Rusko identitarno gibanje: "Smo za evropski imperij"

Pogovarjali smo se z Rossom Marsovom, vodjo gibanja Identitarci za Rusijo.

Rusko identitarno gibanje se je najprej pojavilo kot ruska divizija Generacije identitete, kasneje pa ste se odločili ustanoviti lastno neodvisno gibanje. Nam lahko predstavite kratko zgodovino vašega gibanja, ter nam poveste kako to, da ne delujete več v sklopu Generacije identitete?

Tradicija domoljubnega aktivizma je bila v Rusiji prekinjena, ko so začele oblasti izvajati množično politično represijo leta 2011, ter predvsem leta 2014. Zato smo se mi kot mladi domoljubi začeli zanimati za zahodna gibanja, ki so imela poglede podobne našim. Generacija identitete je bila, skupaj z ideologijo nove desnice, eno takšnih gibanj. Tako smo najprej izdali knjigo o identitarni metapolitiki, o ideologiji nove desnice in o tradicionalizmu. Nekaj člankov smo prevedli iz spletne strani nemške Generacije identitete, glavni del knjige pa smo napisali sami.  Zatem smo na mojo pobudo začeli graditi skupnost aktivistov. Poimenovali smo se »Generacija identitete Rusija«, ustvarili smo profile na facebooku in na twitterju, obenem pa smo poskušali navezati stike z vodstvom Generacije identitete. Jaz sem kontaktiral Roberta Timma, ki je želel videti naš manifest, zato smo le tega prevedli v nemščino in v angleščino. Vendar pa so naši bivši aktivisti iz Moskovske divizije( Sam sem iz St. Petersburga)  naredili tragično napako.

Fotografirali so se skupaj z neko nacional revolucionarno organizacijo, ki je imela na svoji zastavi keltski križ. Ko je Robert videl našo lambdo zraven keltskega križa, je prekinil z nami vse stike. Kljub temu smo zatem znova poskušali postati uradna ruska divizija Generacije identitete, pri tem pa nam je bil v ogromno pomoč Benjamin Jones iz sedaj bivše angleške divizije Generacije identitete. Glede našega statusa je bilo veliko razprav, nekateri fantje iz Generacije identitete pa so bili celo mnenja, da Rusija ni del Evrope. V stik smo stopili tudi z Martinom Sellnerjem, ki nam je bil prav tako v veliko pomoč. Kljub temu pa smo se na koncu, vzemši v obzir specifičnosti ruske politike, odločili, da bomo raje ustvarili lastno »znamko« in gibanje.

Povejte nam kaj o vaših aktivnostih in kakšne vrste dogodkov organizirate najpogosteje?

Vse naše divizije organizirajo vsako nedeljo okrogle mize, na katerih razpravljamo o naših projektih. Trenutno se osredotočamo na redke, vendar pa dobre, politične akcije, kot so javne kampanje, preko katerih pišemo novinarske članke, ter delujemo s pomočjo različnih medijev. Usmerjene pa so, na primer, proti etnični mafiji ali profeminističnim  zakonom. Začeli smo sodelovati tudi z neodvisnimi mediji in z domoljubnimi politiki. V svojih vrstah imamo mlade IT tehnike in medijske strokovnjake, s pomočjo katerih pomagamo starejšim domoljubnim politikom do bolj modernega videza in stila, oni pa nam pomagajo z denarnimi sredstvi in z odvetniki. V sodelovanju z drugimi domoljubnimi organizacijami, smo že uspeli opozoriti splošno javnost na aktivnosti bande muslimanskih migrantov, ki se imenuje »VBON«, ter objavlja na družbenih omrežjih posnetke na katerih njeni člani pretepajo Ruse. Organizirali smo tudi posamezne akcije blizu uradnih konzulatov Azerbajdžana v Moskvi in v St. Petersburgu, preko katerih smo zahtevali, da se odzovejo na dejanja te bande, kar smo na koncu tudi dosegli. Trenutno pa v sodelovanju z nekaterimi domoljubnimi politiki delamo na velikem medijskem projektu za domoljubno mladino, ki bo usmerjen proti profeminističnim zakonom. 

Nam lahko na kratko predstavite vašo identitarno knjigo, ki ste jo pred kratkim objavili, ter nam poveste kateri filozofi, misleci in pisatelji so najbolj navdihnili vaše gibanje? Ali bo v prihodnosti vaša knjiga na voljo tudi v angleščini?

Temelje naših ideoloških pogledov smo vzeli iz izobraževalnega programa Aleksandra Dugina o konservativni revoluciji, filozofiji tradicionalizma, ideologiji nove desnice in filozofiji slovanofilov. Zatem smo se preprosto posvetili tem tematikam, prebrali smo izvorno literaturo, ter na podlagi tega napisali mnogo člankov na različne teme, od politike pa do vprašanja spola.

To je spisek avtorjev, katerih ideje in biografije smo predstavili v ločenih člankih: Alain de Benoist, Moeller van den Bruck, Oswald Spengler, Martin Heidegger, Julius Evola, Francis Parker Yockey, Aleksandr Dugin, Corneliu Zelea Codreanu, Ernst Jünger, Ernst Niekisch, Othmar Spann, Jean Tiriar, Jean Baudrillard.

Morda bomo lahko prevedli nekaj ključnih člankov, vendar pa potrebujemo prostovoljca z pravimi ideološkimi pogledi, odličnim znanjem angleščine in pa z obilo prostega časa, saj nimamo denarja za profesionalne prevajalce.

Nameravate v bližnji prihodnosti objaviti še kakšno knjigo?

V vsakem primeru bomo v prihodnosti izdali tudi knjigo v angleščini. Trenutno smo že skoraj do konca prevedli manifest nove desnice Alaina de Benoista v ruščino, ki ga hočemo objaviti v obliki majhne knjige mehkih platnic, z našim predgovorom in zaključkom.

Eden izmed ruskih avtorjev, ki je dobro znan tudi v širših krogih evropske nove desnice je Aleksandr Dugin. Nam lahko poveste kaj več o njem in pa o njegovi ideologiji, četrti politični teoriji?

Aleksandra Dugina spoštujemo kot filozofa in kot profesorja, ne odobravamo pa ga kot politika. On sodeluje z vlado, mi pa nismo ravno podporniki Putina in njegovega osebja. Blizu smo domoljubni opoziciji, zato on z nami ne more preveč odprto sodelovati. Vendar pa sodelujemo z evroazisti, (eurasianists) v sklopu intelektualnih dogodkov, kot so predavanja in aktivistični kampi. Glavna težava z Duginom in z njegovimi ljudmi je, da so bolj možje besed, torej bolj intelektualci, in ne možje dejanj, kot so to aktivisti, kakršni smo mi. Četrta politična teorija temelji na socialno levi usmeritvi, na antikapitalističnih ekonomskih pogledih in pa na desni politiki, s konservativno revolucijo v kulturni sferi.

Razlika med Alainom de Benoistom in Aleksandrom Duginom je, da se Dugin osredotoča bolj na zunanjo politiko, medtem, ko se de Benoist osredotoča bolj na notranjo politiko.

To pa je povezano z neuspehom Dugina kot politika v Rusiji . On absolutno noče delati na internih spremembah, in na reformah, ki jih naša država potrebuje. Zanimata ga le multipolaren svet in boj proti ZDA, kar je sicer pomembno,  vendar pa je Rusija na robu resne ekonomske in politične krize, zato moramo misliti tudi na ta problem.

Glavna ideja Duginove četrte politične teorije je velik imperij, katerega temelj bi bila Rusija, z evropskimi in azijskimi regijami. Strinjamo se, da mora biti Rusija v centru novega imperija, vendar pa smo mi za evropski imperij, ki bo branil naše narode pred Kitajsko in pred islamskim svetom.

Med domoljubnimi Evropejci in identitarci prevladujeta dva pogleda o tem kakšna ureditev bi bila najboljša za Evropo. Nekateri se zavzemajo za Evropo suverenih etno držav, drugi pa podpirajo ustanovitev novega evropskega imperija, ki je blizu tudi Alainu de Benoistu, za to idejo pa se je zavzemal tudi Guillaume Faye. Katero izmed teh dveh ureditev bi vi raje podprli in zakaj?

Mi seveda podpiramo imperij. Političen subjekt mora temeljiti na etnični identiteti, ne na območju prebivališča. Etnije pa se gladko pretakajo ena v drugo, zato med etničnimi skupinami ni jasno začrtanih mej, kakršne imajo države. Pri ustanavljanju etno držav bi se nam tako postavljalo naslednje vprašanje; kje začrtati meje? Če jih začrtamo napačno, bo to povzročilo prisiljeno asimilacijo ene etnične skupine v drugo, kar pa povzroča konflikte in vojne, kot jih imamo z Latvijo in Ukrajino.

Medtem, ko postajajo zahodne liberalne družbe vse bolj dekadentne, se zdi, da ostajajo družbe vzhodne Evrope bolj tradicionalne in »konservativne«; ljudje v vzhodni Evropi in v Rusiji večinoma nasprotujejo LGBT agendi in množičnemu priseljevanju. Kateri mislite, da so glavni razlogi za ta kontrast med Vzhodom in Zahodom? Povejte nam tudi kolikšen vpliv imajo razne liberalne organizacije v Rusiji, in kako delujejo?

Obstaja napačna predpostavka, da demokracija ustvari trg idej, izmed katerih izbere družba v svobodni razpravi najboljše. V bistvu lahko opazimo, da so promovirane le ideje, ki koristijo globalistični eliti, ter ustrezajo njenim ideološkim kriterijem. Tako pa je zato, ker so vsi osrednji mediji v rokah globalistov. Današnja ideologija Zahoda je posledica družbe brez pravil, družbe »osebnih svoboščin«. Vzhodna Evropa je ohranila svoje kulturne norme, zato smo bolj konservativni. Vendar pa globalizacija, skupaj z demokratičnimi institucijami in moralnim liberalizmom, iz dneva v dan zmanjšuje razliko med nami. V Rusiji pripadajo izobraževalne in medijske ustanove liberalcem tako, da se naša mestna mladina ne razlikuje od mladine iz Zahoda. Za nas predstavlja glavni problem to, da naše elite obožujejo Zahod. Imamo tudi domoljubno elito, vendar pa imajo zato, ker so glavne univerze liberalne, domoljubi v Rusiji le nizko stopnjo izobrazbe in strokovne usposobljenosti. Naša organizacija razbija te stereotipe, saj posvečamo veliko časa samoizobraževanju in praktičnemu usposabljanju na področju medijev in grafičnega oblikovanja.

Množične migracije, in velika demografska zamenjava, predstavljajo danes eno izmed glavnih težav s katerimi se soočajo Evropejci. Kakšna je glede tega situacija v Rusiji? Vaš predsednik Vladimir Putin je nekoč izjavil, da se morajo tuji migranti, predvsem tisti muslimanske veroizpovedi, naučiti ruskega jezika in spoštovanja do ruske kulture, sicer naj zapustijo Rusijo. Povejte nam kakšna je njegova politika do migrantov in ali je skladna s to izjavo? 

Putin reče marsikaj. Lahko pa vam zagotovim, da večina migrantov ne zna rusko. Pri nas je situacija bolj zapletena od trenutne situacije na Zahodu. 20 let nazaj smo imeli znotraj naših meja teroristično islamsko državo, ki je v Moskvi razstreljevala stanovanjske zgradbe, zasedala šole, bolnišnice in gledališča, ter povzročila na stotine žrtev. To so bili militanti, ki so Rusiji napovedali jihad. Zahodni mediji pa so jih razglasili za borce za svobodo.

Del jihadistov pod vodstvom Ahmada Kadirova je izdal ostale jihadiste, danes pa je njegov sin predsednik čečenske republike v Rusiji, bivši jihadisti pa so danes tam policisti. 

Putin je proti vizumom za prebivalce iz Srednje Azije, od koder prihajajo migranti. Moskva se islamizira. Imamo pa tudi zelo veliko migrantov, ki prihajajo iz kavkaških republik, kot sta Čečenija in Dagestan. 10 let nazaj so etnične bande terorizirale moskovske ulice, danes pa preprosto zamenjujejo Ruse.

Še iz sovjetskih časov se je zadržal političen princip v nacionalni politiki, da ruska etnija ne obstaja. Smo le »državljani Rusije«, tako kot so to tudi kavkazijci, Tatari in drugi. Vendar pa vse druge etnične skupine, razen Rusov, ščiti država, Rusi pa naj ne bi obstajali, obstajajo le »ruski državljani«.

Domoljubi imajo na Zahodu večinoma pozitiven odnos do Vladimirja Putina. Kaj si vi mislite o tem in kakšno je vaše mnenje o ruskem predsedniku? 

Seveda, Putin uživa dober ugled na Zahodu v krogih Nove desnice, ter med evroskeptiki, saj njegova administracija iz dneva v dan dela na ustvarjanju takšne podobe. RT je bila ustanovljena s tem namenom, nekateri od njenih kolumnistov pa so Duginovi ljudje. 

Kdo morda celo pozna dogajanje v Rusiji v začetku novega milenijuma in misli, da je Putin porazil liberalne globalistične oligarhe, zgradil novo rusko ekonomijo, obnovil in zgradil močno moderno rusko vojsko, ki se je sposobna boriti v Siriji, Afriki in v drugih delih sveta, zmagal v čečenski vojni in branil Ruse v Donbasu pred globalističnim proameriškim ukrajinskim režimom.  On je ustvaril lastno samopodobo močnega voditelja, resničnega domoljuba in pravoslavnega konservatorja.

Vendar pa je vse to le iluzija. On je bil, ter je tudi ostal, moči željan častnik KGB-ja, ki je uničil vse politične tekmece, obenem pa ga je strah, da ne bi užalil Zahoda ali pa elit znotraj države, prav tako pa se boji tudi radikalnih rešitev, ter seveda aktivno sodeluje v ropanju sovjetske industrijske dediščine in naravnih resursov Rusije. 

Vso ekonomsko rast v Rusiji je omogočila visoka cena nafte. V čečenski vojni smo zmagali pod groznimi pogoji, sklenili smo dogovor z včerajšnjimi jihadisti. Ruse v Donbasu smo pustili na cedilu, saj nismo poslali svojih čet, da bi preprečili vojno. Tako kot je Jelcin izdal Srbijo v času NATO bombardiranja. Danes si lahko obsojen na zaporno kazen, ter greš v zapor, če mirno protestiraš proti Putinu. Res je, porazil je klan oligarhov, vendar pa je ustvaril nove oligarhe iz pripadnikov varnostnih sil, ki so na Zahodu znani kot »siloviki«, gre pa za bivše častnike KGB-ja, med katere spada tudi sam.

Putin govori veliko o težavah Zahoda in o migracijski krizi, vendar pa ne naredi ničesar glede islamizacije Moskve. Veliko govori tudi o konservativnih vrednotah, univerze pa kljub temu pripadajo liberalcem, med mladimi pa je vse več LGBT aktivistov.

Radi bi imeli močnega voditelja, ki bi bil tak, kot predstavljajo Putina na RT, vendar pa resničen Putin ni niti polovica takšnega politika. Pri njem gre predvsem za iskanje zapletenega ravnotežja med različnimi skupinami elit, ki so pripravljene sprejeti vsako ideologijo, da bi ohranile svojo moč in zaslužek.

Kako gledate na rusko-ukrajinski konflikt?

Rusija ni bila vedno tako velika država. Od nekdaj smo bili obkroženi s tekmeci in sovražniki. Eden izmed teh tekmecev je bila Poljska, kasneje pa Republika obeh narodov (Poljsko-litvanska skupnost). V 17. stoletju je Poljakom skoraj uspelo uničiti Rusijo. Mi smo bili pravoslavna, slovanska sila, ki je nasledila tradicije Bizanca in Vzhodno Rimskega cesarstva, oni pa so bili katoliki, ki so bili civilizacijsko blizu Zahodno Rimskem cesarstvu. Zaradi tega je bilo med nami veliko vojn. Deli našega ozemlja so bili dolgo pod okupacijo Poljske, pravoslavno prebivalstvo pa je bilo v teh deželah obravnavano kot drugorazredno. Poljaki so hoteli s silo asimilirati ozemlje današnje Belorusije in Ukrajine. 

Iz mešanice poljske, litvanske in ruske, sta bili rojeni ukrajinska in beloruska identiteta. Ti dve identiteti sta bili zares močni lev zahodnem delu teh dveh držav, blizu Poljske in Litve. Tudi dandanes ni med nami velike kulturne razlike, saj imamo isto zgodovino in religijo. Naše stališče je, da  so vse tri identitete del ruskega ljudstva. Med nami je manj razlik, kot jih je med različnimi regijami Nizozemske.

Vendar pa so, sovjetska nacionalna politika, ki je delovala po principu » vse kulture in ljudstva so pomembna, razen Rusov, na račun katerih se morajo ta druga ljudstva razvijati«, in pa dejanja tujih sil, ki so želele v Rusiji podžigati separatizem, ponovno obudila belorusko in ukrajinsko identiteto. Od padca Sovjetske zveze pomeni imeti se za Rusa ali pa za Ukrajinca/Belorusa enako kot biti za Rusijo ali pa biti za EU.

Ukrajinski nacionalisti, med njimi tudi ustanovitelj Azova, so se imeli do leta 2014 večinoma za Ruse, ter so se videli le skupaj z Rusijo. Vendar pa so, ko se je ponudila možnost zaslužka, spremenili svoja stališča. Za nas je to grozovita izdaja. Prevrat v Ukrajini je bil delo globalistov, vendar pa je Putin razbil ljudsko gibanje ruskih prostovoljcev, zato tam nismo mogli zgraditi normalne države. Putin je pobil glavne voditelje »Ruske pomladi«.

Identitarci se povsod po Evropi soočajo s cenzuro in z državno represijo. Tako je lansko poletje policija prekinila tudi enega izmed vaših dogodkov. Povejte nam kaj več o tem in pa ali imate kot identitarci težave z državno represijo?

Medtem, ko so imeli liberalci shod v Moskvi, smo mi organizirali domoljuben kamp v gozdu. Rezultat tega je bil, da smo bili pridržani, v nas so bile uperjene avtomatske puške, iz strani regimenta žandarmerije, uslužbencev FSB-ja, ki so zadolženi za protiterorizem in za boj proti ekstremistom. 40 ljudi je bilo pridržanih. Mene osebno so za zaprtimi vrati zasliševali zamaskirani operativci, ki so mi grozili, da mi bodo razbili obraz. Mislili so, da pripravljamo revolucijo, zadržali pa so nas nezakonito. Organizatorji so prejeli denarne kazni, visoke približno 315 evrov. Politična represija, ki krši zakon, je v Rusiji nekaj običajnega. V preteklosti se je na domoljube vršil pritisk, mnogi pa so šli v zapor. Danes ni skoraj nobene domoljubne organizacije več, mnogo jih je bilo prepovedanih, vodje pa so bili zaprti ali ustrahovani, nekateri pa so izdali Rusijo in se šli boriti v Ukrajino. Mnogi so bili tudi aretirani in zaprti zaradi podpore Ukrajini.

Danes so politični represiji podvrženi večinoma antifašisti in liberalci. Oni so seveda naši politični nasprotniki, vendar se zavedamo tega, da bomo, če bo policija še naprej delovala izven zakonov, postali žrtve represije jutri mi.

Povejte nam katere so po vašem mnenju danes najbolj pereče težave ruske družbe?

Glavna težava v Rusiji je ta, da elitam ni mar za ljudstvo. To je izvor vseh težav. Obstaja pa tudi zelo velik problem glede okolja. Imamo več kampov širom države, ki so jih ustanovili lokalni prebivalci, obiskujejo pa jih aktivisti iz celotne države. Za razliko od Zahoda, je pri nas ekologija stvar domoljubnega protesta, kljub temu, da so okoljevarstveniki, in njihove organizacije, liberalni. Mi ločimo med zahodnjaško usmerjenimi prebivalci velikih mest in pa med prebivalci provinc. Okoljevarstvene proteste vodijo revnejši prebivalci provinc, mi pa njim v podporo organiziramo v mestih shode z domoljubi. 

Kako gledate na t.i. sovjetsko nostalgijo in pa v kolikšni meri je le-ta razširjena v Rusiji? Kakšno je vaše mnenje o boljševistični revoluciji, glede katere je pisatelj Aleksander Solženicin izjavil, da so bile njene glavne žrtve Rusi sami?

Mi ne idealiziramo niti belih, niti rdečih. Prvi so bili zahodnjaški liberalci, ki so v našo deželo spustili tuje intervencioniste, drugi pa so bili zahodnjaški socialisti. Zares ruski so bili le ruski socialistični revolucionarji, ki po eni strani niso zanikali ruske identitete, po drugi pa prav tako niso zanikali težav s katerimi se je soočala večina prebivalstva.  Na žalost so jih boljševiki postrelili, kljub temu, da so bili tudi sami revolucionarji. Ruska kultura in rusko ljudstvo sta najbolj trpela v leninističnem obdobju, ki je bilo odvratno. Stalinove represije so, kljub temu, da so bile grozovite, uničile revolucionarje, predvsem trockiste, katerih sledilci so ustanovitelji evropskega levega liberalizma in ameriškega globalizma.

 

Sovjetska nostalgija ne predstavlja nič tako strašnega, kot želijo to včasih prikazati, saj so sovjetski patrioti proti migracijam in LGBT gibanju. Glavni borci proti sovjetski nostalgiji pa so liberalci, ki širijo takšno in drugačno propagando. Sovjetska estetika nam ni ravno blizu, vendar pa si včasih ogledamo njihovo politično agendo, ter smo, ko le ta ni v nasprotju z našimi načeli, pripravljeni sodelovati.

Konec prejšnjega leta, 3. oktobra, ste imeli majhno komemoracijo na dogodke, ki so se zgodili na ta datum leta 1993. Nam lahko poveste kaj točno se je takrat zgodilo, in pa kako je ta dogodek vplival na vašo domovino?

Leto 1933 je bilo točka na kateri je Rusija prvič skrenila iz poti resnične demokracije, saj je predsednik prekršil zakon, poleg tega pa je Rusija začela postajati zahodnjaška, kolikor je bilo to mogoče, s tem pa so se posledično začeli razni problemi. Zgodil se je prevrat, ki ni bil v skladu z zakoni, saj je Jelcin poslal tanke na Vrhovni sovjet, ki ga je leta 1991 podprl v boju proti sovjetskim pučistom. Beli dom so branili tako desni kot tudi levi domoljubi. Mnogo domoljubnih organizacij ima korenine v »braniteljih belega doma«, med katerimi je bilo veliko ljudi različnih pogledov, od skrajno desnih pa do skrajno levih. Leto 1993 je bilo leto, ko je bila naša družba razdeljena na domoljube, ki so branili zakon in na liberalce, ki so mimo zakona utrdili svojo moč s pomočjo sile in s prelivanjem krvi.

V moderni politiki je leto 1993 skupna točka tretje sile v Rusiji, ki ni želela biti povezana z oblastjo, ki je zrasla iz sovjetske nomenklature, prav tako pa ni želela biti agent Zahoda, kot je to današnja liberalna opozicija. 1993 je bilo leto rojstva revolucionarnega domoljubja, ki je predlagalo drugačen razvoj Rusije.

Rusija ima zelo bogato zgodovino, v kateri zaseda svoje mesto veliko slavnih voditeljev, pa tudi priznanih pisateljev. Katere izmed teh zgodovinskih osebnosti so najbolj spoštovane med ruskimi domoljubi?

Združitelj ruskih ozemelj veliki Ivan III. Vasiljevič, Ivan Grozni, zmagovalec nad Tatari Dimitrij Donski, vodji garde Minin in Požarski, ki sta porazila Poljake, poveljnik Kutuzov in generalisim Suvorov, ki sta branila Rusijo pred Napoleonom, general Jermolov, ki je utrdil Kavkaz, maršal Georgij, zmagovalec velike patriotske vojne.

Kar se tiče mislecev, pa predvsem pozni slovanofili kot na primer Leontiev, Berdjajev in seveda Dostojevski.

Ali sodelujete s kakšnim drugim ruskim gibanjem ali organizacijo? Kakšne odnose imate z organizacijami iz tujine?

V Rusiji sodelujemo z drugimi domoljubnimi silami, posebno z nacional-boljševiki, ki sta jih nekoč ustanovila Dugin in prijatelj Alaina de Benoista, pisatelj Edvard Limonov.

Z organizacijami iz tujine zaenkrat ohranjamo stike, skupnih projektov pa še ni bilo. Razlog za to je v veliki meri dejstvo, da se Rusija nahaja precej daleč od držav, kjer se dogajajo razburljive zadeve v političnem življenju.

Kaj po vašem mnenju čaka vašo deželo v prihodnosti?

Rusijo v bližnji prihodnosti čaka kriza, morda liberalna revolucija, podobna tisti, ki se je odvila v Ukrajini leta 2014. Malo verjetno je, da se bo v bližnji prihodnosti zgodilo karkoli dobrega. Ni veliko možnosti, da bo Putin spremenil svojo notranjo politiko. Splošno gledano, lahko v Rusiji pričakujemo krizo velikih razmer, po možnosti tudi vojno in revolucijo. Liberalci odprto pozivajo k revoluciji, bomo videli, če jim bo uspelo.

Hvala za intervju! Imate kakšne zadnje besede za naše bralce?

Vsem zahodnim soborcem bi rad sporočil, da glavna težava ni v sirijskih beguncih, temveč je v našem liberalnem principu državotvornosti. Mi imamo zahodnjaško ustavo, zahodnjaške elite moči in s tem tudi zahodnjaške probleme.