Izraz
»aristokracija« pomeni v etimološkem in »dobesednem« smislu vladavino
najboljših. Zaradi številnih napačnih razumevanj in dezinformacij pa je beseda
'aristokracija' postala slabšalni termin, ki za ignorantske množice predstavlja
nekakšno razvajeno, izkoriščevalsko, skorumpirano in arogantno
"elito". Vendar pa ti ljudje niso nikakršna elita ali aristokracija,temveč
so navadni oligarhistični plutokrati. V nasprotju s tem, predstavlja
aristokracija družbeni razred tistih, ki so najboljši v resničnem pomenu te
besede. Tukaj pa naletimo na problem definiranja besede "najboljši",
ter na vprašanje ali tisti najboljši zares upravljajo z družbo. Če razumemo izraz
»meritokracija«, nam definiranje besede "najboljši" ne sme
predstavljati problemov. Za stare Grke je bila aristokracija oblika vlade, ki
temelji na vladavini plemenitih in najbolj sposobnih. Svetovno znani starogrški
filozof Aristotel je trdil, da si aristokracija in demokracija nista v
nasprotju. Trdil je, da je prav nasprotno, ter da se aristokracija in
demokracija izpopolnjujeta in medsebojno integrirata po komplementarni logiki
navideznih nasprotij. Njegov učitelj Platon pa je v svoji knjigi »Država«
opisal aristokracijo kot vladajočo kasto modrih, pravičnih in visoko
izobraženih vladarjev ali predstavnikov naroda, ki so obenem voditelji in
služabniki svojega naroda.
Ideja o
nepotistični "dedni aristokraciji" pa je v človeških družbah na
žalost prevladujoča. Le ta je prisotna celo v komunističnih režimih (npr.
Severna Koreja), kjer je podedovana moč v rokah kvazi aristokratske kaste. Če
pravilno razumemo besedo "aristokracija" nam mora biti jasno, da se
aristokratski položaj ne more podedovati le z rojstvom v aristokratsko družino.
Aristokratski položaj nosi s seboj veliko odgovornost, ter si ga je treba
zaslužiti, merilo zanj pa je lahko le meritokratski sistem. Princip, po katerem
lahko podeduješ aristokratski položaj, postane sprejemljiv le v primeru, ko
nekdo dokaže, da si ga resnično zasluži. Takšen pogled pa pravzaprav izničuje
resničen pomen dedovanja. Aristokratskega položaja se ne da kupiti ali
podedovati z rojstvom, saj ga določajo osebne vrline, veščine, ter moralne in
sposobnostne kvalitete. Prava aristokracija torej ni utemeljena na nepotizmu
ali premoženju ( ni plutokratska), ne da se je doseči preko družinskih ali
prijateljskih vezi, temveč temelji na karakterju in etiki. Za prave aristokrate
je na prvem mestu vedno skrb za svoje ljudstvo in domovino, in ne lastni
oziroma privatni interesi. Pravi aristokrati se resno in odgovorno zavedajo
pomembnosti resnične zgodovine in biološke identitete lastnega ljudstva, ter se
vidijo kot predstavnike ljudstva, ki mu služijo, in nikakor ne kot nekakšna
privilegirana kasta ali klub, ki živi udobno na račun ljudstva, kot paraziti.
Naravni ali resnični aristokrat ne more biti izkoriščevalec. Takšni so
plutokrati ali kvazi aristokrati. Ko se oziramo v našo Evropsko preteklost,obenem
pa upoštevamo pravilno razumevanje aristokracije, hitro ugotovimo, da je bilo pravih
aristokratov zelo malo. Zato smo Evropejci velikokrat podlegli hudim vplivom
korupcije, degeneracije in manipulacij, zaradi katerih smo jurišali v
bratomorne vojne, ter smo tako postopoma oslabili naše indoevropske vrednote,
identitete, našo pravo moč in pa veličino, ki še zmeraj tli v vseh nas. Narava
postavlja pred nas nov izziv. Ta izziv pa je revolucionaren projekt vzpostavitve
Nove Aristokracije, ki bi bila prava, naravna aristokracija v pravem pomenu te
besede in v skladu z njenim originalnim konceptom. Logično je, da se pri tem
najprej vprašamo; kakšne so resnične kvalitete pravega aristokrata? Če se
ravnamo po logiki naravnega instinkta samoohranitve, nam takoj postane jasno, da
so kvalitete pravega aristokrata sledeče: zvestoba ali navezanost na svoje
ljudstvo, kateremu mu služi s pogumom;objektivnost, ustvarjalnost, smisel za
dober okus, skromnost, vljudnost, plemenitost in častna drža. Če bi ustanovili
takšno aristokracijo bi morala vsaka nova generacija aristokratov dokazovati,
da je vredna svojega statusa. Normalno je, da ima aristokrat več pravic kot
drugi,vendar pa ima obenem tudi več odgovornosti.Prav tako pa mora nenehno
ohranjati iskreno skromnost in etiko. Vsak napuh ali aroganca bi ga ločili od
aristokratskega položaja,saj ne bi bil več vreden takšne funkcije.
Buržoazija
ni niti najmanj podobna aristokraciji. Prava evropska aristokracija je propadla,
ko so oblast prevzele buržujske dinastije, ki so si prilastile naziv aristokracije,
le ta pa je tako izgubila svoj pravi pomen. Zaradi te kvazi aristokracije se
danes resničen pomen te besede, ki je postala celo slabšalna, narobe razume.
Če nam je to všeč ali ne, imamo ljudje v naši
naravi to, da kot družbena bitja potrebujemo aristokracijo. Če smo iskreni do
sebe, si bomo priznali, da sploh ni pravo vprašanje,ali smo za, ali proti
aristokraciji. Pravo vprašanje je kakšne aristokracije si želimo? Pravo naravno
aristokracijo, ali kvazi aristokracijo? To kar danes smatramo za svetovno
politično in ekonomsko elito, ali»sodobno plemstvo«, je le karikatura in
absolutno nasprotje pravega aristokratskega duha. Ta parodija plemstva danes je
le buržujska instrumentalizacija določenih družin.
Ključnega
pomena je zavedati se, da prava aristokracija uteleša bistvo lastnega ljudstva.
Prava aristokracija se ne meri po denarju, moči ali privilegijih, temveč gre za
iskreno služenje lastnemu narodu, ter za pravično vodenje lastnega naroda. Cilj
vsakega pravega aristokrata je varna, pravična prihodnost in blaginja lastnega
naroda, nikoli pa na prvo mesto ne postavlja privatnih interesov. Odločno in
hrabro sledi svojemu aristokratskemu plemenitemu klicu kot življenjski misiji.
Na žalost,
danes v Evropi "ekonomska elita", kot del sodobne buržujske kaste,uničuje
vsak poskus aristokratskega vzpona, ter bega nevedne mase ljudi. Današnja tako
imenovana elita, buržoazija ali kvazi aristokracija, je daleč od našega pravega indoevropskega
duha in je bolj podobna orientalnim sistemom vladanja,v katerih so vladarji najbolj
podobni tiranskim požrešnim bogovom, ki imajo narod za lastne sužnje. Naši
indoevropski predniki so tudi že veliko pred časom znanih grških mislecev
poznali meritokratski sistem, v katerem so najboljši vodili, in skrbeli za
svoje pleme, klan ali ljudstvo. Da bi postal kralj nekakšne keltske, slovanske
ali germanske pokrajine ali območja si se moral dokazati, da si za to sposoben.
Če pa si razočaral svoje ljudi, si izgubil
vse privilegije in svoj položaj. Otroci niso mogli podedovati kraljevskega
naziva, kot je bila to praksa v mračnem srednjem veku.
Zakaj to omenjam?Zato, ker je občutek za meritokracijo ali aristokratski
socializem globoko v genih vseh naših indoevropskih narodov. Medtem,ko se
vsi, ali pa vsaj večina, vseh neevropskih narodov že po tradiciji podreja vladarjem,
ki niso vladarji zaradi svojih kvalitet, ampak zaradi podedovanih položajev ali
finančne prevlade, pa poznamo pri nas le
tradicijo uporništva zoper tovrstni kvazi aristokraciji. V naših genih je, da
težimo k pravi aristokraciji, da nas vodijo najbolj sposobni in pravični
voditelji. Ta starodavni veličastni duh, ta ogenj bo gorel v nas dokler bodo
živeli naši indoevropski narodi.
Avtor: Hvíturúlfur
Ni komentarjev:
Objavite komentar