Nacionalizem in šovinizem

Točno 204 let je minilo od zadnje Napoleonove vojne. V tistem času je zaslovel Nicolas Chauvin, ki se je uvrstil med vojaške legende. Chauvin je postal kasneje, po vojni, ko je bil že upokojen vojni veteran, znan kot ekstremni bonapartist. Zaradi vojaških in političnih uspehov, ki jih je dosegla Francija pod vodstvom Napoleona, je imel Nicolas Chauvin vse druge narode za manjvredne. To je bil temelj fanatičnega in iracionalnega patriotizma, ki je dobil po Nicolasu Chauvinu ime šovinizem (chauvinism). To je skrajna oblika patriotizma,ki v svoji slepi aroganci poveličuje lasten narod kot edini popoln narod čez vsako mejo, obenem pa sorazmerno s tem krepi tudi zaničevanje in sovraštvo do vseh drugih narodov. Takšen skrajni patriotizem navdihuje predvsem razne skrajneže, ki postanejo »mitomani«, obsedeni z namišljenim svetom v katerem so v vsakem pogledu večvredni od vseh ostalih. V tem njihovem svetu pa ni prostora za kritiko, samokritiko ali pa za preverjanje dejstev. Nacional šovinisti delajo s svojim nerealnim dojemanjem sveta in z aroganco škodo predvsem lastnemu narodu, saj s svojim negativnim karakterjem ustvarjajo sovražnike iz drugih, predvsem sosednjih, narodov. Mnogi šovinisti se imajo za nacionaliste, vendar pa so pravzaprav sovražniki pravega nacionalizma in tudi sovražniki lastnega naroda, kljub temu, da se tega ne zavedajo.

Nacionalizem pa je prvenstveno ideologija in gibanje, katerega karakter je tak, da zagovarja nacionalne interese določenega naroda. Ti interesi so ohranitev biološke in kulturne identitete, ter zdrava, varna in svobodna prihodnost lastnega naroda. Nacionalizem zagovarja avtonomnost in suverenost vsakega naroda in odgovorno svobodo. Nacionalizem ni šovinizem, temveč predstavlja zrelo in aktivno ljubezen do lastnega naroda in do svoje dežele. Patriotizem ali domoljubje predstavlja le čustvo do domovine in lastne identitete, nacionalizem pa pomeni aktivno in odgovorno skrb do svojega naroda. Kar pa pomeni, da tvoje domoljubje ni le čustvo, temveč je občutek zrele in sočutne ljubezni, zaradi katere aktivno skrbiš za svoj narod, za svojo družino, za domovino in pa za vsakega pripadnika svojega naroda. To torej pomeni, da je vsak pravi nacionalist tako socialen kot tudi nacionalen.

Marksisti, anarho-kapitalisti, globalisti in liberalci so ustvarili negativno in napačno sliko o nacionalizmu, vendar pa so k temu prostovoljno prispevali tudi šovinisti. Nacionalizem se danes definira kot sovražna ideologija kljub temu, da gre dejansko za ideologijo, ki zagovarja odgovorno svobodo, avtonomnost in suverenost vsakega naroda, biološko in kulturno ohranitev identitete vseh narodov in ras, ter aktivno ljubezen do svojega. Posledično nacionalizem tako propagira vzajemno spoštovanje z vsemi, predvsem pa s sosednjimi narodi. Vsak dober, moder in odgovoren gospodar gradi vzajemne dobre odnose s svojimi sosedi, če je to le možno, saj se zaveda, da on in njegova družina niso sami v vesolju, da niso center vesolja in da zna biti zato dober sosed neprecenljivo vreden zaveznik. S sosedi, ki so arogantni in zaničevalni do drugih pa se nihče ni pripravljen družiti, ali pa jim pomagati. Moramo se zavedati, da nismo sami pod nebom. Predvsem manjši narodi morajo biti bolj fleksibilni, dosledni in vredni občudovanja, saj bodo sami težko obstali ali napredovali. Ljudje smo socialna bitja, zato se moramo zavedati, da je moč v številčnosti. Ta številčnost pa lahko seveda funkcionira le v homogeni kulturi, ali pa med medsebojno kompatibilnimi kulturami. Tudi različne kulture pa lahko odlično sodelujejo na področju ekonomije ali znanosti, če ne pride do mešanja kultur in pa do vsiljevanja ene kulture ljudstvu druge kulture.

Globalistična, pro-marksistična in liberalna gibanja predstavljajo resno grožnjo obstoju vseh ras in narodov, saj nasprotujejo vsem oblikam identitarizma, ko se hinavsko sklicujejo na neko splošno filantropijo. Vendar pa vemo iz prakse, da je rezultat teh gibanj vedno moralni in ekonomski kaos, ki predstavlja smrtno grožnjo vsaki kulturi in biološki identiteti. Oni predstavljajo resno zunanjo grožnjo za vsak narod, medtem, ko pa ekstremna šovinistična desnica predstavlja hudo notranjo grožnjo za svoj narod. Narod, ki se nagiba k separatizmu v iracionalnem, mitomanskem, šovinističnem duhu si predvsem zapira vrata pri sosednjih narodih, obenem pa si kopiči slab sloves zaradi katerega si ustvarja potencialne večne sovražnike v svoji bližini. Nacionalni šovinizem predstavlja nacionalno grožnjo lastnemu narodu, ki je lahko prav tako huda, kot zunanji sovražnik, ki smo ga prej omenili.

Vse negativne stvari, ki jih lahko slišimo ali preberemo o nacionalizmu so pravzaprav posledice ekstremnega šovinističnega patriotizma. Naravni ali pravi nacionalist je domoljub z globoko razvitim socialnim čutom, ki postavlja na prvo mesto ohranitev lastne biološke in kulturne identitete, ter skrbi za svoje okolje in si prizadeva biti v ravnovesju z naravo, saj spoštuje naravne zakone, svoje zakone pa piše in usklajuje s temi zakoni narave. Prav tako je poleg tega, da je nacionalno in rasno osveščen, osveščen tudi ekološko. Do drugih narodov in ras ni sovražen, temveč je odgovoren, kreativen, hraber, pravičen, resnicoljuben in vztrajen. Nacionalist mora biti ljubeč, vendar pa ne smemo pozabiti, da sta ljubezen in sovraštvo povezana kot dan in noč. Vsako od teh dveh čustev ima svoj namen. Naivna, pacifistična » new age« gibanja zmotno poveličujejo le ljubezen, medtem, ko vsaj v teoriji, za vsako ceno zavračajo sovraštvo. Vendar pa iz prakse vemo, da je ljubezen lahko tudi škodljiva. Škodljiva je na primer, če starši iz pretirane ljubezni razvadijo otroka do te mere, da ta ni več sposoben za samostojno, odgovorno življenje. Sama po sebi nista problem ne ljubezen, ne sovraštvo, temveč gre za to kako, oziroma kam, se ju usmerja. Zato nacionalizem ne predstavlja sovraštva do drugačnih, saj sovraži le laž, nepravičnost, šibkost in degeneracijo. Z drugimi besedami, vse kar lahko dolgoročno škodi družbi, družini, narodu in rasi. Nacionalizem je tako čist instinkt za samoohranitev, je naravni čut potreben za preživetje in ohranitev, v skladu z zakoni narave. Pravi nacionalizem, ki ga večina ljudi še vedno ne pozna, ter ga zato ne more dojemati v njegovi resnični obliki, predstavlja najviši socialni ideal odgovorne, svobodne in napredne družbe.

Avtor: Hvíturúlfur

Nova identitarna knjiga Evropa narodov

Pred kratkim je izšla druga identitarna knjižna izdaja v slovenščini, Evropa narodov, ki so jo napisali aktivisti in podporniki slovenskega identitarnega gibanja. Pri knjigi so sodelovali tudi nekateri izmed znanih obrazov slovenske politike. Vendar pa so najbolj zanimiva poglavja, ki predstavljajo bistvo same knjige, spisali predvsem identitarci sami. Vsa poglavja so napisana jasno in razločno, poleg same obrazložitve identitarne ideje in koncepta Evrope narodov, ki predstavlja alternativo globalistični Evropski uniji, pa najdemo tudi veliko drugih tem. Knjiga bo tako zanimivo in poučno branje ne le za tiste, ki jih zanimajo načela in cilji identitarcev, temveč tudi za vse, ki jih na splošno zanimajo tematike kot so nacionalizem, etnopluralizem, velika demografska zamenjava, Kalergi načrt, trenutna kriza zahodnih družb in izrojenost zahoda, pa tudi vloga religije, tradicije in kulture znotraj vsake narodne skupnosti.  

Po predgovoru Igorja Kernela, in po kratkem pregledu samega identitarnega gibanja, najdemo v poglavju o nacionalizmu in globalizmu dobro, jasno in objektivno definicijo nacionalizma. Glede na pristranskost in negativno poročanje vseh  popularnih medijev, ko je govora o nacionalistih, katerih cilj je preprosto ohranitev in obramba svojega, je takšna objektivna in jasna definicija zelo dobrodošla! Poleg tega so v poglavju opisane tudi različne veje nacionalizma, tako izvemo  na primer za razlike med državljanskim nacionalizmom ( civil nationalism) in pa etničnim nacionalizmom. S samo opredelitvijo nacionalizma pa se srečamo tudi kasneje v poglavju, ki govori o problematiki nacionalšovinizma. To poglavje nam nudi sicer bolj splošno definicijo nacionalizma, ki naj bi bil predvsem defenzivne narave, torej manifestacija kolektivne samoobrambe naroda in njegove kulture, v nasprotju s šovinizmom, ki pa je le sprevržena, lažna različica nacionalizma, saj ne temelji na obrambi lastnega in na priznavanju pravice vsakega naroda do samoohranitve, temveč se rodi iz sovraštva in zaničevanja do drugih narodov.

V knjigi najdemo tudi dve poglavji, ki se ukvarjata s t.i. Kalergijevim načrtom, s čimer je ta knjiga odlična pridobitev za naš književni prostor, saj se ravno v tem načrtu skrivajo zametki današnje velike demografske zamenjave Evropejcev s tujimi rasami. Zato je poznavanje Kalergijevega načrta bistvenega pomena za pravilno razumevanje današnjega dogajanja na Zahodu, kot tudi za razumevanje ciljev politikov in njihovih globalističnih šefov, ki podpirajo in omogočajo to uničenje belih Evropejcev. Kalergijev načrt je opisan brez dlake na jeziku, ter podkrepljen z dejstvi, ki so lahko preverljiva na spletu, ter z neizpodbitnimi citati Kalergija samega. V knjigi najdemo tudi druga poglavja na tematiko množičnih migracij in t.i. »Velike zamenjave«, kot identitarci imenujejo demografsko zamenjavo avtohtonih Evropejcev, ki trenutno poteka pred našimi očmi. Poglavje o Marakeški deklaraciji opisuje na primer laži, ki se skrivajo za na videz lepimi besedami podpisnikov in podpornikov te deklaracije. V poglavju o demografskih težavah Evrope pa se srečamo s podrobnimi statistikami, ki nam žal, če ne bomo v bližnji prihodnosti preokrenili trenutnih demografskih trendov, ne obetajo nič dobrega. Tu je tudi poglavje o ponovnem vdoru islama v trdnjavo Evropo in pa poglavje, ki se ukvarja s pogansko-krščansko dediščino Evrope.

Poleg že naštetih tem, velik del knjige, kot je razvidno iz naslova, obravnava zgoraj omenjen koncept Evrope narodov. To bi bila Evropa nacionalnih držav, ki bi sodelovale med seboj na področju trgovanja in vojaških zavezništev, obenem pa bi bile popolnoma suverene, torej brez centralistične, Bruseljske nadoblasti, ki želi s pomočjo svojih institucij ustvariti Združene države Evrope. Takšni super državi avtorji te knjige ostro nasprotujejo, kot nasprotujejo tudi ideji o ustanovitvi skupne evropske vojske. Koncept Evrope narodov pa je vsekakor dobrodošla alternativa današnji evropski uniji, ki ji vlada, kot je lepo opisano v knjigi, neizvoljena evropska komisija. Sam način delovanja te komisije je jasno opisan v poglavju o levo-desnih iluzijah v Evropskem parlamentu. Dejstvo je, da so tako leve in liberalne, kot tudi desne in konzervativne stranke v Evropi danes večinoma v žepu mednarodne elite globalistov in da se resničen boj idej bije predvsem med nacionalizmom in globalizmom.

Kljub temu, da je knjiga kratka, ter jo lahko preberemo v enem popoldnevu, vsebuje zelo veliko raznolikih tem in je primerna tako za tiste, ki se prvič spoznavajo s temi idejami in temami, saj jim lahko služi kot odlična odskočna deska, kot tudi za tiste, ki so s temi temami že seznanjeni, saj ponuja jasne odgovore, statistike in opise konceptov, ki niso samo del identitarne ideje, temveč predstavljajo tudi širše poglede, ki spadajo v večji sklop pravega nacionalizma.

Knjiga je izšla pri založbi Nova obzorja, naročite pa jo lahko na tej povezavi: http://bit.ly/2Ka9TK6.

Poleg identitarnih aktivistov so pri pisanju sodelovali tudi publicist Igor Kernel, mag. Branko Grims, mag. Zmago Jelinčič Plemeniti in mag. Bernard Brščič.