjih podvigov. Navkljub nekaterim zgodnejšim primerom, začetki pohodništva in gorništva kot prostočasne dejavnosti, ki je sama sebi namen, segajo v že omenjen čas romantike v 18. in 19. stoletju. Predvsem pesniki, pisatelji in slikarji tistega časa so se začeli zatekati v naravo, kjer so se lahko bolje poglobili vase. Mnoga umetniška in literarna dela iz tega obdobja je navdihovalo ravno opazovanje neokrnjene narave. Tu velja izpostaviti precej znano delo nemškega slikarja Casparja Davida Friedricha »Popotnik nad meglenim morjem«, ki morda najbolje odraža duh tedanjega časa in romantičnega gibanja. Sicer pa ne pozabimo, da je bil tudi naš najvišji vrh, očak Triglav, prvič osvojen konec 18. stoletja, leta 1778, ko so se iz Bohinja nanj podali štirje domačini; rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec Štefan Rožič ter zdravnik Lovrenc Willomitzer. Če pristopamo k tej tematiki iz identitarne perspektive, morda lahko omenimo tudi nemško mladinsko gibanje iz konca 19. in začetka 20. stoletja, »Wandervögel«. Šlo je za gibanje, ki je poudarjalo tovarištvo, skupnost, pustolovstvo in obnavljanje stika z naravo, na nek način pa si je prizadevalo tudi za obnovitev germanskih vrednot in ljudskega izročila. Glavne dejavnosti tovrstnih skupin so bile pohodništvo in preživljanje časa v naravi.
