Julius Evola-Krščanstvo: zgodovinska vloga in duh

Odlomek iz knjige Julius Evola-Revolt Against The Modern World

V primitivnem krščanstvu najdemo kompleksne in raznovrstne elemente, ki jih po eni strani ne smemo spregledati, po drugi strani pa prav tako ne smemo omalovaževati obstoječih nasprotij med dominantnimi silami in patosom teh elementov in prvotnim rimskim duhom. Trenutno se ne želim osredotočati na tradicionalne elemente, ki jih najdemo v teh ali onih zgodovinskih civilizacijah, temveč nameravam oceniti v kakšnem delovanju in v skladu s kakšnim duhom so tokovi zgodovine delovali v celoti. Torej nam prisotnost nekaterih tradicionalnih elementov v krščanstvu, natančneje v katolištvu, ne bi smela preprečiti, da prepoznamo subverziven karakter teh dveh tokov.

Dvoumno duhovnost, ki je povezana z judaizmom, iz katerega je nastalo krščanstvo, ter z aziatskimi kulti dekadence, ki so pospešili ekspanzijo nove vere onkraj njenega rojstnega kraja, že poznamo.

Neposreden predhodnik krščanstva ni bil tradicionalni judaizem, temveč doktrina hebrejskih prerokov in drugi podobni tokovi, v katerih so prevladovale predstave o grehu in pokori; iz teh se je rodila skrajna oblika duhovnosti; tip bojevniškega mesije, ki naj bi utelešal Gospoda nad vojskami, pa je bil nadomeščen z mesijo, kot je »sin človeka«, ki je preganjan ter mu je usojeno da postane žrtev, obenem pa predstavlja upanje za vse prizadete in zavržene in je prav tako tudi objekt zmedenega in zanesenega kulta. Dobro znano je dejstvo, da sta moč in inspiracija mistične osebe Jezusa Kristusa prvotno izhajali iz okolja, prežetega s tem mesijanskim patosom, ki je zaradi preroškega pridiganja in raznih apokaliptičnih pričakovanj, sčasoma naraščal. Primitivno krščanstvo je s tem, da je imelo Jezusa Kristusa za odrešenika, in s tem, ko se je odcepilo od »postave«,torej od judovskega pravoverja, prevzelo več tem, sicer tipičnih za semitsko dušo. To so bile teme, značilne za notranje razdvojen tip človeka, ki so tvorile plodna tla za rast antitradicionalnega virusa, ki je bil predvsem s takšnimi tradicijami, kot je bila rimska, v kontrastu. Skozi teologijo Pavla so postali ti elementi univerzalni in aktivni in brez direktnega odnosa s svojimi judovskimi koreninami.

Tudi orfizem je na nekaterih področjih starodavnega sveta pospešil sprejem krščanstva, ki pa je predstavljalo, bolj kot iniciacijske doktrine misterijev, skrunitev, ki se je pojavila vzporedno s prodorom mediteranskih kultov dekadence. Za te kulte je bila značilna tako ideja o »odrešitvi«, ki pa je imela le religijski pomen, kot tudi ideal religije, ki je odprt za vsakogar in je s tem tuj pomenu rase, tradicije in kaste; z drugimi besedami, ideal, ki je pozdravljal vse, ki so brez rase, tradicij ali kaste. V teh množicah je skladno z vzporednimi dejanji univerzalističnih kultov vzhodnih korenin začela rasti zmedena potreba dokler figura ustanovitelja krščanstva ni postala nenadna kataklizma in kristalizacija te nasičene duhovne »atmosfere«. Ko se je to enkrat  zgodilo, ni šlo več le za stanje uma ali za vsesplošen vpliv, temveč za jasno definirano silo, ki je nasprotovala svetu tradicije.

Zdi se, da je krščanstvo kot doktrina, skrajna verzija dionizma. Ker se je izoblikovalo po modelu tipa zlomljenega človeka, je krščanstvo privlačilo predvsem iracionalen del bitja, ter je kot svoj temeljni instrument, namesto herojske, modre in iniciacijske rasti duha izbralo vero, ki je elan nemirnosti in vznemirjene duše in ki jo na zbegan način privlači nadnaravno. Primitivno krščanstvo je preko svojih sugestij glede neizogibnega prihoda božjega kraljestva in preko svojih nazornih prikazov večne odrešitve ali večnega prekletstva, poglobilo krizo takšnega tipa človeka in utrdilo moč vere in je tako odprlo problematično pot osvoboditve skozi zveličanje in odrešitev, ki ju najdemo v križanemu Kristusu. Ne glede na to, da najdemo v simboliki Kristusa sledi mističnih vzorcev ( skozi nova namigovanja na orfizem in druge vzporedne tokove), je bil tipičen del nove religije, uporaba takšnih vzorcev na podlagi, ki ni več temeljila na iniciaciji, temveč na čustvih in na zbeganem misticizmu; torej lahko upravičeno trdimo, da je s krščanstvom bog postal človeško bitje. V krščanstvu ne najdemo več čiste religije »postave«, ki jo najdemo v tradicionalnem judaizmu, kot tudi ne najdemo iniciacijskih misterijev, temveč le vmesno obliko, nadomestek za slednje, ki pa je formuliran tako, da odgovarja zgoraj omenjenemu, zlomljenemu tipu človeka; le ta se čuti olajšanega lastne zavrženosti, odrešenega  skozi občutenje »božje milosti«, navdihnjenega z novim upanjem, obenem pa čuti tudi, da je rešen tega sveta, telesa in smrti.*  

Vse to pa je v temelju tuje tako rimskemu in klasičnemu kot tudi celotnemu indo-evropskem duhu. Zgodovinsko gledano je vse do zdaj opisano oznanjalo prevlado patosa nad etosom in prevlado tiste dvoumne, pomanjkljive soteriologije, ki je bila vedno v nasprotju s plemenitim obnašanjem svetega rimskega patriciata in s strogim, natančnim stilom juristov, vodij in poganskih modrecev. Bog ni več simboliziral bistva, ki ni podvrženo strastem in spremembam, bistva, ki med seboj in med vsem, kar je le človeškega, ustvarja nepremostljivo razdaljo; prav tako ta bog ni bil več bog patricijev, ki se ga priziva v pokončni drži, ter se ga nosi na čelu legij, bog, ki se uteleša v zmagovalcu. Ta bog, ki so ga začeli častiti, je bil oseba, ki je v svojem »pasijonu« prevzela in v ekskluzivni maniri ( »Jaz sem pot, resnica in življenje.Nihče ne pride k Očetu kot po meni.«, Janez 14:6-7) potrdila pelazgijsko-dionizijski motiv žrtvovanih bogov in bogov, ki umrejo, ter zopet vstanejo v senci Velikih mater. Podoben vpliv se odraža tudi v mitu o deviškem rojstvu, saj nas ta spominja na boginje, ki se prerojevajo brez partnerja ( kot Heziodova Gaja ); v tem pogledu sta kult »božje matere« in kult »božanske device« odigrala bistveno vlogo v razvoju krščanstva. Marija, »Mati Božja«, je v katolicizmu kraljica angelov in vseh svetnikov, nanjo pa se prav tako gleda kot na krušno mati vsega človeštva, ter kot na »kraljico sveta«, ki dodeljuje vse naklonjenosti in milosti. Ti izrazi in imenovanja, ki so v primerjavi z učinkom, ki jo ima vloga Marije v evangelijih, pretirani, odražajo lastnosti suverenih božanskih mater, ki jih najdemo na južni polobli, v času pred prihodom Indoevropejcev. Čeprav je krščanstvo v osnovi bolj kot religija Očeta, religija Kristusa,  prikazujejo opisi Jezusa kot dojenčka kot tudi opisi telesa križanega Kristusa v objemu poveličane matere jasne podobnosti s predstavami vzhodnih mediteranskih kultov in tako poudarjajo nasprotje, ki obstaja med njimi in med čistimi olimpijskimi božanstvi, ki so osvobojena strasti in telurskih, materinskih elementov. Simbol, ki ga je sčasoma začela prevzemati tudi Cerkev, je bil ravno simbol Matere ( Mati Cerkev). Moledujoča, proseča duša, ki se zaveda svoje nevrednosti, grešnosti in nemoči pred križanim, je postala utelešenje iskrene, resnične religioznosti.**  Sovraštvo zgodnjega krščanstva do vsake oblike potentnega duha, ter stigmatizacija in označevanje vsega, kar spodbuja obvladovanje človeškega stanja, za neumnost in napuh, torej za smrtni  greh, jasno izraža njegovo nerazumevanje »herojskega« simbola. Potencial, ki ga je bila nova vera sposobna tvoriti med tistimi, ki so občutili živ misterij Kristusa, oziroma Odrešenika in so iz nje črpali notranjo moč, potrebno za iskanje divjega mučeništva, ni preprečil tega, da je začel prihod krščanstva predstavljati padec;  za ta prihod je bila značilna posebna oblika tiste duhovne pomehkuženosti, ki je bila tipična za ciklus lunarnega in duhovniškega tipa.

Vloga južnih in nearijskih vplivov je vidna tudi v krščanski morali. To, da sta bili ljubezen,ki je bila sprejeta kot najvišji princip, in enakost vseh ljudi duhovno razglašeni v imenu boga namesto v imenu boginje, niti ni tako pomembno. Ta vera v človeško enakost pripada, v svoji biti, splošnemu svetovnemu nazoru, katerega verzija je tudi tisti »naravni zakon«, ki se je v času dekadence prikradel v rimsko pravo; izvrševal je nalogo, ki je bila v nasprotju z idealom herojskega značaja, in z vrednostjo, ki je bila dodeljena vsemu, kar si je lahko bit, ki se je razlikovala s tem, da je dala sama sebi obliko, lastila zase v okvirju hierarhične družbene ureditve. Tako je prišlo do tega, da je krščanski egalitarizem, utemeljen na principih bratstva, ljubezni in skupnosti, postal mistični in religijski temelj družbenega ideala, ki je bil močno v nasprotju s čisto rimsko idejo. Namesto univerzalnosti, ki je lahko verodostojna le, ko funkcionira kot hierarhičen vrh, ki ne odpravlja, temveč le predpostavlja in potrjuje razlike med ljudmi, je nastal ideal kolektivnosti, potrjen v simbolu mističnega Kristusovega telesa: ta ideal je, v nedozoreli obliki, ustvaril nadaljnji nazadujoč in zapleten vpliv, ki ga katolicizem kljub svoji romanizaciji ni mogel in tudi ni hotel popolnoma obvladati in premagati.

Nekateri ljudje poskušajo videti vrednost krščanske doktrine v njeni ideji o nadnaravnem in v dualizmu, ki ga zagovarja. Vendar pa tu najdemo tipičen primer različnih dejanj, ki izhajajo iz istega principa, pač glede na funkcijo, ki jo le ta prevzema. Krščanski dualizem izhaja v svoji biti iz dualizma, značilnega za semitski duh, saj je deloval v popolnem nasprotju z duhom, po kateremu naj bi doktrina dveh narav tvorila temelj vsakega dosežka tradicionalnega človeštva. Nepopustljiva opozicija naravnih in nadnaravnih redov zgodnjega krščanstva je imela morda pragmatičen razlog, ki ga je motivirala določena zgodovinska in eksistenčna situacija danega človeškega tipa. Vendar pa se takšen dualizem razlikuje od tradicionalnega dualizma v tem, da ni podrejen višjemu principu ali višji resnici in da prevzema nase karakter, ki je absoluten in ontološki, ne relativen in funkcionalen. Dva reda, naravni in nadnaravni, kot tudi distanca med njima sta hipostazirala, kar je preprečilo vsak resničen in aktiven kontakt med njima. Torej sta se v zvezi s človekom ( tudi tu je imela vpliv vzporedna judovska tema), pojavili: (a) predstava o »bitju«, ki ga od boga, kot njegovega stvarnika ločuje bistvena razdalja, in ki je zasebno, razločno bitje, in (b) obup te razdalje, ki se pojavi z obujanjem in poudarjanjem »prvotnega greha«, ideje ki ima prav tako judovske korenine.

Iz tega dualizma sta se porodila predvsem razumevanje vseh manifestacij duhovnega vpliva v pasivnih pojmih »milosti«, »izbire« in »odrešitve, ter zavračanje ( včasih opremljeno z resničnim sovraštvom) vseh  človeških »herojskih« zmožnosti ; ekvivalent tega zavračanja je bil sestavljen iz ponižnosti, iz strahu pred Bogom, iz pokoravanja telesa, in molitve. Jezusova izjava, v evangeliju po Mateju (11:12), glede nasilja, ki ga je pretrpelo nebeško kraljestvo in obujanje davidovskega izreka: » Bogovi ste« ( Janez 10:34), pripadata elementom, ki niso imeli praktično nobenega vpliva na zgodnje krščanstvo. Vendar pa je na splošno razvidno, da se je v krščanstvu izvajalo izključno tisto, kar je bilo univerzalizirano. Poveličevani so način, resnica in odnosi, ki se nanašajo le na manjvreden tip človeka in na tiste nižje sloje družbe, za katere so bile izmišljene zunanje, razumljive oblike tradicije; in ravno to je bil eden od značilnih znakov atmosfere temne dobe, ali kali juge.

Kar je bilo do sedaj rečeno, zadeva odnos človeka z božanskim. Druga posledica krščanskega dualizma je bila sekularizacija narave. Krščansko »nadnaravno« je povzročilo, da so postali naravni miti antike, za vselej, narobe razumljeni.  Narava je nehala biti nekaj živega; tisto magično, simbolično dojemanje narave, ki je oblikovalo temelje duhovniških znanosti je bilo zavrženo in ožigosano kot »pogansko«. Po triumfu krščanstva so te znanosti , z izjemo oslabljenih ostankov, ki so se ohranili v kasnejši tradiciji katoliških obredov, prestale nenaden proces degeneracije. Dojemanje narave se je spremenilo, le ta je postala nekaj tujega, celo diaboličnega To je torej tvorilo osnovo za razvoj asketizma meniškega, ponižnega tipa, ki je bil sovražen do sveta in življenja ( krščanski asketizem), ter popolnoma v nasprotju s klasično in rimsko občutljivostjo.

Tretja posledica pa zadeva področje politike. Principa, »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Janez,18:36)  in »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega« ( Matej, 22:21),  sta predstavljala neposreden napad na koncept tradicionalne suverenosti in tiste enotnosti dveh oblasti, ki sta bili uradno uveljavljeni v Rimskem imperiju. Papež Gelazij I. je trdil, da za Kristusom, ne more biti noben človek obenem duhovnik in kralj; enotnost med sacredotiuma in regnuma je, ko  jo zagovarja kralj, diabolična prevara in le ponaredek resničnega duhovniškega kraljevskega dostojanstva in suverenosti, ki pripadata le Kristusu. Točno tu pa se je kontrast med krščanskimi in rimskimi idejami sprevrgel v odprt spopad. V času razvoja krščanstva je bil rimski panteon odprt do te mere, da bi se v njem med drugimi kulti našel prostor tudi za kult krščanskega odrešenika kot poseben kult, ki je izšel iz razkola v judaizmu. Kot sem že omenil, je bilo za imperialističen univerzalizem tipično, da je izvrševal  višjo združevalno, organizacijsko funkcijo nad vsakim posebnim kultom, ki ga ni bilo potrebno zanikati ali pa mu nasprotovati.  Bilo pa je, kljub temu, potrebno dejanje, ki je izražalo višjo posvetitev fidesa, skladno s principom »od zgoraj«, ki se je utelešal v predstavniku imperija, in sicer v Gaju Avgustu Oktavijanu. Kristjani niso hoteli izvršiti tega dejanja, ki je vsebovalo obred in žrtveno daritev pred simbolom imperija, saj so trdili, da to ne bi bilo v skladu z njihovo vero; in ravno to je bil razlog za takšen izbruh mučenikov, ki pa so ga imeli rimski magistrati verjetno za popolno neumnost.

Na ta način se je nova vera sama uveljavljala. Proti določenemu univerzalizmu se je začel utrjevati novi, nasprotujoči univerzalizem, ki je temeljil na metafizičnem dualizmu. Tradicionalni hierarhični nazor, v katerem je zvestoba uživala odobravanje nadnaravnega, in religijsko vrednost, je bil izpodkopan pri svojih temeljih. Na tem grešnem svetu naj bi bil prostor le za civitas diaboli, civitas dei, ali božja država pa naj bi pripadala ločeni ravni in naj bi bila sestavljena iz enotnosti vseh tistih, ki jih zbegano hrepenenje vleče k nezemeljskem svetu, in ki, kot kristjani v pričakovanju poslednjega dne, priznavajo za svojega vodjo le Kristusa. Tudi tam, kjer ta ideja ni ustvarila virusa, za katerega se je izkazalo, da je defetističen in subverziven, tudi tam, kjer je cesar še vedno dobil to, »kar je cesarjevega«, je fides ostal sekulariziran; njegova vrednost in pomen sta bila le še v skupinski ubogljivosti do oblasti, ki pa je le začasna. Pavlovskem izreku: »Vsa oblast prihaja od boga«, je bilo usojeno, da ostane neučinkovit in brez pomena.

Tako je bilo, zgodovinsko gledano, kljub temu, da je krščanstvo zagovarjalo princip duhovnega in nadnaravnega, temu principu usojeno, da deluje v razkrojeni in celo destruktivni maniri; saj ni predstavljal nečesa, kar bi lahko spodbujalo vse tisto, kar je postalo materializirano in fragmentirano v rimskem svetu, temveč je predstavljal nekaj heterogenega,  drugačen tok, ki ga je privlačilo tisto, kar v Rimu ni bilo več rimskega, kot tudi sile, ki jih je v obdobju celotnega ciklusa Severni sij*** uspešno obvladoval. Pomagal je razveljaviti poslednje stike in pospešiti konec velike tradicije. Ne preseneča, da je Rutilius Claudius Namatianus izenačeval kristjane z judi vsaj do te mere, da naj bi bili obe skupini sovražni do rimskih oblasti; prve je prav tako krivil širjenja usodne bolezni (excisae pestis contagia) izven meja Judeje, ki je bila v jaremu legionarjev, slednje pa širjenja strupa, ki je spreminjal tako raso kot tudi duha (tunc mutabantur corpora nunc animi).

Ko obravnavamo skrivnostna pričevanja, ki jih nudijo starodavni simboli, si ne moremo pomagati, da ne bi opazili vloge, ki jo je v mitu o Jezusu odigral motiv osla. Ne le, da je osel prisoten ob Jezusovem rojstvu, devica Marija in božji otrok sta v Egipt pobegnila prav na oslu; predvsem pa je Jezus ob svojem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem, jahal osla. Osel je bil tradicionalen simbol grozljive razuzdane sile. Ta žival je bila v Egiptu sveta bogu Setu, utelešenju te sile, božanstvu antisolarnega karakterja, ki je bilo povezano z » otroki nemočnega upora«. V Indiji je osla jahala boginja Mudevi, ki je predstavljala grozljiv aspekt ženskega božanstva. V Grčiji je bil osel simbolična žival, ki je na planoti reke Lete vedno znova pojedel  ročno delo Oknusa, povezan pa je bil tudi s htonsko, grozljivo boginjo Hekato.****

Ta simbol bi lahko tako predstavljal tajni znak sile, ki je bila povezana s primitivnim krščanstvom, kateri  deloma dolguje svoj uspeh; to je bila sila, ki se je pojavila, ter prevzela aktivno vlogo povsod, kjer je tisto, kar se je skladalo s principom »kozmosa« znotraj tradicionalne strukture, začelo pešati in razpadati. V realnosti prihod krščanstva ne bi bil mogoč, če ne bi bile možnosti rimskega herojskega ciklusa že izčrpane; če ne bi bila »rimska rasa« zlomljena tako v svojem duhu, kot v svojih predstavnikih ( dokaz tega je bil neuspeh prizadevanj Julijana Imperatorja ); če bi ne bile starodavne tradicije zabrisane; in če ne bi bil, v kontekstu etničnega kaosa in kozmopolitske dezintegracije, simbol imperija okužen in skrčen le na golo preživetje v svetu ruševin.

*V primerjavi z zgodovinskim judaizmom, najdemo v primitivnem krščanstvu mističen karakter, kot ga najdemov preroštvu, vendar pa brez iniciacijskega karakterja, kar je nasprotno od trditev F.Schouna ( The Transcendent Unity of Religions, Pariz,1937) na podlagi sporadičnih elementov, ki jih najdemo predvsem v vzhodnem pravoslavju. Ne smemo pozabiti, da, če se je krščanstvo razvilo iz starodavne judovske tradicije, se je pravoverni judaizem razvil na samostojen način skozi Talmud in Kabalo, ki predstavljata iniciacijsko tradicijo, ki pa je odsotna v krščanstvu. Tako se je kasneje na Zahodu izven krščanstva razvila resnična ezoterika, ki se je razvila s pomočjo nekrščanskih tokov kot so judovska Kabala, hermetizem, ali pa gibanja oddaljenih nordijskih korenin.

**V predkrščanskem Rimu so libri sibillini, ki so uvedle kult velikih boginj, uvedle tudi supplicatio, obredno ponižanje pred božanskim idolom, katerega kolena so častilci objemali in poljubljali njegove roke in noge.

***Severni sij, ki so ga starodavni Grki poimenovali Aurora Borealis, kar pomeni "Severni veter", je v antičnem svetu predstavljal mogočno solarno moč. Boginja Aurora je bila sestra solarnega boga Heliosa in lunarne boginje Seline. (op. prev.)

**** V Rigvedi se za osla pogosto uporablja beseda rasabha, ki pa pomeni nemir, hrup in celo pijančevanje. V enem mitu je Apolon ušesa kralja Midasa, zato ker je bila slednjemu bolj od njegove všeč glasba panov, spremenil v oslovska ušesa, z drugimi besedami, zato, ker je imel raje dionizijski, panteistični kult, kot pa hiperborejski kult. Med Hiperborejci so bili osli živali, ki so jih darovali Apolonu, kot njegovo najljubšo žrtev. Glej Pindar-Pythian Odes, 10.33-56. Typhon-Set, ( ki ustreza Pitonu, glavnemu sovražniku Apolona), je potem, ko ga je Horus porazil, pobegnil v puščavo na oslu (Plutarch, De Iside et Osiride,29-32); Apep, kača, ki predstavlja princip teme, je velikokrat upodobljena v družbi osla, ali pa jaha osla. Tudi za Dioniza se je verjelo, da ga je v Tebe prinesel osel, žival, s katero so ga vedno povezovali. Nekateri od teh elementov so se morali ohraniti v podtalju, saj so se kasneje znova pojavili na nekaterih srednjeveških festivalih, kjer so v sprevodu nosili Devico in Božjega otroka, ki ju vodi Jožef, na teh festivalih pa je bil ravno osel deležen najvišjih časti.