Tomislav Sunić- Tragedija in mit v starodavni Evropi in v moderni politiki

Prevedeno iz knjige Tomislav Sunić- Titans are in Town,A novella and Accompanying Essays
( Arktos, 2017), izviren naslov eseja: Tragedy and Myth in Ancient Europe and Modern Politics

Več o avtorju: http://tomsunic.com/

Ko govorimo o mitih se moramo najprej sporazumeti glede pomenov besed in izrazov, ki jih nameravamo uporabljati, obenem pa moramo potrditi tudi, da bomo tem besedam pripisovali primeren pomen, ne glede na to kakšen je naš osebni pristop do te teme. Beseda »mit« ima zelo specifičen pomen, ko imamo opravka z antičnimi grškimi tragedijami, ali ko preučujemo zgodnjo grško teogonijo ali kozmogonijo. Nasprotno temu, ima danes popularen izraz »politična mitologija« zelo subjektiven pomen, ki je pogosto obremenjen s strogimi moralnimi sodbami in s porogljivimi interpretacijami. Verbalni konstrukt, kot je » mit modernosti« je za mnoge izmed nas upravičen, ko kritiziramo politične in zgodovinske laži sistema v katerem živimo. Po drugi strani pa bo moderni samooklicani podpornik sistema, očaran z mitom stalnega ekonomskega napredka, ter z drugimi miti, ki jih sistem podpira, doživel govorjenje o »mitu ekonomskega napredka« ali o »mitu demokracije« kot nezaslišano politično žalitev, ter kot znak nedemokratičnega obnašanja – kot besede, ki jih uporablja nedemokratičen nasprotnik, ki ni vreden bivanja v modernem demokratičnem sistemu. Kako si nekdo sploh drzne uporabljati takšne svetoskrunske izraze kot so »mit moderne demokracije« ali »mit sodobnega zgodovinopisja« in »mit napredka«, ne da bi bil kaznovan?! Moderna politična mitologija se proti svobodomislecem ponavadi uveljavlja s sredstvi družbenega izključevanja v najboljšem, ter z denarnimi kaznimi in zaporom, v najslabšem primeru.

Če se ozremo v preteklost, ko preučujemo starodavne grške mite z njihovim nenavadnim okoljem in z nadnaravnimi bitji, ki nastopajo v le teh, je med nami le nekaj tistih, ki jim bodo pripisovali kakršnokoli zgodovinsko resničnost ali empirično in znanstveno vrednost. Vendar pa je obenem med nami tudi zelo malo takšnih, ki bi te starodavne evropske mite zavrgli kot popolne laži. Le zakaj je tako? V bistvu nas večina uživa ob branju teh starodavnih evropskih mitov, saj se zavedamo, ne le njihove močne simbolike, temveč tudi njihovega poučnega sporočila. To je glavni razlog, da so starodavni miti in sage še dandanes tako priljubljeni med belimi Evropejci. Ti naši starodavni miti uspevajo v brezčasnosti, saj jim je bilo namenjeno prestopiti zgodovinski časovni okvir, ter kljubujejo historicizmu. Odprti so za vsakršen »zgodovinski revizionizem« in za interpretacije, kar je tudi razlog, da starodavni evropski miti in sage nikoli ne morejo biti dogmatični; nikoli ne potrebujejo intervencij miselne policije ali politične korektnosti, da bi bili berljivi ali kredibilni.

Proza Homerja ali Hezioda ni le del naše evropske kulturne dediščine, temveč je tudi primarno središče naše podzavesti. Naše mite lahko pravzaprav opišemo kot primarne alegorije, kjer vsak kamen, vsako bitje, vsak bog ali polbog, pa tudi vsaka pošast, lahko predstavlja vzornika ali pa simbol dobrega ali zlega. Ko smo bili mladi dečki je bil naš junak polbog Heraklej. Ali je Heraklej  zgodovinsko gledano zares obstajal ali ne, je nepomembno. On še danes živi v našem spominu. Bil je resničen simbol, resničen vzornik za vse nas, mlade bele moške.Nadalje, kdo izmed nas ni nikoli sanjaril o ljubljenju z boginjo Afrodito? Ali pa vsaj o tem kako poskuša na skrivaj zapeljati Dafne? Apolon, bog s smislom za lepoto in zmernost je bil prav tako naš junak, kot tudi vražji Titan Prometej, ki je vedno skušal preseči samega sebe s svojo neomejeno intelektualno radovednostjo. Ravno Prometej je primarni simbol neobvladljive želje belega človeka, zaradi katere se vedno žene za neznanim in za resnico,ne glede na to, kakšno ime nosi v različnih starodavnih sagah, v modernih novelah ali pa v političnih sporazumih. Angleški in nemški pesniki zgodnjega devetnajstega stoletja, tako imenovani romantiki, so v svojih delih pogosto obujali grške bogove, med njimi predvsem Titana Prometeja.Vendar pa mislim, da izraz »Romantika« ni najbolj primeren za to literarno časovno obdobje v Evropi, saj v tej epohi ne najdemo nič romantičnega, kakor  tudi ni nič romantičnega v prozi avtorjev kot so Coleridge, Byron ali Friedrich Schiller, ki je pogosto omenjal starodavna božanstva:

»Dokler nasmejani zemlji še vedno vladala si,

Ter z očarljivo, nežno in vodečo roko,

Vodila vesele si narode po svoji volji,

Krasna bitja iz pravljičnih dežel!

Dokler se je blaženo čaščenje tvoje nasmihalo vsem,

Oh! Kako drugače bilo je v tistih dneh,

Ko ljudje še vedno so svetišča tvoja krasili,

Venera Amatuzija!«*

Romantiki niso bili sanjači, kot trdijo sodobni šolski učbeniki, temveč so bili večinoma politični realisti, ki so se dobro zavedali prihajajoče temne dobe. Večinoma bi jih lahko opisali kot mislece tragike. Mnogi izmed njih so tragično končali svoja življenja, mnogi, ki so želeli ustaviti neusmiljen tok časa   pa so se na koncu zatekli k mamilom. V zgodnjem devetnajstem stoletju je bil v Angliji, kot droga pesnikov najbolj priljubljen opij, ter njegova raztopina, uspavana lepotica laudanum.

Moderne religije in začarane prevare

Mit in religija nista ista stvar, kljub temu, da se ju velikokrat uporablja kot sinonima, kar pa je odvisno predvsem od načina pripovedovanja zgodb, interpretacij ali zlorabe besed. Razlika med religijo in mitom obstaja –razlika, ki pa je bolj kot od etimoloških razlik med tema dvema besedama odvisna, kot je zgoraj omenjeno, od načina interpretacije. Nekateri izmed nas bodo zaničujoče trdili, da so čudeži, ki jih je delal Jezus Kristus le serija levantskih mitov, nekakšen hokus pokus, izmišljen, da bi preslepil brezdomne, orientalizirane, multikulturne množice v zadnjih dneh umirajočega Rima. Tisti med nami, ki so kristjani, pa bodo seveda zavračali takšne trditve. Če bi bile danes takšne pripombe izrečene na glas pred veliko cerkveno kongregacijo, ali pred skupino pobožnih kristjanov, bi lahko privedle do javne graje. Le kako si kdo drzne reči, da je krščanstvo mit! V tem kontekstu je pravzaprav bolj točno, če označimo krščanstvo za religijo, šalo na stran.

Vendar pa ima lahko v določenem kontekstu tudi beseda »religija« svetoskrunski učinek, pa čeprav nenamerno. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni združiti ali zvezati skupaj. Tako mnogi med nami uporabljajo izraz » religija holokavsta«, ne da bi s tem samostalniku »religija« pripisovali kakšen zlonameren ali zaničevalen pomen. Kljub temu pa bo izraz »religija holokavsta« nedvomno zadel v živo mnoge pisarje trenutnega sistema, glede na to, da uradno holokavst ne vstopa v svet religijske ali mitske transcendence, kaj šele v nezgodovinsko pripovedovanje. Namesto tega predstavlja danes spomin na holokavst v domačem jeziku modernega liberalizma pomemben del resničnega zgodovinopisja.

Kljub temu je spomin na holokavst do sedaj pridobil navidezno-transcendenčne lastnosti, ki presegajo preprost zgodovinsko naracijo. Imel naj bi poučno sporočilo, ki presega dano zgodovinsko obdobje, ter se tako osvobaja vsakega časovnega okvirja ali znanstvenih meritev. Potemtakem se lahko holokavst prav tako kvalificira kot religija, ne glede na to, ali to religijo nekdo sprejema ali ne, saj je kot vsaka druga religija konstruiran tako, da povezuje veliko ljudi, če ne kar celotno človeštvo. To je zelo značilno za vse monoteistične religije, ki pa komaj da potrebujejo zgodovinske dokaze, kaj šele forenzično ali materialno dokumentacijo, da bi se uveljavile kot univerzalno kredibilna verovanja. Naših prednikov, starih Grkov, ni nikoli mikal izvoz njihovih bogov v tujino, v oddaljene tuje dežele.

 V nasprotju z njimi, pa imata judeo-krščanstvo in islam, univerzalno sporočilo, prav tako kot ju imata njuni sekularni modalnosti, liberalizem in komunizem. Kadar ta stara verovanja, ali pa moderne univerzalne monoteistične religije in miti, niso sprejeti, lahko to posledično pomeni preganjanje in izgon heretikov.

V vsakem primeru obstaja razlika med »mitom« in »religijo«, kljub temu, da se ta dva izraza velikokrat prepletata, ali uporabljata kot sinonima. Religija je vezana na zgodovino; saj ima zgodovinski začetek, svoje cilje pa projecira v daljno prihodnost. Konec koncev merimo naš čas od resničnega, ali domnevnega, rojstva Jezusa Kristusa, ter se približujemo 2014. obletnici njegovega rojstva. Časovnega toka ne merimo več od padca Troje, ali od Ab urbe condita**, kot so ga merili naši predniki, starodavni Rimljani. To isto merjenje časa, povezano z Jezusom Kristusom, ne velja le za katoliški Vatikan ali za Evropsko unijo, temveč tudi za ateistično Južno Korejo. Muslimani merijo čas drugače, od Hegire (od Mohamedovega pobega iz Meke), ter tako še vedno prebivajo v petnajstem stoletju. Lahko zaključimo, da so vse religije, za razliko od mitov, locirane v zgodovini, z jasno obeleženimi začetki, ter z napovedmi o zgodovinskem koncu časa. Za sodobne liberalce sta se svoboda in modernost začeli leta 1776. z dnevom razglasitve Deklaracije neodvisnosti ZDA, medtem, ko se je za boljševike resnična zgodovina začela leta 1917. Zgodovinske dogodke izpred teh let pa oboji vidijo kot »mračni vek«. Religije so veliko bližje utopizmom od mitov. Mit se lahko vedno izmuzne iz časovnega toka. Mit prav tako ne pozna staranja; ni je smrti, ki nebi mogla biti popravljena, celo za tiste ne, ki bivajo v podzemlju. Mit pomeni večno vračanje.

Mit in religija sta si skupna v tem, da počivata na močnem simbolizmu, na prispodobah, na pregovorih in na ritualih, ter na določenih iniciacijskih dejanjih. Takšna so bila na primer dela, ki jih je moral izpolniti Heraklej, ali pa uganke, ki jih je moral razvozlati Jazon s svojimi Argonavti, v iskanju zlatega runa. Prav tako je tudi moderna ideologija liberalizma, ki je obenem tudi sekularna religija, sestavljena iz celotnih nizov in podskupin raznih mitov. Moderni liberalci nedvomno zavračajo izraze kot sta » mit liberalizma« ali »kult liberalizma«, saj svoja lastna prepričanja nikoli ne označujejo za mite, rade volje pa uporabljajo izraze kot sta »mit fašizma« ali »mit komunizma«. Tako kot religija holokavsta, poseduje tudi religija liberalizma svoje pravilnike, svoj niz ritualov in svetih besed, ki jih morajo verniki spoštovati, predvsem ko gre za ustrezno izražanje.

Splošno mnenje je, da lahko miti uspevajo le v primitivnih družbah, vendar kot vidimo, to ni res. Antična Grčija je imela popolnoma določen mitološki jezik, obenem pa je bila tako v duhovnem, kot tudi v znanstvenem smislu, visoko razvita družba. Mitologija antične Grčije nima nič skupnega z mitologijo današnje Polinezije, katere prebivalci prav tako častijo svoje lastne mite, vendar pa se njihova stopnja filozofskega ali znanstvenega razvoja ne more primerjati s tisto naših starodavnih grških prednikov. So Sokrat, Platon in Aristotel dejansko verjeli v obstoj bitij, kot so harpije, kiklopi, velikani in titani? To težko rečemo, smo pa lahko prepričani, da je imel simbolizem grških mitov popolnoma drug pomen za starodavne Grke, kot ga ima za nas. Glavni razlog za to se skriva v naših obupanih naporih racionalnega razlaganja starodavnih mitov naših prednikov. Ta ultraracionalna gonja za razumevanjem neznanega je v veliki meri posledica naše monolinearne, monoteistične miselnosti, ki smo jo podedovali od judaizma in od njegovega poganjka, krščanstva. V tem smislu je verovanje v mit napredka le sekularna transpozicija biblijskega raja,ki jo spremlja  naše opuščanje smisla za tragiko, kot je že dolgo nazaj pisal Georges Sorel: » Teorija napredka je bila sprejeta v času, ko so vladajoči razred sestavljali buržuji, torej gre za buržujsko doktrino.«***

Tudi nekateri izredno inteligentni ljudje na Zahodu iskreno verjamejo v mit nenehnega napredka, ali bolj preprosto povedano, verjamejo da mora njihova kupna moč trajno rasti, glede česar pa se motijo. Takšna linearna miselnost, ki izhaja iz Biblije nam preprečuje vpogled v miselni svet naših prednikov, ter nas oropa sposobnosti dojemanja drugačne mogoče verzije nas samih. Nedvomno smo bili globoko okuženi z judaizmom, ter z njegovim poganjkom krščanstvom, do te mere, da skoraj ne moremo razumeti ali dojemati drugih resnic in drugih stopenj znanja.

Titani in tragika

Moramo se obrniti na tragiko, na to edinstveno karakteristiko naše bele dediščine, ki pa je očitno zaradi navala modernega mita napredka očitno utonila v pozabo, ali pa je videna le kot odstopanje od družbe, značilno za posameznike, ki so skeptični do prihodnosti. Dejstvo je, da je sestavni del vseh naših starodavnih mitov ravno tragika.V pojmovanju tragičnega ne ostane nič negibno. Popolno veselje junaka se lahko v naslednjem trenutku sprevrže v njegovo pogubo. Tragika je najbolj razvidna v Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, kjer Ojdip ve, da je pogubljen zato, ker je nevede ubil svojega očeta in ker je imel prav tako nevede incesten odnos s svojo materjo. Vendar pa se kljub temu do samega konca bori proti svoji usodi, seveda zaman. Obstaja še na tisoče drugih primerov tragike, eden izmed bolj neposrednih je refren iz napeva Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu:

»Ne roditi se, to je od vsega najboljše; vendar pa, ko človek videl luč dneva je, druga najboljša je stvar, da z vso hitrostjo vrne se od koder prišel je.«

Tragičen lik ve, da sile kozmosa nikoli ne delujejo njemu v prid, vendar se kljub temu bori naprej, čeprav se zaveda, da ga čaka poguba. Na nek način lahko to pravilo tragike izkoristimo tudi v našem boju. Naše možnosti uspeha v tem, da preusmerimo liberalni konec časov so zelo majhne, vendar moramo kljub temu nadaljevati z borbo. Naša borba, ki je sedaj kulturna borba, nam daje vsaj neko priložnost uspeha, ter majhno možnost, da se stvari vendarle preobrnejo nam v prid.

Brez pesnikov ni mitov, tako kot brez titanov ni bogov. Brez titanov prav tako ni tragike. Dvanajst titanov je rodilo bogove, in ne obratno. Kronos je bil tisti, ki je rodil Zevsa, ter mora zato, ker ga je Zevs, njegov lastni sin, vrgel s prestola, prebivati v podzemlju z ostalimi titani. Vendar pa ne moremo biti prepričani, da ne bo nekega dne prišlo do ponovnega vstajenja glavnega titana Kronosa  in z njim vseh ostalih titanov, morda v nekem prihajajočem eonu časa, ko bodo titani zopet zavzeli svet. Konec koncev je bil tudi Prometej titan, pa čeprav disidentski titan, ki se je postavil na stran bogov, ter jim je v kozmični bitki proti drugim titanom, pomagal do zmage. Kot je v svoji knjigi Titani in bogovi zapisal Friedrich George Jünger, brat Ernsta Jüngerja: »Njihova energija ni prežemala zemlje, vode in nebes le v časih antične Grčije, temveč jih prežema tudi danes, tako kot jih bo tudi v stoletjih, ki še pridejo.« Ujetim titanom ni nič neznanega, oni vedo in poznajo prav vse.So osrednja tema v kozmičnem večnem vračanju. Oni niso ustvarili kaosa, vendar pa prebivajo mnogo bliže kaosu kot bogovi. V tej etapi bi jim lahko rekli zemeljska božanstva, ali se bodo tokrat pridružili drugim htonskim pošastim, kot so tiste, ki jih je opisal H.P. Lovecraft v svoji zgodbi Stvar na pragu, pa bomo še videli. Titani so nujen element v kozmičnem ravnovesju. Ti, ki so sedaj zaprti v Tartaru so zrcalna podoba olimpijskih bogov. Oni so središče volje do moči in vsakdo izmed nas, ki poseduje to voljo nosi v sebi del titanskega duha. Danes, v našem razočarujočem svetu, ki so ga bogovi zapustili, ostajajo titani za vse nas možnost v našem boju. Titani in titanski posamezniki so znani po svoji superiorni neodvisnosti, po svoji nenaklonjenosti do sprejemanja raznih dogovorov ali sporazumov, po svojem brezkompromisnem odnosu, ter po svojem pomanjkanju kesanja.

Titani so bili poraženi, vendar niso mogli biti uničeni, saj so prav tako kot bogovi nesmrtni. Ne da se jim sprati možganov s politično korektnostjo. Čakajo, da pride njihov čas, in kmalu po zopet napočil čas, ko se bodo titani vrnili v mesto.

*Die Götter Griechenlandes ( Grški bogovi), prevedeno iz angleškega prevoda E.A. Browninga

**leto od ustanovitve mesta Rim

***Les illusions du progres, pp, 5-6.

Slike: (1) Heinrich Fueger-Prometej prinese ogenj človeštvu (2) Jean Antoine-Ojdip v Kolonu

Alain de Benoist-Kaj je modernost?

Odlomek iz knjige "Manifest za evropski preporod", Avtorja Alain de Benoist in Charles Champetier( prevod Primož Kuštrin, spremna beseda Igor Kernel, Ljubljana 2018.)

Več o sami knjigi si lahko preberete na povezavi https://traditioeuropae.wordpress.com/manifest/  naročite pa jo lahko tu

Modernost označuje politično in filozofsko gibanje zadnjih treh stoletij evropske zgodovine. Zanjo je značilnih pet stekajočih se procesov: individualizacija, s pomočjo uničenja starih oblik pripadanja skupnosti; masifikacija, s pomočjo prevzemanja standardiziranega obnašanja in načina življenja; desakralizacija, s pomočjo zamenjave velikih verskih besedil z znanstveno interpretacijo sveta; racionalizacija, s pomočjo prevlade uporabnega razuma, svobodnega trga in tehnične učinkovitosti; in univerzalizacija, s pomočjo svetovne razširitve družbenega modela, ki se ga implicitno predpostavlja kot edino razumsko možnost in naj bi zato bil superioren.

Gibanje ima stare korenine. V večini pogledov predstavlja sekularizacijo idej in perspektiv izposojenih iz krščanske metafizike, ki so se razširile v posvetno življenje po zavrnitvi vsakršne transcedenčne razsežnosti. Pravzaprav lahko v krščanstvu najdemo zametke velikih preobrazb, ki so rodile posvetne ideologije prve porevolucionarne dobe. Individualizem je bil prisoten že v predstavah o osebnem zveličanju in o intimnem in privilegiranem odnosu med posameznikom in Bogom, ki presega kakršnokoli zemeljsko ukoreninjenje. Egalitarizem ima svoj izvor v ideji, da smo vsi enako poklicani k odrešitvi, saj imamo vsi individualno dušo, katere absolutno vrednost delimo z vsem človeštvom. Progresivnost je rojena iz ideje, da ima zgodovina absolutni začetek in neizogiben konec in da se odvija globalno in v skladu z božjim načrtom. In končno, univerzalizem je pristen obraz religije, ki zase trdi, da se skoznjo manifestira razodeta resnica, ki, ker je enako veljavna za vse ljudi, terja spreobrnjenje vanjo. Tudi samo politično življenje temelji na sekulariziranih teoloških konceptih. Danes je krščanstvo, katerega veljava je zreducirana na le enega od prepričanj med vsemi ostalimi, nevede in nehote postalo žrtev gibanja, ki ga je samo začelo. V zgodovini  Zahoda je postalo religija odhoda religije.

Različne sodobne, med seboj tekmujoče in pogosto nasprotujoče si moderne filozofske šole se kljub temu strinjajo glede enega: pritrjujejo ideji, da obstaja enkratna in univerzalna rešitev za vse družbene, moralne in politične fenomene. Na človeštvo se gleda kot na vsoto razumnih posameznikov, ki so zaradi koristoljubja, moralnega prepričanja, družbe ali celo strahu poklicani, da uresničijo svojo enotnost v zgodovini. V tej perspektivi postane raznolikost sveta ovira in vse, kar dela ljudi različne, se smatra kot postransko ali nebistveno, slučajno, zastarelo ali celo nevarno. Ker pa modernost ni le skupek idej, ampak je tudi način delovanja, poskuša z vsemi razpoložljivimi sredstvi iztrgati posameznike iz njihove pripadnosti določeni skupnosti, da bi jih podvrgla univerzalnemu načinu združevanja. V praksi se je kot najbolj učinkovit način za to pokazal trg.

Marakeška deklaracija

Slovenija naj bi 10. decembra, 2018 pristopila k Marakeški deklaraciji, ki jo je 2. maja tega leta podpisala vlada v odstopu, sedaj pa aktualne oblasti trdijo, da naj bi šlo za »nezavezujoč« dokument, ter tako mirijo vse zaskrbljene državljane, kot so prejšnje oblasti ob začetku »begunske krize« zatrjevale, da je Slovenija za migrante le tranzitna država. Kljub temu danes, tri leta po začetku te invazije, ki jo nekateri še kar imenujejo begunska ali migrantska kriza, vse več imigrantov, ki se trenutno nahajajo v Veliki Kladuši, ter so pred kratkim okupirali mejni prehod med BiH in Hrvaško, trdi, da je njihov cilj ravno Slovenija. Konec koncev naši sosedje zapirajo meje ter uvajajo vse strožje ukrepe proti nezakonitem priseljevanju, ter omejitve priseljevanja nasploh, Slovenija pa z levičarji in zvestimi vazali Bruslja na čelu po drugi strani še kar odpira vrata tem »novim evropejcem«, saj vidijo levičarji in liberalci v njih predvsem bodoče volivce.

Marakeška deklaracija naj bi se sicer v sklopu Rabatskega postopka, ki je platforma za politično sodelovanje med Afriškimi in Evropskimi državami, katere se nahajajo na t.i. »migrantski poti«, med drugim zavzemala za urejene, varne migracije in mobilnost, predvsem mladih ljudi in žensk med regijami zahodne, srednje in severne Afrike in Evrope. Prav tako se zavzema za večjo zaščito in integracijo »beguncev«, države pristopnice pa naj bi se med drugim strinjale z naslednjimi točkami:

1. Pristop na podlagi človeških pravic: izvedeni ukrepi bodo prispevali k polnemu spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva beguncev in migrantov, ne glede na njihov migracijski status
2. Posebna pozornost bo namenjena vprašanjem o enakosti spolov in zaščiti migrantov v ranljivih situacijah, vključno, še posebej, za ženske in otroke
3. Večja pozornost boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji: partnerji si bodo prizadevali za boj proti pojavom in spodbujali uravnoteženo pripoved o migracijah in diasporah na podlagi dejstev in poudarjali bodo njihov pozitivni prispevek k razvoju družbe v državah izvora, tranzita in namembnega kraja
4. Regionalni pristop: opredelitev, oblikovanje in izvajanje ukrepov bo upoštevalo lokalne in regionalne posebnosti
5. Vključujoči pristop in pristop z več zainteresiranimi stranmi: partnerji si bodo v svojih prizadevanjih prizadevali vključiti vse akterje v okviru koordinacije nacionalnih organov (regionalne organizacije, lokalne oblasti, tradicionalne in običajne organe, predstavnike civilne družbe ter migrantske in begunske skupnosti, socialni partnerji, privatni sektor, mediji in akademske skupnosti), kot tudi pomembne mednarodne organizacije, da se zagotovi usklajeno in urejeno upravljanje vseh dimenzij migracijskega pojava
6. Posebna pozornost bo na zbiranju, analizi in razdelitvi razčlenjenih podatkov: med predvidenimi dejavnostmi si bodo partnerji prizadevali za opredelitev obstoječih pobud in študij, za izmenjavo podatkov o migraciji in po potrebi za izvedeni študije za operativne namene na nacionalni in regionalni ravni. Pridobljeni podatki in informacije bodo vključevale in prispevale k procesom oblikovanje migracijske politike.  

Marakeška deklaracija bo torej med drugim v imenu "človekovih pravic in dostojanstva" omogočala lažje in bolj prosto gibanje vseh migrantov iz Afrike v Evropo, obenem pa bo večjo pozornost posvečala »boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji«, ter se zavzemala za »uravnoteženo pripoved o migracijah«. 

Rezultat tega bo seveda represija države nad vsemi, ki nasprotujejo množičnemu priseljevanju v njihovo domovino, ter zatiranje svobode govora pod masko boja proti »sovražnemu govoru« s katerim levica in liberalni etnomazohisti  označujejo vsa mnenja, ki so v nasprotju z njihovimi pogledi in stališči. Torej po eni strani bo ta deklaracija pospeševala demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope pod krinko »človekovih pravic«, bo drugi strani pa bo v imenu »boja proti diskriminaciji« še bolj rigorozno zatirala pravico svobode govora vsem Evropejcem, ki nasprotujejo izbrisu lastne kulture, dediščine in identitete, vsem Evropejcem, ki želijo zagotoviti prihodnost svojih narodov. Takšna deklaracija je le še en instrument liberalnega univerzalizma in globalističnih elit, s katerim bodo le te pospešile svoj načrt uničevanja raznolikih nacionalnih identitet, katere stojijo na poti globalizaciji sveta in širjenju ene univerzalne liberalne ideologije najprej v vsak konec Evrope in Zahoda, kasneje pa v vsak konec tega planeta.

Marakeško deklaracijo si lahko v celoti preberete na tej povezavi:

https://uporslovencev.wordpress.com/2018/06/22/evro-afriska-deklaracija/

Spletna peticija proti pristopu naše dežele k tej deklaraciji:

https://www.pravapeticija.com/peticija_za_odstop_od_podpisa_marakeke_deklaracije_11_in_12_decembra_v_maroku

O sovraštvu in medijskih manipulacijah

Danes, ko povsod po Evropi narašča nezadovoljstvo zaradi množičnega priseljevanja, oziroma tako imenovane »migrantske krize« , je v javnosti  tudi vse več govora o sovraštvu. Govori se o raznih »sovražnih skupinah« in skrajnežih, ki naj bi širili nestrpnost, predlagajo in sprejemajo se novi zakoni za pregon »sovražnega govora«, svarijo nas pred ponovnim vzponom »sovražnih ideologij«, skratka sovraštvo, to čustvo, ki velja v sodobni  družbi za popolnoma nezaželeno, negativno in slabo, naj bi bilo vsepovsod. In kdo neti vso to sovraštvo in nestrpnost? Nihče drug kot avtohtoni Evropejci, ki pač ne želijo, da bi njihovi vnuki, ali celo otroci, postali manjšinsko prebivalstvo v lastnih domovinah. Torej sploh ne gre za neko neutemeljeno sovraštvo, temveč za upravičene skrbi današnjih Evropejcev glede prihodnosti njihovih družin, njihovega naroda in njihove domovine.

Popularni mediji, ki so tako ali drugače v lasti globalistov, kateri moderne levičarske in liberalne ideje izkoriščajo za svoje cilje, po pravilu označujejo vsak pojav rasne ali nacionalne zavesti v Evropi za »ksenofobijo, rasizem, fašizem«. Pred kratkim smo lahko v tujih in domačih medijih, ob protestih proti imigrantskem nasilju v Chemnitzu, brali o shodih »skrajnih desničarjev«  v Nemčiji, pred enim letom, novembra 2017. so se mediji ob shodu, ki je v Varšavi obeležil poljsko neodvisnost razpisali o »marširanju fašistov« na Poljskem, določene domoljubne skupine, ki delujejo pri nas so nenehno napadane kot »ksenofobne«, tuje »populistične« oblasti na Madžarskem, v Italiji in prav tako na Poljskem so zato, ker vsaj v nekih pogledih delujejo v dobro svojih narodov, tako da omejujejo pretok migrantov, ter zavračajo migrantske kvote, ki jim jih vsiljujejo globalistične elite iz Bruslja, nenehno demonizirane, kljub temu da so prišle na oblast po popolnoma demokratični poti, torej po poti na katero vsaj navidezno prisegajo tako Evropska unija, kot tudi popularni mediji in moderna levica, a očitno le dokler ta odgovarja njihovim ciljem. V nasprotnem primeru začnejo ti isti zagovorniki demokracije opozarjati na ponoven  porast »fašizma« in »ekstremizma«. Seveda je potrebno le malo zdrave pameti in objektivnosti, da sprevidimo absurdnost takšnega pristranskega poročanja in označevanja vsakogar, ki je skeptičen do Evropske unije, množičnega priseljevanja in multikulturalizma, za »ksenofoba« ali »fašista«. Poleg tega, da cilj popularnih medijev nikakor ni objektivno poročanje, temveč  delujejo kot propagandni stroj globalizma, je treba razumeti tudi, da v levičarskem izrazoslovju, katerega se poslužujejo popularni mediji, besedi »fašist« in »fašizem« dobivata nov pomen, saj ne gre več za dejanske fašiste ali za majhno število ljudi, ki sledijo idejam in doktrinam Benita Musolinija, Francisca Franca, Antonia Prima de Riviera, Oswalda Mosleya in drugih, ki so igrali pomembne vloge v raznih fašističnih gibanjih. Gre za vsakogar, ki je skeptičen do liberalnih in levičarskih nazorov, za vsakogar, ki ne verjame, da je »raznolikost« vrlina ali, da je pritok tujih ras v Evropo »kulturna obogatitev«. Pravzaprav se na vse, ki ni v skladu z kvazi-progresivnimi, kozmopolitanskimi nazori lepi etiketa fašizma. Fašizem pa je postal sinonim za nestrpnost, sovraštvo in tiranijo, kljub temu, da sta totalitarizem in tiranija najbolje uspevala ravno v marksističnih, levičarskih ureditvah in sistemih.

Taktika moderne levice je torej, da svoje nasprotnike obklada z etiketama sovraštva in fašizma, medtem ko sebe predstavlja kot ščit pred tem namišljenim fašizmom in pred sovraštvom, ki naj bi branil človekove pravice v imenu »strpnosti, solidarnosti in ljubezni«. Glede na to, da se danes v javnosti vedno znova omenja »sovražni govor«, ki je včasih celo kazensko preganjan, ter da liberalno-levičarske ideje, nazori in pogledi na človeka in na svet postajajo novo moralno merilo v zahodnih družbah, vidimo kako močna in skoraj absolutna je postala kulturna hegemonija levice v Evropi in na Zahodu.

Sodobna levica, ki s pomočjo infiltracije svojih agentov v medije ter v razne državne in izobraževalne institucije, danes obvladuje zahodne družbe, se torej postavlja na stran »enakopravnosti, solidarnosti, humanosti in ljubezni«, medtem ko vse svoje nasprotnike postavlja na stran »sovraštva, ksenofobije in nestrpnosti«. Spomnimo se referenduma o družinskem zakoniku iz leta 2015, ko se je geslo kampanje za novi zakonik, ki bi istospolnim parom omogočal tako poroke kot tudi posvojitve otrok, glasilo »čas je za ljubezen« s čimer se je namigovalo, da so vsi nasprotniki novega zakonika nekako s tem tudi nasprotniki »ljubezni« oziroma glasniki »sovraštva«. Če o celotni stvari bolje razmislimo bomo hitro sprevideli nesmisel teh levičarskih  taktik, kot tudi splošnih modernih družbenih trendov, ki postavljajo »ljubezen« kot vrlino nasproti »sovraštvu«, katero naj bi bilo popolnoma negativna in slaba lastnost, zaradi preprostega razloga; ljubezen in sovraštvo sta dve med seboj tesno povezani čustvi, ali bolje rečeno dve plati istega kovanca. Če oseba, ki jo ljubimo trpi, bomo občutili jezo in sovraštvo do povzročitelja tega trpljenja. Če ljubimo svojo domovino in svoj narod, cenimo lastno kulturo in spoštujemo naše prednike, bomo seveda sovražili vse kar uničuje našo domovino, zastruplja naš narod ter zaničuje našo kulturo in naše prednike. Sovraštvo je naravna reakcija do vsega bolnega, sprevrženega, dekadentnega, do vsega kar lahko povzroči propad posameznika, skupnosti ali ljudstva. Resnično, goreče, brezkompromisno sovraštvo je velikokrat posledica iskrene, popolne ljubezni in privrženosti. Vse kar škoduje temu kar ljubimo bomo sovražili iz dna srca, predvsem če gre za namerno povzročitev škode, za katero se skrivajo osebni interesi. 

Seveda se da s sovraštvom, tako kot z vsemi čustvi, manipulirati, kar ni nič novega saj so se takšne subverzivne taktike pojavljale mnogokrat v  zgodovini naše civilizacije, danes v dobi informacij in tehnologije, pa dosegajo vrhunec. Množice se s pomočjo teh čustvenih manipulacij usmerjajo v prid arhitektov združenega človeštva in globalizacije sveta, ki ga bo tako lažje obvladovati. Te manipulacije se ravno zaradi vse večjega nezadovoljstva  ter zato, ker v današnji dobi informacij ni mogoče nadzirati vseh novic in podatkov, ki pridejo v javnost, vse bolj stopnjujejo. Zaradi takšnih manipulacij je v svetu tudi veliko zgrešenega in nepotrebnega sovraštva, kar pa ne pomeni, da je sovraštvo kot tako slabo samo po sebi, saj je povsem naravno in normalno čustvo, del vsakega zdravega človeka , ki pa je lahko usmerjeno v napačno ali v pravo smer. Sovraštvo usmerjeno v pravo smer, ali »dobro sovraštvo« ne zamegli uma, temveč je predvsem reakcija na nek pojav ali element, ki ima slabe, tudi uničujoče posledice za posameznika in za njegovo družino, skupnost, narod, raso. To sovraštvo je usmerjeno v resničnega krivca in je tako potrebno kot tudi zasluženo. Žal pa danes v zahodnih družbah, z redkimi izjemami, prevladuje druga napačna slaba oblika sovraštva, ki je posledica medijskih manipulacij, ter infiltracij agentov kulturnega marksizma v naše izobraževalne ustanove. Najbolj vidni predstavniki tega »slabega sovraštva« so ravno tisti, ki trdijo da se zavzemajo za univerzalno ljubezen, solidarnost, spoštovanje. Gre seveda za sodobno liberalno levico, ter za razne podskupine, ki spadajo v to kategorijo. Gre za sovraštvo do lastnega ljudstva in do lastne rase kar je posledica tako imenovane »white guilt« oziroma »bele krivde«, koncepta, ki je ključen za uničevanje rasne in nacionalne zavesti evropskih narodov, saj je bila ravno ta zavest velika prepreka za združevanje vsega človeštva. To je koncept, ki Evropejce navdaja z občutkom krivde zaradi domnevnih zločinov, ki naj bi jih zagrešila kolektivna bela rasa proti vsem drugim ljudstvom tega planeta. Ta fenomen poznamo samo na Zahodu, saj je večina drugih ljudstev in ras tega planeta še vedno ponosna na svojo zgodovino, ter cenijo dosežke svojih prednikov, medtem, ko je v Evropi ali v ZDA že samo omenjanje genocida, ki se s pomočjo demografske zamenjave izvaja nad našo raso, takoj obsojano kot »rasizem«. Gre za slepo sovraštvo do lastnih prednikov, kljub temu, da so ravno oni s svojim trdim delom in kreativnostjo omogočili obstoj teh današnjih demagogov univerzalističnih ideologij, ki sedaj pljuvajo na njihove grobove. Gre tudi za sovraštvo do lastnih tradicij in kulture, katera naj bi bila v očeh teh »borcev za človekove pravice« še zadnja prepreka, ki preprečuje prihod novega svetovnega reda, multirasne utopije, kjer bodo takšni »zastareli« koncepti , ki naj bi bili vir vseh krivic in nestrpnosti,kot so rasa, narod, spol ali tradicija za vedno pozabljeni. Gre za sovraštvo besnih feministk do vseh moških, za sovraštvo LGBT skupnosti do tradicionalne družine, za sovraštvo potomcev do njihovih prednikov, za sovraštvo manjšin do večine. Gre predvsem za sovraštvo ( nekoč) marginalnih skupin, ki so se počasi s pomočjo subverzij kulturnega marksizma povzpele na vrh naše zahodne, evropske civilizacije, katero sedaj uničujejo tako od znotraj kot tudi od zunaj. Gre za sovraštvo, ki ga podpihujejo globalistične elite, večinoma pripadniki določenega»puščavskega« plemena, zaradi svojih lastnih interesov in ciljev. Gre za sovraštvo do belega človeka, do nekoč mogočnega Evropejca, ter do vseh njegovih dosežkov.

To slabo, sprevrženo sovraštvo bolnih in slabotnih do zdravih in močnih, se seveda skriva pod masko strpnosti, ljubezni in človečnosti, medtem ko medijski propagandni stroj vedno znova odvrača pozornost, tako da označuje nacionalizem za glavni vir vsega danes prisotnega sovraštva. Kljub temu, da gre seveda v tem primeru za še eno medijsko manipulacijo, je bil žal v preteklosti tudi nacionalizem, ali bolje rečeno njegove zastarele oblike, prav tako odgovoren za nepotrebno in »slabo« sovraštvo, saj so predhodniki današnjih globalistov velikokrat s pomočjo manipulacije nacionalnih zavesti in borbenega duha evropskih narodov povzročali bratske vojne, od katerih so imeli ogromne dobičke, ter s pomočjo katerih so se vse bolj približevali uresničitvi njihovega novega svetovnega reda. Najboljši sinovi naše rase so se klali med seboj, misleč da se borijo za svojo domovino, v resnici pa so se borili za osebne interese ljudi, ki tudi danes ustvarjajo razkole tako med belimi narodi kot tudi znotraj posameznih evropskih dežel , ter pod pretvezo ljubezni in solidarnosti širijo sovraštvo do belcev z vsemi sredstvi preko različnih instrumentov.

Tudi danes obvladujejo razne kvazi-nacionalistične skupine in »mainstream« desničarske stranke v Evropi, medtem ko tiste resnične nacionaliste, ter ideje rasnega nacionalizma, vedno znova označujejo za »nestrpne in polne sovraštva«, saj je ravno ta ideja rasnega nacionalizma, ki izvira predvsem iz ljubezni do lastnega ljudstva, ter do Evrope, edina resnična zdrava alternativa njihovemu novemu svetovnemu redu in dekadenci, ki jo predstavljajo kot »napredek«. Kljub temu se ideje belega nacionalizma počasi širijo, saj so preveč trdne, da bi jih lahko razbili šibki udarci demagogov in prevarantov, ter pozivajo Evropejce, da se, predvsem v imenu ljubezni, ljubezni do svojega, uprejo globalizmu in slepemu sovraštvu, ki jih želi enkrat za vselej izbrisati iz tega planeta.

Julius Evola-Liberalizem in totalitarizem: različni stopnji iste bolezni

Odlomek iz knjige "Julius Evola- Men Among the Ruins: A Post-War Reflections of a Radical Traditionalist"

Liberalizem predstavlja antitezo vsaki organski doktrini. Glede na to, da liberalizem vidi primarni element v človeškem bitju, ki pa ga ne doživlja kot osebo, temveč kot posameznika, živečega v brezoblični svobodi, lahko ta filozofija dojema družbo le kot mehansko vzajemno delovanje sil in entitet, njihovih dejanj in odzivov v skladu s prostorom, ki so ga uspele pridobiti zase, vendar pa brez splošnega sistema, ki bi odražal kakšen višji zakon reda ali višji pomen. Potemtakem ima edini zakon in s tem tudi država, ki si jo lahko liberalizem izmisli, le zunanji, nebistven karakter, kar se tiče njenih  subjektov. Oblast suvereni posamezniki zaupajo državi, da lahko le ta varuje svobodo posameznikov, ter posreduje le, če te svoboščine medsebojno trčijo, ter začnejo ena drugi predstavljati nevarnost.Tako se zdi, da je red le nekaj kar omejuje in uravnava svobodo namesto, da bi predstavljal neko formo, ki jo svoboda od znotraj sama izraža, kot je svoboda, da nekdo nekaj počne ali pa svoboda povezana s kvaliteto in z določeno funkcijo. Red, predvsem zakoniti red, se tako prej ali slej zateče k nasilju, saj liberalno ali demokratično vlado opredeljujejo pogoji večine, torej se mora »manjšina«, kljub temu, da je sestavljena iz »svobodnih posameznikov« klanjati in ubogati.

Danes liberalizem najbolj trepeta pred prikaznijo totalitarizma. Vendar pa bi lahko rekli, da totalitarizem nastane kot nek nedoločljiv pojav ravno iz domnev in predpostavk liberalizma,ne iz predpostavk organske države. Kot bomo videli obstaja v totalitarizmu poudarek na konceptu ureditve, ki je v celoti od zunaj vsiljena množici preprostih posameznikov, katerim manjkata njihova lastna forma in zakon, zato ju morajo sprejeti od zunaj, prav tako pa jim je treba predstaviti tudi mehanski, vseobsegajoč sistem ter se tako izogniti neredu, ki je značilen pri neorganiziranem, sebičnem izražanju partizanskih sil in skupin z posebnimi interesi.

Nedavni dogodki so vodili do podobne rešitve potem, ko se je izkazalo, da je bolj ali manj idiličen nazor, značilen za evforično obdobje liberalizma  in laissez-faire gospodarstva, le preprosta fantazija. Tu se sklicujem na nazore, ki trdijo, da  zadovoljivo družbeno gospodarsko ravnovesje nastane iz konfliktov določenih interesov: skoraj tako, kot če bi vnaprej določena harmonija á la Leibnitz poskrbela za boljšo ureditev vsega, kljub temu, da vsak posameznik skrbi le zase, ter je osvobojen vsake vezi.

Ne le v idejnem, temveč tudi v zgodovinskem smislu, najdemo liberalizem in individualizem v začetkih, ter v izvorih, raznih med seboj povezanih oblik moderne subverzije. Oseba, ki postane individualna s tem ko preneha imeti organski pomen, ter ko začne zanikati vsak princip avtoritete, je le številka,  le ena enota v pakiranju; njegova prisvojitev obudi usodno kolektivistično omejitev proti njemu samemu. Tako torej pridemo od liberalizma do demokracije, ter zatem od demokracije do socialističnih oblik, ki so posebej naklonjene kolektivizmu. Marksistično zgodovinopisje že dolgo časa prepoznava ta jasen vzorec: razume, da liberalna revolucija, ali pa revolucija tretjega stanu, ustvarja razdor ter pripomore k spodkopavanju prejšnjega tradicionalnega družbenopolitičnega sveta, ter tlakuje pot do socialistične in komunistične revolucije; predstavniki te revolucije pa bodo retorike o »nesmrtnih principih« ter o » plemenitih, velikodušnih idejah« prepustili naivnim, zavedenim ljudem. Glede na to, da je za vsak pad značilno pospešeno gibanje, se ni mogoče ustaviti na pol poti. Znotraj prevladujočih ideologij Zahoda je bil liberalizem potem, ko je svojo uvodno nalogo dezintegracije in dezorganizacije osvobodil posledic, potisnjen vstran- zato  trditev nekaterih njegovih sodobnih učencev, da lahko obrzda marksizem, ki predstavlja le zadnji člen v verigi vzrokov, zveni popolnoma prazno, ter nakazuje na pomanjkanje modrosti. Obstaja Tacitov rek, ki jedrnato povzema to kar se je zgodilo po »liberalni revoluciji« -Ut imperum evertant, liberatem, praeferunt; si perventerint, liberatem ipsam adgredientur-kar pomeni:  »Da bi strmoglavili državo ( njeno avtoriteto in suverenost, oziroma  imperij) se sklicujejo na svobodo; ko bodo enkrat uspeli, pa se bodo obrnili tudi proti njej«. Platon je rekel: »Potemtakem je zelo verjetno, da tiranija ne nastane iz nobene druge državne ureditve kakor iz demokracije: po največji svobodi-največje suženjstvo«. Liberalizem in individualizem sta le odigrala vlogo kot instrumenta v splošnem načrtu svetovne subverzije, kateri sta odprla vrata.

Zato se je zelo pomembno zavedati kontinuitete toka, ki je proizvedel razne politične, anti-tradicionalne oblike, ki jih lahko danes vidimo na delu v kaosu političnih strank, saj so liberalizem, konstitucionalizem, parlamentarna demokracija, socializem, radikalizem in končno tudi komunizem, ter sovietizem, vse le različne stopnje, ali pa med seboj povezane etape iste bolezni. Brez francoske revolucije liberalizma demokracija in konstitucionalizem nebi nikoli obstajala; brez demokracije, ter z njo skladne buržujsko-kapitalistične civilizacije tretjega stanu, nebi nikoli prišlo do vzponov socializma in demagoškega nacionalizma; brez temeljnega dela, ki ga je opravil socializem, nebi nikoli videli prihoda radikalizma in komunizma, tako v njunih nacionalnih, kot tudi v proletarsko-internacionalnih verzijah. Kljub dejstvu, da te oblike danes lahko navidezno včasih soobstajajo, medtem, ko so spet drugič medsebojno konkurenčne, nebi smelo bistremu očesu uiti, da se medsebojno vzdržujejo, povezujejo, ter da so medsebojno pogojene, glede na to, da gre le za izražanja različnih stopenj iste subverzije vsake normalne, legitimne institucije. Temu neizogibno sledi, da bo, ko nekatere izmed njih trčijo, prevladala tista, ki je najbolj ekstremna, ali pa tista, ki je trenutno na najnižji stopnici.  Začetek tega procesa izvira iz časa, ko je zahodni človek pretrgal svoje vezi s tradicijo, zahtevajoč zase kot za posameznika prazno, navidezno svobodo: ko je postal atom v družbi, zavračajoč vsak višji simbol avtoritete in suverenosti v sistemu hierarhij. »Totalitaristične« forme, ki se pojavljajo so le demonski materialistični ponaredki prejšnjih unitarnih političnih idej, ter predstavljajo » največje, najbolj brutalno suženjstvo«, ki se sodeč po Platonu, dvigne iz brezoblične svobode.

Gospodarski liberalizem, ki je spodbudil razne oblike kapitalističnega izkoriščanja in cinične, antisocialne plutokracije, spada med končne posledice intelektualne emancipacije , ki je naredila posameznika solutus – kar pomeni  pomanjkanje notranjih samoumevnih vezi, funkcij in omejitev, ki jih sicer najdemo v vsaki splošni atmosferi organskega sistema in naravne hierarhije vrednot. Poleg tega vemo, da je v bolj nedavnih časih postal političen liberalizem le sistem, ki služi laissez-faire, oziroma gospodarskemu liberalizmu-v sklopu kapitalistično-plutokratske civilizacije; iz te situacije so nastale nove reakcije, potiskajoč vse, nižje in nižje, do stopnje marksizma.

Zgoraj omenjene povezave so vidne tudi v sektorju lastnine in bogastva, predvsem če pretehtamo pomen sprememb, ki so se zgodile znotraj tega sektorja kot posledice institucij, ki jih je ustvarila francoska revolucija. Z zanikanjem vsega kar so še vedno navdihovali ideali fevdalizma v gospodarskem svetu, saj naj bi bil le ta krut režim utemeljen na privilegijih, je bila organska povezava ( najbolj prisotna v raznih sistemih fevdalizma) med osebnostjo in lastnino, družbeno funkcijo in bogastvom, ter med dodeljeno kvalifikacijo in moralno plemenitostjo in med upravičenim posedovanjem dobrin, zlomljena. Z  Napoleonovim zakonikom  »code civil« je bilo določeno, da je »lastnina« nevtralna in »zasebna«, v manjvrednem, individualističnem pomenu te besede ; s tem zakonikom je lastnina  prenehala imeti politično funkcijo in povezavo. Poleg tega lastnina ni bila več podrejena »eminentni pravici«, niti ni bila več vezana za specifično dolžnost, za družbeni položaj ali za »višjo pravico«. V tem kontekstu je družbeni položaj izražal objektivno in normalno posvetitev v hierarhičnem sistemu katero tako  tisti, ki je superioren, kot tudi osebnost, ki jo izoblikuje supra-individualna tradicija in ideja, prejme. Lastnina in tudi bogastvo nista imela več nobenih dolžnosti do države, razen v fiskalnih določbah. Subjekt lastnine je bil, preprosto povedano, »državljan« katerega glavna skrb je bila to lastnino brez pomislekov čim bolje izkoristiti, ne ozirajoč se preveč na tradicije krvi, družine in ljudstva, ki so bile včasih pomemben ekvivalent lastnini in bogastvu.

To, da se je na koncu začela pravica do privatne lastnine spodbijati, je bilo popolnoma naravno; saj se je vedno, ko je neka višja upravičenost do lastništva odsotna, mogoče začeti spraševati zakaj imajo le nekateri ljudje lastnino  medtem, ko je drugi nimajo, ali pa zakaj so si neki ljudje zaslužili zase privilegije in družbeno premoč ( ki je velikokrat večja kot  v fevdalizmu) kljub temu, da nimajo tistega, zaradi česar bi izstopali iz množice in zaradi česar bi bili pred drugimi v nekem učinkovitem, občutnem in razumnem smislu. Tako se je torej tako imenovano »socialno vprašanje«, skupaj z izrabljenim sloganom »socialna pravica«, pojavilo v takšnih okoliščinah v katerih ni bilo več vidno nikakršno razločevanje razen tistega, ki je pogojeno le z »ekonomskimi razredi« (saj sta bogastvo in lastnina postala nevtralna in apolitična; vsako vrednost razlike in položaja, osebnosti in avtoritete je začel  proces degeneracije in materializacije zanikati in spodkopavati; politični sferi je bilo odvzeto njeno prvotno dostojanstvo). Tako so subverzivne ideologije uspešno in z lahkoto razkrinkale vse politične mite, ki sta se jih posluževala kapitalizem in buržoazija, v odsotnosti kakršnegakoli višjega principa, da bi branila svoj privilegiran položaj pred udarci in končno skrunitvijo od spodaj.

Ponavljam, vidimo, da so različni aspekti družbenega in političnega kaosa med seboj povezani in da se jim lahko uspešno zoperstavimo, le če se vrnemo k izvoru. Vrniti se k izvoru pomeni preprosto zavračati vse, na vsakem področju ( družbenem, političnem ali gospodarskem), kar je povezano z »nesmrtnimi principi« iz leta 1789. med katere spada libertarna, individualistična in egalitaristična miselnost, predvsem pa jih zavračati iz hierarhičnega vidika, v kontekstu katerega pojem, vrednost in svoboda človeka kot osebe niso zreducirane le na besede in izgovore v korist destrukcije in subverzije.

Kaj globalisti pridobijo z uničevanjem Evrope in Zahoda?

To je vprašanje, ki se v zadnjem času vse bolj pogosto pojavlja, saj se vse večje število ljudi začenja zavedati  kaj se dogaja v Evropi, vendar pa še vedno niso sigurni kakšne so pravzaprav motivacije in razlogi za vsem tem, zato iščejo smiselne odgovore in obrazložitve trenutnega stanja, ki pa jih seveda ni najti v popularnih oz. »mainstream« medijih.

Odgovorov je več, vendar pa se glavni razlog za demografsko spremembo v Evropi, ki jo želijo doseči globalisti, skriva v tem, da rasno osveščeni Evropejci, ali pa združeni evropski narodi, predstavljajo največjo grožnjo njihovi hegemoniji in oblasti nad nami, zato želijo z demografsko spremembo Evrope, katero hočejo doseči preko masovnga priseljevanja, oslabiti to rasno zavest, ter onemogočiti vsako možnost, da bi se Evropejci kdaj v imenu lastnih interesov združili proti njim.V deželi, ki ni homogena, temveč ima rasno in kulturno mešano prebivalstvo z različnimi interesi in cilji, postane verjetnost, da bo le ena etnična skupina tega prebivalstva dominirala praktično nemogoča in ravno v tem se skriva razlog, da nas želijo spremeniti v manjšino v naših lastnih domovinah.

Ljudstvo, ki je združeno, s skupno identiteto, kulturo in zgodovino bo lahko hitreje mobilizirano v korist svojih lastnih interesov in bo prav tako hitreje prepoznalo sovražne tuje skupine v svoji sredini. Medtem pa je v »narodu«, sestavljenem iz različnih etničnih skupin, ki skupaj bivajo znotraj njegovih meja, težje spoznati kdo pravzaprav vleče vse niti.

Prav tako mase priseljencev iz različnih kontinentov, z različnimi kulturami, postanejo dimna zavesa za katero se lahko skrije določena etnična skupina, saj ne obstajata več  le ena ali dve lahko prepoznavni tuji etnični skupini, temveč jih je veliko, kar dovoljuje tej določeni etnični skupini, da postane le ena izmed mnogih tako imenovanih manjšin, ter lahko predstavlja svoje interese kot interese vseh manjšin. Če kdo to določeno skupino kritizira, se le ta takoj začne predstavljati kot žrtev, ter obsodi to kritiko kot napad na vse manjšine in pridobi s tem na svojo stran tudi vse druge manjšinske skupine.

Globalisti želijo ustvariti situacijo v kateri  lahko ne-evropejci nasprotujejo Evropejcem v njihovih lastnih domovinah. Evropejce želijo oslabiti do te točke, da bodo nezmožni združiti se v imenu specifično evropskih interesov. Prav tako si želijo zagotoviti možnost mobilizacije ne-evropejcev ( kar tudi že počnejo) proti Evropejcem, to pa dosegajo tako, da s pomočjo vpliva, ki ga imajo na javno mnenje, vedno znova predstavljajo interese Evropejcev kot »sovražne« in »rasistične«.

Vsako gibanje, ki se zavzema za interese Evropejcev je označeno kot »rasistično« ali »nacistično«, s čimer pride do namigovanj na drugo svetovno vojno in holokavst, kar seveda vpliva na čustva Evropskih narodov, ter se jih tako manipulira s pomočjo uradne zgodovine in poteka druge svetovne vojne. To delajo zato, da bi podpihovali jezo ne-evropejcev in pa tistih Evropejcev, ki še niso imuni na njihovo propagando. Če začne kakšna politična stranka, ki se zavzema za interese belcev, doživljati uspehe na volitvah, bodo globalisti poizkušali zanetiti sovraštvo ne-belcev do te stranke, saj te pripadnike drugih ras izkoriščajo le kot orožje v vojni proti nam. V bistvu so za njih ne-evropejci, ki prebivajo v Evropi rezervisti, ki jih lahko, če je treba, vedno  mobilizirajo proti nam v primeru kakršnekoli vstaje Evropejcev proti globalistični tiraniji.

Tisti, ki so bili pripeljani na evropske in zahodne obale v imenu »raznolikosti« in »kulturne obogatitve« so le sredstva do že vnaprej določenega cilja. Globalisti so popolnoma prepričani, da bodo lahko nadzorovali ne-belo prebivalstvo, ko le to postane večina, medtem, ko so rasno osveščeni Evropejci popolnoma druga zgodba, saj mi predstavljamo edino resno grožnjo globalistični oblasti, če se združimo v imenu lastnih interesov. Zaradi tega razloga  želijo doseči naš demografski propad.

Evropejci so preziran sovražnik globalistične kabale, ki nadzira medije, bančništvo in tako imenovane »demokratične« narode Zahoda, saj so edino ljudstvo, ki je sposobno odstaviti z oblastjo obsedene norce, iz položajev oblasti in vpliva, ki ga imajo nad našimi financijskimi, političnimi in kulturnimi institucijami.

Za primer lahko vzamemo Tonyja Blaira, ki pravi »da bi populizem lahko Evropo odvlekel nazaj v 30. leta prejšnjega stoletja.« V resnici hoče reči, da Evropejci nebi smeli nasprotovati demografski zamenjavi in uničenju njihovih lastnih narodov, ter s tem tudi uničenju prihodnosti njihovih otrok, saj nam v nasprotnem primeru grozi nov vzpon »zlobnih nacističnih« režimov, kar lahko pripelje do novega holokavsta. V takšne neumnosti vas želijo prepričati, če nasprotujete njihovim sadističnim ciljem.

Prvi podpredsednik evropske komisije je pred kratkim izjavil, da je bila vojna »nekoč evropski način«, kar je privedlo do tega, da so Evropejci poizkušali »narediti kolektiven samomor« v dveh svetovnih vojnah  ( kar nas zopet pripelje do namigovanja na holokavst). Zatem je izjavil še, da » se je Evropa naučila svoje lekcije in da je to napaka,ki se ji moramo izogniti« ter, da » je nacionalizem kot alkoholizem, kratko obdobje navdušenja, ki mu sledi dolgo obdobje glavobolov«. Rekel je tudi, da nas » nacionalizem dela revne, saj bo njegov siamski dvojček, protekcionizem uničil notranji trg ter oviral mednarodno trgovino«, da » nas nacionalizem dela šibke, ker naj bi vedno iskal sovražnike, preziral druge, ter da bo zaradi potrebe po lastni večvrednosti oteževal sodelovanje z drugimi narodi v zagotovitvi  splošne svobode in varnosti«  in pa, da » če nas nacionalizem dela revne, šibke in moralno negotove, kako je lahko potem le ta nekaj domoljubnega? Mislim, da nacionalisti ne morejo biti domoljubi.«

Ljudje kot je Timmermans govorijo takšne stvari zato, ker nacionalizem zmaguje v Evropi in Evropska unija, ki je ideološko motivirana, da s pomočjo t.i. Kalergijevega načrta uniči evropsko identiteto, se vse bolj boji lastnega propada medtem, ko vse več narodov začenja zavračati njeno globalistično anti-evropsko agendo. Timmermans govori te stvari iz istih razlogov kot jih govori še en kolaborator globalistov, zgoraj omenjeni Tony Blair, saj želi prepričati ljudstva Evrope, da lahko le EU in odprte meje preprečijo  novo svetovno vojno. Seveda pa vam bodo ljudje kot sta Timmermans in Blair zamolčali to, da je bila ravno ta ista globalistična agenda tista, ki je iz ozadja z svojimi manipulacijami in hujskaštvom  naščuvala evropske narode, da so se med seboj pobijali v dveh svetovnih vojnah.  V teh dveh vojnah se v pravzaprav ni šlo za demokracijo ali svobodo, temveč za ohranitev globalistične hegemonije, zato so Evropo zvlekli v dve svetovni vojni, v katerih je umrlo na milijone Evropejcev, da bi v resnici omogočili globalistom nadaljni nadzor monopola in bančništva v vsakem aspektu naših življenj.

Od kar se je končala bratomorna druga svetovna vojna, se globalisti trudijo izkoreniniti Evropejce s pomočjo množičnega priseljevanja in multikulturalizma, saj vedo, da bodo z uničenjem evropske rasne identitete in homogenosti  preprečili vzpon kakšnega novega gibanja, ki bi se sicer lahko v prihodnosti dvignilo proti njim in proti njihovem parazitskem izkoriščanju naših narodov. Njihov največji strah in grožnja je Evropejec, ki misli s svojo glavo, Evropejec, ki prepoznava svoje interese kot Nemec, Anglež, Holandec, Francoz, Poljak, Šved itd...Bojijo se Evropejca, ki ni pod vplivom psihološke manipulacije in strupa popularnih medijev in institucij, ter lahko prepozna tiste, ki ogrožajo njegov narod, kulturo in družino. Zradi tega želijo sedaj doseči tudi večji nadzor in cenzuro spleta.

Množično priseljevanje je pravzaprav neviden plašč, ter zakriva tiste, ki so odgovorni za demografski terorizem uperjen proti evropskim narodom. Nekaj trdnega lahko oslabite in zrušite le tako, da ustvarite razpoke. Potresi so posledica razpok in prinašajo vedno kaos, smrt, bedo in uničenje.

Celotno zadevo odlično povzema odlomek iz spletne strani renegadetribune, ki nam daje vedeti, da se za množičnem priseljevanjem v resnici skriva nekaj zlonamernega:

» Naval ne-belih imigrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki so zamaskirani v nekakšne begunce, ni napaka, humanitaren čin ali pa posledica nesposobnosti, temveč gre za dobro načrtovanno strateško politično potezo globalno organiziranega zapletenega okultnega omrežja, ki  izvršuje že desetletja ali celo stoletja stare načrte.«

Kratko rečeno, globalisti želijo preko množičnega priseljevanja oslabiti evropske narode, tako da le ti ne bodo več predstavljali potencialne grožnje njihovi globalistični diktaturi. Če ste z nekom v vojni poizkušate oslabiti nasprotnikove zmožnosti, da zbere vojsko. Zato naredite vse kar je v vaši moči, da oslabite nasprotnika dokler ne postane le neučinkovita opozicija. Množično priseljevanje in imigracija je le globalistično orožje s katerim želijo oslabiti naše zmožnosti, da se dvignemo v imenu naših interesov. Večino evropskih narodov vodijo globalistični politiki, ki aktivno delujejo proti našim interesom, ter tako opravljajo umazano delo svojih globalističnih gospodarjev, ki jih plačujejo. Če se Evropejci sedaj prebudimo še ni prepozno, da se osvobodimo globalističnih okovov množičnega priseljevanja, kulturnega marksizma in orwelianske cenzure.

Vir: http://www.smashculturalmarxism.com

Tiranija tolerance

»Toleranca« je beseda, ki jo danes pogosto slišimo in velja v današnji družbi za eno največjih vrlin. Nenehno ponavljanje o tem kako moramo biti bolj tolerantni in odprti postaja del vsakdana v moderni družbi, saj nas z vseh strani prepričujejo, da je toleranca edina pot do napredka in splošnega blagostanja, ki ga bomo dosegli, ko bomo vsi postali tolerantni do vseh in vsega.

Bodimo strpni in tolerantni do drugih ras in narodnosti nam vedno znova govorijo predstavniki današnje vladajoče elite Evropske unije medtem, ko preplavljajo Evropo z hordami tujcev, zamaskiranih v »begunce«. Toleranca vzklikajo mediji medtem, ko pozivajo državo naj bo strožja do sovražnega govora, ki v večini primerov ni nič drugega kot upravičena kritika moderne družbe. In seveda, toleranca je glavni bojni klic raznih nevladnih organizacij za človekove pravice, levičarskih skupin in ostalih dedičev marksizma, ki v imenu tolerance pozivajo na preganjanje in teroriziranje vseh, ki se ne strinjajo z njihovimi pogledi.

Pa si poglejmo kaj točno pravzaprav pomeni ta danes tako pogosto uporabljana beseda, ki jo tako naši voditelji, kot tudi novinarji in razni samooklicani borci za pravičnejši svet cenijo kot najbolj iskano človeško vrlino. V Slovenskem etimološkem slovarju lahko preberemo, da je beseda »tolerirati« tujka, ki smo jo Slovenci prek prek nemščine in francoščine prevzeli iz latinskega izraza »tolerare«, kar pomeni »prenašati« in iz grških »talassai, tlenai«, kar pomeni »prenesti, pretrpeti«. 

Torej tolerirati nekaj ali nekoga pomeni prenašati stvari, situacije ali ljudi, ki nas sicer motijo, vznemirjajo, navdajajo z nelagodjem in nam nasplošno niso po volji. Lahko toleriramo, oziroma prenašamo ali trpimo, slabo vreme, mraz, gnečo na cesti, čakanje v vrsti, glasne sosede in tako dalje. Vendar pa to seveda niso stvari, ki jih naše vladajoče elite, mediji in zagovorniki tolerance zahtevajo in pričakujejo od nas, ko nam pridigajo, da moramo biti bolj strpni in tolerantni. Seveda ne, oni od nas ne zahtevajo naj bomo preprosto bolj tolerantni do glasnih sosedov ali čakanja v vrsti, temveč nam govorijo, celo ukazujejo, da naj bomo tolerantni do priseljencev iz nam tujih dežel in do njihovih kultur, katere so velikokrat v popolnem nasprotju z našo kulturo, ki ravno zaradi tega množičnega priseljevanja počasi izginja. Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do tujih kriminalcev, ki na ulicah evropskih mest prežijo na bele ženske, napadajo evropsko mladino, uničujejo nekoč mogočna mesta Evrope in jih spreminjajo v navadne greznice.Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do veroizpovedi, ki nalaga svojim pripadnikom, da je ne le pravica, temveč celo njihova dolžnost pokoriti Evropejce in zavzeti Evropo. Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do ljudi, ki so velikokrat pripadniki nam tujega ljudstva, ko iz pridobljenih pozicij moči v evropskih institucijah širijo svoje tako imenovane »progresivne« ideje, ki pa so vse drugo le progresivne ne, saj vodijo v popoln propad naših vrednot, tradicij in kulture, ki so jih ustvarili in tako dolgo hrabro branili naši predniki. Ravno oni so tisti, ki se poslužujejo prevare pod imenom »toleranca«. Prepričujejo nas, da naj bomo tolerantni do protinaravnih in degeneriranih načinov življenja, ki nam jih želijo predstaviti kot pozitivne in napredne. Skratka, prepričujejo nas, da naj se zavoljo »tolerance in enakosti« odrečemo naši starodavni dediščini, naši kulturi, tradicijam naših mogočnih prednikov, naši pravici do samoodločanja in konec koncev tudi najdragocenejši zapuščnini naših prednikov, naši krvi, s tem, ko vedno znova promovirajo medrasno mešanje in seveda toleranco do rasno mešanih parov. Preprosto povedano prepričujejo nas naj se odrečemo vsemu kar nas združuje kot narod, vsemu kar so nam zapustili naši predniki, našim koreninam in naši duši, dokler v novi mešanici ras in ljudstev preprosto ne izginemo. In vse to zavoljo tolerance! 

Če sedaj še enkrat pogledamo zgoraj navedeno definicijo tolerance nam je jasno, da oni od nas sploh ne zahtevajo le tolerance. Saj ne zahtevajo naj te tuje rase na evropskih tleh ali raznorazne dekadente in nenaravne načine življenja le trpimo in prenašamo. Ne, oni zahtevajo, da se mi njim prilagodimo, da jih sprejmemo, da jim nikakor ne nasprotujemo. Definicija besede »strpen« se v Slovarju slovenskega knjižnega jezika glasi: »dopuščati o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje« in pa »biti strpen do drugače mislečih«. Vendar pa oni ne zahtevajo, da le dopuščamo drugačna mnenja, nazore, poglede na svet. Oni ne pričakujejo od nas le, da smo tolerantni, strpni in vljudni tudi do tistih, ki imajo nasprotna mnenja od naših s katerimi se ne strinjamo in do drugače mislečih. Oni tega ne pričakujejo saj so ravno oni, torej predvsem razni pripadniki levice, podporniki multikulture, antifašisti, »mainstream« novinarji, ki vedno pozivajo k večji toleranci in razni predstavniki liberalnih političnih strank tisti, ki so najbolj netolerantni do vseh drugače mislečih! In ravno tu se skriva ironija, ali bolje rečeno tiranija, današnje tako visoko cenjene in opevane tolerance. Vsi ti zagovoniki »tolerance, enakosti in demokracije« so v resnici najbolj nestrpni, netolerantni fanatiki, ki ne priznavajo drugačnih pogledov in obsojajo vse drugače misleče, ter jih označujejo z raznimi etiketami in nazivi. Vsakdo, ki je politično nekorekten, kar pomeni preprosto, da se ne strinja z njimi je označen s takšno ali drugo besedo, ki ima v današnji dobi politične korektnosti ekstremno negativne konotacije, poleg tega pa si sproti še zmišljujejo razne nove nazive in žaljivke za svoje nasprotnike, najbolj pogosto izpeljane iz starogrške besede »fobija«, kar pomeni strah. Cilj tega je, da svoje nasprotnike predstavijo kot neke motene osebe, katerih nasprotovanje določenim stvarem, pojavom in idejam je utemeljeno le na nekakšnem iracionalnem strahu in ne na dejstvih, ter tako razvrednotijo njihove argumente. Nekdo, ki nasprotuje temu, da bi lahko istospolni partnerji posvojili otroka zaradi utemeljenega argumenta, da otrok potrebuje tako mamo kot očeta za zdrav razvoj, je preprosto homofob. Nekdo, ki nasprotuje islamizaciji Evrope je islamofob. Če nekdo nasprotuje množičnemu priseljevanju narodov iz Azije, Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo je seveda rasist, vsi skupaj pa so tudi fašisti, saj je ravno »fašist« glavna in najbolj priljubljena beseda teh vrlih borcev za strpnost. Bolj trdne resnične in utemeljene argumente proti multikulturalizmu, liberalizmu, levici in ostalim boleznim modernega sveta ko imate, bolj glasno se bodo drli »fašist!« in upali, da s tem odvrnejo pozornost javnosti od vaših argumentov, saj izjave fašistov niso kredibilne, za kar so seveda poskrbeli njihovi predhodniki s propagando s katero so že dolgo pred današnjo histerijo politične korektnosti zastrupljali evropskega človeka. 

Srbski slikar, pisatelj, publicist in novinar Dragoš Kalajić je ob neki priliki med gostovanjem na televiziji na vprašanje kakšna je njegova reakcija, ko ga nazivajo s fašistom odgovoril, da je to za njega kompliment, ter da nosi to etiketo s ponosom in dodal , da v današnjem svetu globalistične okupacije ponavadi pomeni, da ima tisti, ki ga nekdo naziva s fašistom neizpodbitne argumente, ter da njegov nasprotnik v bistvu tako priznava, da nima nobenih protiargumentov in ne more nasprotovati njegovim izjavam. In v tem leži vsa resnica nenehnega vzklikanja »fašisti« iz strani moderne levice in kulturnih marksistov. 
Današnji politično korekten koncept tolerance in strpnosti v moderni multikulturni družbi torej nima nikakršne zveze z resničnim pomenom besede »toleranca« in prav tako ni povezan z kakšnimi bolj libertarnimi koncepti v smislu »živi in pusti živeti« ali »vsakemu svoje«. Ne, pod današnjo toleranco se skriva tiranija politične korektnosti, ki ne priznava drugačnega mišljenja ali drugačnega načina življenja in ureditve družbe kot je njen. Od nas zahteva, da se v vsem strinjamo z njo in da ne le toleriramo, temveč popolnoma sprejmemo, se prilagajamo in podpiramo vsako možno nenaravno, protinaravno, degenerirano in dekadentno obliko načina življenja, vsako marginalno skupino, vsakega tujca in njegovo tujo kulturo ne glede na to, da lahko le ta ogroža naš lasten obstoj in vsako novo »progresivno« idejo in obnašanje ne glede na to kako nora in samomorilska je. V nasprotnem primeru smo netolerantni, kar pomeni, da smo zlobni fašisti »razno«-fobi in rasisti, ki nimajo pravice do svobode govora. Prav tako kot vse druge fanatične ideje in tiranije, morata politična korektnost in toleranca prevladati nad vsemi. Edina razlika je, da je ta moderna tiranija zavita v lepe besede »enakosti, svobodi in pravičnosti« za vse ter se skriva pod masko strpnosti in tolerance, vendar pa so ti »vsi« le tisti, ki koristijo resničnim ciljem elit, ki trenutno upravljajo z Zahodom. Dejstvo, da se ta toleranca in politična korektnost vsiljujeta predvsem Evropejcem in beli rasi govori dovolj o tem kakšni so ti cilji in kakšna usoda nas Evropejce čaka, če bomo še naprej naivno nasedali lažem politične korektnosti in tolerance, ki prihajajo iz ust služabnikov sistema globalistov.