David Lane-88 predpisov

Na Zemlji ne bo stabilnosti in miru dokler bela rasa ne sprevidi, da obstaja le en izvir iz katerega lahko črpamo večno resnico. Ključ do življenja, redu in razumevanja leži v neizpodbitnih zakonih narave. Vse besede ljudi, tudi tiste, ki naj bi bile navdihnjene, so podrejene prevodom, interpretacijam, dodajanju, odvzemanju in sprevračanju zmot smrtnikov. Zato je treba vse kar je bilo kdaj napisano tako v starodavnih, kot tudi v modernih časih, ne glede na to  kolikšen ugled in vpliv ima, preveriti, če se sklada z zakoni narave. Belci morajo kolektivno razumeti, da so tudi oni tako kot vsa druga bitja v vesolju podrejeni železnim zakonom narave, sicer si ne bodo nikoli zagotovili miru, varnosti in predvsem  lastnega obstoja. Svet je v plamenih zato, ker so vse rase, narodi in kulture prisiljene kršiti svoje lastne, naravne instinkte za samoohranitev. Veliko dobronamernih ljudi, ki pa ne razumejo celotne situacije, se bori proti simptomom, ki so rezultat nespoštovanja naravnih zakonov. Človeška narava je takšna, da si večina ustvari ozkogledna mišljenja in poglede, ki temeljijo na njihovem neposrednem okolju, trenutnih okoliščinah in sprejetih dogmah. Takšna mišljenja in poglede pa spodbuja tisto vplivno in krvoločno pleme, ki s pomočjo izkoriščanja najbolj preprostih in osnovnih človeških instinktov nadzoruje zadeve tega sveta že mnoga stoletja in uporablja konflikte med neprosvetljenimi kot masko in ščit. Nujno je globlje razumevanje osnovnih zakonov, ki vladajo človeku, če želimo rešiti civilizacijo pred  njenimi oderuškimi krvniki. Naslednji predpisi niso mišljeni kot podroben sistem upravljanja in vladanja, temveč kot smernice, ki kadar se jih pravilno razume, lahko koristijo tako za ohranitev posameznika, kot tudi za ohranitev celotnega naroda.

88 PREDPISOV

1. Vse religije in nauki, ki zanikajo naravne zakone vesolja so napačne.

2. Ne glede na to kako ljudje dojemajo boga, bogove, ali pa gonilno silo vesolja, ne morejo zanikati, da so zakoni narave delo in s tem tudi namen le teh.

3. Bog in religija sta različna, ločena in velikokrat tudi nasprotujoča si pojma. Narava je dokaz  božjega načrta, saj je naraven svet delo sile ali inteligence, ki jo ljudje dojemajo kot boga. Religija pa je kreacija smrtnikov in je s tem tudi zmotljiva, ter lahko ohrani ali pa uniči ljudstvo, kar je odvisno od tega kakšno zgradbo so ji dali njeni duhovni očetje, kakšni so motivi njenih agentov in kakšne so trenutne zgodovinske okoliščine.

4. Najbolj resnična oblika molitve je stik z naravo. Takšna oblika molitve ni glasovna. Pojdite na osamljen kraj, če imate možnost pojdite ponoči na kakšen vrh gore, ko je nebo jasno in obsijano z zvezdami. Razmislite o veličastnosti kozmosa, o njegovem redu in neskončnosti. Zatem razmislite o zapletenosti enako neskončnega mikrokozmosa. Razumite, da ste glede na veličino in neskončnost teh stvari bolj nepomembni kot si lahko predstavljate, po drugi strani pa ste lahko povprečno mnogo bolj pomemben člen v verigi usode, kot se tega zavedate. Tako lahko začenjate razumeti kako ponos in ego lahko soobstajata z globokim spoštovanjem. Tam najdemo harmonijo z naravo, harmonijo pa spremljajo moč, mir in gotovost.

5. Sekularni sistemi oblasti ščitijo in širijo religije, ki nas učijo o posmrtnem življenju. Tako učijo ljudi, da naj v tem življenju opustijo borbo in obrambo pred plenilci.

6. Tako posvetna kot tudi religijska zgodovina je bajka zasnovana z namenom širjenja prevar, ki ustrezajo njenim ustvarjalcem.

7. Religija v svoji najbolj koristni obliki simbolizira ljudstvo in njegovo kulturo. Multirasna religija uničuje smisel edinstvenosti, specifičnosti in vrednot, ki so nujno potrebne za preživetje rase.

8. Tisto kar imajo ljudje za nadnaravno je pravzaprav naravno, vendar še ni odkrito ali razumljivo.

9. Sprejemanje zakonov katerih posledica je izguba svobode predstavlja znak duhovne bolezni v narodu, s katero je tudi neposredno sorazmerna.

10. Če je narod oropan duhovnega zdravja in moralnega karakterja, potem vlada in možje brez načel zapolnijo to praznino. To pomeni, da svoboda uspeva v času moralnih vrednot, tiranija pa v času moralnega propada.

11. Veličastna načela so kratka in jedrnata, saj resnica ne potrebuje dolgih razlag. Zato se pazite razvlečenih doktrin.

12. Resnica se ne boji raziskovanja.

13. Neutemeljeno prepričanje je pogubno. Ljudje, ki ne preverijo pravilnosti, neizpodbitnosti in nespornosti svojih prepričanj bodo trpeli ali propadli.

14. V skladu z zakoni narave je najbolj pomembna ohranitev lastne rase.

15. Največja motivacijska sila je prepričanost v lasten prav.

16. Dojemanje in ločevanje  je znak zdravega ljudstva. V  bolnem ali umirajočem narodu, civilizaciji,  kulturi ali rasi  je bistvo zapuščeno, prednost pa ima zunanjost ali videz.

17. Bistroumnost vključuje zmožnost prepoznavanja razlike med verovanjem in očitno realnostjo.

18. Pravice in privilegiji v zakonih narave ne obstajajo. Antilopa na katero preži lačen lev nima pravice do življenja, vendar pa si lahko reši življenje, če uboga svoje naravne instinkte in pobegne. Prav tako tudi ljudje nimajo pravice do življenja, svobode ali sreče. Te stvari si lahko pribori  posameznik, lahko si jih pribori neka družina, lahko si jih pribori neko pleme ali pa so si jih priborili njihovi predniki, saj so te stvari nekaj kar se da pridobiti in ne nekaj do česar naj bi imeli pravico. Pridobitev teh stvari pa lahko ohranimo le z spoštovanjem naravnih zakonov.

19. Ljudstvo,ki ni prepričano v svojo edinstvenost in v svoje vrednote bo propadlo.

20. Bela rasa je skozi tisočletja utrpela mnogo brutalnih invazij iz Afrike in Azije. Za primer lahko vzamemo vpade aziatskih Hunov pod vodstvom Atile in njihovo invazijo Evrope v 5. stoletju, ko so ropali in klali vse od Alp do Baltika pa do Kaspijskega morja. 800 let kasneje se je zgodba ponovila z invazijo Džingiskana in Mongolov ( tu je treba omeniti, da Indijanci v resnici niso ameriški domorodci, temveč so rasni Mongoli). V 8. stoletju, stoletja pred suženjstvom v Ameriki, so Mavri iz Severne Afrike, ki imajo rasno mešane korenine, napadli in zavzeli Španijo, Portugalsko in dele Francije. Zato je občutek krivde, ki ga beli rasi vsiljujejo krvniki civilizacije popolnoma napačen in zgrešen tako v luči zgodovinskih okoliščin kot tudi v luči naravnih zakonov, ki zanikajo sočustvovanje med različnimi vrstami. Dejstvo je, da so imele vse rase tega sveta veliko koristi prav zaradi genialnosti kreativne arijske rase.

21. Ljudstvo, ki dopušča drugim rasam, da živijo skupaj z njim bo propadlo, saj je rasno mešanje, ki uničuje specifične karakteristike in obstoj rase, neizogiben rezultat rasne integracije. Vsiljena integracija je zahrbten in nameren genocid predvsem nad belo raso, ki že tako predstavlja samo majhno manjšino svetovnega prebivalstva.

22. Večvrednost ali manjvrednost neke rase se v končni analizi ne sodi po njenih dosežkih temveč predvsem po njeni volji in sposobnosti preživetja.

 23. Politične, ekonomske in religijske sisteme lahko človek zgradi ali pa uniči, smrt rase pa je večna.

24. Nobena človeška rasa ne more neomejeno nadaljevati svoj obstoj brez teritorialnega imperativa, ki je potreben za razmnoževanje, zaščito in razvoj lastne rase.

25. Ljudstvo brez svoje lastne kulture bo propadlo.

26. Narava je ustvarila določeno antipatijo med rasami in vrstami,da bi tako ohranila individualnost in obstoj vsake izmed njih. Kršitev teritorialnega imperativa, ki je nujen za ohranitev te antipatije vodi v konflikt ali mešanje.

27. Sovraštvo do drugih ras ali do tistih, ki so rasno mešanega porekla ni konstruktivno, vendar pa je za obstoj neke rase treba vzdrževati segregacijo. Vsekakor pa si vsi, ki izdajo lastno raso in njene narode, zaslužijo biti osovraženi. S čistim sovraštvom je treba sovražiti vse ljudi ali prakse, ki uničujejo svoje ljudstvo, kulturo in ekskluzivnost teritorialnega imperativa svoje rase.

28. Koncept multirasne družbe krši vse naravne zakone, ki se nanašajo na ohranitev vrst.

29. Narava dokazuje, da je koncept enakosti laž. Ta koncept je iskanje najnižjega skupnega imenovalca in s tem uničuje vsako superiorno raso, narod ali kulturo. Če želite doseči, da bo  konj za plug tako hiter kot dirkalni konj, morate pohabiti dirkalnega konja. Če pa bi radi videli, da bi  dirkalni konj lahko vlekel plug in opravil isto delo kot konj za plug pa morate pohabiti le tega. V vsakem primeru pomeni iskanje enakosti uničenje popolnosti.

 30. Instinkti za ohranitev rase ali vrste so zapovedi narave.

31. Instinkti predstavljajo popoln naravni mehanizem za preživetje vsake rase  ali vrste. Človeški šibkosti racionaliziranja situacij zaradi lastnih impulzov in zadovoljevanja lastnih želj in potreb ne sme biti dovoljeno vmešavanje v te instinkte.

 32. Rasno mešanje je vedno bilo, in tudi ostaja, največja grožnja arijski rasi.

33. Sočutje med različnimi vrstami je v nasprotju z naravnimi zakoni in je zato tudi samomorilsko. Če bi volk hotel posredovati, da reši jagnje pred levom, bi bil ubit. Dandanes mora beli človek plačevati tako visoke davke, da zaradi tega ni finančno sposoben imeti otrok. Ta denar pa se potem daje v obliki socialne podpore množicam nebelcev, ki se vse bolj razmnožujejo, veliko od njih pa si želi imeti še zadnje preostale bele ženske za spolne partnerice. Kot vidite je človek podložen vsem zakonom narave. To nima nič opraviti z moralo, sovraštvom ali pa s pojmi dobrega in slabega. Narava ne pozna konceptov dobrega in slabega v odnosih med različnimi vrstami. Če lev poje jagnje, je to dobro za leva in obenem slabo za jagnje. Če pa jagnje pobegne in lev ostane lačen, pa je to dobro za jagnje in slabo za leva. Torej lahko vidimo celoten incident kot dober in obenem slab, kar  pa je nemogoče, saj v naravnih zakonih ni protislovij.

34. Spolni nagon je del popolnega naravnega mehanizma za ohranitev vrst. Pojavi se že zgodaj v življenju in traja velikokrat do poznega življenjskega obdobja. Ta instinkt ne sme biti potlačen, njegov namen, torej reprodukcija pa ne sme biti oviran ali preprečen. V preteklih tisočletjih  so ženske zanosile v mladih letih, danes pa se zaradi prizadevanja, da bi se prilagajale in da bi bile sposobne tekmovati v tuji kulturi, upirajo svojim od narave danim instinktom in dolžnostim. Treba je učiti odgovornosti obenem pa imeti tudi razumevanje. Življenje rase se začne v maternicah njenih žensk. Kdor misli, da lahko sodi, pa mora najprej razumeti razliko med tistim kar je dobro in tistim kar je pravilno.

 35. Homoseksualnost je zločin proti naravi. Vsa narava nam daje vedeti, da je namen spolnega nagona reprodukcija, torej ohranitev vrst.  Neustavljiv spolni nagon moškega mora biti usmerjen v pridobivanje žensk in v pridobivanje moči in ozemlja, ki ga potrebuje, da lahko pridobi ženske.

36. Pornografija ponižuje naravo vseh, ki se z njo ukvarjajo. Prelepa gola ženska je umetnost, kamera med njenimi nogami pa je pornografija.

37. Rasa, katere moški se niso pripravljeni boriti do smrti za svoje ženske ter se z njimi razmnoževati bo propadla. Vsakemu belcu, ki poseduje zdrave instinkte je nagnusno in odbijajoče videti belo žensko s pripadnikom druge rase. Vendar pa nas tisti, ki dandanes nadzorujejo medije in cel Zahodni svet učijo, da so takšne reakcije sramotne in napačne ter jih označujejo za rasizem. Vendar pa tako kot vsak »izem«, kot na primer v izrazu »nacionalizem«, ki pomeni zavzemati se za svoj narod, označuje torej tudi izraz »rasizem« le zavzemanje za lastno raso in za zaščito njenega obstoja. V tem smislu je to morda še najbolj častivredna beseda, ki obstaja. Vsak moški, ki ne upošteva teh instinktov deluje proti naravi.

38. V bolnem ali umirajočem narodu, kulturi, rasi  ali civilizaciji bosta vsako nestrinjanje z vladajočo politiko in tradicionalne vrednote, označena in preganjana kot najhujši zločin iz strani inkvizitorjev, zakrinkanih v nekakšno pravično domoljubje.

39. Ljudstvo, ki se ne meni za svojo preteklost bo oskrunilo sedanjost in uničilo prihodnost.

40. Rasa mora izkazati največje časti nad častmi  tistim, ki so dali svoja življenja ali pa svojo svobodo za ohranitev svojega ljudstva.

41. Ljudstvo, namreč pripadniki rase, so pripadniki naroda. Rasna zvestoba mora biti vedno nad nacionalnimi in geografskimi preprekami. Učenje in razumevanje tega lahko konča bratske vojne. Ne smemo se boriti v vojnah, ki koristijo drugi rasi.

42. Tisti, ki vodijo narod niso vladarji, temveč služabniki in varuhi naroda. Razlog za njihovo služenje ne sme biti osebna korist. Treba je izbrati voditelja, ki ga ne zanima kopičenje materialnih dobrin.

43. Svoje voditelje izbirajte in ocenjujte na naslednji način: Kdor omejuje moč vlade je vestni voditelj  dobrega srca, kdor hoče razširiti vpliv in moč vlade pa je v svoji biti tiran.

44. Nobena vlada ne more nečesa nekomu dati, če ni tega prej drugemu odvzela. Vlada je v svoji biti zakonita tatvina. Omejena količina vladanja je nujno breme, ki ga potrebujemo za obrambo naroda in za ohranjanje notranjega reda, vse  kar je več od tega pa je le omejevanje svobode.

45. Ustava in zakoni, ki veljajo za narod se lahko spreminjajo in dopolnjujejo le, ko so vse stranke prisotne in ko se vse soglasno strinjajo. Vsak drugačen način lahko omogoči prihod tistemu najnevarnejšemu smrtonosnemu načinu vladanja, ki ga poznamo kot demokracijo.

46. V demokraciji imajo tisti, ki nadzorujejo medije in s tem tudi misli volivcev moč o kakršni bi lahko kralji in diktatorji le sanjali.

47. Najbolj preprost opis demokracije je sledeč : Trije ustvarijo vlado v kateri ima vsak od njih en glas, nato dva glasujeta, da se tretjega okrade.

48. Kasnejša obdobja demokracije so polna vojn na tujih tleh, saj se hoče bankrotiran sistem obdržati z ropanjem tujih narodov.

 49. Kar je v demokraciji zakonito je redko tudi moralno, kar je moralno pa je velikokrat nezakonito.

50. Po demokraciji se pojavi vedno močan človek, ki mu nekateri pravijo diktator. To je edini način, da se znova vzpostavi red iz kaosa, ki ga je ustvarila demokracija. Bodite modri pri izbiri svojega močnega človeka! On mora biti v svojem srcu predvsem varuh in nekdo, ki je pokazal, da je njegov edini življenjski cilj ohranitev svojega ljudstva. Njegov končni cilj mora biti ponovna vzpostavitev pravil in zakonov, ki temeljijo na popolnih zakonih narave. Ne izberite ga po njegovih besedah, temveč izberite nekoga, ki je žrtvoval vse v kljubovanju tiraniji, nekoga, ki je zdržal in preživel. Le to zanesljivo dokazuje njegovo vrednost in verodostojnost njegovih motivov.

51. Sistem oblasti se bo posluževal vseh, tudi najbolj brutalnih in pokvarjenih metod, da bi se obdržal.

52. Tiranije se ne da končati brez uporabe sile.

53. Tisti, ki zagrešijo izdajo, bodo svoja dejanja predstavljali kot patriotizem.

54. Propaganda je najvažnejši sestavni del vseh sistemov oblasti, tako sekularnih kot religijskih, lažna propaganda pa je glavni del vseh sistemov oblasti brez načel. Vsak izmed teh sistemov prepričuje ljudi, da je ravno on najboljši, najbolj pravičen, plemenit in koristen ter vreden obrambe in trajnosti. Takrat, ko propaganda deluje najbolj pravičniško, moramo biti najbolj sumničavi glede resnice.

55. Politična moč je v svojem bistvu ustvarjena s silo in se z njo tudi vzdržuje.

56. Sistem oblasti, religijski ali sekularni, ki se mora velikokrat sklicevati na patriotizem ali pa potrebuje veliko besed in retorike, da bi se obdržal skriva pod svojo masko tiranijo.

57. Propaganda je legitimno in nujno potrebno orožje v vsakem boju. Elementi uspešne propagande so: jedrnatost, kratkost, preprostost, čustvenost in ponavljanje. Poleg tega pa mora propaganda ugajati osebnim interesom tistih katerim je namenjena, saj ljudje verjamejo kar hočejo verjeti, hočejo pa verjeti v stvari, ki so po njihovem mnenju v njihovem interesu.

58. Tiranije učijo o čemu  razmišljati, svobodni ljudje se naučijo kako razmišljati.

59. Pazite se ljudi, ki so si z uporabo besed prislužili bogastvo. Predvsem se pazite odvetnikov ali duhovnikov, ki zanikajo zakone narave.

60. Domoljuba, ki je bil odvlečen v zapore inkvizicije ali pa ga čaka krvnikova sekira bodo najglasneje obsojali njegovi bivši zavezniki in prijatelji, saj hočejo tako ubežati enaki usodi.

61. Ljubka boginja miru živi lahko le pod zaščito budnega boga vojne.

62. Temeljni zakon naroda mora z točno in nepreklicno natančnostjo določati identiteto homogene rasne in kulturne skupine, za dobrobit katere je bil sprejet ter zagotavljati, da se bo v nadaljnjem obstoju naroda vedno nanašal le na to edinstveno skupino in na njeno dobrobit.

63. Tista rasa ali kultura, ki dopusti, da drugi nadzorujejo, ali pa vplivajo na katero od naslednjih stvari bo propadla:

-Informacijska sredstva

-Izobraževalne ustanove

-Verske ustanove

-Politične ustanove

- Pridelava denarja

 -Pravosodje

-Kulturne ustanove

-Ekonomija

64. Pravični zakoni ne potrebujejo dolgih razlag. Njihovo bistvo je v neizpodbitnosti njihove preprostosti in specifičnosti.

65. Izgovorjene besede imajo na človeška čustva veliko večji vpliv kot napisane besede. Zato se bo na shode in srečanja svojih nasprotnikov vladajoča tiranija vedno odzvala bolj nasilno kot na knjige in letake.

66. Temeljni zakon naroda je tako kot vsak drug zakon učinkovit toliko, kolikor je volje in moči, da se ga uveljavlja.

67. Neoboroženo ljudstvo, ki ni militantno bo zasužnjeno.

68. Nekateri pravijo, da je pisalo močnejše od meča. To je morda res, vendar pa pisalo brez meča nima nikakršne avtoritete.

69. Tiranije se po navadi gradijo korak za korakom in so zamaskirane v plemenito retoriko.

70. Razlika med domoljubom in teroristom je odvisna od tega kdo nadzoruje medije.

71. Presoja voditeljev, varuhov naroda, moro biti vedno obrzdana z razumom in v skladu z naravnimi zakoni.

72. Materializem je primitiven in destruktiven. Varuhi naroda se morajo vedno boriti proti duhu materializma v narodu, ter opozarjati nanj. Pridobivanje premoženja in imetja na časten način za dobrobit svoje družine je pravilno in spodobno. Izkoriščanje, predvsem z oderuštvom, pa je destruktivno za narod.

73. Materializem vodi ljudi v iskanje umetno ustvarjenega položaja v družbi s pomočjo bogastva. Resničen položaj v družbi se pridobi z služenjem svoji družini, rasi in narodu.

74. Materializem na koncu vedno privede do prekomernega in nepotrebnega potrošništva, ki vodi v zlorabo narave in v uničevanje okolja, kar je popolnoma nenaravno. Resnični varuhi morajo biti popolnoma odporni na materializem.

75. Vloga trgovca ali prodajalca je, da omogoči način izmenjave. Trgovec, ki oglašuje nepotrebno potrošništvo in materializem ne sme biti toleriran.

76. Denar je sredstvo izmenjave, kar je njegova edina zakonita funkcija, oderuštvo pa je nezakonito. 

Oderuštvo je, ne glede na to kolikšen odstotek zahteva, težek zločin, ki ne sme biti toleriran.

77. Narod z aristokracijo denarja, odvetnikov in trgovcev, bo postal tiranija.

78. Centralni bančni sistem, ki temelji na oderuštvu je najlaže opisati tako: Bankirji zahtevajo, da postane premoženje naroda jamstvo za posojila. Zaradi obresti se jim dolguje več denarja, ki pa so ga ustvarili s posojili. Tako začnejo s časom bankirji zaplenjevati premoženje naroda.

79. Oderuštvo (obresti), inflacija in obdavčevanje so kraje s pomočjo prevare, ki uničujejo moralno tkivo naroda.

80. Premoženje, ki je bilo pridobljeno brez žrtvovanja ali poštenega dela, bo najbrž zlorabljeno.

81. V naravi nič ne miruje. Življenjska sila lahko raste in se širi ali pa razpada in umira.

82. Spoštovanja se ne da zahtevati ali si ga lastiti, temveč si ga je treba prislužiti.

83. Izogibajte se nadležnega človeka, kajti njegov strup bo zastrupil tudi vašo naravo.

84. Samodisciplina je znak ˝višjega˝ človeka.

85. Ohranitev vedrine, tudi v težavni situaciji, je eno izmed meril po katerih lahko sodimo človeka.

86. Bedak sodi druge po besedah, moder človek pa po njihovih dejanjih in dosežkih.

87. Tako kot v vseh zakonih narave, ima tudi v naših medsebojnih odnosih in interakcijah vsaka akcija svojo reakcijo. To kar smo sejali bo požeto in če tega ne bomo poželi sami, bo pač požel kdo drug.

 88. To so znaki bolnega ali umirajočega naroda. Če opazite katerega izmed teh znakov so vaši voditelji krivi izdaje:

-Mešanje in uničevanje lastne rase

-Uničevanje institucije družine

-Nepravično obdavčevanje

-Korupcija v pravosodju

-Teror in zatiranje nad tistimi, ki opozarjajo na napake naroda

-Nemoralnost: droge, alkoholizem itd…

-Detomor(danes se temu reče splav)

-Uničevanje valute( inflacija ali oderuštvo)

-Tujci v deželi, tuja kultura

-Materializem

-Vojne na tujih tleh

-Varuhi (voditelji), ki iščejo bogastvo in  slavo

-Homoseksualnost

-Religija, ki ne temelji na naravnih zakonih

Mi moramo zagotoviti obstoj našega ljudstva  in prihodnost za bele otroke.

Ker lepota bele arijske ženske ne sme izginiti iz te Zemlje.

Julius Evola-Krščanstvo: zgodovinska vloga in duh

Odlomek iz knjige Julius Evola-Revolt Against The Modern World

V primitivnem krščanstvu najdemo kompleksne in raznovrstne elemente, ki jih po eni strani ne smemo spregledati, po drugi strani pa prav tako ne smemo omalovaževati obstoječih nasprotij med dominantnimi silami in patosom teh elementov in prvotnim rimskim duhom. Trenutno se ne želim osredotočati na tradicionalne elemente, ki jih najdemo v teh ali onih zgodovinskih civilizacijah, temveč nameravam oceniti v kakšnem delovanju in v skladu s kakšnim duhom so tokovi zgodovine delovali v celoti. Torej nam prisotnost nekaterih tradicionalnih elementov v krščanstvu, natančneje v katolištvu, ne bi smela preprečiti, da prepoznamo subverziven karakter teh dveh tokov.

Dvoumno duhovnost, ki je povezana z judaizmom, iz katerega je nastalo krščanstvo, ter z aziatskimi kulti dekadence, ki so pospešili ekspanzijo nove vere onkraj njenega rojstnega kraja, že poznamo.

Neposreden predhodnik krščanstva ni bil tradicionalni judaizem, temveč doktrina hebrejskih prerokov in drugi podobni tokovi, v katerih so prevladovale predstave o grehu in pokori; iz teh se je rodila skrajna oblika duhovnosti; tip bojevniškega mesije, ki naj bi utelešal Gospoda nad vojskami, pa je bil nadomeščen z mesijo, kot je »sin človeka«, ki je preganjan ter mu je usojeno da postane žrtev, obenem pa predstavlja upanje za vse prizadete in zavržene in je prav tako tudi objekt zmedenega in zanesenega kulta. Dobro znano je dejstvo, da sta moč in inspiracija mistične osebe Jezusa Kristusa prvotno izhajali iz okolja, prežetega s tem mesijanskim patosom, ki je zaradi preroškega pridiganja in raznih apokaliptičnih pričakovanj, sčasoma naraščal. Primitivno krščanstvo je s tem, da je imelo Jezusa Kristusa za odrešenika, in s tem, ko se je odcepilo od »postave«,torej od judovskega pravoverja, prevzelo več tem, sicer tipičnih za semitsko dušo. To so bile teme, značilne za notranje razdvojen tip človeka, ki so tvorile plodna tla za rast antitradicionalnega virusa, ki je bil predvsem s takšnimi tradicijami, kot je bila rimska, v kontrastu. Skozi teologijo Pavla so postali ti elementi univerzalni in aktivni in brez direktnega odnosa s svojimi judovskimi koreninami.

Tudi orfizem je na nekaterih področjih starodavnega sveta pospešil sprejem krščanstva, ki pa je predstavljalo, bolj kot iniciacijske doktrine misterijev, skrunitev, ki se je pojavila vzporedno s prodorom mediteranskih kultov dekadence. Za te kulte je bila značilna tako ideja o »odrešitvi«, ki pa je imela le religijski pomen, kot tudi ideal religije, ki je odprt za vsakogar in je s tem tuj pomenu rase, tradicije in kaste; z drugimi besedami, ideal, ki je pozdravljal vse, ki so brez rase, tradicij ali kaste. V teh množicah je skladno z vzporednimi dejanji univerzalističnih kultov vzhodnih korenin začela rasti zmedena potreba dokler figura ustanovitelja krščanstva ni postala nenadna kataklizma in kristalizacija te nasičene duhovne »atmosfere«. Ko se je to enkrat  zgodilo, ni šlo več le za stanje uma ali za vsesplošen vpliv, temveč za jasno definirano silo, ki je nasprotovala svetu tradicije.

Zdi se, da je krščanstvo kot doktrina, skrajna verzija dionizma. Ker se je izoblikovalo po modelu tipa zlomljenega človeka, je krščanstvo privlačilo predvsem iracionalen del bitja, ter je kot svoj temeljni instrument, namesto herojske, modre in iniciacijske rasti duha izbralo vero, ki je elan nemirnosti in vznemirjene duše in ki jo na zbegan način privlači nadnaravno. Primitivno krščanstvo je preko svojih sugestij glede neizogibnega prihoda božjega kraljestva in preko svojih nazornih prikazov večne odrešitve ali večnega prekletstva, poglobilo krizo takšnega tipa človeka in utrdilo moč vere in je tako odprlo problematično pot osvoboditve skozi zveličanje in odrešitev, ki ju najdemo v križanemu Kristusu. Ne glede na to, da najdemo v simboliki Kristusa sledi mističnih vzorcev ( skozi nova namigovanja na orfizem in druge vzporedne tokove), je bil tipičen del nove religije, uporaba takšnih vzorcev na podlagi, ki ni več temeljila na iniciaciji, temveč na čustvih in na zbeganem misticizmu; torej lahko upravičeno trdimo, da je s krščanstvom bog postal človeško bitje. V krščanstvu ne najdemo več čiste religije »postave«, ki jo najdemo v tradicionalnem judaizmu, kot tudi ne najdemo iniciacijskih misterijev, temveč le vmesno obliko, nadomestek za slednje, ki pa je formuliran tako, da odgovarja zgoraj omenjenemu, zlomljenemu tipu človeka; le ta se čuti olajšanega lastne zavrženosti, odrešenega  skozi občutenje »božje milosti«, navdihnjenega z novim upanjem, obenem pa čuti tudi, da je rešen tega sveta, telesa in smrti.*  

Vse to pa je v temelju tuje tako rimskemu in klasičnemu kot tudi celotnemu indo-evropskem duhu. Zgodovinsko gledano je vse do zdaj opisano oznanjalo prevlado patosa nad etosom in prevlado tiste dvoumne, pomanjkljive soteriologije, ki je bila vedno v nasprotju s plemenitim obnašanjem svetega rimskega patriciata in s strogim, natančnim stilom juristov, vodij in poganskih modrecev. Bog ni več simboliziral bistva, ki ni podvrženo strastem in spremembam, bistva, ki med seboj in med vsem, kar je le človeškega, ustvarja nepremostljivo razdaljo; prav tako ta bog ni bil več bog patricijev, ki se ga priziva v pokončni drži, ter se ga nosi na čelu legij, bog, ki se uteleša v zmagovalcu. Ta bog, ki so ga začeli častiti, je bil oseba, ki je v svojem »pasijonu« prevzela in v ekskluzivni maniri ( »Jaz sem pot, resnica in življenje.Nihče ne pride k Očetu kot po meni.«, Janez 14:6-7) potrdila pelazgijsko-dionizijski motiv žrtvovanih bogov in bogov, ki umrejo, ter zopet vstanejo v senci Velikih mater. Podoben vpliv se odraža tudi v mitu o deviškem rojstvu, saj nas ta spominja na boginje, ki se prerojevajo brez partnerja ( kot Heziodova Gaja ); v tem pogledu sta kult »božje matere« in kult »božanske device« odigrala bistveno vlogo v razvoju krščanstva. Marija, »Mati Božja«, je v katolicizmu kraljica angelov in vseh svetnikov, nanjo pa se prav tako gleda kot na krušno mati vsega človeštva, ter kot na »kraljico sveta«, ki dodeljuje vse naklonjenosti in milosti. Ti izrazi in imenovanja, ki so v primerjavi z učinkom, ki jo ima vloga Marije v evangelijih, pretirani, odražajo lastnosti suverenih božanskih mater, ki jih najdemo na južni polobli, v času pred prihodom Indoevropejcev. Čeprav je krščanstvo v osnovi bolj kot religija Očeta, religija Kristusa,  prikazujejo opisi Jezusa kot dojenčka kot tudi opisi telesa križanega Kristusa v objemu poveličane matere jasne podobnosti s predstavami vzhodnih mediteranskih kultov in tako poudarjajo nasprotje, ki obstaja med njimi in med čistimi olimpijskimi božanstvi, ki so osvobojena strasti in telurskih, materinskih elementov. Simbol, ki ga je sčasoma začela prevzemati tudi Cerkev, je bil ravno simbol Matere ( Mati Cerkev). Moledujoča, proseča duša, ki se zaveda svoje nevrednosti, grešnosti in nemoči pred križanim, je postala utelešenje iskrene, resnične religioznosti.**  Sovraštvo zgodnjega krščanstva do vsake oblike potentnega duha, ter stigmatizacija in označevanje vsega, kar spodbuja obvladovanje človeškega stanja, za neumnost in napuh, torej za smrtni  greh, jasno izraža njegovo nerazumevanje »herojskega« simbola. Potencial, ki ga je bila nova vera sposobna tvoriti med tistimi, ki so občutili živ misterij Kristusa, oziroma Odrešenika in so iz nje črpali notranjo moč, potrebno za iskanje divjega mučeništva, ni preprečil tega, da je začel prihod krščanstva predstavljati padec;  za ta prihod je bila značilna posebna oblika tiste duhovne pomehkuženosti, ki je bila tipična za ciklus lunarnega in duhovniškega tipa.

Vloga južnih in nearijskih vplivov je vidna tudi v krščanski morali. To, da sta bili ljubezen,ki je bila sprejeta kot najvišji princip, in enakost vseh ljudi duhovno razglašeni v imenu boga namesto v imenu boginje, niti ni tako pomembno. Ta vera v človeško enakost pripada, v svoji biti, splošnemu svetovnemu nazoru, katerega verzija je tudi tisti »naravni zakon«, ki se je v času dekadence prikradel v rimsko pravo; izvrševal je nalogo, ki je bila v nasprotju z idealom herojskega značaja, in z vrednostjo, ki je bila dodeljena vsemu, kar si je lahko bit, ki se je razlikovala s tem, da je dala sama sebi obliko, lastila zase v okvirju hierarhične družbene ureditve. Tako je prišlo do tega, da je krščanski egalitarizem, utemeljen na principih bratstva, ljubezni in skupnosti, postal mistični in religijski temelj družbenega ideala, ki je bil močno v nasprotju s čisto rimsko idejo. Namesto univerzalnosti, ki je lahko verodostojna le, ko funkcionira kot hierarhičen vrh, ki ne odpravlja, temveč le predpostavlja in potrjuje razlike med ljudmi, je nastal ideal kolektivnosti, potrjen v simbolu mističnega Kristusovega telesa: ta ideal je, v nedozoreli obliki, ustvaril nadaljnji nazadujoč in zapleten vpliv, ki ga katolicizem kljub svoji romanizaciji ni mogel in tudi ni hotel popolnoma obvladati in premagati.

Nekateri ljudje poskušajo videti vrednost krščanske doktrine v njeni ideji o nadnaravnem in v dualizmu, ki ga zagovarja. Vendar pa tu najdemo tipičen primer različnih dejanj, ki izhajajo iz istega principa, pač glede na funkcijo, ki jo le ta prevzema. Krščanski dualizem izhaja v svoji biti iz dualizma, značilnega za semitski duh, saj je deloval v popolnem nasprotju z duhom, po kateremu naj bi doktrina dveh narav tvorila temelj vsakega dosežka tradicionalnega človeštva. Nepopustljiva opozicija naravnih in nadnaravnih redov zgodnjega krščanstva je imela morda pragmatičen razlog, ki ga je motivirala določena zgodovinska in eksistenčna situacija danega človeškega tipa. Vendar pa se takšen dualizem razlikuje od tradicionalnega dualizma v tem, da ni podrejen višjemu principu ali višji resnici in da prevzema nase karakter, ki je absoluten in ontološki, ne relativen in funkcionalen. Dva reda, naravni in nadnaravni, kot tudi distanca med njima sta hipostazirala, kar je preprečilo vsak resničen in aktiven kontakt med njima. Torej sta se v zvezi s človekom ( tudi tu je imela vpliv vzporedna judovska tema), pojavili: (a) predstava o »bitju«, ki ga od boga, kot njegovega stvarnika ločuje bistvena razdalja, in ki je zasebno, razločno bitje, in (b) obup te razdalje, ki se pojavi z obujanjem in poudarjanjem »prvotnega greha«, ideje ki ima prav tako judovske korenine.

Iz tega dualizma sta se porodila predvsem razumevanje vseh manifestacij duhovnega vpliva v pasivnih pojmih »milosti«, »izbire« in »odrešitve, ter zavračanje ( včasih opremljeno z resničnim sovraštvom) vseh  človeških »herojskih« zmožnosti ; ekvivalent tega zavračanja je bil sestavljen iz ponižnosti, iz strahu pred Bogom, iz pokoravanja telesa, in molitve. Jezusova izjava, v evangeliju po Mateju (11:12), glede nasilja, ki ga je pretrpelo nebeško kraljestvo in obujanje davidovskega izreka: » Bogovi ste« ( Janez 10:34), pripadata elementom, ki niso imeli praktično nobenega vpliva na zgodnje krščanstvo. Vendar pa je na splošno razvidno, da se je v krščanstvu izvajalo izključno tisto, kar je bilo univerzalizirano. Poveličevani so način, resnica in odnosi, ki se nanašajo le na manjvreden tip človeka in na tiste nižje sloje družbe, za katere so bile izmišljene zunanje, razumljive oblike tradicije; in ravno to je bil eden od značilnih znakov atmosfere temne dobe, ali kali juge.

Kar je bilo do sedaj rečeno, zadeva odnos človeka z božanskim. Druga posledica krščanskega dualizma je bila sekularizacija narave. Krščansko »nadnaravno« je povzročilo, da so postali naravni miti antike, za vselej, narobe razumljeni.  Narava je nehala biti nekaj živega; tisto magično, simbolično dojemanje narave, ki je oblikovalo temelje duhovniških znanosti je bilo zavrženo in ožigosano kot »pogansko«. Po triumfu krščanstva so te znanosti , z izjemo oslabljenih ostankov, ki so se ohranili v kasnejši tradiciji katoliških obredov, prestale nenaden proces degeneracije. Dojemanje narave se je spremenilo, le ta je postala nekaj tujega, celo diaboličnega To je torej tvorilo osnovo za razvoj asketizma meniškega, ponižnega tipa, ki je bil sovražen do sveta in življenja ( krščanski asketizem), ter popolnoma v nasprotju s klasično in rimsko občutljivostjo.

Tretja posledica pa zadeva področje politike. Principa, »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Janez,18:36)  in »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega« ( Matej, 22:21),  sta predstavljala neposreden napad na koncept tradicionalne suverenosti in tiste enotnosti dveh oblasti, ki sta bili uradno uveljavljeni v Rimskem imperiju. Papež Gelazij I. je trdil, da za Kristusom, ne more biti noben človek obenem duhovnik in kralj; enotnost med sacredotiuma in regnuma je, ko  jo zagovarja kralj, diabolična prevara in le ponaredek resničnega duhovniškega kraljevskega dostojanstva in suverenosti, ki pripadata le Kristusu. Točno tu pa se je kontrast med krščanskimi in rimskimi idejami sprevrgel v odprt spopad. V času razvoja krščanstva je bil rimski panteon odprt do te mere, da bi se v njem med drugimi kulti našel prostor tudi za kult krščanskega odrešenika kot poseben kult, ki je izšel iz razkola v judaizmu. Kot sem že omenil, je bilo za imperialističen univerzalizem tipično, da je izvrševal  višjo združevalno, organizacijsko funkcijo nad vsakim posebnim kultom, ki ga ni bilo potrebno zanikati ali pa mu nasprotovati.  Bilo pa je, kljub temu, potrebno dejanje, ki je izražalo višjo posvetitev fidesa, skladno s principom »od zgoraj«, ki se je utelešal v predstavniku imperija, in sicer v Gaju Avgustu Oktavijanu. Kristjani niso hoteli izvršiti tega dejanja, ki je vsebovalo obred in žrtveno daritev pred simbolom imperija, saj so trdili, da to ne bi bilo v skladu z njihovo vero; in ravno to je bil razlog za takšen izbruh mučenikov, ki pa so ga imeli rimski magistrati verjetno za popolno neumnost.

Na ta način se je nova vera sama uveljavljala. Proti določenemu univerzalizmu se je začel utrjevati novi, nasprotujoči univerzalizem, ki je temeljil na metafizičnem dualizmu. Tradicionalni hierarhični nazor, v katerem je zvestoba uživala odobravanje nadnaravnega, in religijsko vrednost, je bil izpodkopan pri svojih temeljih. Na tem grešnem svetu naj bi bil prostor le za civitas diaboli, civitas dei, ali božja država pa naj bi pripadala ločeni ravni in naj bi bila sestavljena iz enotnosti vseh tistih, ki jih zbegano hrepenenje vleče k nezemeljskem svetu, in ki, kot kristjani v pričakovanju poslednjega dne, priznavajo za svojega vodjo le Kristusa. Tudi tam, kjer ta ideja ni ustvarila virusa, za katerega se je izkazalo, da je defetističen in subverziven, tudi tam, kjer je cesar še vedno dobil to, »kar je cesarjevega«, je fides ostal sekulariziran; njegova vrednost in pomen sta bila le še v skupinski ubogljivosti do oblasti, ki pa je le začasna. Pavlovskem izreku: »Vsa oblast prihaja od boga«, je bilo usojeno, da ostane neučinkovit in brez pomena.

Tako je bilo, zgodovinsko gledano, kljub temu, da je krščanstvo zagovarjalo princip duhovnega in nadnaravnega, temu principu usojeno, da deluje v razkrojeni in celo destruktivni maniri; saj ni predstavljal nečesa, kar bi lahko spodbujalo vse tisto, kar je postalo materializirano in fragmentirano v rimskem svetu, temveč je predstavljal nekaj heterogenega,  drugačen tok, ki ga je privlačilo tisto, kar v Rimu ni bilo več rimskega, kot tudi sile, ki jih je v obdobju celotnega ciklusa Severni sij*** uspešno obvladoval. Pomagal je razveljaviti poslednje stike in pospešiti konec velike tradicije. Ne preseneča, da je Rutilius Claudius Namatianus izenačeval kristjane z judi vsaj do te mere, da naj bi bili obe skupini sovražni do rimskih oblasti; prve je prav tako krivil širjenja usodne bolezni (excisae pestis contagia) izven meja Judeje, ki je bila v jaremu legionarjev, slednje pa širjenja strupa, ki je spreminjal tako raso kot tudi duha (tunc mutabantur corpora nunc animi).

Ko obravnavamo skrivnostna pričevanja, ki jih nudijo starodavni simboli, si ne moremo pomagati, da ne bi opazili vloge, ki jo je v mitu o Jezusu odigral motiv osla. Ne le, da je osel prisoten ob Jezusovem rojstvu, devica Marija in božji otrok sta v Egipt pobegnila prav na oslu; predvsem pa je Jezus ob svojem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem, jahal osla. Osel je bil tradicionalen simbol grozljive razuzdane sile. Ta žival je bila v Egiptu sveta bogu Setu, utelešenju te sile, božanstvu antisolarnega karakterja, ki je bilo povezano z » otroki nemočnega upora«. V Indiji je osla jahala boginja Mudevi, ki je predstavljala grozljiv aspekt ženskega božanstva. V Grčiji je bil osel simbolična žival, ki je na planoti reke Lete vedno znova pojedel  ročno delo Oknusa, povezan pa je bil tudi s htonsko, grozljivo boginjo Hekato.****

Ta simbol bi lahko tako predstavljal tajni znak sile, ki je bila povezana s primitivnim krščanstvom, kateri  deloma dolguje svoj uspeh; to je bila sila, ki se je pojavila, ter prevzela aktivno vlogo povsod, kjer je tisto, kar se je skladalo s principom »kozmosa« znotraj tradicionalne strukture, začelo pešati in razpadati. V realnosti prihod krščanstva ne bi bil mogoč, če ne bi bile možnosti rimskega herojskega ciklusa že izčrpane; če ne bi bila »rimska rasa« zlomljena tako v svojem duhu, kot v svojih predstavnikih ( dokaz tega je bil neuspeh prizadevanj Julijana Imperatorja ); če bi ne bile starodavne tradicije zabrisane; in če ne bi bil, v kontekstu etničnega kaosa in kozmopolitske dezintegracije, simbol imperija okužen in skrčen le na golo preživetje v svetu ruševin.

*V primerjavi z zgodovinskim judaizmom, najdemo v primitivnem krščanstvu mističen karakter, kot ga najdemov preroštvu, vendar pa brez iniciacijskega karakterja, kar je nasprotno od trditev F.Schouna ( The Transcendent Unity of Religions, Pariz,1937) na podlagi sporadičnih elementov, ki jih najdemo predvsem v vzhodnem pravoslavju. Ne smemo pozabiti, da, če se je krščanstvo razvilo iz starodavne judovske tradicije, se je pravoverni judaizem razvil na samostojen način skozi Talmud in Kabalo, ki predstavljata iniciacijsko tradicijo, ki pa je odsotna v krščanstvu. Tako se je kasneje na Zahodu izven krščanstva razvila resnična ezoterika, ki se je razvila s pomočjo nekrščanskih tokov kot so judovska Kabala, hermetizem, ali pa gibanja oddaljenih nordijskih korenin.

**V predkrščanskem Rimu so libri sibillini, ki so uvedle kult velikih boginj, uvedle tudi supplicatio, obredno ponižanje pred božanskim idolom, katerega kolena so častilci objemali in poljubljali njegove roke in noge.

***Severni sij, ki so ga starodavni Grki poimenovali Aurora Borealis, kar pomeni "Severni veter", je v antičnem svetu predstavljal mogočno solarno moč. Boginja Aurora je bila sestra solarnega boga Heliosa in lunarne boginje Seline. (op. prev.)

**** V Rigvedi se za osla pogosto uporablja beseda rasabha, ki pa pomeni nemir, hrup in celo pijančevanje. V enem mitu je Apolon ušesa kralja Midasa, zato ker je bila slednjemu bolj od njegove všeč glasba panov, spremenil v oslovska ušesa, z drugimi besedami, zato, ker je imel raje dionizijski, panteistični kult, kot pa hiperborejski kult. Med Hiperborejci so bili osli živali, ki so jih darovali Apolonu, kot njegovo najljubšo žrtev. Glej Pindar-Pythian Odes, 10.33-56. Typhon-Set, ( ki ustreza Pitonu, glavnemu sovražniku Apolona), je potem, ko ga je Horus porazil, pobegnil v puščavo na oslu (Plutarch, De Iside et Osiride,29-32); Apep, kača, ki predstavlja princip teme, je velikokrat upodobljena v družbi osla, ali pa jaha osla. Tudi za Dioniza se je verjelo, da ga je v Tebe prinesel osel, žival, s katero so ga vedno povezovali. Nekateri od teh elementov so se morali ohraniti v podtalju, saj so se kasneje znova pojavili na nekaterih srednjeveških festivalih, kjer so v sprevodu nosili Devico in Božjega otroka, ki ju vodi Jožef, na teh festivalih pa je bil ravno osel deležen najvišjih časti.

Tomislav Sunić- Tragedija in mit v starodavni Evropi in v moderni politiki

Prevedeno iz knjige Tomislav Sunić- Titans are in Town,A novella and Accompanying Essays
( Arktos, 2017), izviren naslov eseja: Tragedy and Myth in Ancient Europe and Modern Politics

Več o avtorju: http://tomsunic.com/

Ko govorimo o mitih se moramo najprej sporazumeti glede pomenov besed in izrazov, ki jih nameravamo uporabljati, obenem pa moramo potrditi tudi, da bomo tem besedam pripisovali primeren pomen, ne glede na to kakšen je naš osebni pristop do te teme. Beseda »mit« ima zelo specifičen pomen, ko imamo opravka z antičnimi grškimi tragedijami, ali ko preučujemo zgodnjo grško teogonijo ali kozmogonijo. Nasprotno temu, ima danes popularen izraz »politična mitologija« zelo subjektiven pomen, ki je pogosto obremenjen s strogimi moralnimi sodbami in s porogljivimi interpretacijami. Verbalni konstrukt, kot je » mit modernosti« je za mnoge izmed nas upravičen, ko kritiziramo politične in zgodovinske laži sistema v katerem živimo. Po drugi strani pa bo moderni samooklicani podpornik sistema, očaran z mitom stalnega ekonomskega napredka, ter z drugimi miti, ki jih sistem podpira, doživel govorjenje o »mitu ekonomskega napredka« ali o »mitu demokracije« kot nezaslišano politično žalitev, ter kot znak nedemokratičnega obnašanja – kot besede, ki jih uporablja nedemokratičen nasprotnik, ki ni vreden bivanja v modernem demokratičnem sistemu. Kako si nekdo sploh drzne uporabljati takšne svetoskrunske izraze kot so »mit moderne demokracije« ali »mit sodobnega zgodovinopisja« in »mit napredka«, ne da bi bil kaznovan?! Moderna politična mitologija se proti svobodomislecem ponavadi uveljavlja s sredstvi družbenega izključevanja v najboljšem, ter z denarnimi kaznimi in zaporom, v najslabšem primeru.

Če se ozremo v preteklost, ko preučujemo starodavne grške mite z njihovim nenavadnim okoljem in z nadnaravnimi bitji, ki nastopajo v le teh, je med nami le nekaj tistih, ki jim bodo pripisovali kakršnokoli zgodovinsko resničnost ali empirično in znanstveno vrednost. Vendar pa je obenem med nami tudi zelo malo takšnih, ki bi te starodavne evropske mite zavrgli kot popolne laži. Le zakaj je tako? V bistvu nas večina uživa ob branju teh starodavnih evropskih mitov, saj se zavedamo, ne le njihove močne simbolike, temveč tudi njihovega poučnega sporočila. To je glavni razlog, da so starodavni miti in sage še dandanes tako priljubljeni med belimi Evropejci. Ti naši starodavni miti uspevajo v brezčasnosti, saj jim je bilo namenjeno prestopiti zgodovinski časovni okvir, ter kljubujejo historicizmu. Odprti so za vsakršen »zgodovinski revizionizem« in za interpretacije, kar je tudi razlog, da starodavni evropski miti in sage nikoli ne morejo biti dogmatični; nikoli ne potrebujejo intervencij miselne policije ali politične korektnosti, da bi bili berljivi ali kredibilni.

Proza Homerja ali Hezioda ni le del naše evropske kulturne dediščine, temveč je tudi primarno središče naše podzavesti. Naše mite lahko pravzaprav opišemo kot primarne alegorije, kjer vsak kamen, vsako bitje, vsak bog ali polbog, pa tudi vsaka pošast, lahko predstavlja vzornika ali pa simbol dobrega ali zlega. Ko smo bili mladi dečki je bil naš junak polbog Heraklej. Ali je Heraklej  zgodovinsko gledano zares obstajal ali ne, je nepomembno. On še danes živi v našem spominu. Bil je resničen simbol, resničen vzornik za vse nas, mlade bele moške.Nadalje, kdo izmed nas ni nikoli sanjaril o ljubljenju z boginjo Afrodito? Ali pa vsaj o tem kako poskuša na skrivaj zapeljati Dafne? Apolon, bog s smislom za lepoto in zmernost je bil prav tako naš junak, kot tudi vražji Titan Prometej, ki je vedno skušal preseči samega sebe s svojo neomejeno intelektualno radovednostjo. Ravno Prometej je primarni simbol neobvladljive želje belega človeka, zaradi katere se vedno žene za neznanim in za resnico,ne glede na to, kakšno ime nosi v različnih starodavnih sagah, v modernih novelah ali pa v političnih sporazumih. Angleški in nemški pesniki zgodnjega devetnajstega stoletja, tako imenovani romantiki, so v svojih delih pogosto obujali grške bogove, med njimi predvsem Titana Prometeja.Vendar pa mislim, da izraz »Romantika« ni najbolj primeren za to literarno časovno obdobje v Evropi, saj v tej epohi ne najdemo nič romantičnega, kakor  tudi ni nič romantičnega v prozi avtorjev kot so Coleridge, Byron ali Friedrich Schiller, ki je pogosto omenjal starodavna božanstva:

»Dokler nasmejani zemlji še vedno vladala si,

Ter z očarljivo, nežno in vodečo roko,

Vodila vesele si narode po svoji volji,

Krasna bitja iz pravljičnih dežel!

Dokler se je blaženo čaščenje tvoje nasmihalo vsem,

Oh! Kako drugače bilo je v tistih dneh,

Ko ljudje še vedno so svetišča tvoja krasili,

Venera Amatuzija!«*

Romantiki niso bili sanjači, kot trdijo sodobni šolski učbeniki, temveč so bili večinoma politični realisti, ki so se dobro zavedali prihajajoče temne dobe. Večinoma bi jih lahko opisali kot mislece tragike. Mnogi izmed njih so tragično končali svoja življenja, mnogi, ki so želeli ustaviti neusmiljen tok časa   pa so se na koncu zatekli k mamilom. V zgodnjem devetnajstem stoletju je bil v Angliji, kot droga pesnikov najbolj priljubljen opij, ter njegova raztopina, uspavana lepotica laudanum.

Moderne religije in začarane prevare

Mit in religija nista ista stvar, kljub temu, da se ju velikokrat uporablja kot sinonima, kar pa je odvisno predvsem od načina pripovedovanja zgodb, interpretacij ali zlorabe besed. Razlika med religijo in mitom obstaja –razlika, ki pa je bolj kot od etimoloških razlik med tema dvema besedama odvisna, kot je zgoraj omenjeno, od načina interpretacije. Nekateri izmed nas bodo zaničujoče trdili, da so čudeži, ki jih je delal Jezus Kristus le serija levantskih mitov, nekakšen hokus pokus, izmišljen, da bi preslepil brezdomne, orientalizirane, multikulturne množice v zadnjih dneh umirajočega Rima. Tisti med nami, ki so kristjani, pa bodo seveda zavračali takšne trditve. Če bi bile danes takšne pripombe izrečene na glas pred veliko cerkveno kongregacijo, ali pred skupino pobožnih kristjanov, bi lahko privedle do javne graje. Le kako si kdo drzne reči, da je krščanstvo mit! V tem kontekstu je pravzaprav bolj točno, če označimo krščanstvo za religijo, šalo na stran.

Vendar pa ima lahko v določenem kontekstu tudi beseda »religija« svetoskrunski učinek, pa čeprav nenamerno. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni združiti ali zvezati skupaj. Tako mnogi med nami uporabljajo izraz » religija holokavsta«, ne da bi s tem samostalniku »religija« pripisovali kakšen zlonameren ali zaničevalen pomen. Kljub temu pa bo izraz »religija holokavsta« nedvomno zadel v živo mnoge pisarje trenutnega sistema, glede na to, da uradno holokavst ne vstopa v svet religijske ali mitske transcendence, kaj šele v nezgodovinsko pripovedovanje. Namesto tega predstavlja danes spomin na holokavst v domačem jeziku modernega liberalizma pomemben del resničnega zgodovinopisja.

Kljub temu je spomin na holokavst do sedaj pridobil navidezno-transcendenčne lastnosti, ki presegajo preprost zgodovinsko naracijo. Imel naj bi poučno sporočilo, ki presega dano zgodovinsko obdobje, ter se tako osvobaja vsakega časovnega okvirja ali znanstvenih meritev. Potemtakem se lahko holokavst prav tako kvalificira kot religija, ne glede na to, ali to religijo nekdo sprejema ali ne, saj je kot vsaka druga religija konstruiran tako, da povezuje veliko ljudi, če ne kar celotno človeštvo. To je zelo značilno za vse monoteistične religije, ki pa komaj da potrebujejo zgodovinske dokaze, kaj šele forenzično ali materialno dokumentacijo, da bi se uveljavile kot univerzalno kredibilna verovanja. Naših prednikov, starih Grkov, ni nikoli mikal izvoz njihovih bogov v tujino, v oddaljene tuje dežele.

 V nasprotju z njimi, pa imata judeo-krščanstvo in islam, univerzalno sporočilo, prav tako kot ju imata njuni sekularni modalnosti, liberalizem in komunizem. Kadar ta stara verovanja, ali pa moderne univerzalne monoteistične religije in miti, niso sprejeti, lahko to posledično pomeni preganjanje in izgon heretikov.

V vsakem primeru obstaja razlika med »mitom« in »religijo«, kljub temu, da se ta dva izraza velikokrat prepletata, ali uporabljata kot sinonima. Religija je vezana na zgodovino; saj ima zgodovinski začetek, svoje cilje pa projecira v daljno prihodnost. Konec koncev merimo naš čas od resničnega, ali domnevnega, rojstva Jezusa Kristusa, ter se približujemo 2014. obletnici njegovega rojstva. Časovnega toka ne merimo več od padca Troje, ali od Ab urbe condita**, kot so ga merili naši predniki, starodavni Rimljani. To isto merjenje časa, povezano z Jezusom Kristusom, ne velja le za katoliški Vatikan ali za Evropsko unijo, temveč tudi za ateistično Južno Korejo. Muslimani merijo čas drugače, od Hegire (od Mohamedovega pobega iz Meke), ter tako še vedno prebivajo v petnajstem stoletju. Lahko zaključimo, da so vse religije, za razliko od mitov, locirane v zgodovini, z jasno obeleženimi začetki, ter z napovedmi o zgodovinskem koncu časa. Za sodobne liberalce sta se svoboda in modernost začeli leta 1776. z dnevom razglasitve Deklaracije neodvisnosti ZDA, medtem, ko se je za boljševike resnična zgodovina začela leta 1917. Zgodovinske dogodke izpred teh let pa oboji vidijo kot »mračni vek«. Religije so veliko bližje utopizmom od mitov. Mit se lahko vedno izmuzne iz časovnega toka. Mit prav tako ne pozna staranja; ni je smrti, ki nebi mogla biti popravljena, celo za tiste ne, ki bivajo v podzemlju. Mit pomeni večno vračanje.

Mit in religija sta si skupna v tem, da počivata na močnem simbolizmu, na prispodobah, na pregovorih in na ritualih, ter na določenih iniciacijskih dejanjih. Takšna so bila na primer dela, ki jih je moral izpolniti Heraklej, ali pa uganke, ki jih je moral razvozlati Jazon s svojimi Argonavti, v iskanju zlatega runa. Prav tako je tudi moderna ideologija liberalizma, ki je obenem tudi sekularna religija, sestavljena iz celotnih nizov in podskupin raznih mitov. Moderni liberalci nedvomno zavračajo izraze kot sta » mit liberalizma« ali »kult liberalizma«, saj svoja lastna prepričanja nikoli ne označujejo za mite, rade volje pa uporabljajo izraze kot sta »mit fašizma« ali »mit komunizma«. Tako kot religija holokavsta, poseduje tudi religija liberalizma svoje pravilnike, svoj niz ritualov in svetih besed, ki jih morajo verniki spoštovati, predvsem ko gre za ustrezno izražanje.

Splošno mnenje je, da lahko miti uspevajo le v primitivnih družbah, vendar kot vidimo, to ni res. Antična Grčija je imela popolnoma določen mitološki jezik, obenem pa je bila tako v duhovnem, kot tudi v znanstvenem smislu, visoko razvita družba. Mitologija antične Grčije nima nič skupnega z mitologijo današnje Polinezije, katere prebivalci prav tako častijo svoje lastne mite, vendar pa se njihova stopnja filozofskega ali znanstvenega razvoja ne more primerjati s tisto naših starodavnih grških prednikov. So Sokrat, Platon in Aristotel dejansko verjeli v obstoj bitij, kot so harpije, kiklopi, velikani in titani? To težko rečemo, smo pa lahko prepričani, da je imel simbolizem grških mitov popolnoma drug pomen za starodavne Grke, kot ga ima za nas. Glavni razlog za to se skriva v naših obupanih naporih racionalnega razlaganja starodavnih mitov naših prednikov. Ta ultraracionalna gonja za razumevanjem neznanega je v veliki meri posledica naše monolinearne, monoteistične miselnosti, ki smo jo podedovali od judaizma in od njegovega poganjka, krščanstva. V tem smislu je verovanje v mit napredka le sekularna transpozicija biblijskega raja,ki jo spremlja  naše opuščanje smisla za tragiko, kot je že dolgo nazaj pisal Georges Sorel: » Teorija napredka je bila sprejeta v času, ko so vladajoči razred sestavljali buržuji, torej gre za buržujsko doktrino.«***

Tudi nekateri izredno inteligentni ljudje na Zahodu iskreno verjamejo v mit nenehnega napredka, ali bolj preprosto povedano, verjamejo da mora njihova kupna moč trajno rasti, glede česar pa se motijo. Takšna linearna miselnost, ki izhaja iz Biblije nam preprečuje vpogled v miselni svet naših prednikov, ter nas oropa sposobnosti dojemanja drugačne mogoče verzije nas samih. Nedvomno smo bili globoko okuženi z judaizmom, ter z njegovim poganjkom krščanstvom, do te mere, da skoraj ne moremo razumeti ali dojemati drugih resnic in drugih stopenj znanja.

Titani in tragika

Moramo se obrniti na tragiko, na to edinstveno karakteristiko naše bele dediščine, ki pa je očitno zaradi navala modernega mita napredka očitno utonila v pozabo, ali pa je videna le kot odstopanje od družbe, značilno za posameznike, ki so skeptični do prihodnosti. Dejstvo je, da je sestavni del vseh naših starodavnih mitov ravno tragika.V pojmovanju tragičnega ne ostane nič negibno. Popolno veselje junaka se lahko v naslednjem trenutku sprevrže v njegovo pogubo. Tragika je najbolj razvidna v Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, kjer Ojdip ve, da je pogubljen zato, ker je nevede ubil svojega očeta in ker je imel prav tako nevede incesten odnos s svojo materjo. Vendar pa se kljub temu do samega konca bori proti svoji usodi, seveda zaman. Obstaja še na tisoče drugih primerov tragike, eden izmed bolj neposrednih je refren iz napeva Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu:

»Ne roditi se, to je od vsega najboljše; vendar pa, ko človek videl luč dneva je, druga najboljša je stvar, da z vso hitrostjo vrne se od koder prišel je.«

Tragičen lik ve, da sile kozmosa nikoli ne delujejo njemu v prid, vendar se kljub temu bori naprej, čeprav se zaveda, da ga čaka poguba. Na nek način lahko to pravilo tragike izkoristimo tudi v našem boju. Naše možnosti uspeha v tem, da preusmerimo liberalni konec časov so zelo majhne, vendar moramo kljub temu nadaljevati z borbo. Naša borba, ki je sedaj kulturna borba, nam daje vsaj neko priložnost uspeha, ter majhno možnost, da se stvari vendarle preobrnejo nam v prid.

Brez pesnikov ni mitov, tako kot brez titanov ni bogov. Brez titanov prav tako ni tragike. Dvanajst titanov je rodilo bogove, in ne obratno. Kronos je bil tisti, ki je rodil Zevsa, ter mora zato, ker ga je Zevs, njegov lastni sin, vrgel s prestola, prebivati v podzemlju z ostalimi titani. Vendar pa ne moremo biti prepričani, da ne bo nekega dne prišlo do ponovnega vstajenja glavnega titana Kronosa  in z njim vseh ostalih titanov, morda v nekem prihajajočem eonu časa, ko bodo titani zopet zavzeli svet. Konec koncev je bil tudi Prometej titan, pa čeprav disidentski titan, ki se je postavil na stran bogov, ter jim je v kozmični bitki proti drugim titanom, pomagal do zmage. Kot je v svoji knjigi Titani in bogovi zapisal Friedrich George Jünger, brat Ernsta Jüngerja: »Njihova energija ni prežemala zemlje, vode in nebes le v časih antične Grčije, temveč jih prežema tudi danes, tako kot jih bo tudi v stoletjih, ki še pridejo.« Ujetim titanom ni nič neznanega, oni vedo in poznajo prav vse.So osrednja tema v kozmičnem večnem vračanju. Oni niso ustvarili kaosa, vendar pa prebivajo mnogo bliže kaosu kot bogovi. V tej etapi bi jim lahko rekli zemeljska božanstva, ali se bodo tokrat pridružili drugim htonskim pošastim, kot so tiste, ki jih je opisal H.P. Lovecraft v svoji zgodbi Stvar na pragu, pa bomo še videli. Titani so nujen element v kozmičnem ravnovesju. Ti, ki so sedaj zaprti v Tartaru so zrcalna podoba olimpijskih bogov. Oni so središče volje do moči in vsakdo izmed nas, ki poseduje to voljo nosi v sebi del titanskega duha. Danes, v našem razočarujočem svetu, ki so ga bogovi zapustili, ostajajo titani za vse nas možnost v našem boju. Titani in titanski posamezniki so znani po svoji superiorni neodvisnosti, po svoji nenaklonjenosti do sprejemanja raznih dogovorov ali sporazumov, po svojem brezkompromisnem odnosu, ter po svojem pomanjkanju kesanja.

Titani so bili poraženi, vendar niso mogli biti uničeni, saj so prav tako kot bogovi nesmrtni. Ne da se jim sprati možganov s politično korektnostjo. Čakajo, da pride njihov čas, in kmalu po zopet napočil čas, ko se bodo titani vrnili v mesto.

*Die Götter Griechenlandes ( Grški bogovi), prevedeno iz angleškega prevoda E.A. Browninga

**leto od ustanovitve mesta Rim

***Les illusions du progres, pp, 5-6.

Slike: (1) Heinrich Fueger-Prometej prinese ogenj človeštvu (2) Jean Antoine-Ojdip v Kolonu

Alain de Benoist-Kaj je modernost?

Odlomek iz knjige "Manifest za evropski preporod", Avtorja Alain de Benoist in Charles Champetier( prevod Primož Kuštrin, spremna beseda Igor Kernel, Ljubljana 2018.)

Več o sami knjigi si lahko preberete na povezavi https://traditioeuropae.wordpress.com/manifest/  naročite pa jo lahko tu

Modernost označuje politično in filozofsko gibanje zadnjih treh stoletij evropske zgodovine. Zanjo je značilnih pet stekajočih se procesov: individualizacija, s pomočjo uničenja starih oblik pripadanja skupnosti; masifikacija, s pomočjo prevzemanja standardiziranega obnašanja in načina življenja; desakralizacija, s pomočjo zamenjave velikih verskih besedil z znanstveno interpretacijo sveta; racionalizacija, s pomočjo prevlade uporabnega razuma, svobodnega trga in tehnične učinkovitosti; in univerzalizacija, s pomočjo svetovne razširitve družbenega modela, ki se ga implicitno predpostavlja kot edino razumsko možnost in naj bi zato bil superioren.

Gibanje ima stare korenine. V večini pogledov predstavlja sekularizacijo idej in perspektiv izposojenih iz krščanske metafizike, ki so se razširile v posvetno življenje po zavrnitvi vsakršne transcedenčne razsežnosti. Pravzaprav lahko v krščanstvu najdemo zametke velikih preobrazb, ki so rodile posvetne ideologije prve porevolucionarne dobe. Individualizem je bil prisoten že v predstavah o osebnem zveličanju in o intimnem in privilegiranem odnosu med posameznikom in Bogom, ki presega kakršnokoli zemeljsko ukoreninjenje. Egalitarizem ima svoj izvor v ideji, da smo vsi enako poklicani k odrešitvi, saj imamo vsi individualno dušo, katere absolutno vrednost delimo z vsem človeštvom. Progresivnost je rojena iz ideje, da ima zgodovina absolutni začetek in neizogiben konec in da se odvija globalno in v skladu z božjim načrtom. In končno, univerzalizem je pristen obraz religije, ki zase trdi, da se skoznjo manifestira razodeta resnica, ki, ker je enako veljavna za vse ljudi, terja spreobrnjenje vanjo. Tudi samo politično življenje temelji na sekulariziranih teoloških konceptih. Danes je krščanstvo, katerega veljava je zreducirana na le enega od prepričanj med vsemi ostalimi, nevede in nehote postalo žrtev gibanja, ki ga je samo začelo. V zgodovini  Zahoda je postalo religija odhoda religije.

Različne sodobne, med seboj tekmujoče in pogosto nasprotujoče si moderne filozofske šole se kljub temu strinjajo glede enega: pritrjujejo ideji, da obstaja enkratna in univerzalna rešitev za vse družbene, moralne in politične fenomene. Na človeštvo se gleda kot na vsoto razumnih posameznikov, ki so zaradi koristoljubja, moralnega prepričanja, družbe ali celo strahu poklicani, da uresničijo svojo enotnost v zgodovini. V tej perspektivi postane raznolikost sveta ovira in vse, kar dela ljudi različne, se smatra kot postransko ali nebistveno, slučajno, zastarelo ali celo nevarno. Ker pa modernost ni le skupek idej, ampak je tudi način delovanja, poskuša z vsemi razpoložljivimi sredstvi iztrgati posameznike iz njihove pripadnosti določeni skupnosti, da bi jih podvrgla univerzalnemu načinu združevanja. V praksi se je kot najbolj učinkovit način za to pokazal trg.

Marakeška deklaracija

Slovenija naj bi 10. decembra, 2018 pristopila k Marakeški deklaraciji, ki jo je 2. maja tega leta podpisala vlada v odstopu, sedaj pa aktualne oblasti trdijo, da naj bi šlo za »nezavezujoč« dokument, ter tako mirijo vse zaskrbljene državljane, kot so prejšnje oblasti ob začetku »begunske krize« zatrjevale, da je Slovenija za migrante le tranzitna država. Kljub temu danes, tri leta po začetku te invazije, ki jo nekateri še kar imenujejo begunska ali migrantska kriza, vse več imigrantov, ki se trenutno nahajajo v Veliki Kladuši, ter so pred kratkim okupirali mejni prehod med BiH in Hrvaško, trdi, da je njihov cilj ravno Slovenija. Konec koncev naši sosedje zapirajo meje ter uvajajo vse strožje ukrepe proti nezakonitem priseljevanju, ter omejitve priseljevanja nasploh, Slovenija pa z levičarji in zvestimi vazali Bruslja na čelu po drugi strani še kar odpira vrata tem »novim evropejcem«, saj vidijo levičarji in liberalci v njih predvsem bodoče volivce.

Marakeška deklaracija naj bi se sicer v sklopu Rabatskega postopka, ki je platforma za politično sodelovanje med Afriškimi in Evropskimi državami, katere se nahajajo na t.i. »migrantski poti«, med drugim zavzemala za urejene, varne migracije in mobilnost, predvsem mladih ljudi in žensk med regijami zahodne, srednje in severne Afrike in Evrope. Prav tako se zavzema za večjo zaščito in integracijo »beguncev«, države pristopnice pa naj bi se med drugim strinjale z naslednjimi točkami:

1. Pristop na podlagi človeških pravic: izvedeni ukrepi bodo prispevali k polnemu spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva beguncev in migrantov, ne glede na njihov migracijski status
2. Posebna pozornost bo namenjena vprašanjem o enakosti spolov in zaščiti migrantov v ranljivih situacijah, vključno, še posebej, za ženske in otroke
3. Večja pozornost boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji: partnerji si bodo prizadevali za boj proti pojavom in spodbujali uravnoteženo pripoved o migracijah in diasporah na podlagi dejstev in poudarjali bodo njihov pozitivni prispevek k razvoju družbe v državah izvora, tranzita in namembnega kraja
4. Regionalni pristop: opredelitev, oblikovanje in izvajanje ukrepov bo upoštevalo lokalne in regionalne posebnosti
5. Vključujoči pristop in pristop z več zainteresiranimi stranmi: partnerji si bodo v svojih prizadevanjih prizadevali vključiti vse akterje v okviru koordinacije nacionalnih organov (regionalne organizacije, lokalne oblasti, tradicionalne in običajne organe, predstavnike civilne družbe ter migrantske in begunske skupnosti, socialni partnerji, privatni sektor, mediji in akademske skupnosti), kot tudi pomembne mednarodne organizacije, da se zagotovi usklajeno in urejeno upravljanje vseh dimenzij migracijskega pojava
6. Posebna pozornost bo na zbiranju, analizi in razdelitvi razčlenjenih podatkov: med predvidenimi dejavnostmi si bodo partnerji prizadevali za opredelitev obstoječih pobud in študij, za izmenjavo podatkov o migraciji in po potrebi za izvedeni študije za operativne namene na nacionalni in regionalni ravni. Pridobljeni podatki in informacije bodo vključevale in prispevale k procesom oblikovanje migracijske politike.  

Marakeška deklaracija bo torej med drugim v imenu "človekovih pravic in dostojanstva" omogočala lažje in bolj prosto gibanje vseh migrantov iz Afrike v Evropo, obenem pa bo večjo pozornost posvečala »boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji«, ter se zavzemala za »uravnoteženo pripoved o migracijah«. 

Rezultat tega bo seveda represija države nad vsemi, ki nasprotujejo množičnemu priseljevanju v njihovo domovino, ter zatiranje svobode govora pod masko boja proti »sovražnemu govoru« s katerim levica in liberalni etnomazohisti  označujejo vsa mnenja, ki so v nasprotju z njihovimi pogledi in stališči. Torej po eni strani bo ta deklaracija pospeševala demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope pod krinko »človekovih pravic«, bo drugi strani pa bo v imenu »boja proti diskriminaciji« še bolj rigorozno zatirala pravico svobode govora vsem Evropejcem, ki nasprotujejo izbrisu lastne kulture, dediščine in identitete, vsem Evropejcem, ki želijo zagotoviti prihodnost svojih narodov. Takšna deklaracija je le še en instrument liberalnega univerzalizma in globalističnih elit, s katerim bodo le te pospešile svoj načrt uničevanja raznolikih nacionalnih identitet, katere stojijo na poti globalizaciji sveta in širjenju ene univerzalne liberalne ideologije najprej v vsak konec Evrope in Zahoda, kasneje pa v vsak konec tega planeta.

Marakeško deklaracijo si lahko v celoti preberete na tej povezavi:

https://uporslovencev.wordpress.com/2018/06/22/evro-afriska-deklaracija/

Spletna peticija proti pristopu naše dežele k tej deklaraciji:

https://www.pravapeticija.com/peticija_za_odstop_od_podpisa_marakeke_deklaracije_11_in_12_decembra_v_maroku