Organska demokracija in lažna demokracija

Moramo se zavedati, da ne obstaja le ena vrsta demokracije, temveč da obstajajo različne oblike ali verzije demokracije, podobno kot na svetu ne obstaja le eno krščanstvo, ampak veliko krščanskih denominacij, ki se delijo na pravoslavje, rimokatolištvo in protestantizem, ter na razne sekte. Povsod so prisotne takšne in drugačne hereze in napačna učenja, ki nimajo nič skupnega s prvotnim naukom. Tako obstajajo tudi v primeru demokracije na svetu različne oblike le te, ki pa so v glavnem skorumpirane.

Demokracija je politični sistem v katerem je ljudstvo suvereno, vodi pa ga vlada izvoljenih predstavnikov. Demokracija, katere etimološki pomen bi bil »vladavina ljudstva«, ki se je pojavila v Atenah je bila oblast administrativnih enot, katerih  člani so bili lahko le svobodni državljani in le oni so lahko glasovali, kandidirali in zasedali politične funkcije. Tujci in sužnji pa niso imeli teh pravic. V svoji osnovi se demokracija razlikuje od tiranije in oligarhije. To je izviren konstitucijski del evropske tradicije (helenske, germanske, keltske…), za razliko od orientalnih političnih sistemov, ki temeljijo na despotizmu.  Ko se je demokracija ponovno pojavila v 18. stoletju skupaj z razsvetljenstvom, je bila  že precej skorumpirana, ne le v svetu sovjetskega komunizma (leninizem ali praktični marksizem – ruski social demokratizem),temveč tudi v zahodnih deželah.

 Demokratizem predstavlja danes svetovno politično dogmo, vendar pa gre le za lažno demokracijo, saj se vladajoči sistem dejansko ne ukvarja z interesi lastnega ljudstva. Zahodna demokracija je pravzaprav oligarhija, ki pa zelo uspešno prikriva svoje izdajstvo helensko-germanske tradicije.

Kaj je torej narobe z zahodno demokracijo? Na prvem mestu je problem v tem, da se je zahodna demokracija preobrazila v plutokracijo, oziroma v vladavino premožnih, ki vladajo ne glede na to kdo so in kako so prišli do premoženja in ne glede na to kakšne so njihove politične ambicije, ali kakšen je njihov moralni sloves. Leta 1938 je sir Oswald Mosley zelo lepo opisal te lažne demokrate z besedami: »Ko govorijo o demokraciji, s tem ne mislijo na vladavino ljudstva, temveč na finančno demokracijo v kateri šteje denar in samo denar«. Tudi danes, v letu 2019, je demokracija le lažna demokracija v kateri šteje samo denar, politično moč pa imajo le tisti, ki lahko manipulirajo z močjo denarja. Na drugem mestu predstavlja težavo dominanten politični razred, ki se je institucioniziral kot večinsko skorumpirana kasta karieristov. Resnično politično moč ne sestavljajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak neizvoljeni tehnokrati ( tako na nacionalni kot tudi na splošni evropski ravni-dober primer je Jean-Claude Juncker, katerega je Nigel Farage velikokrat izpostavil v Evropskem parlamentu), avtonomni ekonomsko finančni krogi manjšinskih, vendar pa obenem finančno močnih lobijev, in globalne internacionalne korporacije.

Problem je v tem, da so skoraj vsa ljudstva evropskih narodov izgubila moč, in posledično s tem  tudi nadzor nad lastno usodo, saj so se na hinavski način znašla pod oblastjo prikritega totalitarizma. Lažni pluralizem, pod katerim se skriva totalitarizem, drži v parlamentu pod nadzorom tako levico kot tudi desnico, kot da gre za eno samo stranko. Zaradi tega se za samo ljudstvo oziroma narod ne naredi nič, ali pa dejansko zelo malo, temveč se oblasti raje ukvarjajo le s problemi, ki se navezujejo na »politično korektnost«, kamor pa spadajo samo tiste zadeve, ki so v interesu oligarhije in pa njene dominantne ideologije ( liberalni globalizem ali drugače povedano neo-marksizem stare Frankfurtske šole).

Demokratizem postaja iz leta v leto vse hujši strup, ki sistematično eliminira pravo demokracijo, ter tako uničuje njen resničen pomen. Tako se danes večina prebivalcev Evrope sploh ne zaveda kakšna je dejanska tradicionalna evropska demokracija in kakšen je njen namen. Današnji evropski politični sistemi zavračajo pravo obliko demokracije, saj bi le ta ljudjem omogočala izražanje »nevarnih« moralnih mnenj, ki bi ogrožala njihovo totalitaristično oligarhijo. Demokratizem dejansko škoduje pravi demokraciji, resnične demokrate pa obsoja kot populiste, na tak način, da je beseda »populizem« dobila slabšalni pomen. Prav tako ostro nasprotuje temu, da bi ljudstvo lahko aktivno odločalo o množičnem priseljevanju in o drugih temeljnih in tradicionalnih nacionalnih interesih. Tudi, če se izpelje referendum, se na koncu večinsko mnenje še zmeraj slabo upošteva, ali pa se ga sploh ne upošteva. Švicarski model neposredne demokracije, ki je strogo podrejen izvoljeni volji ljudstva, tudi glede priseljevanja in naturalizacije, se konstantno demonizira. Resnična desnica ali nacionalizem, ki zagovarja aktivno skrb za zdravo, naravno in resnično napredno prihodnost lastnega ljudstva, ter se ravna po volji ljudstva, pa pravzaprav predstavlja edino resnično grožnjo tej globalistično-plutokratski korporativni oligarhiji. Torej je njihova »demokracija« pravzaprav le simulacija demokracije. Zahodne demokratične države so pravzaprav popoln primer odsotnosti demokracije, kjer dominantne politične sile želijo zamenjati Evropejce z neevropskimi ljudstvi, predvsem z islamskimi kolonialisti, brez da bi se o tem posvetovale z avtohtonim ljudstvom Evrope. Gre za uničenje ljudstva, za etnocid, programiran iz strani lažnih demokratov, za idejo, ki sega nazaj v leto 1923, katere oče je bil tudi idejni oče Evropske unije, ki jo gradijo današnji lažni demokrati, Richard von Coudenhove-Kalergi. Njegove načrte za novo Evropo mešanih ras in za množično priseljevanje iz Bližnjega vzhoda in Afrike najdemo v njegovih knjigah »Praktični idealizem« in »Panevropa«. Apologeti Panevropskega gibanja pa demagoško zagovarjajo množično priseljevanje kot nekaj nujnega, neizbežnega in celo potrebnega. Če sledimo vsem dogodkom in naštetim materialnim dokazom, ne more biti bolj očitno, da ne živimo v pravi demokraciji, temveč v prikriti diktaturi globalističnih, plutokratskih oligarhov. To, čemur danes rečemo »demokracija«, je popolnoma anti-demokratičen sistem, saj uničuje ravno tisto, kar bi moral ohranjati. Če se volja ljudstva ne sklada z ideologijo neizvoljenih birokratov, jo bodo ti na vse možne načine spodrivali, ignorirali in prikrito zatirali.

Zato moramo vsi avtohtoni narodi Evrope obuditi organsko demokracijo, ki je globoko zakoreninjena v evropski tradiciji. Takšna demokracija, kot je bila starodavna demokracija, ki so jo poznali atenski politični filozofi, je mogoča le v etnično rasni homogeni skupnosti. Ideja, ki popolnim tujcem dodeljuje volilne pravice, negira idejo naroda in osnovna načela demokracije.

Ključnega pomena je, da se zavedamo, da je sodelovanje vseh prebivalcev ene države v aktivnem odločanju o političnih vprašanjih, ki zadevajo vsakega posameznika, možno le v skupnosti, ki deli enake vrednote, tradicijo in spomin. Multirasna in multiverska družba nikakor ne more biti demokratična, v kolikor nima skupnih točk ( vrednot in tradicije).

Organska demokracija zajema, v kontrastu s prej omenjeno lažno demokracijo, principe resnične plemenite aristokracije. In kaj to dejansko pomeni? To pomeni, da gre za selekcijo, oziroma za izbiranje najboljših kadrov za vodeče državne položaje. Organska demokracija torej spoštuje meritokracijo

( družbeni sistem v katerem šteje talent in trud posameznika ali posameznice), obenem pa je popolnoma proti plutokraciji ( oblasti premožnih). Organska demokracija podpira tako svobodni trg, kot tudi nadzorovani, etični kapitalizem. Temelji na socialni pravičnosti, ter aktivno in odgovorno skrbi za dobrobit naroda. Treba je razumeti tudi, da sama oblika vlade ni tako pomembna. Razlika med monarhijo in republiko je predvsem vprašanje semantike (pomenoslovja). V primeru monarhije zagotavlja monarhistična dediščina, skupaj z dedovanjem monarhističnih pozicij, kontinuiteto, podrejenost, varnost in pozitivno vzdušje med ljudstvom. Vendar pa to ni vedno pravilo, temveč je glede tega glavni sodnik zgodovina, saj vladajoče družine niso vedno ohranjale to narodno kontinuiteto varnosti in dobrega vzdušja v narodu. Zelo pomembno se je zavedati tudi, da organska demokracija ni egalitarna, saj podpira, zagovarja in tudi zahteva politične vodje, ki bodo služili svojemu ljudstvu, ne sebi. Organska demokracija prepoznava potrebo po pravični, racionalni hierarhiji v družbi. V orientalni tradiciji, ki nas je žal zastrupila, služijo vladajoče elite le svoji nečimrnosti, svojim lastnim interesom in čim večjem lahkem zaslužku.

V fundamentalni filozofiji resnične evropske tradicije morajo biti voditelji, elite in monarhi služabniki, ter del svojega ljudstva, tako kot so možgani del telesa. Zgodovina nas uči, da so bili tisti, ki niso bili del ljudstva in ki niso spoštovali našo tradicijo, tudi odstranjeni. Čudovit primer pravih evropskih monarhov, ki so skrbeli za svoje ljudstvo, najdemo med starimi monarhi v Avstriji. Ne glede na vse, Avstrija tudi danes ohranja pomen demokracije in skrbi za svoje ljudstvo veliko bolj, kot druge evropske države, saj se iz leta v leto vse bolj in bolj vrača na pravo tirnico evropske tradicije. V 18. stoletju je tudi nemška princesa Sofija Avgusta Frederika, kasneje Katarina Velika, postala v Rusiji zelo priljubljena vladarica med ljudstvom, saj je bila pravi primer resnične evropske tradicije. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da organska demokracija ni sama sebi namen, temveč je le sredstvo, katerega cilj je ohranitev prave zgodovine lastnega ljudstva, zagotovitev varne in zdrave prihodnosti lastnega ljudstva, ter zagotavljanje suverenosti in avtonomije skupaj z ohranjanjem kolektivne biološke in kulturne identitete. Gre se predvsem za  rasno-etnično homogenost, za posluh in upoštevanje volje in potreb ljudstva, za pravo plemenito in etično aristokracijo in za meritokratsko selekcijo. Celoten politični sistem je usmerjen v takšno smer, da skrbi za dobrobit lastnega ljudstva, za resnično nacionalno skrb in za socialno pravičnost.

Avtor: Hvíturúlfur

Viri:

https://en.wikipedia.org/wiki/Democratic_deficit_in_the_European_Union

https://en.wikipedia.org/wiki/Euroscepticism

https://en.wikipedia.org/wiki/Criticism_of_democracy

http://oxfordre.com/politics

Guillaume Faye »Why We Fight  ( Manifesto of the European Resistance) Paris, (2001)

De Madariaga Isabel »CatherinetheGreat: Short History« Yale University Press, New Havenand London, (1993)

William M. Johnston, “The Austrian Mind: An Intellectual and Social History, 1848-1938” University of California Press (1983)

Richard von Coudenhove-Kalergi, “Pan-Europa” Wien, (1924)

Richard von Coudenhove-Kalergi, “PraktischerIdealismus” Wien (1925)

Dunn, J., “Democracy: a history”, Atlantic Monthly Press (206)

Dunn, J., “Democracy: the unfinished journey 508 BC – 1993 AD” (1994)

Buckley, T. “Aspects of Greek History 750–323 BC:” (1996)

de Sainte, C. G. E. M. “The Class Struggle in the Ancient Greek World” Cornell University Press (2006)

Larry Jay Diamond, Marc F. Plattner “Electoral systems and democracy” University Press, 2006.

Slike: (1) Philipp Foltz- Periklejev pogrebni govor