Točno 204 let je minilo od zadnje Napoleonove vojne. V
tistem času je zaslovel Nicolas Chauvin, ki se je uvrstil med vojaške legende.
Chauvin je postal kasneje, po vojni, ko je bil že upokojen vojni veteran, znan
kot ekstremni bonapartist. Zaradi vojaških in političnih uspehov, ki jih je
dosegla Francija pod vodstvom Napoleona, je imel Nicolas Chauvin vse druge
narode za manjvredne. To je bil temelj fanatičnega in iracionalnega
patriotizma, ki je dobil po Nicolasu Chauvinu ime šovinizem (chauvinism). To je
skrajna oblika patriotizma,ki v svoji slepi aroganci poveličuje lasten narod
kot edini popoln narod čez vsako mejo, obenem pa sorazmerno s tem krepi tudi
zaničevanje in sovraštvo do vseh drugih narodov. Takšen skrajni patriotizem
navdihuje predvsem razne skrajneže, ki postanejo »mitomani«, obsedeni z
namišljenim svetom v katerem so v vsakem pogledu večvredni od vseh ostalih. V
tem njihovem svetu pa ni prostora za kritiko, samokritiko ali pa za preverjanje
dejstev. Nacional šovinisti delajo s svojim nerealnim dojemanjem sveta in z
aroganco škodo predvsem lastnemu narodu, saj s svojim negativnim karakterjem
ustvarjajo sovražnike iz drugih, predvsem sosednjih, narodov. Mnogi šovinisti
se imajo za nacionaliste, vendar pa so pravzaprav sovražniki pravega
nacionalizma in tudi sovražniki lastnega naroda, kljub temu, da se tega ne
zavedajo.
Nacionalizem pa je prvenstveno ideologija in gibanje,
katerega karakter je tak, da zagovarja nacionalne interese določenega naroda.
Ti interesi so ohranitev biološke in kulturne identitete, ter zdrava, varna in
svobodna prihodnost lastnega naroda. Nacionalizem zagovarja avtonomnost in
suverenost vsakega naroda in odgovorno svobodo. Nacionalizem ni šovinizem,
temveč predstavlja zrelo in aktivno ljubezen do lastnega naroda in do svoje
dežele. Patriotizem ali domoljubje predstavlja le čustvo do domovine in lastne
identitete, nacionalizem pa pomeni aktivno in odgovorno skrb do svojega naroda.
Kar pa pomeni, da tvoje domoljubje ni le čustvo, temveč je občutek zrele in
sočutne ljubezni, zaradi katere aktivno skrbiš za svoj narod, za svojo družino,
za domovino in pa za vsakega pripadnika svojega naroda. To torej pomeni, da je
vsak pravi nacionalist tako socialen kot tudi nacionalen.
Marksisti, anarho-kapitalisti, globalisti in liberalci
so ustvarili negativno in napačno sliko o nacionalizmu, vendar pa so k temu
prostovoljno prispevali tudi šovinisti. Nacionalizem se danes definira kot
sovražna ideologija kljub temu, da gre dejansko za ideologijo, ki zagovarja
odgovorno svobodo, avtonomnost in suverenost vsakega naroda, biološko in
kulturno ohranitev identitete vseh narodov in ras, ter aktivno ljubezen do
svojega. Posledično nacionalizem tako propagira vzajemno spoštovanje z vsemi,
predvsem pa s sosednjimi narodi. Vsak dober, moder in odgovoren gospodar gradi
vzajemne dobre odnose s svojimi sosedi, če je to le možno, saj se zaveda, da on
in njegova družina niso sami v vesolju, da niso center vesolja in da zna biti
zato dober sosed neprecenljivo vreden zaveznik. S sosedi, ki so arogantni in
zaničevalni do drugih pa se nihče ni pripravljen družiti, ali pa jim pomagati.
Moramo se zavedati, da nismo sami pod nebom. Predvsem manjši narodi morajo biti
bolj fleksibilni, dosledni in vredni občudovanja, saj bodo sami težko obstali
ali napredovali. Ljudje smo socialna bitja, zato se moramo zavedati, da je moč
v številčnosti. Ta številčnost pa lahko seveda funkcionira le v homogeni
kulturi, ali pa med medsebojno kompatibilnimi kulturami. Tudi različne kulture
pa lahko odlično sodelujejo na področju ekonomije ali znanosti, če ne pride do
mešanja kultur in pa do vsiljevanja ene kulture ljudstvu druge kulture.
Globalistična, pro-marksistična in liberalna gibanja
predstavljajo resno grožnjo obstoju vseh ras in narodov, saj nasprotujejo vsem
oblikam identitarizma, ko se hinavsko sklicujejo na neko splošno filantropijo.
Vendar pa vemo iz prakse, da je rezultat teh gibanj vedno moralni in ekonomski
kaos, ki predstavlja smrtno grožnjo vsaki kulturi in biološki identiteti. Oni
predstavljajo resno zunanjo grožnjo za vsak narod, medtem, ko pa ekstremna
šovinistična desnica predstavlja hudo notranjo grožnjo za svoj narod. Narod, ki
se nagiba k separatizmu v iracionalnem, mitomanskem, šovinističnem duhu si
predvsem zapira vrata pri sosednjih narodih, obenem pa si kopiči slab sloves
zaradi katerega si ustvarja potencialne večne sovražnike v svoji bližini.
Nacionalni šovinizem predstavlja nacionalno grožnjo lastnemu narodu, ki je
lahko prav tako huda, kot zunanji sovražnik, ki smo ga prej omenili.
Vse negativne stvari, ki jih lahko slišimo ali
preberemo o nacionalizmu so pravzaprav posledice ekstremnega šovinističnega
patriotizma. Naravni ali pravi nacionalist je domoljub z globoko razvitim
socialnim čutom, ki postavlja na prvo mesto ohranitev lastne biološke in
kulturne identitete, ter skrbi za svoje okolje in si prizadeva biti v
ravnovesju z naravo, saj spoštuje naravne zakone, svoje zakone pa piše in
usklajuje s temi zakoni narave. Prav tako je poleg tega, da je nacionalno in
rasno osveščen, osveščen tudi ekološko. Do drugih narodov in ras ni sovražen,
temveč je odgovoren, kreativen, hraber, pravičen, resnicoljuben in vztrajen.
Nacionalist mora biti ljubeč, vendar pa ne smemo pozabiti, da sta ljubezen in
sovraštvo povezana kot dan in noč. Vsako od teh dveh čustev ima svoj namen. Naivna,
pacifistična » new age« gibanja zmotno poveličujejo le ljubezen, medtem, ko
vsaj v teoriji, za vsako ceno zavračajo sovraštvo. Vendar pa iz prakse vemo, da
je ljubezen lahko tudi škodljiva. Škodljiva je na primer, če starši iz
pretirane ljubezni razvadijo otroka do te mere, da ta ni več sposoben za
samostojno, odgovorno življenje. Sama po sebi nista problem ne ljubezen, ne
sovraštvo, temveč gre za to kako, oziroma kam, se ju usmerja. Zato nacionalizem
ne predstavlja sovraštva do drugačnih, saj sovraži le laž, nepravičnost,
šibkost in degeneracijo. Z drugimi besedami, vse kar lahko dolgoročno škodi
družbi, družini, narodu in rasi. Nacionalizem je tako čist instinkt za
samoohranitev, je naravni čut potreben za preživetje in ohranitev, v skladu z
zakoni narave. Pravi nacionalizem, ki ga večina ljudi še vedno ne pozna, ter ga
zato ne more dojemati v njegovi resnični obliki, predstavlja najviši socialni
ideal odgovorne, svobodne in napredne družbe.
Avtor: Hvíturúlfur
Ni komentarjev:
Objavite komentar