Vendar
pa se moramo vprašati ali je res tako?
Strpnost
glavnih predstavnikov »napredka« se zelo hitro konča, če se kdo ne strinja z
njihovimi načeli, ali pa želi zagovarjati drugačne poglede od njihovih.
Predvsem, ko gre za ideje, ki zanikajo njihove trditve o družbenih konstruktih,
se zna zgoditi, da je njihov sogovornik hitro obtožen raznih »izmov« in fobij.
Človekove
pravice prav tako vse bolj veljajo le za razne nekoč marginalne skupine,
medtem, ko postajajo avtohtoni prebivalci Zahoda državljani drugega reda.
Svoboda govora, ki naj bi bila temeljna človekova pravica, pa je takoj, ko
postane preveč politično nekorektna označena za t.i. »sovražni govor«.
Svobodomiselnost torej danes pomeni imeti
svobodo do izražanja lastnih misli, vendar le dokler se skladajo z glavnimi
smernicami politične korektnosti. Takoj, ko nekdo izrazi misli, ki se ne
skladajo z novodobno religijo napredka, se začne lov na čarovnice, ki ga vodi
nova mavrična inkvizicija strpnosti in vsesplošnega napredka. Namesto sežiga na
grmadi pa sledijo cenzura, možna izguba službe in splošna izključitev iz
družbe.
Liberalna
demokracija naj bi bila »najboljša ureditev«, predvsem pa naj bi bila
univerzalna, kar pomeni, da ni le najboljša ureditev za države Zahoda, temveč
za vse narode od Eskimov pa do afriških plemen. Zato si njeni zagovorniki
domišljajo, da so vsi njihovi nasprotniki nazadnjaški, nespametni ali pa, ko
gre za nacionaliste, zlonamerni. Oni verjamejo, da imajo kot predstavniki
liberalizma moralno pravico kršiti pravice drugih, kot npr. pravico do svobode
govora, ter so se, ironično, v imenu »strpnosti« pripravljeni posluževati vseh
sredstev, ki so jim na voljo, da bi utišali kritike liberalne demokracije, podobno kot komunisti, ki so v imenu bratstva in enakosti svoje nasprotnike
pošiljali na Goli otok, le da je danes dovolj, da preprosto nekoga označijo za
»rasista«, ter mu tako uničijo poslovno kariero, velikokrat pa tudi družbeno
življenje. Če to ne uniči njihovega nasprotnika pa se seveda poslužujejo tudi
drugih načinov, preko katerih ga želijo spraviti za zapahe. Ravno zato se
pojavlja tudi vse več represije nad svobodo govora, ki se skriva pod
pravičniško masko boja proti »sovražnemu govoru«, v resnici pa gre le za
dokončni obračun z vsemi, ki se ne strinjajo s politično korektnimi pogledi.
Tako se v 21. stoletju počasi uresničuje znamenit Orwellov roman 1984.
Seveda
pa postaja vse bolj očitno, da liberalna demokracija le ni vrhunec človeške
civilizacije. Pred njo in pred modernostjo, v sklopu katere se je razvila, so
Evropejce svarili že mnogi misleci, filozofi in pisatelji v 19. In 20. stoletju,
danes pa lahko vidimo kako prav so imeli. Liberalizem je odprl pot
kapitalističnemu izkoriščanju in uničenju samostojnih manjših podjetnikov in
družinskih podjetij iz strani velikih korporacij. Odprl je pot tudi množičnim
migracijam, tako zavoljo kapitalistov, ki so se nadejali poceni delovne sile,
kot tudi marksistov, ki so videli v migrantih potencialne rekrute za svoje
cilje.
Tu je
treba omeniti, da sta si, kljub temu, da naj bi šlo za dve nasprotujoči si
doktrini, komunizem in kapitalizem v nekaterih stvareh zelo podobna, celo
identična; obe doktrini zanikata kakršnokoli pomembnost rase in etnične
pripadnosti, ter predstavljata popolnoma materialističen pogled na človeka in
na svet. Prav tako sta, poleg liberalne demokracije, tako kapitalizem, kot tudi
komunizem, ali njegov sodobni pankrt kulturni marksizem, le orodji mednarodnih
globalistov in bankirjev, kar je razvidno iz tega, da je bil eden glavnih
financerjev Leva Davidoviča Trockega, ameriški bankir judovskega porekla Jacob
Schiff, ki je slednjemu finančno omogočil tudi vrnitev v Rusijo pred revolucijo,
danes pa sodobno levico podpirajo kapitalistični miljarderji kot je George
Soros. Kapitalizem in komunizem sta tako poleg liberalne demokracije le še dve
različni glavi iste globalistične hidre.
Tudi Liberalno načelo o svobodi posameznika,
dokler ne ogroža drugih ,se je v liberalni demokraciji izrodilo do te mere, da
se najbolj nenaravne motnje, ne le predstavljajo kot »pravice posameznika«,
temveč se jih celo spodbuja, bolnikom pa se čestita za njihovo »hrabrost«. Kdor
se ne strinja, da gre za hrabrost, pa je seveda »nestrpnež«. V imenu humanitarizma
liberalna demokracija še naprej odpira vrata trumam migrantov tujih ras v
Evropo, posledica tega pa je povišana stopnja kriminala, razdor znotraj
zahodnih družb, kaos, spori in nasilje. Vendar pa se liberalci obnašajo kot da
problema ni, če pa ga že priznajo pa vidijo njegov vir, ne v dejstvu, da
spuščajo v Evropo ljudi popolnoma drugačnih moralnih prepričanj, kultur, navad
in rasnih karakteristik, temveč so po njihovem mnenju na koncu vedno krivi
Evropejci sami, ki naj bi se obnašali diskriminatorno in rasistično do teh
prišlekov.
Uničenje homogenih družb, ki postajajo stvar
preteklosti v »napredni« liberalni demokraciji je pripeljalo do kaotičnega
stanja. To pa vpliva predvsem na mlade, ki nimajo več zdravih temeljev za
izgradnjo svoje identitete in se zato pridružujejo raznim hedonističnim in
nihilističnim nezdravim subkulturam. Namesto homogenosti, splošnih moralnih
vrednot, enotnosti, kulture, reda in določene hierarhije-vse to je potrebno za
resničen napredek v družbi- imamo danes vse bolj kaotično množico posameznikov,ki
se vse manj poistovečajo s svojim narodom in z njegovo kulturo, temveč se raje
ukvarjajo z zadovoljevanjem osebnih potreb, vlada pa jim lažna elita
globalistov, ki jih prav tako zanimajo le njihovi osebni interesi-pridobivanje
popolnega nadzora in ustvarjanje dobička-ter so zavoljo lastnih interesov
pripravljeni izkoreniniti Evropejce in popolnoma uničiti Evropo, domovino nekoč
ponosnih narodov.
To je
današnja liberalna demokracija, ki se ponaša s tem, da je najbolj napredna in
najboljša ureditev, pravzaprav pa nas vodi v popoln propad in uničenje. Zato,
ker vidijo največjo grožnjo v nacionalizmu, ki lahko v ljudeh in narodih znova
obudi plamen nacionalne in rasne zavesti, ki se bo, če zajame Evropo,
manifestirala v izgonu teh globalističnih parazitov, se globalisti poslužujejo
lažnih idej liberalne demokracije, ki je bila vedno orodje v njihovih rokah, da
bi slepili narode Evrope z lepimi besedami o multikulturni prihodnosti, o splošnem
bratstvu ljudi in o človečnosti, ki naj bi se odražala predvsem v sprejemanju
tujcev. Glede na to, da se vse več ljudi prebuja iz sladkih sanj o raju
liberalne demokracije v nočno moro resničnosti, pa prihaja tudi do vse večje
represije, ki želi utišati resnico, do klevet in obtožb »rasizma« in do
kazenskega preganjanja disidentov. Vse to pa so le načini s katerimi se želijo
globalistični paraziti in liberalne elite obdržati na oblasti dovolj dolgo, da
dosežejo svoj končni cilj, multietnično Evropo po vzoru načrtov
Coudenhove-Kalergija, ki je že v 20. letih prejšnjega stoletja naznanil, da bo
» človek prihodnosti mešane rase.«
Kar se
tiče samega izraza »rasizem«, ga je v današnjem kontekstu označevanja tistih,
ki naj bi »sovražili vse druge rase«, začel prvi uporabljati Lev Trocki, ki je
želel tako-podobno kot želijo danes liberalci-utišati vse nasprotnike marksizma.
Ta izraz je danes izgubil vsak pomen, saj ga liberalci, levičarji in globalisti
lepijo na vse svoje politične in ideološke nasprotnike, ter upajo, da jih bodo
tako očrnili in s tem razvrednotili njihove argumente. Če za nekoga danes
slišite, da je »rasist« lahko torej predvidevate, da ima argumente, ki jih
liberalci ne morejo pobiti.
Ali so
torej današnje spremembe, ki veljajo v liberalni demokraciji za »progresivne«
in napredne, res napredek v pravem smislu te besede? Pravzaprav gre za
interpretacijo, ki nima veliko skupnega z resničnim smislom te besede, saj
uporabljajo levičarji in liberalci danes izraz »napredek«, podobno kot izraz
»rasizem«. Tako kot želijo z drugim očrniti vse kar ni v skladu z njihovimi
cilji, okrašujejo s prvim vse kar služi njihovi agendi. To pa pomeni, da je
izraz »napredek« danes postal le beseda s katero označujejo uničenje
kohezivnih, homogenih tradicionalnih družb in družinskih vrednot na katerih je
bila zgrajena evropska civilizacija. Tako danes v imenu napredka tonemo v novo
tiranijo, v kateri bodo preganjani vsi, ki se ne strinjajo z uradno politiko
bruseljskih globalistov in uničevalcev narodov. Ne le nacionalisti, ki so proti
množičnim migracijam in si želijo narodnega preporoda evropskih narodov, tudi
vsi, ki se ne strinjajo s tem, da je spol le družbeni konstrukt, ter
nasprotujejo LGBT in transspolni agendi, katere cilj je prepričevati predvsem
najmlajše, da je spol stvar izbire, se bodo znašli na seznamu državnih
sovražnikov, če bo zmaga liberalne tiranije, ki se skriva pod masko demokracije in napredka dokončna. V tem primeru bodo vsi, ki nasprotujejo norosti politične korektnosti
in dekadenci liberalizma razčlovečeni in označeni za popolne zlobneže.
To opažamo že danes, takšno taktiko pa je dobro opisal nemški mislec in politični
teoretik Carl Schmitt:
»Koncept
humanosti je uporaben predvsem kot ideološki instrument imperialistične
ekspanzije, njegova etično-humanitarna oblika pa je specifičen pogon
ekonomskega imperializma. Tu se spomnimo malo spremenjene izjave Proudhona:
kdor se sklicuje na humanost, namerava goljufati. Prilastiti si besedo
humanost, sklicevati se nanjo ter monopolizirati s takšnim izrazom, ima
verjetno nepredvidljive efekte, kot je na primer zanikati človečnost
sovražnika, ter ga označevati za odpadnika človeštva; in tako je lahko vojna
vodena do ekstremne nečlovečnosti.«
