Evgenij
Nečkasov, bolj znan kot Askr Svarte, je
odinist in tradicionalist iz Rusije, avtor več knjig v katerih razvija
idejo poganskega tradicionalizma in pot leve roke v germansko-skandinavski
tradiciji. Je tudi ustanovitelj poganske skupnosti Svarte Aske, založniške hiše
Svarte Publishing in glavni urednik publikacije Warha. Z njim smo se
pogovarjali o poganstvu, tradicionalizmu in še o čem.
Za
začetek nam povejte kdaj ste se začeli zanimati za staro vero in kako ste se
znašli na poti poganstva?
Pozdravljeni!
V preteklem letu
2019 je minilo deset let, odkar sem stopil na pot poganstva. Nekega davnega dne
v svoji mladosti sem dobil v roke knjige Alekseja Dobrovoljskega (Dobroslava)
in Varga Vikernesa, ki so me spodbudile, da sem se zatopil v poganske
tradicije. Že pred tem sem aktivno preučeval klasičen evropski okultizem, moji
pogledi pa so napredovali, tako, da so danes bolj globoki. Sprevidel sem, da na
primer Varg daje vtis, da je pogan, le v svoji glasbi, ne pa tudi v svojih
idejah in knjigah.
Sicer sem germanskega
porekla, moji predniki so prišli v Ruski imperij kot nemški imigranti, kasneje
pa so bili izgnani v Sibirijo. Tako je nemška kri vnaprej določila mojo pot, ki
se popolnoma sklada z germansko-skandinavsko tradicijo. Vendar pa vidim tudi v
slovanskem poganstvu prijatelja in zaveznika, predvsem zato, ker sem dolga leta
prijateljeval z Veleslavom Čerkasovom (volhom Veleslavom), ter sem dobro
seznanjen z njegovimi knjigami in z njegovo filozofijo. Njegova učenja o
sakralnem, in o resnični notranji naravi človeka lahko zasledite tudi v mojih delih.
Načeloma
popolnoma drži, da je poganstvo naravna in avtentična oblika religioznosti in
duhovnosti za vsa ljudstva (etnije), ki živijo na tem svetu.
Ste avtor več knjig na temo poganstva in stare vere. Nam
lahko na kratko predstavite vaša dela in vaše dejavnosti, ter nam poveste kaj
več o svetovnem nazoru, ki ga sami imenujete »poganski tradicionalizem«?
Moja dela lahko
razdelimo v dve skupini; v eno spadajo moje knjige o germansko-skandinavski
tradiciji, v drugo pa moje knjige in članki o poganski filozofiji in o
teologiji, ter kritike. Po mojem mnenju se dela iz druge skupine navezujejo na
splošne teme in na probleme s katerimi se, predvsem v Evropi, soočajo
indoevropske tradicije. Razvijam lastno tradicijo in obenem ponujam rešitve ali
pa formuliram vprašanja, ki se nas vseh tičejo. Tako delam za skupno dobro.
Objavil sem dve
knjigi o germanski tradiciji; » Vrzel: ob levi roki Odina« (Gap: at the Left
Hand of Odin) za založbo Fall of Man Press, in »Približevanje in okrožitev«
(Приближение и окружение ali Forthcoming
and encirclement) za Svarte
Publishing. V eni obravnavam in razvijam smer z imenom “pot leve roke” (Left
Hand Path), ki predstavlja transgresivno, travmatično doživljanje sakralnega,
in obstoja tradicije, v eri ragnaroka, temu popolnoma nenaklonjeni moderni
dobi. V drugi pa se naslanjam na filozofijo jezika in na Martina Heideggerja,
kar pa je v naših krogih zelo redko.
Kar se tiče
poganstva na splošno, sem v ruščini izdal obširno delo z naslovom » Polemos:
Poganski tradicionalizem«, v dveh knjigah, ki štejeta skupaj 800 strani. V
njemu obravnavam zgodovino in trenutno stanje mnogih indoevropskih poganskih
tradicij. V tem delu preučujem, ter na mnogih primerih pokažem, kako sta se
modernost in postmodernizem infiltrirala v poganstvo in uničila pestrost kultur
in religij. Dotaknem se najbolj perečih tem, kot so virtualna resničnost,
tehnologija in industrijska družba, feminizem, politika, jezik itd. Obenem pa
se trudim poleg kritike pokazati tudi bolj pozitivne aspekte; uspeh poganstva,
kot tudi nove smeri mišljenja, in mistična razkritja, povezana s
tradicionalizmom. Nekaj informacij o tem delu lahko najdete tudi v angleščini
na spletni strani www.polemos.ru
Prav tako sem do
sedaj objavil o poganstvu že več kot sto člankov in na ducate intervjujev z
raznimi poganskimi osebnostmi, pisatelji in aktivisti iz Rusije, Evrope in
Amerike, ki jih objavljamo v naši publikaciji »Warha«. Jeseni bo izšla sedma
številka v ruščini, leta 2019 pa smo izdali drugo številko v angleščini,
imenovano »Warha Europe«, ki je
objavljena na spletu brezplačno. Poleg tega že drugo leto vodimo našo
lastno medijsko platformo o poganstvu, Fundacijo tradicionalnih religij (Foundation
of Traditional Religions- www.tradition.foundation), ki je
dobro znana med ruskimi učenjaki modernega poganstva.
Poganski tradicionalizem je povezan tudi s
tradicionalizmom Juliusa Evole. Danes se izraz »tradicionalizem« nanaša
predvsem na spoštovanje lokalnih in narodnih tradicij in običajev, vendar pa je
tradicionalizem Evole, ali Renea Guenona, pravzaprav filozofija, ki verjame v
ciklično naravo zgodovine, ali z drugimi besedami, da se različne dobe, od
zlate do temne (ali železne), ponavljajo skozi čas in zgodovino. Prav tako ta
filozofija verjame, da obstajajo transcendenčne resnice, na katerih počivajo
tradicije vseh starodavnih religij. Nam
lahko poveste v kolikšni meri je ta filozofska smer prisotna v poganskem
tradicionalizmu?
Ravno o tem sem pisal v
»Polemosu«. Tradicionalizem Juliusa Evole, Mircea Eliade in Alaina de Benoista je
temelj mojih metod in nazorov. Da, poganski tradicionalizem poudarja dve
stvari: a.) lokalizem (»Zavrnimo globalno, spoštujmo lokalno«) in edinstvenost
vsake poganske tradicije in kulture njenega ljudstva, in b.) enotnost vseh
indoevropskih tradicij na najvišji stopnji teologije, v apofatičnem jedru
sakralnega. Obstaja tudi takšna metafora: Ena tradicija predstavlja osnoven
slovar za jezik sakralnega, medtem, ko v posamezne tradicije različnih ljudstev
spadajo miti ( mit pomeni dobesedno zgodba ), zgodbe in komunikacija ljudstev z
njihovimi bogovi. Takšen pristop odstranjuje protislovja in ne poziva k
ustanovitvi ene same poganske cerkve ali religije, ter ne ustvarja predpogojev
za združitev. Enotnost v pluralnosti, kompleksnost v pluralnosti. Gre za
pluralnost kultur proti eni sami kulturi, ali multikulturalizmu ( levo liberalni
raznolikosti) talilnega lonca.
Kar se tiče Evolinih del, se dve njegovih pomembnejših
knjig imenujeta »Upor proti modernemu svetu« in »Jahati tigra«. Nam lahko
poveste kaj več o teh dveh evolijanskih konceptih? Kaj točno predstavlja
»moderni svet« v njegovih delih in kako se mu lahko najučinkoviteje upremo v
trenutni temni dobi, kali jugi?
Kar se tiče Evolinega poziva k
»uporu proti modernemu svetu«, je to Evola sam najbolje razložil. Če povzamem,
moderen svet (od 15. in 16. stoletja) je narobe obrnjen odsev sveta tradicije.
Vse kar je bilo sveto in je tvorilo zgradbo tradicionalnih družb je bilo
uničeno in obrnjeno na glavo. Namesto svetega, je tu profanost, namesto
aristokracije-egalitarno državljanstvo, namesto ljudstev in klanov-moderni
narodi, namesto religije-znanost, namesto posestništva in kast-enakost, itd.
Poleg tega je problem globlji; namesto tradicionalne miselnosti in jezika,
imamo moderno logiko, metode in algoritme misli, kartezijanstvo in hegelizem.
Sledeč Renea Guenona, je Evola predlagal, da se vsemu temu upremo, ter si
povrnemo aristokratsko dostojanstvo in najvišje svete značilnosti življenja.
V svojem poznem delu »Jahati
tigra« (Ride the Tiger), pa je Evola predstavil odraz svoje mnogoletne poti in
prizadevanj za povrnitev tradicije. Priznal je, da je potrebna drugačna
strategija. Ne preprosta vojna zavoljo povrnitve, temveč bistroumnost,
potrpežljivost in čakanje. Od tod prihaja dobro znana podoba »jahanja tigra«:
ohranjanja eksistencialne napetosti in zvestobe (semper fidelis) tradiciji in
višjim idealom, celo v eri popolne odtujitve in zatona. » Če je Evropa prva
vstopila v fazo zatona, bo iz te faze tudi prva izstopila« pravi Evola. Glede
slabosti v njegovem delu, bi rad opozoril na nerazumevanje Heideggerjevih idej.
Strokovnjaki sicer trdijo, da je bil Heidegger seznanjen s pisanjem Evole.
Na žalost, ali pa morda na
srečo, nimamo že vnaprej pripravljene univerzalne formule s katero bi lahko
»vse povrnili nazaj«. Obstaja več možnosti. Moje osebno mnenje je, da so v kali
jugi velike iniciacijske skupnosti nemogoče, kar je ena izmed okoliščin kali
juge. Usoda se razgrinja v majhnih (tudi število nekaj tisočih je še vedno
majhno) skupinah, ali pa na individualni stopnji. Način, s katerim bo mogoče
popolnoma izbrisati moderen svet z obličja Zemlje, nam še vedno ostaja skrit.
Mislim tudi, da lahko ustrezna smrt (zapuščanje tega sveta) obrodi vredne
sadove, ki bodo koristni v nadaljnjem potovanju duše, ter postane iskra, ki v
drugih prebudi spomin na plamen tradicije.
Kateri drugi filozofi, misleci in pisatelji so vplivali
na vas in na vaše poglede?
Kot sem že prej rekel: Julius
Evola, Mircea Eliade, Veleslav Čerkasov in Alain de Benoist. Na ta seznam pa je
definitivno treba dodati še Aleksandra Dugina, čigar skoraj vsa dela dobro
poznam. Moram pa omeniti tudi, da imava na nekatera določena ključna vprašanja
popolnoma nasprotne poglede. Prav tako moram omeniti tudi Martina Heideggerja,
ki je sam po sebi uganka vseh ugank. Heideggerjeva filozofija predstavlja
izziv, ki nam postavlja celo bolj globoka in radikalna vprašanja od
tradicionalizma. Graditi most med tradicionalizmom in Heideggerjem je
zastrašujoča naloga. Pri tem pa je bolj pomembno pravilno zastaviti vprašanje,
kot pa nanj odgovoriti.
Omenil bi še nekaj poljubnih
avtorjev : Mojster Eckart, Ernst in Friedrich Georg Jünger, Jean Baudrillard,
Kaarlo Pentti Linkola, Colin Cleary, poezija in osebni mit Jevgenija Golovina,
poezija Sergeja Jesenjina, in drugi.
Zdi se, da je poganstvo velikokrat povezano z različnimi
pogledi, ki jih najdemo tudi na desnici. Tu bi lahko izpostavili predvsem
miselno šolo nove desnice in Alaina de Benoista, ki je tudi sam objavil več
obširnih del na temo poganstva. Zakaj mislite, da so starodavne religije in poganski
pogledi velikokrat popularni v krogih nove desnice in pa med nekaterimi
identitarci in etnonacionalisti?
S tem so povezane predvsem
dejavnosti Alaina de Benoista. Če
pogledamo v zgodovino pa lahko zanimanju, ki so ga do tradicij lastnega ljudstva
in zemlje (folklora), kazali nacionalno usmerjeni misleci, sledimo več stoletij
nazaj. Prednost de Benoistovih idej je, da je presegel striktno nacionalistično
usmerjenost, ki je pravzaprav najčistejša manifestacija modernosti. Zanašal se
je na kulturo, na etničnost, na zavračanje globalizma, stavil pa je na
preučevanje evropskih kultur in zgodovine. Za njega je poganstvo način
razmišljanja znotraj okvirjev v sklopu katerih se lahko zgradita takšen nazor
in praksa, ki omogočata, da se izognemo zmotam modernosti, zmotam
razsvetljenstva. Za de Benoista, novo desnico in identitarce ležijo korenine
razsvetljenstva, egalitarizma in globalizacije v krščanstvu, ki je postavilo
osnovne temelje, iz katerih je kasneje vzniknila modernost. Pri tem se moramo
zavedati, da to ni izključno de Benoistovo stališče. Te ideje so splošno znane
mnogim avtorjem, ter so kot takšne tudi resnične.
Eden izmed ruskih mislecev, ki je dobro znan tudi znotraj
krogov nove desnice je Aleksandr Dugin. Kakšno je vaše mnenje o njegovi 4. politični
teoriji in o evrazijskem gibanju?
Kot sem že
omenil, sem dobro seznanjen z idejami Aleksandra Dugina. Mimogrede, tudi Dugin
v svojih knjigah (kot je npr. »Post-filozofija«) priznava, da je krščanstvo
korak v smeri zatona in modernosti.
Evroazizem
(Eurasianism) je zunanjepolitičen projekt in ideologija. V Rusiji smo priča
popolni polomiji kamor se obrnemo. Prebivalci Zahoda morda mislijo, da je
Rusija zibelka konservatizma in religije, vendar pa je to delo zunanjepolitične
propagande in televizije. Imamo oligarhno državo v kateri se hlini
konservatizem, ko je treba umiriti ljudi in pridobiti zvestobo volivcev.
Četrta politična
teorija je zelo mamljiv koncept, ki vsebuje natančne definicije prejšnjih
ureditev in predloge o tem » kako vse NE BI smelo biti«. Na splošno je ta
koncept razvil iste točke, kot jih najdemo tudi pri de Benoistu ali v
tradicionalizmu, pod vplivom Heideggerja in še vztrajnejšega premagovanja
modernosti. Odvisno od gledišča, ima četrta politična teorija svoje pluse in
minuse, kot je na primer pomanjkanje praktičnih implementacij, specifičnih
načrtov in pozitivnih opisov. Zdi se mi, da je bil načrt sledeč; ustvariti
področje za mislece in politike, znotraj katerega obstajajo osnovna pravila in
nameni; vendar pa se specifične uresničitve četrte politične teorije lahko v
različnih delih sveta med seboj zelo razlikujejo. Poleg tega se ta teorija še
vedno razvija, zato jo mora vsakdo, ki želi razumeti njeno delovanje,
preučevati, in predlagati rešitve na podlagi njegove lastne kulture in
(geo)politike njegove države.
Moderni človek danes smatra, da so starodavni miti le
nekakšne primitivne pravljice, vendar pa so nekateri mnenja, da miti pravzaprav
predstavljajo mnogo več; da mitska bitja, junaki in bogovi predstavljajo
različne arhetipe, ter da so miti sami veliko več od preprostih zgodbic naših
prednikov. Kako vi gledate na starodavne mite? Kaj verjamete, da se lahko iz
njih naučimo in zakaj je za vsak narod pomembno, da neguje svoje mite in
legende?
Najprej je treba povedati, da
je vsaka trditev, da sta znanost in družba presegli mitologijo, sama po sebi
napačna. Danes miti obstajajo kot degenerativni drobci in odrazi stereotipov;
politični in marketinški miti ustvarjeni za specifične namene. O tem sta pisala
Jean Baudrillard in Roland Barthes. Kljub patosu racionalnosti, so družbe še
vedno globoko iracionalne v svoji družbeni dinamiki. Mit je zgodba, pripoved.
Sam verjamem, da je mit paradigma, prav tako pa je na nek način tudi episteme,
poseben način, logičnost in potek razmišljanja, ki presega klasičen
kartezijanizem in aristotelsko logiko, ki se je učimo v šolah. Colin Cleary je
dobro definiral takšno stanje bivanja: biti odprt Bitju in pozitivni volji
poetičnega ustvarjanja.
Poglobiti se v mit (se pravi, v mite kulture
lastnega ljudstva)-na splošno pomeni spremeniti svoje razmišljanje, svoj
pogled na svet in svoj način bivanja. Česa se lahko naučimo iz mitov? Vsega.
Mit je naša domovina.
Kljub temu, da v Evropi in na Zahodu prevladuje
materializem, ki ne pušča veliko prostora za resnično duhovnost, se zdi, da so
ljudje danes željni mitov in kakršnekoli mitologije. To se odraža tudi v
nenehni popularnosti filmov in knjig z mitološko tematiko, dober primer tega pa
so knjige legendarnega avtorja J.R.R. Tolkiena, katerih popularnost ni upadla,
kljub temu, da so bile izdane skoraj 70 let nazaj. Kako vi gledate na to, da
tudi v svetu, v katerem je vse racionalizirano, ljudje še vedno hrepenijo po
takšnih mitskih zgodbah? Bi se strinjali, da je razlog deloma v tem, da moderni
utilitaristični liberalni nazori ne morejo zadovoljiti duhovnih potreb?
Moje mnenje je, da vse poganja
želja proizvajalcev po dobičku. Zato si ne delam iluzij, da lahko kakršenkoli
film, ali pa nadaljevanka, pomaga pri promoviranju tradicije. Na to je treba gledati kot na aksiom; vse,
kar je povezano z mediji in z televizijo je degradirajoče. Vsakdo, ki vam bo
rekel, da je nadaljevanka »Vikingi« popularizirala germansko-skandinavsko
tradicijo, je v najboljšem primeru nespameten. Popularnost tu določajo posebni
efekti in modni cikli, ki vzbujajo zanimanje za določene teme v kulturi. Čez
nekaj let se bodo vsi naveličali fantazije in pravljic in ljudje bodo gledali
kakšen drug trendovski žanr.
Glede Tolkiena, Martina,
Gaimana in celotne literature tega žanra, mislim, da je vse to simulaker,
ponaredek in kompilacija, ki temelji na resničnih mitih in tradicijah. Če bi
bralci radi kaj »epskega« ali »fantastičnega«, potem naj berejo sage same, ali
pa resnične zgodbe in svete spise. Ali pa še bolje- naj utelešajo te principe v
lastnem življenju.
Prav imate, ko pravite, da
moderna utilitaristična liberalna načela ne morejo zadovoljiti duhovnih potreb.
Ljudje čutijo globoko nostalgijo za pristnostjo, ne vedo pa, kje naj jo iščejo.
Tako se rodi himera, ko sistem pod pretvezo, da gre za duhovnost, pita ljudi z
lažno duhovnostjo, tudi takšno, ki je prelita z omako vsebin zabavne
industrije. Ljudje so slabotni in slepi, zato sprejmejo ponaredek kot nekaj
resničnega. In tako za njih »vračanje k mitu« pomeni gledanje naslednje sezone.
Takšni ljudje so izgubljeni.
Poleg že omenjenega poganskega tradicionalizma ste tudi
sledilec »poti leve roke«. Nam lahko razložite kakšen pomen ima ta izraz v
duhovnosti in na kratko predstavite to smer?
Izraz »pot leve
roke« je splošen naziv za veliko število šol in učenj, tako tradicionalnih, kot
tudi modernih. Nekatera izmed njih si celo nasprotujejo. Zato bom tu predstavil
predvsem svoje lastne poglede.
Po mojem mnenju
predstavlja pot leve roke tisti pristop, ali obliko znotraj tradicije, ki ustreza
spremenjenim metafizičnim okoliščinam naše ere.
Grobo rečeno, v
eri železne dobe je nemogoče prakticirati tradicijo tako, kot v zlati dobi.
Zato predlaga pot leve roke do problema drugačen pristop, iz drugega zornega
kota. Obnavljanje zlate dobe ali pa vračanje v udoben svet buržujskega
konservatizma-torej, buržujskega konservatizma iz 18. in 19. stoletja-v katerem
vidijo skoraj vsi evropski konservativci ideal, ne pride v poštev.
Moramo se
zanašati na transgresivno in radikalno doživljanje negativnih metafizičnih
okoliščin kot manifestacij pravilne ureditve stvari. Zaradi tega se posveča več
pozornosti mrki estetiki in podobam, povezanim s smrtjo, uničenjem in
ekstatičnimi ( šamanskimi) praksami. Vendar pa gre tu za zunanjo stopnjo.
Globlje vse počiva na problemu razmišljanja, pravilne interpretacije,
metafizike časa in naše resnične notranje narave. Pot leve roke je skoraj vedno
individualna pot duhovnega samospoznanja in premagovanja dvojnosti (podobno kot
pri tantrični advaiti). Lahko bi rekli, da je pot leve roke najbolj ugodna pot
duhovnega spoznanja v za tradicijo najbolj neugodni eri, obdana z grozo, ki odvrača tiste, ki še niso na njo
pripravljeni, ali pa takšne poti ne potrebujejo. Sam se strinjam s tem
stališčem, da je era uničenja, parodij in imitacij pod pokroviteljstvom bogov,
ki so odgovorni za smrt, potovanja, spreminjanje videza in stanja uma ( kot sta
npr. Dioniz in Wotan). Glavno vprašanje je kako pravilno izvesti žrtvovanje
njim v čast in kakšna vrsta žrtvovanja je potrebna.
Kako to, da ste se glede na to, da je Rusija
tradicionalno slovanska dežela, odločili za germanski odinizem, namesto za
slovansko rodnoverje?
Kot sem povedal že na začetku,
imam veliko germanskih prednikov, po obeh starših. Moji sorodniki živijo na
Švabskem in na Bavarskem, tako, da sem se glede tega vprašanja pravilno
odločil. Sem pa v prijateljskih odnosih z rodnoverci in s slovanskimi ( in
drugimi) pogani, s katerimi sodelujem.
Kljub temu, da so starodavne religije Evrope predvsem
»etnične« religije, jih povezujejo skupne korenine, ki izhajajo iz vedske
religije in iz indoveropskih ljudstev, iz katerih izvira tudi večina evropskih
jezikov in narodov. Te vezi lahko hitro opazimo, če primerjamo različne
mitologije evropskih narodov. Povejte nam kaj več o teh povezavah, ter nam
predstavite nekaj splošnih primerov podobnih verovanj med Evropejci, predvsem
med slovanskimi in germanskimi narodi.
Kar se tiče splošne sorodnosti,
so le to do potankosti opisali Georges Dumézil (glejte njegovo knjigo »Les
Dieux indo-européens« ( Bogovi Indoevropejcev)) in drugi akademski
jezikoslovci. Primerov je veliko; tako v tridelni strukturi vrhovnih bogov med
indoevropskimi ljudstvi, kot tudi v podobnih izrazih za koncept »boga«, ki jih
najdemo v različnih jezikih.
V ruskem jeziku se beseda »бог«
(bog) na splošno uporablja za svete nebeške podobe, njene korenine pa segajo
nazaj do proto-slovanske besede »bogъ« in po mnenju M. Fasmerja, do pred-indoevropskega
korena »bhag« (hindu bhágas), ki pomeni »podeliti«, »dati« in »razdeliti«.
Etimološko, je bog »dajalec«, »tisti, ki prinaša darove«, kot na primer Daždbog
(Dajbog) v slovanski mitologiji.
V germanskih jezikih je bila
ustaljena uporaba besede Gott (bog), v angleščini-God, v stari nordijščini- Goð/Guð. Sama beseda izhaja iz proto-germanske besede »guda(n)« in iz
pred-indoevropskega korena »ǵhuto«, ki pa izvira iz »ǵhew«, kar pomeni
»politi«, ali pa iz »ǵhaw«, kar pa pomeni »priklicati«.
Pomen se vedno nanaša na eno
semantično gnezdo: dajalec, delivec, obenem pa tudi tisti, ki prebiva v
nebesih. Bogovi so tisti, ki podeljujejo nekaj iz nebes ali pa nekaj delijo z
vsemi.
Znanost predlaga hipotezo o
enem proto-jeziku, ki ga je govorilo eno proto-ljudstvo, iz katerega so se
skozi tisočletja razvila in ustalila vsa indoevropska ljudstva. To vprašanje pa
nas popelje nazaj v neopisljive globine stoletij, na katerega lahko
znanstveniki odgovarjajo le s hipotezami in z novimi, prav tako še
neodgovorjenimi vprašanji.
Mimogrede, sam nisem podpornik
radikalne verzije kulturnih krogov, glede na katero naj bi bile stvari, besede
in objekti iznajdeni v zgodovini le enkrat, potem pa naj bi se širili od
ljudstva do ljudstva. Ta verzija je nesmiselna, saj izključuje mogočnost
preprostih naključij ali identičnih odločitev med različnimi narodi, ki se niso
nikoli srečali. Prav tako pa nam vsiljuje idejo, da obstajajo ljudstva, ki so
nosilci napredka in izumov, in pa ljudstva, ki samo prevzemajo odkritja drugih.
To je nekakšna vrsta kulturnega rasizma na arheološki stopnji. Naša skupna
sorodnost na stopnji daljnih prednikov ne bi smela izključevati naših
specifičnih identitet in različnih rešitev enakih problemov, pogojenih z
raznolikostjo kultur in okolja. Prav tako se mi zdi bolj pomembna naša
»sorodnost« v sakralnem, ali v transcendentni dimenziji. Ta povezanost ni le v
preteklosti, temveč obstaja tudi v sedanjosti.
Kaj nam lahko poveste o Velesovi knjigi, zapisu na
lesenih tablicah, v katerem naj bi Slovani v predkrščanskih časih opisali svoje
bogove in verovanja? Ali se strinjate s splošnimi ocenami, da gre za ponaredek?
To, da je Velesova knjiga
ponaredek je popolnoma zanesljivo dejstvo. Nihče ni nikoli videl nobene izmed
teh tablic, medtem, ko lingvistična in kulturna analiza zapisa kaže na to, da
je njegov izvir popolnoma moderen. Po mojem mnenju je najbolj prepričljiva
verzija ta, da je bil Miroljubov namen znova napisati indijske mite v jeziku
ruske folklore, kar se sklada tudi z duhom njegove ere, ki jo je zaznamovala
strast do vzhodnjaške duhovnosti. Nekatere izmed idej iz njegovega dela, kot
sta na primer tridelna razdelitev sveta in Velesova podoba, so bile deležne
odziva med rodnoverci. Ti fragmenti njegovega dela so zelo blizu indoevropskim
in arhaičnim strukturam. Vendar pa gre za ponaredek, ki ga ne moremo smatrati
za zanesljiv vir. Med ruskimi rodnoverci se to smatra za merilo primernosti.
Ko se je krščanstvo začelo širiti po Evropi je, da bi
lažje vzpostavilo svojo oblast, prevzelo mnoge stare običaje, legende in prakse
staroverja. Nam lahko poveste kako je bilo s tem v Rusiji? Kakšno je sicer vaše
mnenje o krščanstvu, v primerjavi s poganstvom?
To o čemer govorite, se imenuje
»dualna vera«, ki jo poskušajo danes predstavljati kot »narodno pravoslavje«.
Pravzaprav je situacija kar zapletena. Ko je krščanstvo vzpostavilo svojo oblast,
je ne glede na to, ali je bilo vsiljeno ali ne, seveda prevzelo in vsrkalo
veliko elementov poganske kulture in koledarja. Primer tega je tradicija
kolednikov-zimski sprevod našemljencev, ki hodijo od hiše do hiše. V poganstvu
so bili to duhovi, ki so pobirali darove
(skoraj v duhu Bataillea in Mossa), v pravoslavju pa je začel dogodek odražati
pričakovanje Božiča (na primer obešanje zvezde na drog). Prilagajanje
krščanskih praznikov datumom poganskega koledarja pa je še bolj razvidno v
primeru katoliškega božiča, ki popolnoma sovpada z praznovanjem zimskega
solsticija. Če želimo biti dosledni in točni, potem konec koncev ne moremo
trditi, da je bil ruski, ali pa katerikoli drug narod, popolnoma kristjaniziran.
Z drugimi besedami, situacija je bila takšna, da so se ljudje navzven naučili
krščanskih pravil in obnašanja, vendar pa so le te znotraj sebe dojemali
popolnoma v skladu z logiko poganske misli. Prišlo je do nekakšnega
preoblikovanja mitov in vzorcev mišljenja. Podobni procesi so se zgodili v Evropi.
Ko pa govorimo o Rusiji in o Slovanih, moramo biti pozorni predvsem na razne
vrste narodnih in heretičnih sekt, gibanj, mistikov in folklore.
Rad pa bi poudaril, da vse
zgoraj rečeno ne velja le za folkloro in za običajne ljudi. V vsaki eri lahko skoraj
vedno med menihi in religijskimi misleci najdemo veliko sledov helenske
poganske filozofije, in pa sledove prodiranja folklornih razmišljanj med
duhovščino. Duhovniki sami velikokrat razmišljajo v okvirjih okultnega,
mističnega in poganskega. Sam to nazivam »teološka dualna vera«. Nazorni
primeri tega so bili Pavel Florenski, Nikolaj Kuzanski in Mojster Echard.
Z ostrim umom in intelektualno
intuicijo lahko dekonstruiramo in dešifriramo krščanstvo v vsaki kulturi. Treba
je le očistiti skrite strukture in namene poganske misli in folklore, ter
vdihniti vanje svež dah življenja. Da bi to dosegli, morajo sodobni pogani razviti lastno teologijo in filozofijo, ter
poiskati in podpreti svoje lastne filozofe.
V kolikšni meri so stara verovanja, kot sta germanski
odinizem in slovansko rodnoverje, razširjena v Rusiji in kakšen je odnos
javnosti do poganstva?
Po mojih subjektivnih ocenah,
je število poganov v Rusiji v zadnjih desetih letih znatno naraslo. Religijski
učenjaki so opazili, da so poganske skupnosti presegle stopnjo subkulture, in
da sedaj obstajajo kot diaspore. To velja tako za rodnoverje, kot tudi za
odinizem/asatru, s tem, da je asatru skupnost bolj dejavna, medtem, ko so
rodnoverci številčnejši. Vendar pa je na državni in javni stopnji poganstvo še
vedno demonizirano in preganjano. Trenutno posvečamo veliko pozornosti sociologiji
naših skupnosti, anketam in mnenjem. Prav tako spremljamo primere preganjanja. Proti
koncu leta 2019 je bil na primer uničen legendarni rodnoverni tempelj blizu Malojaroslavca.
Novice o tem so povzročile burne odzive na Poljskem in v vzhodni Evropi, kar je
bilo presenetljivo.
Danes slovansko-rusko
rodnoverje prestaja generacijsko spremembo. Pojavljajo se mladi aktivisti in
misleci, ki opravljajo neke vrste revizijo preteklih praks. Pri tem so včasih
neopravičljivo drzni, spet drugič pa pravični. Sam bi rad videl, da bi iz tega
nastale nove trajne organizacije in šole mišljenja.
Ali sodelujete z drugimi poganskimi združenji in z
organizacijami iz tujine?
Da, poskušamo sodelovati z
vsemi zdravimi, primernimi silami povsod po svetu, od Azije do Amerike, od
Grčije do Švedske. Seveda se ne da izogniti zgodovinskim, političnim, teološkim
in metafizičnim nestrinjanjem, zato je nujno, da v sodelovanju z drugimi
ohranimo trezno glavo, ter se čim manj vdajamo čustvom. Vsakič, ko se ponudi
prilika za dialog in dogovor, je njuno, da smo le temu predani. Po mojem mnenju
je poganski tradicionalizem delovni jezik naše komunikacije in možna platforma
za vse pogane, ki se zavedajo škodljivih posledic modernosti na njihova
verovanja in kulturo.
Hvala vam za intervju. Bi radi še kaj sporočili našim
bralcem?
Hvala vam za
zanimiva vprašanja.
Pogumno
nasprotujte nizki modernosti z visoko starodavnostjo.
Prepoznajte pesem
mita med belim šumom vsakdanjega življenja.
Za slavo bogov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar