sreda, 29. januar 2020

Askr Svarte: "Mit je naša domovina"


Evgenij Nečkasov, bolj znan kot Askr Svarte, je  odinist in tradicionalist iz Rusije, avtor več knjig v katerih razvija idejo poganskega tradicionalizma in pot leve roke v germansko-skandinavski tradiciji. Je tudi ustanovitelj poganske skupnosti Svarte Aske, založniške hiše Svarte Publishing in glavni urednik publikacije Warha. Z njim smo se pogovarjali o poganstvu, tradicionalizmu in še o čem. 


Za začetek nam povejte kdaj ste se začeli zanimati za staro vero in kako ste se znašli na poti poganstva?

Pozdravljeni!

V preteklem letu 2019 je minilo deset let, odkar sem stopil na pot poganstva. Nekega davnega dne v svoji mladosti sem dobil v roke knjige Alekseja Dobrovoljskega (Dobroslava) in Varga Vikernesa, ki so me spodbudile, da sem se zatopil v poganske tradicije. Že pred tem sem aktivno preučeval klasičen evropski okultizem, moji pogledi pa so napredovali, tako, da so danes bolj globoki. Sprevidel sem, da na primer Varg daje vtis, da je pogan, le v svoji glasbi, ne pa tudi v svojih idejah in knjigah.

Sicer sem germanskega porekla, moji predniki so prišli v Ruski imperij kot nemški imigranti, kasneje pa so bili izgnani v Sibirijo. Tako je nemška kri vnaprej določila mojo pot, ki se popolnoma sklada z germansko-skandinavsko tradicijo. Vendar pa vidim tudi v slovanskem poganstvu prijatelja in zaveznika, predvsem zato, ker sem dolga leta prijateljeval z Veleslavom Čerkasovom (volhom Veleslavom), ter sem dobro seznanjen z njegovimi knjigami in z njegovo filozofijo. Njegova učenja o sakralnem, in o resnični notranji naravi človeka lahko zasledite tudi v mojih delih.

Načeloma popolnoma drži, da je poganstvo naravna in avtentična oblika religioznosti in duhovnosti za vsa ljudstva (etnije), ki živijo na tem svetu.

Ste avtor več knjig na temo poganstva in stare vere. Nam lahko na kratko predstavite vaša dela in vaše dejavnosti, ter nam poveste kaj več o svetovnem nazoru, ki ga sami imenujete »poganski tradicionalizem«?

Moja dela lahko razdelimo v dve skupini; v eno spadajo moje knjige o germansko-skandinavski tradiciji, v drugo pa moje knjige in članki o poganski filozofiji in o teologiji, ter kritike. Po mojem mnenju se dela iz druge skupine navezujejo na splošne teme in na probleme s katerimi se, predvsem v Evropi, soočajo indoevropske tradicije. Razvijam lastno tradicijo in obenem ponujam rešitve ali pa formuliram vprašanja, ki se nas vseh tičejo. Tako delam za skupno dobro.

Objavil sem dve knjigi o germanski tradiciji; » Vrzel: ob levi roki Odina« (Gap: at the Left Hand of Odin) za založbo Fall of Man Press, in »Približevanje in okrožitev« (Приближение и окружение ali Forthcoming and encirclement) za Svarte Publishing. V eni obravnavam in razvijam smer z imenom “pot leve roke” (Left Hand Path), ki predstavlja transgresivno, travmatično doživljanje sakralnega, in obstoja tradicije, v eri ragnaroka, temu popolnoma nenaklonjeni moderni dobi. V drugi pa se naslanjam na filozofijo jezika in na Martina Heideggerja, kar pa je v naših krogih zelo redko.

Kar se tiče poganstva na splošno, sem v ruščini izdal obširno delo z naslovom » Polemos: Poganski tradicionalizem«, v dveh knjigah, ki štejeta skupaj 800 strani. V njemu obravnavam zgodovino in trenutno stanje mnogih indoevropskih poganskih tradicij. V tem delu preučujem, ter na mnogih primerih pokažem, kako sta se modernost in postmodernizem infiltrirala v poganstvo in uničila pestrost kultur in religij. Dotaknem se najbolj perečih tem, kot so virtualna resničnost, tehnologija in industrijska družba, feminizem, politika, jezik itd. Obenem pa se trudim poleg kritike pokazati tudi bolj pozitivne aspekte; uspeh poganstva, kot tudi nove smeri mišljenja, in mistična razkritja, povezana s tradicionalizmom. Nekaj informacij o tem delu lahko najdete tudi v angleščini na spletni strani www.polemos.ru

Prav tako sem do sedaj objavil o poganstvu že več kot sto člankov in na ducate intervjujev z raznimi poganskimi osebnostmi, pisatelji in aktivisti iz Rusije, Evrope in Amerike, ki jih objavljamo v naši publikaciji »Warha«. Jeseni bo izšla sedma številka v ruščini, leta 2019 pa smo izdali drugo številko v angleščini, imenovano »Warha Europe«, ki je  objavljena na spletu brezplačno. Poleg tega že drugo leto vodimo našo lastno medijsko platformo o poganstvu, Fundacijo tradicionalnih religij (Foundation of Traditional Religions-  www.tradition.foundation), ki je dobro znana med ruskimi učenjaki modernega poganstva.



Poganski tradicionalizem je povezan tudi s tradicionalizmom Juliusa Evole. Danes se izraz »tradicionalizem« nanaša predvsem na spoštovanje lokalnih in narodnih tradicij in običajev, vendar pa je tradicionalizem Evole, ali Renea Guenona, pravzaprav filozofija, ki verjame v ciklično naravo zgodovine, ali z drugimi besedami, da se različne dobe, od zlate do temne (ali železne), ponavljajo skozi čas in zgodovino. Prav tako ta filozofija verjame, da obstajajo transcendenčne resnice, na katerih počivajo tradicije vseh starodavnih religij.  Nam lahko poveste v kolikšni meri je ta filozofska smer prisotna v poganskem tradicionalizmu?


Ravno o tem sem pisal v »Polemosu«. Tradicionalizem Juliusa Evole, Mircea Eliade in Alaina de Benoista je temelj mojih metod in nazorov. Da, poganski tradicionalizem poudarja dve stvari: a.) lokalizem (»Zavrnimo globalno, spoštujmo lokalno«) in edinstvenost vsake poganske tradicije in kulture njenega ljudstva, in b.) enotnost vseh indoevropskih tradicij na najvišji stopnji teologije, v apofatičnem jedru sakralnega. Obstaja tudi takšna metafora: Ena tradicija predstavlja osnoven slovar za jezik sakralnega, medtem, ko v posamezne tradicije različnih ljudstev spadajo miti ( mit pomeni dobesedno zgodba ), zgodbe in komunikacija ljudstev z njihovimi bogovi. Takšen pristop odstranjuje protislovja in ne poziva k ustanovitvi ene same poganske cerkve ali religije, ter ne ustvarja predpogojev za združitev. Enotnost v pluralnosti, kompleksnost v pluralnosti. Gre za pluralnost kultur proti eni sami kulturi, ali multikulturalizmu ( levo liberalni raznolikosti) talilnega lonca.

Kar se tiče Evolinih del, se dve njegovih pomembnejših knjig imenujeta »Upor proti modernemu svetu« in »Jahati tigra«. Nam lahko poveste kaj več o teh dveh evolijanskih konceptih? Kaj točno predstavlja »moderni svet« v njegovih delih in kako se mu lahko najučinkoviteje upremo v trenutni temni dobi, kali jugi?

Kar se tiče Evolinega poziva k »uporu proti modernemu svetu«, je to Evola sam najbolje razložil. Če povzamem, moderen svet (od 15. in 16. stoletja) je narobe obrnjen odsev sveta tradicije. Vse kar je bilo sveto in je tvorilo zgradbo tradicionalnih družb je bilo uničeno in obrnjeno na glavo. Namesto svetega, je tu profanost, namesto aristokracije-egalitarno državljanstvo, namesto ljudstev in klanov-moderni narodi, namesto religije-znanost, namesto posestništva in kast-enakost, itd. Poleg tega je problem globlji; namesto tradicionalne miselnosti in jezika, imamo moderno logiko, metode in algoritme misli, kartezijanstvo in hegelizem. Sledeč Renea Guenona, je Evola predlagal, da se vsemu temu upremo, ter si povrnemo aristokratsko dostojanstvo in najvišje svete značilnosti življenja.

V svojem poznem delu »Jahati tigra« (Ride the Tiger), pa je Evola predstavil odraz svoje mnogoletne poti in prizadevanj za povrnitev tradicije. Priznal je, da je potrebna drugačna strategija. Ne preprosta vojna zavoljo povrnitve, temveč bistroumnost, potrpežljivost in čakanje. Od tod prihaja dobro znana podoba »jahanja tigra«: ohranjanja eksistencialne napetosti in zvestobe (semper fidelis) tradiciji in višjim idealom, celo v eri popolne odtujitve in zatona. » Če je Evropa prva vstopila v fazo zatona, bo iz te faze tudi prva izstopila« pravi Evola. Glede slabosti v njegovem delu, bi rad opozoril na nerazumevanje Heideggerjevih idej. Strokovnjaki sicer trdijo, da je bil Heidegger seznanjen s pisanjem Evole.

Na žalost, ali pa morda na srečo, nimamo že vnaprej pripravljene univerzalne formule s katero bi lahko »vse povrnili nazaj«. Obstaja več možnosti. Moje osebno mnenje je, da so v kali jugi velike iniciacijske skupnosti nemogoče, kar je ena izmed okoliščin kali juge. Usoda se razgrinja v majhnih (tudi število nekaj tisočih je še vedno majhno) skupinah, ali pa na individualni stopnji. Način, s katerim bo mogoče popolnoma izbrisati moderen svet z obličja Zemlje, nam še vedno ostaja skrit. Mislim tudi, da lahko ustrezna smrt (zapuščanje tega sveta) obrodi vredne sadove, ki bodo koristni v nadaljnjem potovanju duše, ter postane iskra, ki v drugih prebudi spomin na plamen tradicije.

Kateri drugi filozofi, misleci in pisatelji so vplivali na vas in na vaše poglede?

Kot sem že prej rekel: Julius Evola, Mircea Eliade, Veleslav Čerkasov in Alain de Benoist. Na ta seznam pa je definitivno treba dodati še Aleksandra Dugina, čigar skoraj vsa dela dobro poznam. Moram pa omeniti tudi, da imava na nekatera določena ključna vprašanja popolnoma nasprotne poglede. Prav tako moram omeniti tudi Martina Heideggerja, ki je sam po sebi uganka vseh ugank. Heideggerjeva filozofija predstavlja izziv, ki nam postavlja celo bolj globoka in radikalna vprašanja od tradicionalizma. Graditi most med tradicionalizmom in Heideggerjem je zastrašujoča naloga. Pri tem pa je bolj pomembno pravilno zastaviti vprašanje, kot pa nanj odgovoriti.

Omenil bi še nekaj poljubnih avtorjev : Mojster Eckart, Ernst in Friedrich Georg Jünger, Jean Baudrillard, Kaarlo Pentti Linkola, Colin Cleary, poezija in osebni mit Jevgenija Golovina, poezija Sergeja Jesenjina, in drugi.

Zdi se, da je poganstvo velikokrat povezano z različnimi pogledi, ki jih najdemo tudi na desnici. Tu bi lahko izpostavili predvsem miselno šolo nove desnice in Alaina de Benoista, ki je tudi sam objavil več obširnih del na temo poganstva. Zakaj mislite, da so starodavne religije in poganski pogledi velikokrat popularni v krogih nove desnice in pa med nekaterimi identitarci in etnonacionalisti?

S tem so povezane predvsem dejavnosti Alaina de Benoista.  Če pogledamo v zgodovino pa lahko zanimanju, ki so ga do tradicij lastnega ljudstva in zemlje (folklora), kazali nacionalno usmerjeni misleci, sledimo več stoletij nazaj. Prednost de Benoistovih idej je, da je presegel striktno nacionalistično usmerjenost, ki je pravzaprav najčistejša manifestacija modernosti. Zanašal se je na kulturo, na etničnost, na zavračanje globalizma, stavil pa je na preučevanje evropskih kultur in zgodovine. Za njega je poganstvo način razmišljanja znotraj okvirjev v sklopu katerih se lahko zgradita takšen nazor in praksa, ki omogočata, da se izognemo zmotam modernosti, zmotam razsvetljenstva. Za de Benoista, novo desnico in identitarce ležijo korenine razsvetljenstva, egalitarizma in globalizacije v krščanstvu, ki je postavilo osnovne temelje, iz katerih je kasneje vzniknila modernost. Pri tem se moramo zavedati, da to ni izključno de Benoistovo stališče. Te ideje so splošno znane mnogim avtorjem, ter so kot takšne tudi resnične.

Eden izmed ruskih mislecev, ki je dobro znan tudi znotraj krogov nove desnice je Aleksandr Dugin. Kakšno je vaše mnenje o njegovi 4. politični teoriji in o evrazijskem gibanju?

Kot sem že omenil, sem dobro seznanjen z idejami Aleksandra Dugina. Mimogrede, tudi Dugin v svojih knjigah (kot je npr. »Post-filozofija«) priznava, da je krščanstvo korak v smeri zatona in modernosti.

Evroazizem (Eurasianism) je zunanjepolitičen projekt in ideologija. V Rusiji smo priča popolni polomiji kamor se obrnemo. Prebivalci Zahoda morda mislijo, da je Rusija zibelka konservatizma in religije, vendar pa je to delo zunanjepolitične propagande in televizije. Imamo oligarhno državo v kateri se hlini konservatizem, ko je treba umiriti ljudi in pridobiti zvestobo volivcev.

Četrta politična teorija je zelo mamljiv koncept, ki vsebuje natančne definicije prejšnjih ureditev in predloge o tem » kako vse NE BI smelo biti«. Na splošno je ta koncept razvil iste točke, kot jih najdemo tudi pri de Benoistu ali v tradicionalizmu, pod vplivom Heideggerja in še vztrajnejšega premagovanja modernosti. Odvisno od gledišča, ima četrta politična teorija svoje pluse in minuse, kot je na primer pomanjkanje praktičnih implementacij, specifičnih načrtov in pozitivnih opisov. Zdi se mi, da je bil načrt sledeč; ustvariti področje za mislece in politike, znotraj katerega obstajajo osnovna pravila in nameni; vendar pa se specifične uresničitve četrte politične teorije lahko v različnih delih sveta med seboj zelo razlikujejo. Poleg tega se ta teorija še vedno razvija, zato jo mora vsakdo, ki želi razumeti njeno delovanje, preučevati, in predlagati rešitve na podlagi njegove lastne kulture in (geo)politike njegove države.

Moderni človek danes smatra, da so starodavni miti le nekakšne primitivne pravljice, vendar pa so nekateri mnenja, da miti pravzaprav predstavljajo mnogo več; da mitska bitja, junaki in bogovi predstavljajo različne arhetipe, ter da so miti sami veliko več od preprostih zgodbic naših prednikov. Kako vi gledate na starodavne mite? Kaj verjamete, da se lahko iz njih naučimo in zakaj je za vsak narod pomembno, da neguje svoje mite in legende?

Najprej je treba povedati, da je vsaka trditev, da sta znanost in družba presegli mitologijo, sama po sebi napačna. Danes miti obstajajo kot degenerativni drobci in odrazi stereotipov; politični in marketinški miti ustvarjeni za specifične namene. O tem sta pisala Jean Baudrillard in Roland Barthes. Kljub patosu racionalnosti, so družbe še vedno globoko iracionalne v svoji družbeni dinamiki. Mit je zgodba, pripoved. Sam verjamem, da je mit paradigma, prav tako pa je na nek način tudi episteme, poseben način, logičnost in potek razmišljanja, ki presega klasičen kartezijanizem in aristotelsko logiko, ki se je učimo v šolah. Colin Cleary je dobro definiral takšno stanje bivanja: biti odprt Bitju in pozitivni volji poetičnega ustvarjanja.

Poglobiti se v mit (se pravi, v mite kulture lastnega ljudstva)-na splošno pomeni spremeniti svoje razmišljanje, svoj pogled na svet in svoj način bivanja. Česa se lahko naučimo iz mitov? Vsega. Mit je naša domovina.

Kljub temu, da v Evropi in na Zahodu prevladuje materializem, ki ne pušča veliko prostora za resnično duhovnost, se zdi, da so ljudje danes željni mitov in kakršnekoli mitologije. To se odraža tudi v nenehni popularnosti filmov in knjig z mitološko tematiko, dober primer tega pa so knjige legendarnega avtorja J.R.R. Tolkiena, katerih popularnost ni upadla, kljub temu, da so bile izdane skoraj 70 let nazaj. Kako vi gledate na to, da tudi v svetu, v katerem je vse racionalizirano, ljudje še vedno hrepenijo po takšnih mitskih zgodbah? Bi se strinjali, da je razlog deloma v tem, da moderni utilitaristični liberalni nazori ne morejo zadovoljiti duhovnih potreb?

Moje mnenje je, da vse poganja želja proizvajalcev po dobičku. Zato si ne delam iluzij, da lahko kakršenkoli film, ali pa nadaljevanka, pomaga pri promoviranju tradicije.  Na to je treba gledati kot na aksiom; vse, kar je povezano z mediji in z televizijo je degradirajoče. Vsakdo, ki vam bo rekel, da je nadaljevanka »Vikingi« popularizirala germansko-skandinavsko tradicijo, je v najboljšem primeru nespameten. Popularnost tu določajo posebni efekti in modni cikli, ki vzbujajo zanimanje za določene teme v kulturi. Čez nekaj let se bodo vsi naveličali fantazije in pravljic in ljudje bodo gledali kakšen drug trendovski žanr.

Glede Tolkiena, Martina, Gaimana in celotne literature tega žanra, mislim, da je vse to simulaker, ponaredek in kompilacija, ki temelji na resničnih mitih in tradicijah. Če bi bralci radi kaj »epskega« ali »fantastičnega«, potem naj berejo sage same, ali pa resnične zgodbe in svete spise. Ali pa še bolje- naj utelešajo te principe v lastnem življenju.

Prav imate, ko pravite, da moderna utilitaristična liberalna načela ne morejo zadovoljiti duhovnih potreb. Ljudje čutijo globoko nostalgijo za pristnostjo, ne vedo pa, kje naj jo iščejo. Tako se rodi himera, ko sistem pod pretvezo, da gre za duhovnost, pita ljudi z lažno duhovnostjo, tudi takšno, ki je prelita z omako vsebin zabavne industrije. Ljudje so slabotni in slepi, zato sprejmejo ponaredek kot nekaj resničnega. In tako za njih »vračanje k mitu« pomeni gledanje naslednje sezone. Takšni ljudje so izgubljeni. 

Poleg že omenjenega poganskega tradicionalizma ste tudi sledilec »poti leve roke«. Nam lahko razložite kakšen pomen ima ta izraz v duhovnosti in na kratko predstavite to smer? 

Izraz »pot leve roke« je splošen naziv za veliko število šol in učenj, tako tradicionalnih, kot tudi modernih. Nekatera izmed njih si celo nasprotujejo. Zato bom tu predstavil predvsem svoje lastne poglede.

Po mojem mnenju predstavlja pot leve roke tisti pristop, ali obliko znotraj tradicije, ki ustreza spremenjenim metafizičnim okoliščinam naše ere.

Grobo rečeno, v eri železne dobe je nemogoče prakticirati tradicijo tako, kot v zlati dobi. Zato predlaga pot leve roke do problema drugačen pristop, iz drugega zornega kota. Obnavljanje zlate dobe ali pa vračanje v udoben svet buržujskega konservatizma-torej, buržujskega konservatizma iz 18. in 19. stoletja-v katerem vidijo skoraj vsi evropski konservativci ideal, ne pride v poštev.

Moramo se zanašati na transgresivno in radikalno doživljanje negativnih metafizičnih okoliščin kot manifestacij pravilne ureditve stvari. Zaradi tega se posveča več pozornosti mrki estetiki in podobam, povezanim s smrtjo, uničenjem in ekstatičnimi ( šamanskimi) praksami. Vendar pa gre tu za zunanjo stopnjo. Globlje vse počiva na problemu razmišljanja, pravilne interpretacije, metafizike časa in naše resnične notranje narave. Pot leve roke je skoraj vedno individualna pot duhovnega samospoznanja in premagovanja dvojnosti (podobno kot pri tantrični advaiti). Lahko bi rekli, da je pot leve roke najbolj ugodna pot duhovnega spoznanja v za tradicijo najbolj neugodni eri, obdana  z grozo, ki odvrača tiste, ki še niso na njo pripravljeni, ali pa takšne poti ne potrebujejo. Sam se strinjam s tem stališčem, da je era uničenja, parodij in imitacij pod pokroviteljstvom bogov, ki so odgovorni za smrt, potovanja, spreminjanje videza in stanja uma ( kot sta npr. Dioniz in Wotan). Glavno vprašanje je kako pravilno izvesti žrtvovanje njim v čast in kakšna vrsta žrtvovanja je potrebna.

Kako to, da ste se glede na to, da je Rusija tradicionalno slovanska dežela, odločili za germanski odinizem, namesto za slovansko rodnoverje?

Kot sem povedal že na začetku, imam veliko germanskih prednikov, po obeh starših. Moji sorodniki živijo na Švabskem in na Bavarskem, tako, da sem se glede tega vprašanja pravilno odločil. Sem pa v prijateljskih odnosih z rodnoverci in s slovanskimi ( in drugimi) pogani, s katerimi sodelujem.

Kljub temu, da so starodavne religije Evrope predvsem »etnične« religije, jih povezujejo skupne korenine, ki izhajajo iz vedske religije in iz indoveropskih ljudstev, iz katerih izvira tudi večina evropskih jezikov in narodov. Te vezi lahko hitro opazimo, če primerjamo različne mitologije evropskih narodov. Povejte nam kaj več o teh povezavah, ter nam predstavite nekaj splošnih primerov podobnih verovanj med Evropejci, predvsem med slovanskimi in germanskimi narodi.

Kar se tiče splošne sorodnosti, so le to do potankosti opisali Georges Dumézil (glejte njegovo knjigo »Les Dieux indo-européens« ( Bogovi Indoevropejcev)) in drugi akademski jezikoslovci. Primerov je veliko; tako v tridelni strukturi vrhovnih bogov med indoevropskimi ljudstvi, kot tudi v podobnih izrazih za koncept »boga«, ki jih najdemo v različnih jezikih.

V ruskem jeziku se beseda »бог« (bog) na splošno uporablja za svete nebeške podobe, njene korenine pa segajo nazaj do proto-slovanske besede »bogъ« in po mnenju M. Fasmerja, do pred-indoevropskega korena »bhag« (hindu bhágas), ki pomeni »podeliti«, »dati« in »razdeliti«. Etimološko, je bog »dajalec«, »tisti, ki prinaša darove«, kot na primer Daždbog (Dajbog) v slovanski mitologiji.

V germanskih jezikih je bila ustaljena uporaba besede Gott (bog), v angleščini-God, v stari nordijščini- Goð/Guð. Sama beseda izhaja iz proto-germanske besede »guda(n)« in iz pred-indoevropskega korena »ǵhuto«, ki pa izvira iz »ǵhew«, kar pomeni »politi«, ali pa iz »ǵhaw«, kar pa pomeni »priklicati«.

Pomen se vedno nanaša na eno semantično gnezdo: dajalec, delivec, obenem pa tudi tisti, ki prebiva v nebesih. Bogovi so tisti, ki podeljujejo nekaj iz nebes ali pa nekaj delijo z vsemi.

Znanost predlaga hipotezo o enem proto-jeziku, ki ga je govorilo eno proto-ljudstvo, iz katerega so se skozi tisočletja razvila in ustalila vsa indoevropska ljudstva. To vprašanje pa nas popelje nazaj v neopisljive globine stoletij, na katerega lahko znanstveniki odgovarjajo le s hipotezami in z novimi, prav tako še neodgovorjenimi vprašanji.

Mimogrede, sam nisem podpornik radikalne verzije kulturnih krogov, glede na katero naj bi bile stvari, besede in objekti iznajdeni v zgodovini le enkrat, potem pa naj bi se širili od ljudstva do ljudstva. Ta verzija je nesmiselna, saj izključuje mogočnost preprostih naključij ali identičnih odločitev med različnimi narodi, ki se niso nikoli srečali. Prav tako pa nam vsiljuje idejo, da obstajajo ljudstva, ki so nosilci napredka in izumov, in pa ljudstva, ki samo prevzemajo odkritja drugih. To je nekakšna vrsta kulturnega rasizma na arheološki stopnji. Naša skupna sorodnost na stopnji daljnih prednikov ne bi smela izključevati naših specifičnih identitet in različnih rešitev enakih problemov, pogojenih z raznolikostjo kultur in okolja. Prav tako se mi zdi bolj pomembna naša »sorodnost« v sakralnem, ali v transcendentni dimenziji. Ta povezanost ni le v preteklosti, temveč obstaja tudi v sedanjosti. 

Kaj nam lahko poveste o Velesovi knjigi, zapisu na lesenih tablicah, v katerem naj bi Slovani v predkrščanskih časih opisali svoje bogove in verovanja? Ali se strinjate s splošnimi ocenami, da gre za ponaredek?

To, da je Velesova knjiga ponaredek je popolnoma zanesljivo dejstvo. Nihče ni nikoli videl nobene izmed teh tablic, medtem, ko lingvistična in kulturna analiza zapisa kaže na to, da je njegov izvir popolnoma moderen. Po mojem mnenju je najbolj prepričljiva verzija ta, da je bil Miroljubov namen znova napisati indijske mite v jeziku ruske folklore, kar se sklada tudi z duhom njegove ere, ki jo je zaznamovala strast do vzhodnjaške duhovnosti. Nekatere izmed idej iz njegovega dela, kot sta na primer tridelna razdelitev sveta in Velesova podoba, so bile deležne odziva med rodnoverci. Ti fragmenti njegovega dela so zelo blizu indoevropskim in arhaičnim strukturam. Vendar pa gre za ponaredek, ki ga ne moremo smatrati za zanesljiv vir. Med ruskimi rodnoverci se to smatra za merilo primernosti.

Ko se je krščanstvo začelo širiti po Evropi je, da bi lažje vzpostavilo svojo oblast, prevzelo mnoge stare običaje, legende in prakse staroverja. Nam lahko poveste kako je bilo s tem v Rusiji? Kakšno je sicer vaše mnenje o krščanstvu, v primerjavi s poganstvom?

To o čemer govorite, se imenuje »dualna vera«, ki jo poskušajo danes predstavljati kot »narodno pravoslavje«. Pravzaprav je situacija kar zapletena. Ko je krščanstvo vzpostavilo svojo oblast, je ne glede na to, ali je bilo vsiljeno ali ne, seveda prevzelo in vsrkalo veliko elementov poganske kulture in koledarja. Primer tega je tradicija kolednikov-zimski sprevod našemljencev, ki hodijo od hiše do hiše. V poganstvu so bili to duhovi, ki  so pobirali darove (skoraj v duhu Bataillea in Mossa), v pravoslavju pa je začel dogodek odražati pričakovanje Božiča (na primer obešanje zvezde na drog). Prilagajanje krščanskih praznikov datumom poganskega koledarja pa je še bolj razvidno v primeru katoliškega božiča, ki popolnoma sovpada z praznovanjem zimskega solsticija. Če želimo biti dosledni in točni, potem konec koncev ne moremo trditi, da je bil ruski, ali pa katerikoli drug narod, popolnoma kristjaniziran. Z drugimi besedami, situacija je bila takšna, da so se ljudje navzven naučili krščanskih pravil in obnašanja, vendar pa so le te znotraj sebe dojemali popolnoma v skladu z logiko poganske misli. Prišlo je do nekakšnega preoblikovanja mitov in vzorcev mišljenja. Podobni procesi so se zgodili v Evropi. Ko pa govorimo o Rusiji in o Slovanih, moramo biti pozorni predvsem na razne vrste narodnih in heretičnih sekt, gibanj, mistikov in folklore.

Rad pa bi poudaril, da vse zgoraj rečeno ne velja le za folkloro in za običajne ljudi. V vsaki eri lahko skoraj vedno med menihi in religijskimi misleci najdemo veliko sledov helenske poganske filozofije, in pa sledove prodiranja folklornih razmišljanj med duhovščino. Duhovniki sami velikokrat razmišljajo v okvirjih okultnega, mističnega in poganskega. Sam to nazivam »teološka dualna vera«. Nazorni primeri tega so bili Pavel Florenski, Nikolaj Kuzanski in Mojster Echard.

Z ostrim umom in intelektualno intuicijo lahko dekonstruiramo in dešifriramo krščanstvo v vsaki kulturi. Treba je le očistiti skrite strukture in namene poganske misli in folklore, ter vdihniti vanje svež dah življenja. Da bi to dosegli, morajo sodobni pogani  razviti lastno teologijo in filozofijo, ter poiskati in podpreti svoje lastne filozofe.

V kolikšni meri so stara verovanja, kot sta germanski odinizem in slovansko rodnoverje, razširjena v Rusiji in kakšen je odnos javnosti do poganstva?

Po mojih subjektivnih ocenah, je število poganov v Rusiji v zadnjih desetih letih znatno naraslo. Religijski učenjaki so opazili, da so poganske skupnosti presegle stopnjo subkulture, in da sedaj obstajajo kot diaspore. To velja tako za rodnoverje, kot tudi za odinizem/asatru, s tem, da je asatru skupnost bolj dejavna, medtem, ko so rodnoverci številčnejši. Vendar pa je na državni in javni stopnji poganstvo še vedno demonizirano in preganjano. Trenutno posvečamo veliko pozornosti sociologiji naših skupnosti, anketam in mnenjem. Prav tako spremljamo primere preganjanja. Proti koncu leta 2019 je bil na primer uničen legendarni rodnoverni tempelj blizu Malojaroslavca. Novice o tem so povzročile burne odzive na Poljskem in v vzhodni Evropi, kar je bilo presenetljivo.

Danes slovansko-rusko rodnoverje prestaja generacijsko spremembo. Pojavljajo se mladi aktivisti in misleci, ki opravljajo neke vrste revizijo preteklih praks. Pri tem so včasih neopravičljivo drzni, spet drugič pa pravični. Sam bi rad videl, da bi iz tega nastale nove trajne organizacije in šole mišljenja.



Ali sodelujete z drugimi poganskimi združenji in z organizacijami iz tujine?

Da, poskušamo sodelovati z vsemi zdravimi, primernimi silami povsod po svetu, od Azije do Amerike, od Grčije do Švedske. Seveda se ne da izogniti zgodovinskim, političnim, teološkim in metafizičnim nestrinjanjem, zato je nujno, da v sodelovanju z drugimi ohranimo trezno glavo, ter se čim manj vdajamo čustvom. Vsakič, ko se ponudi prilika za dialog in dogovor, je njuno, da smo le temu predani. Po mojem mnenju je poganski tradicionalizem delovni jezik naše komunikacije in možna platforma za vse pogane, ki se zavedajo škodljivih posledic modernosti na njihova verovanja in kulturo.

Hvala vam za intervju. Bi radi še kaj sporočili našim bralcem?

Hvala vam za zanimiva vprašanja.

Pogumno nasprotujte nizki modernosti z visoko starodavnostjo.

Prepoznajte pesem mita med belim šumom vsakdanjega življenja.

Za slavo bogov.



Ni komentarjev:

Objava komentarja