Danes, ko
povsod po Evropi narašča nezadovoljstvo zaradi množičnega priseljevanja,
oziroma tako imenovane »migrantske krize« , je v javnosti tudi vse več govora o sovraštvu. Govori se o
raznih »sovražnih skupinah« in skrajnežih, ki naj bi širili nestrpnost,
predlagajo in sprejemajo se novi zakoni za pregon »sovražnega govora«, svarijo
nas pred ponovnim vzponom »sovražnih ideologij«, skratka sovraštvo, to čustvo,
ki velja v sodobni družbi za popolnoma
nezaželeno, negativno in slabo, naj bi bilo vsepovsod. In kdo neti vso to
sovraštvo in nestrpnost? Nihče drug kot avtohtoni Evropejci, ki pač ne želijo,
da bi njihovi vnuki, ali celo otroci, postali manjšinsko prebivalstvo v lastnih
domovinah. Torej sploh ne gre za neko neutemeljeno sovraštvo, temveč za
upravičene skrbi današnjih Evropejcev glede prihodnosti njihovih družin,
njihovega naroda in njihove domovine.
Popularni
mediji, ki so tako ali drugače v lasti globalistov, kateri moderne levičarske
in liberalne ideje izkoriščajo za svoje cilje, po pravilu označujejo vsak pojav
rasne ali nacionalne zavesti v Evropi za »ksenofobijo, rasizem, fašizem«.
Pred kratkim smo lahko v tujih in domačih medijih, ob protestih proti imigrantskem
nasilju v Chemnitzu, brali o shodih »skrajnih desničarjev« v Nemčiji, pred enim letom, novembra 2017. so
se mediji ob shodu, ki je v Varšavi obeležil poljsko neodvisnost razpisali o
»marširanju fašistov« na Poljskem, določene domoljubne skupine, ki delujejo pri
nas so nenehno napadane kot »ksenofobne«, tuje »populistične« oblasti na
Madžarskem, v Italiji in prav tako na Poljskem so zato, ker vsaj v nekih
pogledih delujejo v dobro svojih narodov, tako da omejujejo pretok migrantov,
ter zavračajo migrantske kvote, ki jim jih vsiljujejo globalistične elite iz
Bruslja, nenehno demonizirane, kljub temu da so prišle na oblast po popolnoma
demokratični poti, torej po poti na katero vsaj navidezno prisegajo tako
Evropska unija, kot tudi popularni mediji in moderna levica, a očitno le
dokler ta odgovarja njihovim ciljem. V nasprotnem primeru začnejo ti isti
zagovorniki demokracije opozarjati na ponoven
porast »fašizma« in »ekstremizma«. Seveda je potrebno le malo zdrave
pameti in objektivnosti, da sprevidimo absurdnost takšnega pristranskega
poročanja in označevanja vsakogar, ki je skeptičen do Evropske unije, množičnega
priseljevanja in multikulturalizma, za »ksenofoba« ali »fašista«. Poleg tega,
da cilj popularnih medijev nikakor ni objektivno poročanje, temveč delujejo kot propagandni stroj globalizma, je
treba razumeti tudi, da v levičarskem izrazoslovju, katerega se poslužujejo
popularni mediji, besedi »fašist« in »fašizem« dobivata nov pomen, saj ne gre
več za dejanske fašiste ali za majhno število ljudi, ki sledijo idejam in
doktrinam Benita Musolinija, Francisca Franca, Antonia Prima de Riviera,
Oswalda Mosleya in drugih, ki so igrali pomembne vloge v raznih fašističnih gibanjih.
Gre za vsakogar, ki je skeptičen do liberalnih in levičarskih nazorov, za
vsakogar, ki ne verjame, da je »raznolikost« vrlina ali, da je pritok tujih ras
v Evropo »kulturna obogatitev«. Pravzaprav se na vse, ki ni v skladu z
kvazi-progresivnimi, kozmopolitanskimi nazori lepi etiketa fašizma. Fašizem pa
je postal sinonim za nestrpnost, sovraštvo in tiranijo, kljub temu, da sta
totalitarizem in tiranija najbolje uspevala ravno v marksističnih, levičarskih
ureditvah in sistemih.
Taktika
moderne levice je torej, da svoje nasprotnike obklada z etiketama sovraštva in
fašizma, medtem ko sebe predstavlja kot ščit pred tem namišljenim fašizmom in
pred sovraštvom, ki naj bi branil človekove pravice v imenu »strpnosti,
solidarnosti in ljubezni«. Glede na to, da se danes v javnosti vedno znova
omenja »sovražni govor«, ki je včasih celo kazensko preganjan, ter da
liberalno-levičarske ideje, nazori in pogledi na človeka in na svet postajajo
novo moralno merilo v zahodnih družbah, vidimo kako močna in skoraj absolutna
je postala kulturna hegemonija levice v Evropi in na Zahodu.
Sodobna
levica, ki s pomočjo infiltracije svojih agentov v medije ter v razne državne
in izobraževalne institucije, danes obvladuje zahodne družbe, se torej
postavlja na stran »enakopravnosti, solidarnosti, humanosti in ljubezni«,
medtem ko vse svoje nasprotnike postavlja na stran »sovraštva, ksenofobije in
nestrpnosti«. Spomnimo se referenduma o družinskem zakoniku iz leta 2015, ko se
je geslo kampanje za novi zakonik, ki bi istospolnim parom omogočal tako poroke
kot tudi posvojitve otrok, glasilo »čas je za ljubezen« s čimer se je
namigovalo, da so vsi nasprotniki novega zakonika nekako s tem tudi nasprotniki
»ljubezni« oziroma glasniki »sovraštva«. Če o celotni stvari bolje razmislimo
bomo hitro sprevideli nesmisel teh levičarskih
taktik, kot tudi splošnih modernih družbenih trendov, ki postavljajo »ljubezen«
kot vrlino nasproti »sovraštvu«, katero naj bi bilo popolnoma negativna in
slaba lastnost, zaradi preprostega razloga; ljubezen in sovraštvo sta dve med
seboj tesno povezani čustvi, ali bolje rečeno dve plati istega kovanca. Če
oseba, ki jo ljubimo trpi, bomo občutili jezo in sovraštvo do povzročitelja
tega trpljenja. Če ljubimo svojo domovino in svoj narod, cenimo lastno kulturo
in spoštujemo naše prednike, bomo seveda sovražili vse kar uničuje našo
domovino, zastruplja naš narod ter zaničuje našo kulturo in naše prednike.
Sovraštvo je naravna reakcija do vsega bolnega, sprevrženega, dekadentnega, do
vsega kar lahko povzroči propad posameznika, skupnosti ali ljudstva. Resnično,
goreče, brezkompromisno sovraštvo je velikokrat posledica iskrene, popolne ljubezni
in privrženosti. Vse kar škoduje temu kar ljubimo bomo sovražili iz dna srca,
predvsem če gre za namerno povzročitev škode, za katero se skrivajo osebni
interesi.
Seveda se da
s sovraštvom, tako kot z vsemi čustvi, manipulirati, kar ni nič novega saj so
se takšne subverzivne taktike pojavljale mnogokrat v zgodovini naše civilizacije, danes v dobi
informacij in tehnologije, pa dosegajo vrhunec. Množice se s pomočjo teh čustvenih manipulacij
usmerjajo v prid arhitektov združenega človeštva in globalizacije sveta, ki ga
bo tako lažje obvladovati. Te manipulacije se ravno zaradi vse večjega
nezadovoljstva ter zato, ker v današnji
dobi informacij ni mogoče nadzirati vseh novic in podatkov, ki pridejo v
javnost, vse bolj stopnjujejo. Zaradi takšnih manipulacij je v svetu tudi
veliko zgrešenega in nepotrebnega sovraštva, kar pa ne pomeni, da je sovraštvo
kot tako slabo samo po sebi, saj je povsem naravno in normalno čustvo, del
vsakega zdravega človeka , ki pa je lahko usmerjeno v napačno ali v pravo smer.
Sovraštvo usmerjeno v pravo smer, ali »dobro sovraštvo« ne zamegli uma, temveč
je predvsem reakcija na nek pojav ali element, ki ima slabe, tudi uničujoče
posledice za posameznika in za njegovo družino, skupnost, narod, raso. To
sovraštvo je usmerjeno v resničnega krivca in je tako potrebno kot tudi
zasluženo. Žal pa danes v zahodnih družbah, z redkimi izjemami, prevladuje
druga napačna slaba oblika sovraštva, ki je posledica medijskih manipulacij,
ter infiltracij agentov kulturnega marksizma v naše izobraževalne ustanove. Najbolj
vidni predstavniki tega »slabega sovraštva« so ravno tisti, ki trdijo da se
zavzemajo za univerzalno ljubezen, solidarnost, spoštovanje. Gre seveda za
sodobno liberalno levico, ter za razne podskupine, ki spadajo v to kategorijo.
Gre za sovraštvo do lastnega ljudstva in do lastne rase kar je posledica tako
imenovane »white guilt« oziroma »bele krivde«, koncepta, ki je ključen za
uničevanje rasne in nacionalne zavesti evropskih narodov, saj je bila ravno ta
zavest velika prepreka za združevanje vsega človeštva. To je koncept, ki
Evropejce navdaja z občutkom krivde zaradi domnevnih zločinov, ki naj bi jih
zagrešila kolektivna bela rasa proti vsem drugim ljudstvom tega planeta. Ta
fenomen poznamo samo na Zahodu, saj je večina drugih ljudstev in ras tega
planeta še vedno ponosna na svojo zgodovino, ter cenijo dosežke svojih
prednikov, medtem, ko je v Evropi ali v ZDA že samo omenjanje genocida, ki se s
pomočjo demografske zamenjave izvaja nad našo raso, takoj obsojano kot »rasizem«.
Gre za slepo sovraštvo do lastnih prednikov, kljub temu, da so ravno oni s
svojim trdim delom in kreativnostjo omogočili obstoj teh današnjih demagogov univerzalističnih ideologij,
ki sedaj pljuvajo na njihove grobove. Gre tudi za sovraštvo do lastnih tradicij
in kulture, katera naj bi bila v očeh teh »borcev za človekove pravice« še
zadnja prepreka, ki preprečuje prihod novega svetovnega reda, multirasne
utopije, kjer bodo takšni »zastareli« koncepti , ki naj bi bili vir vseh krivic
in nestrpnosti,kot so rasa, narod, spol ali tradicija za vedno pozabljeni. Gre
za sovraštvo besnih feministk do vseh moških, za sovraštvo LGBT skupnosti do
tradicionalne družine, za sovraštvo potomcev do njihovih prednikov, za
sovraštvo manjšin do večine. Gre predvsem za sovraštvo ( nekoč) marginalnih
skupin, ki so se počasi s pomočjo subverzij kulturnega marksizma povzpele na
vrh naše zahodne, evropske civilizacije, katero sedaj uničujejo tako od znotraj
kot tudi od zunaj. Gre za sovraštvo, ki ga podpihujejo globalistične elite,
večinoma pripadniki določenega»puščavskega« plemena, zaradi svojih lastnih
interesov in ciljev. Gre za sovraštvo do belega človeka, do nekoč mogočnega
Evropejca, ter do vseh njegovih dosežkov.
To slabo,
sprevrženo sovraštvo bolnih in slabotnih do zdravih in močnih, se seveda skriva
pod masko strpnosti, ljubezni in človečnosti, medtem ko medijski propagandni
stroj vedno znova odvrača pozornost, tako da označuje nacionalizem za glavni
vir vsega danes prisotnega sovraštva. Kljub temu, da gre seveda v tem primeru
za še eno medijsko manipulacijo, je bil žal v preteklosti tudi nacionalizem,
ali bolje rečeno njegove zastarele oblike, prav tako odgovoren za nepotrebno in
»slabo« sovraštvo, saj so predhodniki današnjih globalistov velikokrat s
pomočjo manipulacije nacionalnih zavesti in borbenega duha evropskih narodov povzročali
bratske vojne, od katerih so imeli ogromne dobičke, ter s pomočjo katerih so se
vse bolj približevali uresničitvi njihovega novega svetovnega reda. Najboljši
sinovi naše rase so se klali med seboj, misleč da se borijo za svojo domovino,
v resnici pa so se borili za osebne interese ljudi, ki tudi danes ustvarjajo
razkole tako med belimi narodi kot tudi znotraj posameznih evropskih dežel ,
ter pod pretvezo ljubezni in solidarnosti širijo sovraštvo do belcev z vsemi
sredstvi preko različnih instrumentov.
Tudi danes
obvladujejo razne kvazi-nacionalistične skupine in »mainstream« desničarske
stranke v Evropi, medtem ko tiste resnične nacionaliste, ter ideje rasnega
nacionalizma, vedno znova označujejo za »nestrpne in polne sovraštva«, saj je
ravno ta ideja rasnega nacionalizma, ki izvira predvsem iz ljubezni do lastnega
ljudstva, ter do Evrope, edina resnična zdrava alternativa njihovemu novemu
svetovnemu redu in dekadenci, ki jo predstavljajo kot »napredek«. Kljub temu se
ideje belega nacionalizma počasi širijo, saj so preveč trdne, da bi jih lahko
razbili šibki udarci demagogov in prevarantov, ter pozivajo Evropejce, da se, predvsem
v imenu ljubezni, ljubezni do svojega, uprejo globalizmu in slepemu sovraštvu,
ki jih želi enkrat za vselej izbrisati iz tega planeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar