Evropska
civilizacija se sooča z eksistenčno krizo. Regionalne in nacionalne identitete
so se že zdavnaj razpadle in namesto, da bi jih nadomestila, ali pa združila,
ena panevropska identiteta, jih je zamenjal egoističen, konzumerističen kult,
ki je porušil družbenokulturne in politične temelje Evrope. Tuje množice se, z
izrazito podporo elit, naseljujejo v naše domovine, narodi našega kontinenta pa
ne prevzemajo nobenih mer proti temu. Da bi našli vzroke, in tudi rešitev za to krizo, pa moramo iti preko
skonstruiranih »resnic«, ki jih večina smatra za samoumevne; moramo pogledati
za zaveso simbolov, etnomazohizma, kulturnega razkroja, oikofobije in
indoktrinacije množičnih medijev.
Današnji
Evropejci so se znašli pred velikimi izzivi. Tradicionalne družbene vrednote,
kot so čast, dostojanstvo , volja do samopožrtvovalnosti in družbene kohezije,
spoštovanje požrtvovalnosti preteklih generacij, ter dojemanje lastne
generacije kot člena v verigi, ki povezuje starodavno preteklost z daljno
prihodnostjo, so že dolgo spodkopavane. Današnja mladina je izgubila vsak
drobec zgodovinskega spomina in identitete, s tem pa je izgubila tako vero v
prihodnost, kot tudi visoka pričakovanja. Zaradi tega se mladi osredotočajo
na »tukaj in zdaj«, ter nenehno iščejo
takojšnja čutna zadoščenja. Starejši
Evropejci pa imajo, v kontrastu s tem, velikokrat zmedene in staromodne poglede
na družbo v kateri sedaj živijo. Veriga zgodovine je bila pretrgana, zato to
kar je »sedaj« ni več nadaljevanje tistega, kar je bilo »nekoč«.
Tehnologija
in znanost še vedno napredujeta, vendar pa bodo, glede na naraščujoč kulturni
razkroj, intelektualno lenobo in demografski zaton, tudi možnosti za znanstveni
napredek na dolgi rok začele upadati. V prvih letih drugega tisočletja smo bili
priča naraščanju delovne sile, ki nima primerne izobrazbe in izkušenj-posledice
tega trenda pa je bilo jasno čutiti na trgu dela in v gospodarstvu.
Naša kultura
je postopoma propadala, premikajoč se proti materialistični, hedonistični,
potrošniški kulturi, kar pa je rezultat počasnega uničenja prvinske evropske
kulture. Eden od zgodnjih glavnih
vzrokov za to se skriva v strmogljavljenju evropske aristokracije, in pa v
francoski in v ameriški revoluciji. Kasnejši vzrok je bil razvoj industrijske,urbanizirane
Evrope, ki je sčasoma začela izgubljati stik s svojimi koreninami. Od konca
druge svetovne vojne pa je imela v tem
procesu razkroja glavno vlogo amerikanizirana, potrošniška kultura zabavništva,
ki je zamenjala avtentične in specifične kulture Evrope.
Živimo v
razdrobljeni, relativistični realnosti, v kateri so praktično vse kulturne
izkušnje, norme in mite zamenjale domnevno univerzalne abstrakcije, ki se
skrivajo v izrazih, kot so »humanizem«, »liberalna demokracija«, »strpnost« in
»človekove pravice«.
Zgodovinski
procesi, ki so se začeli z renesanso in z nastankom buržujske, materialistične
civilizacije in so dosegli svoj vrhunec v liberalnih revolucijah v Ameriki in
Franciji, ter so postopoma preko demokratičnih in liberalnih reform izpodrinili
monarhijo in aristokracijo v Angliji, so se okrepili z vzponom kapitalizma in
industrializacije, in povzročili dramatičen primer komunistične revolucije v
Rusiji. Na koncu je bila Evropa prisiljena v dve svetovni vojni, ki so jo
pustile kulturno in fizično zdesetkano in pohabljeno.
Zadnja
stopnja v tem procesu je dotok množic migrantov iz drugih civilizacij, ki so
se, s tiho in nepremišljeno privolitvijo kulturno osiromašenih Evropejcev, ki
vse bolj izgubljajo stik s svojimi koreninami, naselili znotraj meja Evrope. Te
etnične skupine-zaradi njihove številčnosti moramo govoriti o skupinah
migrantov, ne le o posameznikih- se
zatem širijo in rastejo, na škodo naših narodov. Evropejci pa na vse to ne reagirajo niti v kulturnem, niti v političnem smislu,
temveč tiho in pasivno dopuščajo razvoj teh dogodkov. Redke politične reakcije
pa naslavljajo le simptome- imigracijo, izpodrivanje kulture, odtujitev in
porast kriminala- medtem, ko se z glavnimi vzroki ne ukvarjajo.
Uporaba metapolitike
Metapolitika
je družbeno transformacijska vojna na nivoju svetovnega nazora, misli in kulture.
Vsakemu parlamentarnemu boju mora predhoditi, ter ga legitimirati in podpirati,
metapolitična borba. Metapolitika, v svoji najboljši obliki, zmanjšuje
parlamentarizem na stvar preprostih formalnosti.
Če se želimo
lotiti temeljnih izzivov, s katerimi se sooča Evropa, ne bo dovolj, da se samo
ozremo nazaj v preteklost, ali pa, da se
odzovemo le na najnovejše zunanje znake globoko zakoreninjenih vzrokov, ki se
skrivajo za izumiranjem evropske kulture in njenih ljudstev. Moramo identificirati
kontekst in vzroke situacije, v kateri smo se znašli, jih analizirati, zatem pa
ukrepati-politično in kulturno- v skladu z zaključki, do katerih smo prišli.
Potrebujemo torej metapolitično misel in akcijo. Metapolitična analiza se ne
ukvarja le z očitnimi, vidnimi dejanji vsakodnevne politike, temveč raziskuje
tisto kar nadzira in usmerja razvoj celotne družbe v dolgih časovnih obdobjih,
tisto, kar se nanaša na osnovne domneve in zavest povprečnih državljanov. Metapolitika upošteva kulturo, gospodarstvo,
zgodovino, in pa tako zunanjo, kot tudi notranjo
politiko- in ne le državo, stranko ali narod. Če želimo družbo obnoviti na
konstruktiven in trajen način, moramo nanjo gledati kot na celoto, kot na
organizem.
V zadnjih
desetletjih so se organizacije, katerih cilj je delati v korist evropskih
narodov, večinoma odločile za
strategije, ki so bile zgodovinsko gledano uspešne, vendar pa ne ustrezajo
modernim časom. Preprosta imitacija preteklih političnih in revolucionarnih
uspehov je obsojena na propad. Preprosto povedano; vedno bo obstajal le en
Cezar ali le en Napoleon. Iz zgodovine se moramo učiti, ne le kako lahko
pridobimo moč in vpliv, temveč moramo tudi razumeti kaj moč pravzaprav je, kje
se zares nahaja in pa kako se jo oblikuje.
Metapolitika
je predpogoj za politiko- je dinamika moči, saj se manifestira na ulicah, za
računalniškim ekranom, pa vse do vlade in parlamenta; preko medijev in tiska, v
akademskih in kulturnih ustanovah in v civilnih družbah, kot tudi v umetnosti
in kulturi. Na kratko povedano; v vseh kanalih, ki izražajo vrednote, vidne na
individualni in na kolektivni stopnji.
Zaradi tega mora politični akciji predhoditi metapolitična analiza.
Sedaj pa si
poglejmo marksističnega teoretika Antonia Gramscia, ki je odigral pomembno
vlogo v italijanskem komunističnem gibanju v obdobju preden je fašizem prišel
na oblast, in pa v času fašističnega režima. Poskusi komunistov v letih 1919-1920, da v severni Italiji prevzamejo
tovarne, ter jih s tem iztrgajo iz rok buržujev, so se izjalovili. Leta 1926,
štiri leta preden je prišel Mussolini na oblast, je bil Gramscil zaradi
nasprotovanja režimu obsojen na dvajset let zapora, kjer je leta 1936 tudi
umrl. V času prestajanja kazni je Gramsci napisal vrsto beležk, ki nam danes
nudijo mnogo pomembnih nasvetov iz strategije. Te beležke so bile posthumno
izdane pod naslovom Zaporniški zvezki (Prison Notebooks).
V teh
zvezkih je Gramsci trdil, da država ni omejena le na politični aparat, temveč
da pravzaprav deluje v zaporedju s tako imenovanim civilnim aparatom. Z drugimi
besedami; vsaka politična struktura moči je okrepljena s civilnim soglasjem, ki
predstavlja družbeno in psihološko podporo množic. Ta podpora se izraža na
podlagi predpostavk, ki se odražajo v njihovi kulturi, svetovnem nazoru in
običajih. Zato se mora vsaka politična ideologija, če želi zadržati moč,
podpirati tako, da ustvarja in širi te kulturne predpostavke med množice.
Ob koncu prve
svetovne vojne, v obdobju, ki so ga zaznamovale velike krize, je bila Italija razpokana
zaradi nasilnih konflikotov glede dela in razlastitve zemljišč, in zaradi
kolapsa mnogih njenih tradicionalnih institucij. Nemiri so dosegli vrhunec
septembra 1920, ko so sindikalisti zavzeli tovarne kovinske industrije v
severni Italiji, ki so bile takrat ključnega pomena za ekonomijo, ter so po
zavzetju poskušali znova vzpostaviti delovanje tovarn pod nadzorom delavcev. Za
kratek čas se je zdelo, da bodo, po vzoru svojih ruskih soborcev , izvedli
revolucionarno tranzicijo in vzpostavili režim sovjetskega kova. Vendar pa do
tega ni prišlo. Stavke so se umirile, levičarske stranke so se razpadle, dve
leti kasneje pa je Mussolinijeva fašistična stranka zavzela nadzor nad državnim
aparatom.
Gramsci je,
medtem, ko je bil v zaporu, razmišljal, kako to, da v obdobju, ko so bile
vladajoče institucije v neredu in ko je vladajočemu razredu primanjkovalo
sredstev nujnih za izvrševanje oblasti, levici ni uspelo izvesti revolucije.
Prišel je do zaključka, da razlaga tiči v ideologiji. Za razliko od svojih
marksističnih sodobnikov, je bil mnenja, da avtoriteta države ne počiva le na
policiji in na sodnem sistemu. Gramsci,
ki je bil po izobrazbi lingvist, je sprevidel, da je dominanten družbeni sloj
nadziral javni diskurz, ter je zato lahko določal kako se jezik uporablja, to
pa je dominantnemu sloju omogočalo, da družbeno ureditev, ki jo je
predstavljal, prikazuje kot popolnoma normalno in naravno, svoje nasprotnike pa
kot nekaj čudnega in grozečega.
Gramsci je
prišel do podobnega zaključka tudi glede kulture. Po njegovem mnenju je
izvrševanje politične moči počivalo bolj na soglasju, kot pa na sili. To je
pomenilo, da država lahko vlada, ne zato, ker bi večina ljudi živela v strahu
pred njeno represijo, temveč zato, ker je izbrala ideje-ideologijo, ki je
prepojila celotno družbo-ki so predstavljale njena dejanja kot legitimna in
popolnoma »naravna«.
Na podlagi
te analize, je Gramsci razumel zakaj komunistom ni uspelo osvojiti politične
moči v buržujskih demokracijah. Niso posedovali kulturnih sredstev, potrebnih
za to. Nihče ne more strmoglaviti političnega aparata, če pred tem ne vzpostavi
nadzor nad kulturnimi determinanti na katerih počiva temelj politične
avtoritete. Najprej je treba pridobiti soglasje ljudstva, z utrjevanjem
določenih konceptov v intelektualnem diskurzu, družbenih normah, miselnih
navadah, sistemih vrednot, umetnosti in izobrazbi.
V tem, kar
je italijanski teoretik imenoval pozicijska vojna-vojna v kateri so bile ideje
in dojemanja glavne linije delitve- je bila zmaga odvisna od uspeha
redefinicije prevladujočih vrednot in ustanavljanja institucij, ki so
predstavljale alternativo prevladujočim institucijam, in so spodkopavale obstoječe vrednote prebivalstva z namenom, da
jih spremenijo. Duhovna ali kulturna revolucija je bila tako nujen predpogoj za
politično revolucijo. Osvajanje politične moči je le poslednji korak v dolgem
procesu, v procesu, ki se začne z metapolitiko.
Metapolitika,
preprosto povedano oblikuje- in vpliva na-razmišljanja ljudi , svetovne nazore
in tiste koncepte, ki jih ljudje uporabljajo, ko si razlagajo, in definirajo
svet okoli sebe. Le, ko bo metapolitiki uspelo spremeniti te osnove, zaradi
česar bo prebivalstvo začelo čutiti, da je sprememba samoumevno nujna, se bo
začela uveljavljena politična moč-ki bo izgubila javno soglasje- opotekati,
dokler se ne bo z velikim truščem zrušila, ali pa bo, manj odmevno, preprosto
začela pojemati, dokler je ne bo zamenjalo nekaj drugega.
Za metapolitiko lahko
torej rečemo, da je vojna družbene transformacije, ki se bije na nivoju
svetovnega nazora, misli in kulture. Levica se je že dolgo nazaj naučila boriti
se na takšen način in do pred kratkim ni imela nobenega nasprotnika na
metapolitičnem bojišču. Vendar pa se to spreminja, in jaz upam, da bo tudi to
besedilo pripomoglo k naraščujočem razumevanju nujnosti metapolitike na
desnici.
Metapolitična avantgarda desnice
Če
upoštevamo ta vpogled kot začetno točko, smo lahko prepričani, da politično
gibanje, ki se ne ukvarja z metapolitičnim in kulturnim bojem, ne bo zmožno
vzpostaviti trajnih družbenih sprememb. Vsaki politični borbi mora predhoditi
metapolitična borba, ki jo legitimizira in podpira, sicer bo le-ta obsojena na
boj z milini na veter.
Vzpostaviti
metapolitično avantgardo in s tem postati vitalen del širše iniciative, ki želi
Evropo znova postaviti na pravo pot; to je glavna misija evropske nove desnice.
Za nas predstavlja metapolitika večdimenzionalno, nedogmatično, dinamično silo,
ki je zmožna razložiti bistvo pomembnih
vprašanj in težav s katerimi se danes soočamo, ter razviti stališča, ki
spodkopavajo in rušijo, tako politično korektno omotico v kateri smo se znašli,
kot tudi neutemeljene občutke krivde in samosovraštva, ki so očitni vsakemu
razmišljujočem posamezniku, ter obremenjujejo narode Evrope.
Vendar pa
namen metapolitike ni le spodkopavanje in rušenje; ona ustvarja, spodbuja,
navdihuje in osvetljuje. Gledano v celoti, si naša metapolitika prizadeva
spraviti v tek avtentično desnico; silo, ki postaja vse močnejša skozi naše
lastne alternativne medijske kanale, pa tudi skozi luknje v cenzurirajočih
medijih establišmenta. Ta sila bo, ko bo enkrat dosegla kritično maso, postala
neustavljiva, ter bo na revolucionaren način širila meje javnega diskurza in
tlakovala pot za evropski preporod- uspešno, neustavljivo družbeno transformacijo,
ki bo obnovila čast, moč in lepoto Evrope.
