Liberalizem
predstavlja antitezo vsaki organski doktrini. Glede na to, da liberalizem vidi
primarni element v človeškem bitju, ki pa ga ne doživlja kot osebo, temveč kot
posameznika, živečega v brezoblični svobodi, lahko ta filozofija dojema družbo
le kot mehansko vzajemno delovanje sil in entitet, njihovih dejanj in odzivov v
skladu s prostorom, ki so ga uspele pridobiti zase, vendar pa brez splošnega
sistema, ki bi odražal kakšen višji zakon reda ali višji pomen. Potemtakem ima
edini zakon in s tem tudi država, ki si jo lahko liberalizem izmisli, le
zunanji, nebistven karakter, kar se tiče njenih subjektov. Oblast suvereni posamezniki zaupajo
državi, da lahko le ta varuje svobodo posameznikov, ter posreduje le, če te
svoboščine medsebojno trčijo, ter začnejo ena drugi predstavljati nevarnost.Tako se
zdi, da je red le nekaj kar omejuje in uravnava svobodo namesto, da bi
predstavljal neko formo, ki jo svoboda od znotraj sama izraža, kot je svoboda,
da nekdo nekaj počne ali pa svoboda povezana s kvaliteto in z določeno
funkcijo. Red, predvsem zakoniti red, se tako prej ali slej zateče k nasilju,
saj liberalno ali demokratično vlado opredeljujejo pogoji večine, torej se mora
»manjšina«, kljub temu, da je sestavljena iz »svobodnih posameznikov« klanjati
in ubogati.
Danes
liberalizem najbolj trepeta pred prikaznijo totalitarizma. Vendar pa bi lahko
rekli, da totalitarizem nastane kot nek nedoločljiv pojav ravno iz domnev in predpostavk
liberalizma,ne iz predpostavk organske države. Kot bomo videli obstaja v
totalitarizmu poudarek na konceptu ureditve, ki je v celoti od zunaj vsiljena
množici preprostih posameznikov, katerim manjkata njihova lastna forma in
zakon, zato ju morajo sprejeti od zunaj, prav tako pa jim je treba predstaviti
tudi mehanski, vseobsegajoč sistem ter se tako izogniti neredu, ki je značilen
pri neorganiziranem, sebičnem izražanju partizanskih sil in skupin z posebnimi
interesi.
Nedavni
dogodki so vodili do podobne rešitve potem, ko se je izkazalo, da je bolj ali
manj idiličen nazor, značilen za evforično obdobje liberalizma in laissez-faire gospodarstva, le preprosta
fantazija. Tu se sklicujem na nazore, ki trdijo, da zadovoljivo družbeno gospodarsko ravnovesje
nastane iz konfliktov določenih interesov: skoraj tako, kot če bi vnaprej
določena harmonija á la Leibnitz poskrbela za boljšo ureditev vsega, kljub
temu, da vsak posameznik skrbi le zase, ter je osvobojen vsake vezi.
Ne le v
idejnem, temveč tudi v zgodovinskem smislu, najdemo liberalizem in individualizem
v začetkih, ter v izvorih, raznih med seboj povezanih oblik moderne subverzije.
Oseba, ki postane individualna s tem ko preneha imeti organski pomen, ter ko
začne zanikati vsak princip avtoritete, je le številka, le ena enota v pakiranju; njegova prisvojitev
obudi usodno kolektivistično omejitev proti njemu samemu. Tako torej pridemo od
liberalizma do demokracije, ter zatem od demokracije do socialističnih oblik,
ki so posebej naklonjene kolektivizmu. Marksistično zgodovinopisje že dolgo
časa prepoznava ta jasen vzorec: razume, da liberalna revolucija, ali pa
revolucija tretjega stanu, ustvarja razdor ter pripomore k spodkopavanju
prejšnjega tradicionalnega družbenopolitičnega sveta, ter tlakuje pot do
socialistične in komunistične revolucije; predstavniki te revolucije pa bodo
retorike o »nesmrtnih principih« ter o » plemenitih, velikodušnih idejah«
prepustili naivnim, zavedenim ljudem. Glede na to, da je za vsak pad značilno
pospešeno gibanje, se ni mogoče ustaviti na pol poti. Znotraj prevladujočih
ideologij Zahoda je bil liberalizem potem, ko je svojo uvodno nalogo
dezintegracije in dezorganizacije osvobodil posledic, potisnjen vstran-
zato trditev nekaterih njegovih sodobnih
učencev, da lahko obrzda marksizem, ki predstavlja le zadnji člen v verigi vzrokov,
zveni popolnoma prazno, ter nakazuje na pomanjkanje modrosti. Obstaja Tacitov
rek, ki jedrnato povzema to kar se je zgodilo po »liberalni revoluciji« -Ut
imperum evertant, liberatem, praeferunt; si perventerint, liberatem ipsam
adgredientur-kar pomeni: »Da bi
strmoglavili državo ( njeno avtoriteto in suverenost, oziroma imperij) se sklicujejo na svobodo; ko bodo
enkrat uspeli, pa se bodo obrnili tudi proti njej«. Platon je rekel: »Potemtakem
je zelo verjetno, da tiranija ne nastane iz nobene druge državne ureditve kakor
iz demokracije: po največji svobodi-največje suženjstvo«. Liberalizem in
individualizem sta le odigrala vlogo kot instrumenta v splošnem načrtu svetovne
subverzije, kateri sta odprla vrata.
Zato se je
zelo pomembno zavedati kontinuitete toka, ki je proizvedel razne politične,
anti-tradicionalne oblike, ki jih lahko danes vidimo na delu v kaosu političnih
strank, saj so liberalizem, konstitucionalizem, parlamentarna demokracija,
socializem, radikalizem in končno tudi komunizem, ter sovietizem, vse le
različne stopnje, ali pa med seboj povezane etape iste bolezni. Brez francoske
revolucije liberalizma demokracija in konstitucionalizem nebi nikoli obstajala;
brez demokracije, ter z njo skladne buržujsko-kapitalistične civilizacije
tretjega stanu, nebi nikoli prišlo do vzponov socializma in demagoškega
nacionalizma; brez temeljnega dela, ki ga je opravil socializem, nebi nikoli
videli prihoda radikalizma in komunizma, tako v njunih nacionalnih, kot tudi v
proletarsko-internacionalnih verzijah. Kljub dejstvu, da te oblike danes lahko
navidezno včasih soobstajajo, medtem, ko so spet drugič medsebojno konkurenčne,
nebi smelo bistremu očesu uiti, da se medsebojno vzdržujejo, povezujejo, ter da
so medsebojno pogojene, glede na to, da gre le za izražanja različnih stopenj
iste subverzije vsake normalne, legitimne institucije. Temu neizogibno sledi,
da bo, ko nekatere izmed njih trčijo, prevladala tista, ki je najbolj
ekstremna, ali pa tista, ki je trenutno na najnižji stopnici. Začetek tega procesa izvira iz časa, ko je
zahodni človek pretrgal svoje vezi s tradicijo, zahtevajoč zase kot za
posameznika prazno, navidezno svobodo: ko je postal atom v družbi, zavračajoč
vsak višji simbol avtoritete in suverenosti v sistemu hierarhij.
»Totalitaristične« forme, ki se pojavljajo so le demonski materialistični
ponaredki prejšnjih unitarnih političnih idej, ter predstavljajo » največje,
najbolj brutalno suženjstvo«, ki se sodeč po Platonu, dvigne iz brezoblične
svobode.
Gospodarski
liberalizem, ki je spodbudil razne oblike kapitalističnega izkoriščanja in
cinične, antisocialne plutokracije, spada med končne posledice intelektualne
emancipacije , ki je naredila posameznika solutus
– kar pomeni pomanjkanje notranjih samoumevnih
vezi, funkcij in omejitev, ki jih sicer najdemo v vsaki splošni atmosferi
organskega sistema in naravne hierarhije vrednot. Poleg tega vemo, da je v bolj
nedavnih časih postal političen liberalizem le sistem, ki služi laissez-faire,
oziroma gospodarskemu liberalizmu-v sklopu kapitalistično-plutokratske
civilizacije; iz te situacije so nastale nove reakcije, potiskajoč vse, nižje
in nižje, do stopnje marksizma.
Zgoraj
omenjene povezave so vidne tudi v sektorju lastnine in bogastva, predvsem če
pretehtamo pomen sprememb, ki so se zgodile znotraj tega sektorja kot posledice
institucij, ki jih je ustvarila francoska revolucija. Z zanikanjem vsega kar so
še vedno navdihovali ideali fevdalizma v gospodarskem svetu, saj naj bi bil le
ta krut režim utemeljen na privilegijih, je bila organska povezava ( najbolj
prisotna v raznih sistemih fevdalizma) med osebnostjo in lastnino, družbeno
funkcijo in bogastvom, ter med dodeljeno kvalifikacijo in moralno plemenitostjo
in med upravičenim posedovanjem dobrin, zlomljena. Z Napoleonovim zakonikom »code civil« je bilo določeno, da je
»lastnina« nevtralna in »zasebna«, v manjvrednem, individualističnem pomenu te
besede ; s tem zakonikom je lastnina prenehala imeti politično funkcijo in
povezavo. Poleg tega lastnina ni bila več podrejena »eminentni pravici«, niti
ni bila več vezana za specifično dolžnost, za družbeni položaj ali za »višjo
pravico«. V tem kontekstu je družbeni položaj izražal objektivno in normalno
posvetitev v hierarhičnem sistemu katero tako
tisti, ki je superioren, kot tudi osebnost, ki jo izoblikuje supra-individualna tradicija in ideja, prejme. Lastnina in tudi bogastvo nista imela
več nobenih dolžnosti do države, razen v fiskalnih določbah. Subjekt lastnine
je bil, preprosto povedano, »državljan« katerega glavna skrb je bila to
lastnino brez pomislekov čim bolje izkoristiti, ne ozirajoč se preveč na
tradicije krvi, družine in ljudstva, ki so bile včasih pomemben ekvivalent
lastnini in bogastvu.
To, da se je
na koncu začela pravica do privatne lastnine spodbijati, je bilo popolnoma
naravno; saj se je vedno, ko je neka višja upravičenost do lastništva odsotna, mogoče
začeti spraševati zakaj imajo le nekateri ljudje lastnino medtem, ko je drugi nimajo, ali pa zakaj so
si neki ljudje zaslužili zase privilegije in družbeno premoč ( ki je velikokrat
večja kot v fevdalizmu) kljub temu, da
nimajo tistega, zaradi česar bi izstopali iz množice in zaradi česar bi bili
pred drugimi v nekem učinkovitem, občutnem in razumnem smislu. Tako se je torej
tako imenovano »socialno vprašanje«, skupaj z izrabljenim sloganom »socialna
pravica«, pojavilo v takšnih okoliščinah v katerih ni bilo več vidno nikakršno
razločevanje razen tistega, ki je pogojeno le z »ekonomskimi razredi« (saj sta
bogastvo in lastnina postala nevtralna in apolitična; vsako vrednost razlike in
položaja, osebnosti in avtoritete je začel
proces degeneracije in materializacije zanikati in spodkopavati; politični
sferi je bilo odvzeto njeno prvotno dostojanstvo). Tako so subverzivne
ideologije uspešno in z lahkoto razkrinkale vse politične mite, ki sta se jih
posluževala kapitalizem in buržoazija, v odsotnosti kakršnegakoli višjega
principa, da bi branila svoj privilegiran položaj pred udarci in končno skrunitvijo
od spodaj.
Ponavljam,
vidimo, da so različni aspekti družbenega in političnega kaosa med seboj
povezani in da se jim lahko uspešno zoperstavimo, le če se vrnemo k izvoru.
Vrniti se k izvoru pomeni preprosto zavračati vse, na vsakem področju ( družbenem,
političnem ali gospodarskem), kar je povezano z »nesmrtnimi principi« iz leta
1789. med katere spada libertarna, individualistična in egalitaristična
miselnost, predvsem pa jih zavračati iz hierarhičnega vidika, v kontekstu
katerega pojem, vrednost in svoboda človeka kot osebe niso zreducirane le na
besede in izgovore v korist destrukcije in subverzije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar