Rusko identitarno gibanje: "Smo za evropski imperij"

Pogovarjali smo se z Rossom Marsovom, vodjo gibanja Identitarci za Rusijo.

Rusko identitarno gibanje se je najprej pojavilo kot ruska divizija Generacije identitete, kasneje pa ste se odločili ustanoviti lastno neodvisno gibanje. Nam lahko predstavite kratko zgodovino vašega gibanja, ter nam poveste kako to, da ne delujete več v sklopu Generacije identitete?

Tradicija domoljubnega aktivizma je bila v Rusiji prekinjena, ko so začele oblasti izvajati množično politično represijo leta 2011, ter predvsem leta 2014. Zato smo se mi kot mladi domoljubi začeli zanimati za zahodna gibanja, ki so imela poglede podobne našim. Generacija identitete je bila, skupaj z ideologijo nove desnice, eno takšnih gibanj. Tako smo najprej izdali knjigo o identitarni metapolitiki, o ideologiji nove desnice in o tradicionalizmu. Nekaj člankov smo prevedli iz spletne strani nemške Generacije identitete, glavni del knjige pa smo napisali sami.  Zatem smo na mojo pobudo začeli graditi skupnost aktivistov. Poimenovali smo se »Generacija identitete Rusija«, ustvarili smo profile na facebooku in na twitterju, obenem pa smo poskušali navezati stike z vodstvom Generacije identitete. Jaz sem kontaktiral Roberta Timma, ki je želel videti naš manifest, zato smo le tega prevedli v nemščino in v angleščino. Vendar pa so naši bivši aktivisti iz Moskovske divizije( Sam sem iz St. Petersburga)  naredili tragično napako.

Fotografirali so se skupaj z neko nacional revolucionarno organizacijo, ki je imela na svoji zastavi keltski križ. Ko je Robert videl našo lambdo zraven keltskega križa, je prekinil z nami vse stike. Kljub temu smo zatem znova poskušali postati uradna ruska divizija Generacije identitete, pri tem pa nam je bil v ogromno pomoč Benjamin Jones iz sedaj bivše angleške divizije Generacije identitete. Glede našega statusa je bilo veliko razprav, nekateri fantje iz Generacije identitete pa so bili celo mnenja, da Rusija ni del Evrope. V stik smo stopili tudi z Martinom Sellnerjem, ki nam je bil prav tako v veliko pomoč. Kljub temu pa smo se na koncu, vzemši v obzir specifičnosti ruske politike, odločili, da bomo raje ustvarili lastno »znamko« in gibanje.

Povejte nam kaj o vaših aktivnostih in kakšne vrste dogodkov organizirate najpogosteje?

Vse naše divizije organizirajo vsako nedeljo okrogle mize, na katerih razpravljamo o naših projektih. Trenutno se osredotočamo na redke, vendar pa dobre, politične akcije, kot so javne kampanje, preko katerih pišemo novinarske članke, ter delujemo s pomočjo različnih medijev. Usmerjene pa so, na primer, proti etnični mafiji ali profeminističnim  zakonom. Začeli smo sodelovati tudi z neodvisnimi mediji in z domoljubnimi politiki. V svojih vrstah imamo mlade IT tehnike in medijske strokovnjake, s pomočjo katerih pomagamo starejšim domoljubnim politikom do bolj modernega videza in stila, oni pa nam pomagajo z denarnimi sredstvi in z odvetniki. V sodelovanju z drugimi domoljubnimi organizacijami, smo že uspeli opozoriti splošno javnost na aktivnosti bande muslimanskih migrantov, ki se imenuje »VBON«, ter objavlja na družbenih omrežjih posnetke na katerih njeni člani pretepajo Ruse. Organizirali smo tudi posamezne akcije blizu uradnih konzulatov Azerbajdžana v Moskvi in v St. Petersburgu, preko katerih smo zahtevali, da se odzovejo na dejanja te bande, kar smo na koncu tudi dosegli. Trenutno pa v sodelovanju z nekaterimi domoljubnimi politiki delamo na velikem medijskem projektu za domoljubno mladino, ki bo usmerjen proti profeminističnim zakonom. 

Nam lahko na kratko predstavite vašo identitarno knjigo, ki ste jo pred kratkim objavili, ter nam poveste kateri filozofi, misleci in pisatelji so najbolj navdihnili vaše gibanje? Ali bo v prihodnosti vaša knjiga na voljo tudi v angleščini?

Temelje naših ideoloških pogledov smo vzeli iz izobraževalnega programa Aleksandra Dugina o konservativni revoluciji, filozofiji tradicionalizma, ideologiji nove desnice in filozofiji slovanofilov. Zatem smo se preprosto posvetili tem tematikam, prebrali smo izvorno literaturo, ter na podlagi tega napisali mnogo člankov na različne teme, od politike pa do vprašanja spola.

To je spisek avtorjev, katerih ideje in biografije smo predstavili v ločenih člankih: Alain de Benoist, Moeller van den Bruck, Oswald Spengler, Martin Heidegger, Julius Evola, Francis Parker Yockey, Aleksandr Dugin, Corneliu Zelea Codreanu, Ernst Jünger, Ernst Niekisch, Othmar Spann, Jean Tiriar, Jean Baudrillard.

Morda bomo lahko prevedli nekaj ključnih člankov, vendar pa potrebujemo prostovoljca z pravimi ideološkimi pogledi, odličnim znanjem angleščine in pa z obilo prostega časa, saj nimamo denarja za profesionalne prevajalce.

Nameravate v bližnji prihodnosti objaviti še kakšno knjigo?

V vsakem primeru bomo v prihodnosti izdali tudi knjigo v angleščini. Trenutno smo že skoraj do konca prevedli manifest nove desnice Alaina de Benoista v ruščino, ki ga hočemo objaviti v obliki majhne knjige mehkih platnic, z našim predgovorom in zaključkom.

Eden izmed ruskih avtorjev, ki je dobro znan tudi v širših krogih evropske nove desnice je Aleksandr Dugin. Nam lahko poveste kaj več o njem in pa o njegovi ideologiji, četrti politični teoriji?

Aleksandra Dugina spoštujemo kot filozofa in kot profesorja, ne odobravamo pa ga kot politika. On sodeluje z vlado, mi pa nismo ravno podporniki Putina in njegovega osebja. Blizu smo domoljubni opoziciji, zato on z nami ne more preveč odprto sodelovati. Vendar pa sodelujemo z evroazisti, (eurasianists) v sklopu intelektualnih dogodkov, kot so predavanja in aktivistični kampi. Glavna težava z Duginom in z njegovimi ljudmi je, da so bolj možje besed, torej bolj intelektualci, in ne možje dejanj, kot so to aktivisti, kakršni smo mi. Četrta politična teorija temelji na socialno levi usmeritvi, na antikapitalističnih ekonomskih pogledih in pa na desni politiki, s konservativno revolucijo v kulturni sferi.

Razlika med Alainom de Benoistom in Aleksandrom Duginom je, da se Dugin osredotoča bolj na zunanjo politiko, medtem, ko se de Benoist osredotoča bolj na notranjo politiko.

To pa je povezano z neuspehom Dugina kot politika v Rusiji . On absolutno noče delati na internih spremembah, in na reformah, ki jih naša država potrebuje. Zanimata ga le multipolaren svet in boj proti ZDA, kar je sicer pomembno,  vendar pa je Rusija na robu resne ekonomske in politične krize, zato moramo misliti tudi na ta problem.

Glavna ideja Duginove četrte politične teorije je velik imperij, katerega temelj bi bila Rusija, z evropskimi in azijskimi regijami. Strinjamo se, da mora biti Rusija v centru novega imperija, vendar pa smo mi za evropski imperij, ki bo branil naše narode pred Kitajsko in pred islamskim svetom.

Med domoljubnimi Evropejci in identitarci prevladujeta dva pogleda o tem kakšna ureditev bi bila najboljša za Evropo. Nekateri se zavzemajo za Evropo suverenih etno držav, drugi pa podpirajo ustanovitev novega evropskega imperija, ki je blizu tudi Alainu de Benoistu, za to idejo pa se je zavzemal tudi Guillaume Faye. Katero izmed teh dveh ureditev bi vi raje podprli in zakaj?

Mi seveda podpiramo imperij. Političen subjekt mora temeljiti na etnični identiteti, ne na območju prebivališča. Etnije pa se gladko pretakajo ena v drugo, zato med etničnimi skupinami ni jasno začrtanih mej, kakršne imajo države. Pri ustanavljanju etno držav bi se nam tako postavljalo naslednje vprašanje; kje začrtati meje? Če jih začrtamo napačno, bo to povzročilo prisiljeno asimilacijo ene etnične skupine v drugo, kar pa povzroča konflikte in vojne, kot jih imamo z Latvijo in Ukrajino.

Medtem, ko postajajo zahodne liberalne družbe vse bolj dekadentne, se zdi, da ostajajo družbe vzhodne Evrope bolj tradicionalne in »konservativne«; ljudje v vzhodni Evropi in v Rusiji večinoma nasprotujejo LGBT agendi in množičnemu priseljevanju. Kateri mislite, da so glavni razlogi za ta kontrast med Vzhodom in Zahodom? Povejte nam tudi kolikšen vpliv imajo razne liberalne organizacije v Rusiji, in kako delujejo?

Obstaja napačna predpostavka, da demokracija ustvari trg idej, izmed katerih izbere družba v svobodni razpravi najboljše. V bistvu lahko opazimo, da so promovirane le ideje, ki koristijo globalistični eliti, ter ustrezajo njenim ideološkim kriterijem. Tako pa je zato, ker so vsi osrednji mediji v rokah globalistov. Današnja ideologija Zahoda je posledica družbe brez pravil, družbe »osebnih svoboščin«. Vzhodna Evropa je ohranila svoje kulturne norme, zato smo bolj konservativni. Vendar pa globalizacija, skupaj z demokratičnimi institucijami in moralnim liberalizmom, iz dneva v dan zmanjšuje razliko med nami. V Rusiji pripadajo izobraževalne in medijske ustanove liberalcem tako, da se naša mestna mladina ne razlikuje od mladine iz Zahoda. Za nas predstavlja glavni problem to, da naše elite obožujejo Zahod. Imamo tudi domoljubno elito, vendar pa imajo zato, ker so glavne univerze liberalne, domoljubi v Rusiji le nizko stopnjo izobrazbe in strokovne usposobljenosti. Naša organizacija razbija te stereotipe, saj posvečamo veliko časa samoizobraževanju in praktičnemu usposabljanju na področju medijev in grafičnega oblikovanja.

Množične migracije, in velika demografska zamenjava, predstavljajo danes eno izmed glavnih težav s katerimi se soočajo Evropejci. Kakšna je glede tega situacija v Rusiji? Vaš predsednik Vladimir Putin je nekoč izjavil, da se morajo tuji migranti, predvsem tisti muslimanske veroizpovedi, naučiti ruskega jezika in spoštovanja do ruske kulture, sicer naj zapustijo Rusijo. Povejte nam kakšna je njegova politika do migrantov in ali je skladna s to izjavo? 

Putin reče marsikaj. Lahko pa vam zagotovim, da večina migrantov ne zna rusko. Pri nas je situacija bolj zapletena od trenutne situacije na Zahodu. 20 let nazaj smo imeli znotraj naših meja teroristično islamsko državo, ki je v Moskvi razstreljevala stanovanjske zgradbe, zasedala šole, bolnišnice in gledališča, ter povzročila na stotine žrtev. To so bili militanti, ki so Rusiji napovedali jihad. Zahodni mediji pa so jih razglasili za borce za svobodo.

Del jihadistov pod vodstvom Ahmada Kadirova je izdal ostale jihadiste, danes pa je njegov sin predsednik čečenske republike v Rusiji, bivši jihadisti pa so danes tam policisti. 

Putin je proti vizumom za prebivalce iz Srednje Azije, od koder prihajajo migranti. Moskva se islamizira. Imamo pa tudi zelo veliko migrantov, ki prihajajo iz kavkaških republik, kot sta Čečenija in Dagestan. 10 let nazaj so etnične bande terorizirale moskovske ulice, danes pa preprosto zamenjujejo Ruse.

Še iz sovjetskih časov se je zadržal političen princip v nacionalni politiki, da ruska etnija ne obstaja. Smo le »državljani Rusije«, tako kot so to tudi kavkazijci, Tatari in drugi. Vendar pa vse druge etnične skupine, razen Rusov, ščiti država, Rusi pa naj ne bi obstajali, obstajajo le »ruski državljani«.

Domoljubi imajo na Zahodu večinoma pozitiven odnos do Vladimirja Putina. Kaj si vi mislite o tem in kakšno je vaše mnenje o ruskem predsedniku? 

Seveda, Putin uživa dober ugled na Zahodu v krogih Nove desnice, ter med evroskeptiki, saj njegova administracija iz dneva v dan dela na ustvarjanju takšne podobe. RT je bila ustanovljena s tem namenom, nekateri od njenih kolumnistov pa so Duginovi ljudje. 

Kdo morda celo pozna dogajanje v Rusiji v začetku novega milenijuma in misli, da je Putin porazil liberalne globalistične oligarhe, zgradil novo rusko ekonomijo, obnovil in zgradil močno moderno rusko vojsko, ki se je sposobna boriti v Siriji, Afriki in v drugih delih sveta, zmagal v čečenski vojni in branil Ruse v Donbasu pred globalističnim proameriškim ukrajinskim režimom.  On je ustvaril lastno samopodobo močnega voditelja, resničnega domoljuba in pravoslavnega konservatorja.

Vendar pa je vse to le iluzija. On je bil, ter je tudi ostal, moči željan častnik KGB-ja, ki je uničil vse politične tekmece, obenem pa ga je strah, da ne bi užalil Zahoda ali pa elit znotraj države, prav tako pa se boji tudi radikalnih rešitev, ter seveda aktivno sodeluje v ropanju sovjetske industrijske dediščine in naravnih resursov Rusije. 

Vso ekonomsko rast v Rusiji je omogočila visoka cena nafte. V čečenski vojni smo zmagali pod groznimi pogoji, sklenili smo dogovor z včerajšnjimi jihadisti. Ruse v Donbasu smo pustili na cedilu, saj nismo poslali svojih čet, da bi preprečili vojno. Tako kot je Jelcin izdal Srbijo v času NATO bombardiranja. Danes si lahko obsojen na zaporno kazen, ter greš v zapor, če mirno protestiraš proti Putinu. Res je, porazil je klan oligarhov, vendar pa je ustvaril nove oligarhe iz pripadnikov varnostnih sil, ki so na Zahodu znani kot »siloviki«, gre pa za bivše častnike KGB-ja, med katere spada tudi sam.

Putin govori veliko o težavah Zahoda in o migracijski krizi, vendar pa ne naredi ničesar glede islamizacije Moskve. Veliko govori tudi o konservativnih vrednotah, univerze pa kljub temu pripadajo liberalcem, med mladimi pa je vse več LGBT aktivistov.

Radi bi imeli močnega voditelja, ki bi bil tak, kot predstavljajo Putina na RT, vendar pa resničen Putin ni niti polovica takšnega politika. Pri njem gre predvsem za iskanje zapletenega ravnotežja med različnimi skupinami elit, ki so pripravljene sprejeti vsako ideologijo, da bi ohranile svojo moč in zaslužek.

Kako gledate na rusko-ukrajinski konflikt?

Rusija ni bila vedno tako velika država. Od nekdaj smo bili obkroženi s tekmeci in sovražniki. Eden izmed teh tekmecev je bila Poljska, kasneje pa Republika obeh narodov (Poljsko-litvanska skupnost). V 17. stoletju je Poljakom skoraj uspelo uničiti Rusijo. Mi smo bili pravoslavna, slovanska sila, ki je nasledila tradicije Bizanca in Vzhodno Rimskega cesarstva, oni pa so bili katoliki, ki so bili civilizacijsko blizu Zahodno Rimskem cesarstvu. Zaradi tega je bilo med nami veliko vojn. Deli našega ozemlja so bili dolgo pod okupacijo Poljske, pravoslavno prebivalstvo pa je bilo v teh deželah obravnavano kot drugorazredno. Poljaki so hoteli s silo asimilirati ozemlje današnje Belorusije in Ukrajine. 

Iz mešanice poljske, litvanske in ruske, sta bili rojeni ukrajinska in beloruska identiteta. Ti dve identiteti sta bili zares močni lev zahodnem delu teh dveh držav, blizu Poljske in Litve. Tudi dandanes ni med nami velike kulturne razlike, saj imamo isto zgodovino in religijo. Naše stališče je, da  so vse tri identitete del ruskega ljudstva. Med nami je manj razlik, kot jih je med različnimi regijami Nizozemske.

Vendar pa so, sovjetska nacionalna politika, ki je delovala po principu » vse kulture in ljudstva so pomembna, razen Rusov, na račun katerih se morajo ta druga ljudstva razvijati«, in pa dejanja tujih sil, ki so želele v Rusiji podžigati separatizem, ponovno obudila belorusko in ukrajinsko identiteto. Od padca Sovjetske zveze pomeni imeti se za Rusa ali pa za Ukrajinca/Belorusa enako kot biti za Rusijo ali pa biti za EU.

Ukrajinski nacionalisti, med njimi tudi ustanovitelj Azova, so se imeli do leta 2014 večinoma za Ruse, ter so se videli le skupaj z Rusijo. Vendar pa so, ko se je ponudila možnost zaslužka, spremenili svoja stališča. Za nas je to grozovita izdaja. Prevrat v Ukrajini je bil delo globalistov, vendar pa je Putin razbil ljudsko gibanje ruskih prostovoljcev, zato tam nismo mogli zgraditi normalne države. Putin je pobil glavne voditelje »Ruske pomladi«.

Identitarci se povsod po Evropi soočajo s cenzuro in z državno represijo. Tako je lansko poletje policija prekinila tudi enega izmed vaših dogodkov. Povejte nam kaj več o tem in pa ali imate kot identitarci težave z državno represijo?

Medtem, ko so imeli liberalci shod v Moskvi, smo mi organizirali domoljuben kamp v gozdu. Rezultat tega je bil, da smo bili pridržani, v nas so bile uperjene avtomatske puške, iz strani regimenta žandarmerije, uslužbencev FSB-ja, ki so zadolženi za protiterorizem in za boj proti ekstremistom. 40 ljudi je bilo pridržanih. Mene osebno so za zaprtimi vrati zasliševali zamaskirani operativci, ki so mi grozili, da mi bodo razbili obraz. Mislili so, da pripravljamo revolucijo, zadržali pa so nas nezakonito. Organizatorji so prejeli denarne kazni, visoke približno 315 evrov. Politična represija, ki krši zakon, je v Rusiji nekaj običajnega. V preteklosti se je na domoljube vršil pritisk, mnogi pa so šli v zapor. Danes ni skoraj nobene domoljubne organizacije več, mnogo jih je bilo prepovedanih, vodje pa so bili zaprti ali ustrahovani, nekateri pa so izdali Rusijo in se šli boriti v Ukrajino. Mnogi so bili tudi aretirani in zaprti zaradi podpore Ukrajini.

Danes so politični represiji podvrženi večinoma antifašisti in liberalci. Oni so seveda naši politični nasprotniki, vendar se zavedamo tega, da bomo, če bo policija še naprej delovala izven zakonov, postali žrtve represije jutri mi.

Povejte nam katere so po vašem mnenju danes najbolj pereče težave ruske družbe?

Glavna težava v Rusiji je ta, da elitam ni mar za ljudstvo. To je izvor vseh težav. Obstaja pa tudi zelo velik problem glede okolja. Imamo več kampov širom države, ki so jih ustanovili lokalni prebivalci, obiskujejo pa jih aktivisti iz celotne države. Za razliko od Zahoda, je pri nas ekologija stvar domoljubnega protesta, kljub temu, da so okoljevarstveniki, in njihove organizacije, liberalni. Mi ločimo med zahodnjaško usmerjenimi prebivalci velikih mest in pa med prebivalci provinc. Okoljevarstvene proteste vodijo revnejši prebivalci provinc, mi pa njim v podporo organiziramo v mestih shode z domoljubi. 

Kako gledate na t.i. sovjetsko nostalgijo in pa v kolikšni meri je le-ta razširjena v Rusiji? Kakšno je vaše mnenje o boljševistični revoluciji, glede katere je pisatelj Aleksander Solženicin izjavil, da so bile njene glavne žrtve Rusi sami?

Mi ne idealiziramo niti belih, niti rdečih. Prvi so bili zahodnjaški liberalci, ki so v našo deželo spustili tuje intervencioniste, drugi pa so bili zahodnjaški socialisti. Zares ruski so bili le ruski socialistični revolucionarji, ki po eni strani niso zanikali ruske identitete, po drugi pa prav tako niso zanikali težav s katerimi se je soočala večina prebivalstva.  Na žalost so jih boljševiki postrelili, kljub temu, da so bili tudi sami revolucionarji. Ruska kultura in rusko ljudstvo sta najbolj trpela v leninističnem obdobju, ki je bilo odvratno. Stalinove represije so, kljub temu, da so bile grozovite, uničile revolucionarje, predvsem trockiste, katerih sledilci so ustanovitelji evropskega levega liberalizma in ameriškega globalizma.

 

Sovjetska nostalgija ne predstavlja nič tako strašnega, kot želijo to včasih prikazati, saj so sovjetski patrioti proti migracijam in LGBT gibanju. Glavni borci proti sovjetski nostalgiji pa so liberalci, ki širijo takšno in drugačno propagando. Sovjetska estetika nam ni ravno blizu, vendar pa si včasih ogledamo njihovo politično agendo, ter smo, ko le ta ni v nasprotju z našimi načeli, pripravljeni sodelovati.

Konec prejšnjega leta, 3. oktobra, ste imeli majhno komemoracijo na dogodke, ki so se zgodili na ta datum leta 1993. Nam lahko poveste kaj točno se je takrat zgodilo, in pa kako je ta dogodek vplival na vašo domovino?

Leto 1933 je bilo točka na kateri je Rusija prvič skrenila iz poti resnične demokracije, saj je predsednik prekršil zakon, poleg tega pa je Rusija začela postajati zahodnjaška, kolikor je bilo to mogoče, s tem pa so se posledično začeli razni problemi. Zgodil se je prevrat, ki ni bil v skladu z zakoni, saj je Jelcin poslal tanke na Vrhovni sovjet, ki ga je leta 1991 podprl v boju proti sovjetskim pučistom. Beli dom so branili tako desni kot tudi levi domoljubi. Mnogo domoljubnih organizacij ima korenine v »braniteljih belega doma«, med katerimi je bilo veliko ljudi različnih pogledov, od skrajno desnih pa do skrajno levih. Leto 1993 je bilo leto, ko je bila naša družba razdeljena na domoljube, ki so branili zakon in na liberalce, ki so mimo zakona utrdili svojo moč s pomočjo sile in s prelivanjem krvi.

V moderni politiki je leto 1993 skupna točka tretje sile v Rusiji, ki ni želela biti povezana z oblastjo, ki je zrasla iz sovjetske nomenklature, prav tako pa ni želela biti agent Zahoda, kot je to današnja liberalna opozicija. 1993 je bilo leto rojstva revolucionarnega domoljubja, ki je predlagalo drugačen razvoj Rusije.

Rusija ima zelo bogato zgodovino, v kateri zaseda svoje mesto veliko slavnih voditeljev, pa tudi priznanih pisateljev. Katere izmed teh zgodovinskih osebnosti so najbolj spoštovane med ruskimi domoljubi?

Združitelj ruskih ozemelj veliki Ivan III. Vasiljevič, Ivan Grozni, zmagovalec nad Tatari Dimitrij Donski, vodji garde Minin in Požarski, ki sta porazila Poljake, poveljnik Kutuzov in generalisim Suvorov, ki sta branila Rusijo pred Napoleonom, general Jermolov, ki je utrdil Kavkaz, maršal Georgij, zmagovalec velike patriotske vojne.

Kar se tiče mislecev, pa predvsem pozni slovanofili kot na primer Leontiev, Berdjajev in seveda Dostojevski.

Ali sodelujete s kakšnim drugim ruskim gibanjem ali organizacijo? Kakšne odnose imate z organizacijami iz tujine?

V Rusiji sodelujemo z drugimi domoljubnimi silami, posebno z nacional-boljševiki, ki sta jih nekoč ustanovila Dugin in prijatelj Alaina de Benoista, pisatelj Edvard Limonov.

Z organizacijami iz tujine zaenkrat ohranjamo stike, skupnih projektov pa še ni bilo. Razlog za to je v veliki meri dejstvo, da se Rusija nahaja precej daleč od držav, kjer se dogajajo razburljive zadeve v političnem življenju.

Kaj po vašem mnenju čaka vašo deželo v prihodnosti?

Rusijo v bližnji prihodnosti čaka kriza, morda liberalna revolucija, podobna tisti, ki se je odvila v Ukrajini leta 2014. Malo verjetno je, da se bo v bližnji prihodnosti zgodilo karkoli dobrega. Ni veliko možnosti, da bo Putin spremenil svojo notranjo politiko. Splošno gledano, lahko v Rusiji pričakujemo krizo velikih razmer, po možnosti tudi vojno in revolucijo. Liberalci odprto pozivajo k revoluciji, bomo videli, če jim bo uspelo.

Hvala za intervju! Imate kakšne zadnje besede za naše bralce?

Vsem zahodnim soborcem bi rad sporočil, da glavna težava ni v sirijskih beguncih, temveč je v našem liberalnem principu državotvornosti. Mi imamo zahodnjaško ustavo, zahodnjaške elite moči in s tem tudi zahodnjaške probleme.

Obraz prave aristokracije

Izraz »aristokracija« pomeni v etimološkem in »dobesednem« smislu vladavino najboljših. Zaradi številnih napačnih razumevanj in dezinformacij pa je beseda 'aristokracija' postala slabšalni termin, ki za ignorantske množice predstavlja nekakšno razvajeno, izkoriščevalsko, skorumpirano in arogantno "elito". Vendar pa ti ljudje niso nikakršna elita ali aristokracija,temveč so navadni oligarhistični plutokrati. V nasprotju s tem, predstavlja aristokracija družbeni razred tistih, ki so najboljši v resničnem pomenu te besede. Tukaj pa naletimo na problem definiranja besede "najboljši", ter na vprašanje ali tisti najboljši zares upravljajo z družbo. Če razumemo izraz »meritokracija«, nam definiranje besede "najboljši" ne sme predstavljati problemov. Za stare Grke je bila aristokracija oblika vlade, ki temelji na vladavini plemenitih in najbolj sposobnih. Svetovno znani starogrški filozof Aristotel je trdil, da si aristokracija in demokracija nista v nasprotju. Trdil je, da je prav nasprotno, ter da se aristokracija in demokracija izpopolnjujeta in medsebojno integrirata po komplementarni logiki navideznih nasprotij. Njegov učitelj Platon pa je v svoji knjigi »Država« opisal aristokracijo kot vladajočo kasto modrih, pravičnih in visoko izobraženih vladarjev ali predstavnikov naroda, ki so obenem voditelji in služabniki svojega naroda.

Ideja o nepotistični "dedni aristokraciji" pa je v človeških družbah na žalost prevladujoča. Le ta je prisotna celo v komunističnih režimih (npr. Severna Koreja), kjer je podedovana moč v rokah kvazi aristokratske kaste. Če pravilno razumemo besedo "aristokracija" nam mora biti jasno, da se aristokratski položaj ne more podedovati le z rojstvom v aristokratsko družino. Aristokratski položaj nosi s seboj veliko odgovornost, ter si ga je treba zaslužiti, merilo zanj pa je lahko le meritokratski sistem. Princip, po katerem lahko podeduješ aristokratski položaj, postane sprejemljiv le v primeru, ko nekdo dokaže, da si ga resnično zasluži. Takšen pogled pa pravzaprav izničuje resničen pomen dedovanja. Aristokratskega položaja se ne da kupiti ali podedovati z rojstvom, saj ga določajo osebne vrline, veščine, ter moralne in sposobnostne kvalitete. Prava aristokracija torej ni utemeljena na nepotizmu ali premoženju ( ni plutokratska), ne da se je doseči preko družinskih ali prijateljskih vezi, temveč temelji na karakterju in etiki. Za prave aristokrate je na prvem mestu vedno skrb za svoje ljudstvo in domovino, in ne lastni oziroma privatni interesi. Pravi aristokrati se resno in odgovorno zavedajo pomembnosti resnične zgodovine in biološke identitete lastnega ljudstva, ter se vidijo kot predstavnike ljudstva, ki mu služijo, in nikakor ne kot nekakšna privilegirana kasta ali klub, ki živi udobno na račun ljudstva, kot paraziti. Naravni ali resnični aristokrat ne more biti izkoriščevalec. Takšni so plutokrati ali kvazi aristokrati. Ko se oziramo v našo Evropsko preteklost,obenem pa upoštevamo pravilno razumevanje aristokracije, hitro ugotovimo, da je bilo pravih aristokratov zelo malo. Zato smo Evropejci velikokrat podlegli hudim vplivom korupcije, degeneracije in manipulacij, zaradi katerih smo jurišali v bratomorne vojne, ter smo tako postopoma oslabili naše indoevropske vrednote, identitete, našo pravo moč in pa veličino, ki še zmeraj tli v vseh nas. Narava postavlja pred nas nov izziv. Ta izziv pa je revolucionaren projekt vzpostavitve Nove Aristokracije, ki bi bila prava, naravna aristokracija v pravem pomenu te besede in v skladu z njenim originalnim konceptom. Logično je, da se pri tem najprej vprašamo; kakšne so resnične kvalitete pravega aristokrata? Če se ravnamo po logiki naravnega instinkta samoohranitve, nam takoj postane jasno, da so kvalitete pravega aristokrata sledeče: zvestoba ali navezanost na svoje ljudstvo, kateremu mu služi s pogumom;objektivnost, ustvarjalnost, smisel za dober okus, skromnost, vljudnost, plemenitost in častna drža. Če bi ustanovili takšno aristokracijo bi morala vsaka nova generacija aristokratov dokazovati, da je vredna svojega statusa. Normalno je, da ima aristokrat več pravic kot drugi,vendar pa ima obenem tudi več odgovornosti.Prav tako pa mora nenehno ohranjati iskreno skromnost in etiko. Vsak napuh ali aroganca bi ga ločili od aristokratskega položaja,saj ne bi bil več vreden takšne funkcije.

Buržoazija ni niti najmanj podobna aristokraciji. Prava evropska aristokracija je propadla, ko so oblast prevzele buržujske dinastije, ki so si prilastile naziv aristokracije, le ta pa je tako izgubila svoj pravi pomen. Zaradi te kvazi aristokracije se danes resničen pomen te besede, ki je postala celo slabšalna, narobe razume.

 Če nam je to všeč ali ne, imamo ljudje v naši naravi to, da kot družbena bitja potrebujemo aristokracijo. Če smo iskreni do sebe, si bomo priznali, da sploh ni pravo vprašanje,ali smo za, ali proti aristokraciji. Pravo vprašanje je kakšne aristokracije si želimo? Pravo naravno aristokracijo, ali kvazi aristokracijo? To kar danes smatramo za svetovno politično in ekonomsko elito, ali»sodobno plemstvo«, je le karikatura in absolutno nasprotje pravega aristokratskega duha. Ta parodija plemstva danes je le buržujska instrumentalizacija določenih družin.

Ključnega pomena je zavedati se, da prava aristokracija uteleša bistvo lastnega ljudstva. Prava aristokracija se ne meri po denarju, moči ali privilegijih, temveč gre za iskreno služenje lastnemu narodu, ter za pravično vodenje lastnega naroda. Cilj vsakega pravega aristokrata je varna, pravična prihodnost in blaginja lastnega naroda, nikoli pa na prvo mesto ne postavlja privatnih interesov. Odločno in hrabro sledi svojemu aristokratskemu plemenitemu klicu kot življenjski misiji.

Na žalost, danes v Evropi "ekonomska elita", kot del sodobne buržujske kaste,uničuje vsak poskus aristokratskega vzpona, ter bega nevedne mase ljudi. Današnja tako imenovana elita, buržoazija ali kvazi aristokracija, je daleč od našega pravega indoevropskega duha in je bolj podobna orientalnim sistemom vladanja,v katerih so vladarji najbolj podobni tiranskim požrešnim bogovom, ki imajo narod za lastne sužnje. Naši indoevropski predniki so tudi že veliko pred časom znanih grških mislecev poznali meritokratski sistem, v katerem so najboljši vodili, in skrbeli za svoje pleme, klan ali ljudstvo. Da bi postal kralj nekakšne keltske, slovanske ali germanske pokrajine ali območja si se moral dokazati, da si za to sposoben. Če pa si razočaral svoje ljudi, si izgubil  vse privilegije in svoj položaj. Otroci niso mogli podedovati kraljevskega naziva, kot je bila to praksa v mračnem srednjem veku. Zakaj to omenjam?Zato, ker je občutek za meritokracijo ali aristokratski socializem globoko v  genih vseh naših indoevropskih narodov. Medtem,ko se vsi, ali pa vsaj večina, vseh neevropskih narodov že po tradiciji podreja vladarjem, ki niso vladarji zaradi svojih kvalitet, ampak zaradi podedovanih položajev ali finančne prevlade,  pa poznamo pri nas le tradicijo uporništva zoper tovrstni kvazi aristokraciji. V naših genih je, da težimo k pravi aristokraciji, da nas vodijo najbolj sposobni in pravični voditelji. Ta starodavni veličastni duh, ta ogenj bo gorel v nas dokler bodo živeli naši indoevropski narodi.

Avtor: Hvíturúlfur

Dominique Venner-Božič: lepota v življenju

Približujemo se Božiču ( kar je le še eno ime za zimski solsticij). Božič, povezan z zimzelenim drevesom, se v evropskih deželah praznuje že od davnin, kot veliki praznik, ki naznanja ponovno prebujanje narave in življenja po zimskem počitku. Ne moremo si pomagati, da ne bi pomislili, da se bo tudi Evropa nekega dne predramila iz svojega trenutnega dormitio, globokega spanca, kljub temu, da le ta traja dlje od naravnega ciklusa.

Božič je za otroke. Je pa tudi praznik v katerem ima svoje mesto lepota. Ali ni to pravšnji čas za premišljevanje o tem ključnem konceptu, ki je tudi eden izmed treh komponent »Homerske triade«: »Narava kot temelj, odličnost kot cilj, lepota kot horizont«?

Namesto razprave o lepoti, bi svojim bralcem raje ponudil kakšen praktičen nasvet, brez, da bi s tem zanemarjal meditacijski razmislek: estetika utemeljuje etiko ( definicija dobrega je lepota), etika pa utemeljuje estetiko ( dobro je neločljivo z lepoto).

Negujte lepoto (estetski čut) zase in za svoje bližnje. Lepota ni stvar denarja in potrošništva. Ona prebiva v vseh stvareh, predvsem pa v majhnih detajlih življenja.

Narava nam daje lepoto zastonj: V poeziji oblakov na jasnem nebu, v pljuskanju dežja na šotoru, v zvezdnih nočeh, v poletnem zahajanju sonca, v prvih snežinkah, v zimskih barvah gozda, v prvih cvetlicah na vrtu, v nočnem skovikanju sove, v vonju gozdnega ognja nad kočo na podeželju...

Če nam je lepota narave dana, pa zahteva lepota, ki jo ustvarimo v naših življenjih trud in pozornost.

Zapomnite si, da brez harmonije v barvah, materialih, oblikah in stilih ni lepote ( ali veselja). To velja za dom, za oblačila in za majhne dodatke v življenju. Izogibajte se sintetičnih in plastičnih materialov in raje izberite tiste, ki so naravni.

Brez vljudnosti v vedenju do naših bližnjih in do neznancev (razen, če so bedaki),  ni lepote.

Omenil sem, da je estetika temelj etike. Prav res, brez moralne in telesne uravnovešenosti, ni lepote. Zadržite zase, na primer, svoje težave in skrbi, tiste, ki vas mučijo v srcu, kot tudi tiste, ki so telesne ali pa povezane z delom, v času napornih mesecev. Pridobili boste spoštovanje zaradi svoje diskretnosti in sloves kot nekdo, ki je dobra družba. Prav tako pa boste pridobili tudi samospoštovanje.

Vesel Božič vsem!

Prevedeno iz: https://www.counter-currents.com/2012/12/christmas-beauty-in-life/

Daniel Friberg-Metapolitika desnice

2. poglavje iz knjige Daniel Friberg-The Real Right Returns

Evropska civilizacija se sooča z eksistenčno krizo. Regionalne in nacionalne identitete so se že zdavnaj razpadle in namesto, da bi jih nadomestila, ali pa združila, ena panevropska identiteta, jih je zamenjal egoističen, konzumerističen kult, ki je porušil družbenokulturne in politične temelje Evrope. Tuje množice se, z izrazito podporo elit, naseljujejo v naše domovine, narodi našega kontinenta pa ne prevzemajo nobenih mer proti temu. Da bi našli vzroke, in tudi rešitev  za to krizo, pa moramo iti preko skonstruiranih »resnic«, ki jih večina smatra za samoumevne; moramo pogledati za zaveso simbolov, etnomazohizma, kulturnega razkroja, oikofobije in indoktrinacije množičnih medijev.

Današnji Evropejci so se znašli pred velikimi izzivi. Tradicionalne družbene vrednote, kot so čast, dostojanstvo , volja do samopožrtvovalnosti in družbene kohezije, spoštovanje požrtvovalnosti preteklih generacij, ter dojemanje lastne generacije kot člena v verigi, ki povezuje starodavno preteklost z daljno prihodnostjo, so že dolgo spodkopavane. Današnja mladina je izgubila vsak drobec zgodovinskega spomina in identitete, s tem pa je izgubila tako vero v prihodnost, kot tudi visoka pričakovanja. Zaradi tega se mladi osredotočajo na  »tukaj in zdaj«, ter nenehno iščejo takojšnja čutna zadoščenja.  Starejši Evropejci pa imajo, v kontrastu s tem, velikokrat zmedene in staromodne poglede na družbo v kateri sedaj živijo. Veriga zgodovine je bila pretrgana, zato to kar je »sedaj« ni več nadaljevanje tistega, kar je bilo »nekoč«.

Tehnologija in znanost še vedno napredujeta, vendar pa bodo, glede na naraščujoč kulturni razkroj, intelektualno lenobo in demografski zaton, tudi možnosti za znanstveni napredek na dolgi rok začele upadati. V prvih letih drugega tisočletja smo bili priča naraščanju delovne sile, ki nima primerne izobrazbe in izkušenj-posledice tega trenda pa je bilo jasno čutiti na trgu dela in v gospodarstvu.

Naša kultura je postopoma propadala, premikajoč se proti materialistični, hedonistični, potrošniški kulturi, kar pa je rezultat počasnega uničenja prvinske evropske kulture.  Eden od zgodnjih glavnih vzrokov za to se skriva v strmogljavljenju evropske aristokracije, in pa v francoski in v ameriški revoluciji. Kasnejši  vzrok je bil razvoj industrijske,urbanizirane Evrope, ki je sčasoma začela izgubljati stik s svojimi koreninami. Od konca druge svetovne vojne pa je imela  v tem procesu razkroja glavno vlogo amerikanizirana, potrošniška kultura zabavništva, ki je zamenjala avtentične in specifične kulture Evrope.

Živimo v razdrobljeni, relativistični realnosti, v kateri so praktično vse kulturne izkušnje, norme in mite zamenjale domnevno univerzalne abstrakcije, ki se skrivajo v izrazih, kot so »humanizem«, »liberalna demokracija«, »strpnost« in »človekove pravice«.

Zgodovinski procesi, ki so se začeli z renesanso in z nastankom buržujske, materialistične civilizacije in so dosegli svoj vrhunec v liberalnih revolucijah v Ameriki in Franciji, ter so postopoma preko demokratičnih in liberalnih reform izpodrinili monarhijo in aristokracijo v Angliji, so se okrepili z vzponom kapitalizma in industrializacije, in povzročili dramatičen primer komunistične revolucije v Rusiji. Na koncu je bila Evropa prisiljena v dve svetovni vojni, ki so jo pustile kulturno in fizično zdesetkano in pohabljeno.

Zadnja stopnja v tem procesu je dotok množic migrantov iz drugih civilizacij, ki so se, s tiho in nepremišljeno privolitvijo kulturno osiromašenih Evropejcev, ki vse bolj izgubljajo stik s svojimi koreninami, naselili znotraj meja Evrope. Te etnične skupine-zaradi njihove številčnosti moramo govoriti o skupinah migrantov, ne le o posameznikih-  se zatem širijo in rastejo, na škodo naših narodov.  Evropejci pa na vse to ne reagirajo  niti v kulturnem, niti v političnem smislu, temveč tiho in pasivno dopuščajo razvoj teh dogodkov. Redke politične reakcije pa naslavljajo le simptome- imigracijo, izpodrivanje kulture, odtujitev in porast kriminala- medtem, ko se z glavnimi vzroki ne ukvarjajo.

Uporaba metapolitike

Metapolitika je družbeno transformacijska vojna na nivoju svetovnega nazora, misli in kulture. Vsakemu parlamentarnemu boju mora predhoditi, ter ga legitimirati in podpirati, metapolitična borba. Metapolitika, v svoji najboljši obliki, zmanjšuje parlamentarizem na stvar preprostih formalnosti.

Če se želimo lotiti temeljnih izzivov, s katerimi se sooča Evropa, ne bo dovolj, da se samo ozremo nazaj v preteklost,  ali pa, da se odzovemo le na najnovejše zunanje znake globoko zakoreninjenih vzrokov, ki se skrivajo za izumiranjem evropske kulture in njenih ljudstev. Moramo identificirati kontekst in vzroke situacije, v kateri smo se znašli, jih analizirati, zatem pa ukrepati-politično in kulturno- v skladu z zaključki, do katerih smo prišli. Potrebujemo torej metapolitično misel in akcijo. Metapolitična analiza se ne ukvarja le z očitnimi, vidnimi dejanji vsakodnevne politike, temveč raziskuje tisto kar nadzira in usmerja razvoj celotne družbe v dolgih časovnih obdobjih, tisto, kar se nanaša na osnovne domneve in zavest povprečnih državljanov.  Metapolitika upošteva kulturo, gospodarstvo, zgodovino, in pa  tako zunanjo, kot tudi notranjo politiko- in ne le državo, stranko ali narod. Če želimo družbo obnoviti na konstruktiven in trajen način, moramo nanjo gledati kot na celoto, kot na organizem.

V zadnjih desetletjih so se organizacije, katerih cilj je delati v korist evropskih narodov,  večinoma odločile za strategije, ki so bile zgodovinsko gledano uspešne, vendar pa ne ustrezajo modernim časom. Preprosta imitacija preteklih političnih in revolucionarnih uspehov je obsojena na propad. Preprosto povedano; vedno bo obstajal le en Cezar ali le en Napoleon. Iz zgodovine se moramo učiti, ne le kako lahko pridobimo moč in vpliv, temveč moramo tudi razumeti kaj moč pravzaprav je, kje se zares nahaja in pa kako se jo oblikuje.

Metapolitika je predpogoj za politiko- je dinamika moči, saj se manifestira na ulicah, za računalniškim ekranom, pa vse do vlade in parlamenta; preko medijev in tiska, v akademskih in kulturnih ustanovah in v civilnih družbah, kot tudi v umetnosti in kulturi. Na kratko povedano; v vseh kanalih, ki izražajo vrednote, vidne na individualni in na kolektivni stopnji.  Zaradi tega mora politični akciji predhoditi metapolitična analiza.

Sedaj pa si poglejmo marksističnega teoretika Antonia Gramscia, ki je odigral pomembno vlogo v italijanskem komunističnem gibanju v obdobju preden je fašizem prišel na oblast, in pa v času fašističnega režima. Poskusi komunistov v letih  1919-1920, da v severni Italiji prevzamejo tovarne, ter jih s tem iztrgajo iz rok buržujev, so se izjalovili. Leta 1926, štiri leta preden je prišel Mussolini na oblast, je bil Gramscil zaradi nasprotovanja režimu obsojen na dvajset let zapora, kjer je leta 1936 tudi umrl. V času prestajanja kazni je Gramsci napisal vrsto beležk, ki nam danes nudijo mnogo pomembnih nasvetov iz strategije. Te beležke so bile posthumno izdane pod naslovom Zaporniški zvezki (Prison Notebooks).

V teh zvezkih je Gramsci trdil, da država ni omejena le na politični aparat, temveč da pravzaprav deluje v zaporedju s tako imenovanim civilnim aparatom. Z drugimi besedami; vsaka politična struktura moči je okrepljena s civilnim soglasjem, ki predstavlja družbeno in psihološko podporo množic. Ta podpora se izraža na podlagi predpostavk, ki se odražajo v njihovi kulturi, svetovnem nazoru in običajih. Zato se mora vsaka politična ideologija, če želi zadržati moč, podpirati tako, da ustvarja in širi te kulturne predpostavke med množice.

Ob koncu prve svetovne vojne, v obdobju, ki so ga zaznamovale velike krize, je bila Italija razpokana zaradi nasilnih konflikotov glede dela in razlastitve zemljišč, in zaradi kolapsa mnogih njenih tradicionalnih institucij. Nemiri so dosegli vrhunec septembra 1920, ko so sindikalisti zavzeli tovarne kovinske industrije v severni Italiji, ki so bile takrat ključnega pomena za ekonomijo, ter so po zavzetju poskušali znova vzpostaviti delovanje tovarn pod nadzorom delavcev. Za kratek čas se je zdelo, da bodo, po vzoru svojih ruskih soborcev , izvedli revolucionarno tranzicijo in vzpostavili režim sovjetskega kova. Vendar pa do tega ni prišlo. Stavke so se umirile, levičarske stranke so se razpadle, dve leti kasneje pa je Mussolinijeva fašistična stranka zavzela nadzor nad državnim aparatom.

Gramsci je, medtem, ko je bil v zaporu, razmišljal, kako to, da v obdobju, ko so bile vladajoče institucije v neredu in ko je vladajočemu razredu primanjkovalo sredstev nujnih za izvrševanje oblasti, levici ni uspelo izvesti revolucije. Prišel je do zaključka, da razlaga tiči v ideologiji. Za razliko od svojih marksističnih sodobnikov, je bil mnenja, da avtoriteta države ne počiva le na policiji in na sodnem sistemu. Gramsci, ki je bil po izobrazbi lingvist, je sprevidel, da je dominanten družbeni sloj nadziral javni diskurz, ter je zato lahko določal kako se jezik uporablja, to pa je dominantnemu sloju omogočalo, da družbeno ureditev, ki jo je predstavljal, prikazuje kot popolnoma normalno in naravno, svoje nasprotnike pa kot nekaj čudnega in grozečega.

Gramsci je prišel do podobnega zaključka tudi glede kulture. Po njegovem mnenju je izvrševanje politične moči počivalo bolj na soglasju, kot pa na sili. To je pomenilo, da država lahko vlada, ne zato, ker bi večina ljudi živela v strahu pred njeno represijo, temveč zato, ker je izbrala ideje-ideologijo, ki je prepojila celotno družbo-ki so predstavljale njena dejanja kot legitimna in popolnoma »naravna«.

Na podlagi te analize, je Gramsci razumel zakaj komunistom ni uspelo osvojiti politične moči v buržujskih demokracijah. Niso posedovali kulturnih sredstev, potrebnih za to. Nihče ne more strmoglaviti političnega aparata, če pred tem ne vzpostavi nadzor nad kulturnimi determinanti na katerih počiva temelj politične avtoritete. Najprej je treba pridobiti soglasje ljudstva, z utrjevanjem določenih konceptov v intelektualnem diskurzu, družbenih normah, miselnih navadah, sistemih vrednot, umetnosti in izobrazbi.

V tem, kar je italijanski teoretik imenoval pozicijska vojna-vojna v kateri so bile ideje in dojemanja glavne linije delitve- je bila zmaga odvisna od uspeha redefinicije prevladujočih vrednot in ustanavljanja institucij, ki so predstavljale alternativo prevladujočim institucijam, in so spodkopavale  obstoječe vrednote prebivalstva z namenom, da jih spremenijo. Duhovna ali kulturna revolucija je bila tako nujen predpogoj za politično revolucijo. Osvajanje politične moči je le poslednji korak v dolgem procesu, v procesu, ki se začne z metapolitiko.

Metapolitika, preprosto povedano oblikuje- in vpliva na-razmišljanja ljudi , svetovne nazore in tiste koncepte, ki jih ljudje uporabljajo, ko si razlagajo, in definirajo svet okoli sebe. Le, ko bo metapolitiki uspelo spremeniti te osnove, zaradi česar bo prebivalstvo začelo čutiti, da je sprememba samoumevno nujna, se bo začela uveljavljena politična moč-ki bo izgubila javno soglasje- opotekati, dokler se ne bo z velikim truščem zrušila, ali pa bo, manj odmevno, preprosto začela pojemati, dokler je ne bo zamenjalo nekaj drugega.

 Za metapolitiko lahko torej rečemo, da je vojna družbene transformacije, ki se bije na nivoju svetovnega nazora, misli in kulture. Levica se je že dolgo nazaj naučila boriti se na takšen način in do pred kratkim ni imela nobenega nasprotnika na metapolitičnem bojišču. Vendar pa se to spreminja, in jaz upam, da bo tudi to besedilo pripomoglo k naraščujočem razumevanju nujnosti metapolitike na desnici.

Metapolitična avantgarda desnice

Če upoštevamo ta vpogled kot začetno točko, smo lahko prepričani, da politično gibanje, ki se ne ukvarja z metapolitičnim in kulturnim bojem, ne bo zmožno vzpostaviti trajnih družbenih sprememb. Vsaki politični borbi mora predhoditi metapolitična borba, ki jo legitimizira in podpira, sicer bo le-ta obsojena na boj z milini na veter.

Vzpostaviti metapolitično avantgardo in s tem postati vitalen del širše iniciative, ki želi Evropo znova postaviti na pravo pot; to je glavna misija evropske nove desnice. Za nas predstavlja metapolitika večdimenzionalno, nedogmatično, dinamično silo, ki je zmožna razložiti bistvo pomembnih  vprašanj in težav s katerimi se danes soočamo, ter razviti stališča, ki spodkopavajo in rušijo, tako politično korektno omotico v kateri smo se znašli, kot tudi neutemeljene občutke krivde in samosovraštva, ki so očitni vsakemu razmišljujočem posamezniku, ter obremenjujejo narode Evrope. 

Vendar pa namen metapolitike ni le spodkopavanje in rušenje; ona ustvarja, spodbuja, navdihuje in osvetljuje. Gledano v celoti, si naša metapolitika prizadeva spraviti v tek avtentično desnico; silo, ki postaja vse močnejša skozi naše lastne alternativne medijske kanale, pa tudi skozi luknje v cenzurirajočih medijih establišmenta. Ta sila bo, ko bo enkrat dosegla kritično maso, postala neustavljiva, ter bo na revolucionaren način širila meje javnega diskurza in tlakovala pot za evropski preporod- uspešno, neustavljivo družbeno transformacijo, ki bo obnovila čast, moč in lepoto Evrope.

Pot do harmonije, dialoga in miru

Vsak normalen človek si, splošno gledano, želi predvsem miru in varnosti. Ko pa se posameznik, ali množica, počuti ogroženo, pa se v glavnem instinktivno odzove z jezo, v takšni ali drugačni obliki, ki se velikokrat prelevi v sovraštvo. Sovraštvo pa ima ponavadi slabe in negativne posledice, predvsem za tistega, ki ga nosi v sebi. Je čustvo, ki zna biti škodljivo za zdravje in ima tudi sociološki vpliv, ki ustvarja negativne posledice v prihodnosti. Se pa moramo zavedati, da gre kljub temu za instinkt, ki je naraven in sam po sebi dober, saj gre za instinkt samoohranitve in samoobrambe. Težava pa je v tem, da so naši odzivi na te naravne instinkte, ko jih začutimo, v večini primerov napačni, saj imamo ljudje na splošno popačeno percepcijo na svet,  zaradi skorumpiranih čustev-kot so nevoščljivost, zavist, pohlep, napuh itd.-in ambicij, ki zmedejo in zameglijo naš razum; zato je odziv na omenjeni naravni instinkt, skoraj vedno napačen. Poleg tega je težava tudi v tem, da duhovne institucije ne opravljajo  več najbolje svojega resničnega poslanstva, medtem, ko ga tudi druge, bolj materialne institucije še dodatno dušijo, ko propagirajo ekstremni materializem in individualizem.  Racionalizem in žejo za resnico pa poskušajo pogasiti z »zrežirano« resnico, katere cilj je absoluten nadzor vsakega posameznika, in ne splošna dobrobit celotnega človeštva. Gre za plutokratske, oligarhistične manipulacije, preoblečene v filantropijo. Ni v njihovem interesu, da bi ljudje ohranili svojo biološko, ter kulturno identiteto, in da bi vsi narodi na naši Zemlji živeli v miru in v naravni harmoniji. Njihov interes je le v absolutni moči in kontroli. Zato se poslužujejo taktike »divide et impera« (deli in vladaj), tako, da se tisti, ki najprej delijo narode, zatem prikazujejo v vlogi mirovnikov. Na vse to bodo naivneži zamahnili z roko, ter vzdihnili; » ah, spet teorije zarote«. Vendar pa je bila vsaka oblast, ali imperij, zgrajena ali uničena, na temeljih zarot. Zarote so resnične, če pa gre res le za teorije, oziroma za fikcijo, pa se da to preveriti, saj se je treba zavedati, da se resnica ne boji raziskav.

Vsi narodi se moramo predvsem zavedati, da je za mir potrebno ohraniti biološke in kulturne identitete vseh narodov. Masovno mešanje nekompatibilnih kultur prinaša le zmedo, nesporazume in posledično kaos.  Rezultat tega pa sta na koncu vedno slepo sovraštvo in šovinizem. Mir v svetu bo možen, le če bo, v kulturnem in biološkem smislu, Evropa spet postala homogena, integralna in monolitna. Enako velja tudi za Azijo, Afriški kontinent, Južno in pa tudi Severno Ameriko, kljub temu, da sta ZDA in Kanada talilni lonec raznih bioloških in kulturnih identitet, ter sta zato odličen primer kulturnega kaosa, materializma in vseh drugih slabosti kozmopolitizma. Zanimivo je, kako se trudimo ohranjati vse živalske vrste, pri čemer se zavedamo, da morajo ostati v svojem naravnem okolju, ter da invazivne vrste rastlin in živali ne smejo priti v tuje okolje, saj bi ogrozile obstoj domačih vrst, ter bi s tem slabo vplivale na celoten ekosistem. Ko pa pridemo do ljudi, pa vse to kar naenkrat ne velja več , kdor pa se ne strinja z multikulti utopijo, pa je takoj označen za zlobnega tiranskega psihopata in rasista. Zaradi revolta, zaradi soočanja s cenzuro, zato, ker ne smejo izražati upravičenih skrbi, ter zaradi prikrite tiranije in vsiljevanja kulturnega marksizma, postanejo na koncu, ko vsemu temu dodamo še na začetku članka omenjene razloge, iz revolta, in ne iz hudobije, ljudje res »rasisti« in šovinisti. Vsi, ki imamo vsaj kanček zdravega razuma, se strinjamo, da sta šovinizem in takšno sovraštvo, napačna in škodljiva. Zato je nujno potrebno ljudi izobraževati in »vzgajati« v duhu plemenitosti, oziroma v duhu visokih etičnih načel, ter graditi novo racionalno percepcijo sveta, ki bo temeljila na plemenitih zakonih narave.  Ob tem pa se moramo zavedati, da nekateri zakoni narave in kozmosa, veljajo le za določeno vrsto. Tako tisto kar velja za čebele ne velja tudi za mačke, sploh pa ne za človeka. Po drugi strani pa so nekateri drugi naravni zakoni splošni, ter absolutno univerzalni. Če opazujemo naravni svet in zakone narave brez prej naučene percepcije in predsodkov, nam hitro postane jasno, da se moramo, če si želimo harmonije, spodobnega dialoga in miru v svetu, vsi duhovno prebuditi, ter  racionalno in kolektivno, uskladiti naše življenje s plemenitimi naravnimi zakoni. Žal, so trenutno zakoni korupcije v premoči, zato sta danes dekadenca in kaos obraz vsega človeštva.

Avtor: Hvíturúlfur

Slika: Aleksander Uglanov

Pod masko liberalnega napredka

Današnje moderne zahodne družbe se rade ponašajo s tem, da so predvsem napredne ali »progresivne«. Glavne vrednote teh družb pa naj bi bile strpnost, človekove pravice in svobodomiselnost.

Vendar pa se moramo vprašati ali je res tako?

Strpnost glavnih predstavnikov »napredka« se zelo hitro konča, če se kdo ne strinja z njihovimi načeli, ali pa želi zagovarjati drugačne poglede od njihovih. Predvsem, ko gre za ideje, ki zanikajo njihove trditve o družbenih konstruktih, se zna zgoditi, da je njihov sogovornik hitro obtožen raznih »izmov« in fobij.

Človekove pravice prav tako vse bolj veljajo le za razne nekoč marginalne skupine, medtem, ko postajajo avtohtoni prebivalci Zahoda državljani drugega reda. Svoboda govora, ki naj bi bila temeljna človekova pravica, pa je takoj, ko postane preveč politično nekorektna označena za t.i. »sovražni govor«.

 Svobodomiselnost torej danes pomeni imeti svobodo do izražanja lastnih misli, vendar le dokler se skladajo z glavnimi smernicami politične korektnosti. Takoj, ko nekdo izrazi misli, ki se ne skladajo z novodobno religijo napredka, se začne lov na čarovnice, ki ga vodi nova mavrična inkvizicija strpnosti in vsesplošnega napredka. Namesto sežiga na grmadi pa sledijo cenzura, možna izguba službe in splošna izključitev iz družbe.

Liberalna demokracija naj bi bila »najboljša ureditev«, predvsem pa naj bi bila univerzalna, kar pomeni, da ni le najboljša ureditev za države Zahoda, temveč za vse narode od Eskimov pa do afriških plemen. Zato si njeni zagovorniki domišljajo, da so vsi njihovi nasprotniki nazadnjaški, nespametni ali pa, ko gre za nacionaliste, zlonamerni. Oni verjamejo, da imajo kot predstavniki liberalizma moralno pravico kršiti pravice drugih, kot npr. pravico do svobode govora, ter so se, ironično, v imenu »strpnosti« pripravljeni posluževati vseh sredstev, ki so jim na voljo, da bi utišali kritike liberalne demokracije, podobno kot komunisti, ki so v imenu bratstva in enakosti svoje nasprotnike pošiljali na Goli otok, le da je danes dovolj, da preprosto nekoga označijo za »rasista«, ter mu tako uničijo poslovno kariero, velikokrat pa tudi družbeno življenje. Če to ne uniči njihovega nasprotnika pa se seveda poslužujejo tudi drugih načinov, preko katerih ga želijo spraviti za zapahe. Ravno zato se pojavlja tudi vse več represije nad svobodo govora, ki se skriva pod pravičniško masko boja proti »sovražnemu govoru«, v resnici pa gre le za dokončni obračun z vsemi, ki se ne strinjajo s politično korektnimi pogledi. Tako se v 21. stoletju počasi uresničuje znamenit Orwellov roman 1984.

Seveda pa postaja vse bolj očitno, da liberalna demokracija le ni vrhunec človeške civilizacije. Pred njo in pred modernostjo, v sklopu katere se je razvila, so Evropejce svarili že mnogi misleci, filozofi in pisatelji v 19. In 20. stoletju, danes pa lahko vidimo kako prav so imeli. Liberalizem je odprl pot kapitalističnemu izkoriščanju in uničenju samostojnih manjših podjetnikov in družinskih podjetij iz strani velikih korporacij. Odprl je pot tudi množičnim migracijam, tako zavoljo kapitalistov, ki so se nadejali poceni delovne sile, kot tudi marksistov, ki so videli v migrantih potencialne rekrute za svoje cilje.

Tu je treba omeniti, da sta si, kljub temu, da naj bi šlo za dve nasprotujoči si doktrini, komunizem in kapitalizem v nekaterih stvareh zelo podobna, celo identična; obe doktrini zanikata kakršnokoli pomembnost rase in etnične pripadnosti, ter predstavljata popolnoma materialističen pogled na človeka in na svet. Prav tako sta, poleg liberalne demokracije, tako kapitalizem, kot tudi komunizem, ali njegov sodobni pankrt kulturni marksizem, le orodji mednarodnih globalistov in bankirjev, kar je razvidno iz tega, da je bil eden glavnih financerjev Leva Davidoviča Trockega, ameriški bankir judovskega porekla Jacob Schiff, ki je slednjemu finančno omogočil tudi vrnitev v Rusijo pred revolucijo, danes pa sodobno levico podpirajo kapitalistični miljarderji kot je George Soros. Kapitalizem in komunizem sta tako poleg liberalne demokracije le še dve različni glavi iste globalistične hidre.

 Tudi Liberalno načelo o svobodi posameznika, dokler ne ogroža drugih ,se je v liberalni demokraciji izrodilo do te mere, da se najbolj nenaravne motnje, ne le predstavljajo kot »pravice posameznika«, temveč se jih celo spodbuja, bolnikom pa se čestita za njihovo »hrabrost«. Kdor se ne strinja, da gre za hrabrost, pa je seveda »nestrpnež«. V imenu humanitarizma liberalna demokracija še naprej odpira vrata trumam migrantov tujih ras v Evropo, posledica tega pa je povišana stopnja kriminala, razdor znotraj zahodnih družb, kaos, spori in nasilje. Vendar pa se liberalci obnašajo kot da problema ni, če pa ga že priznajo pa vidijo njegov vir, ne v dejstvu, da spuščajo v Evropo ljudi popolnoma drugačnih moralnih prepričanj, kultur, navad in rasnih karakteristik, temveč so po njihovem mnenju na koncu vedno krivi Evropejci sami, ki naj bi se obnašali diskriminatorno in rasistično do teh prišlekov.

 Uničenje homogenih družb, ki postajajo stvar preteklosti v »napredni« liberalni demokraciji je pripeljalo do kaotičnega stanja. To pa vpliva predvsem na mlade, ki nimajo več zdravih temeljev za izgradnjo svoje identitete in se zato pridružujejo raznim hedonističnim in nihilističnim nezdravim subkulturam. Namesto homogenosti, splošnih moralnih vrednot, enotnosti, kulture, reda in določene hierarhije-vse to je potrebno za resničen napredek v družbi- imamo danes vse bolj kaotično množico posameznikov,ki se vse manj poistovečajo s svojim narodom in z njegovo kulturo, temveč se raje ukvarjajo z zadovoljevanjem osebnih potreb, vlada pa jim lažna elita globalistov, ki jih prav tako zanimajo le njihovi osebni interesi-pridobivanje popolnega nadzora in ustvarjanje dobička-ter so zavoljo lastnih interesov pripravljeni izkoreniniti Evropejce in popolnoma uničiti Evropo, domovino nekoč ponosnih narodov.

To je današnja liberalna demokracija, ki se ponaša s tem, da je najbolj napredna in najboljša ureditev, pravzaprav pa nas vodi v popoln propad in uničenje. Zato, ker vidijo največjo grožnjo v nacionalizmu, ki lahko v ljudeh in narodih znova obudi plamen nacionalne in rasne zavesti, ki se bo, če zajame Evropo, manifestirala v izgonu teh globalističnih parazitov, se globalisti poslužujejo lažnih idej liberalne demokracije, ki je bila vedno orodje v njihovih rokah, da bi slepili narode Evrope z lepimi besedami o multikulturni prihodnosti, o splošnem bratstvu ljudi in o človečnosti, ki naj bi se odražala predvsem v sprejemanju tujcev. Glede na to, da se vse več ljudi prebuja iz sladkih sanj o raju liberalne demokracije v nočno moro resničnosti, pa prihaja tudi do vse večje represije, ki želi utišati resnico, do klevet in obtožb »rasizma« in do kazenskega preganjanja disidentov. Vse to pa so le načini s katerimi se želijo globalistični paraziti in liberalne elite obdržati na oblasti dovolj dolgo, da dosežejo svoj končni cilj, multietnično Evropo po vzoru načrtov Coudenhove-Kalergija, ki je že v 20. letih prejšnjega stoletja naznanil, da bo » človek prihodnosti mešane rase.«

Kar se tiče samega izraza »rasizem«, ga je v današnjem kontekstu označevanja tistih, ki naj bi »sovražili vse druge rase«, začel prvi uporabljati Lev Trocki, ki je želel tako-podobno kot želijo danes liberalci-utišati vse nasprotnike marksizma. Ta izraz je danes izgubil vsak pomen, saj ga liberalci, levičarji in globalisti lepijo na vse svoje politične in ideološke nasprotnike, ter upajo, da jih bodo tako očrnili in s tem razvrednotili njihove argumente. Če za nekoga danes slišite, da je »rasist« lahko torej predvidevate, da ima argumente, ki jih liberalci ne morejo pobiti.

Ali so torej današnje spremembe, ki veljajo v liberalni demokraciji za »progresivne« in napredne, res napredek v pravem smislu te besede? Pravzaprav gre za interpretacijo, ki nima veliko skupnega z resničnim smislom te besede, saj uporabljajo levičarji in liberalci danes izraz »napredek«, podobno kot izraz »rasizem«. Tako kot želijo z drugim očrniti vse kar ni v skladu z njihovimi cilji, okrašujejo s prvim vse kar služi njihovi agendi. To pa pomeni, da je izraz »napredek« danes postal le beseda s katero označujejo uničenje kohezivnih, homogenih tradicionalnih družb in družinskih vrednot na katerih je bila zgrajena evropska civilizacija. Tako danes v imenu napredka tonemo v novo tiranijo, v kateri bodo preganjani vsi, ki se ne strinjajo z uradno politiko bruseljskih globalistov in uničevalcev narodov. Ne le nacionalisti, ki so proti množičnim migracijam in si želijo narodnega preporoda evropskih narodov, tudi vsi, ki se ne strinjajo s tem, da je spol le družbeni konstrukt, ter nasprotujejo LGBT in transspolni agendi, katere cilj je prepričevati predvsem najmlajše, da je spol stvar izbire, se bodo znašli na seznamu državnih sovražnikov, če bo zmaga liberalne tiranije, ki se skriva pod masko demokracije in napredka dokončna. V tem primeru bodo vsi, ki nasprotujejo norosti politične korektnosti in dekadenci liberalizma razčlovečeni in označeni za popolne zlobneže. 

To opažamo že danes, takšno taktiko pa je dobro opisal nemški mislec in politični teoretik Carl Schmitt:

»Koncept humanosti je uporaben predvsem kot ideološki instrument imperialistične ekspanzije, njegova etično-humanitarna oblika pa je specifičen pogon ekonomskega imperializma. Tu se spomnimo malo spremenjene izjave Proudhona: kdor se sklicuje na humanost, namerava goljufati. Prilastiti si besedo humanost, sklicevati se nanjo ter monopolizirati s takšnim izrazom, ima verjetno nepredvidljive efekte, kot je na primer zanikati človečnost sovražnika, ter ga označevati za odpadnika človeštva; in tako je lahko vojna vodena do ekstremne nečlovečnosti.«