V iskanju alternative modernemu svetu

»Na goro resnice nikoli ne plezamo zaman: proti vrhu se povzpnemo še isti dan, lahko pa zgolj urimo svoje moči, da se bomo naslednji dan povzpeli višje.«

»Moderni pesimizem je izraz jalovosti modernega sveta-ne sveta in bivanja.«

Friederich W. Nietzsche

Način življenja, ki nam ga narekuje sodobna družba, ima velikokrat lahko nezdrave in negativne posledice za ljudi. Ta moderna družba je polna raznih pasti, v katere se ujamemo ponavadi že zgodaj v življenju, ter postanemo, ne da bi se tega sploh zavedali, le del večjega družbenega stroja, eno kolesce več v tem ogromnem mehanizmu.

Slepo sprejemamo lažne malike enakosti in strpnosti, na katerih je zgrajena univerzalistična morala za nov svet. Stare modrosti naših prednikov, ki predstavljajo zaklad in dediščino našega ljudstva so zamenjale liberalne vrednote, ki naj bi veljale za vse ljudi, ter ne ločijo med raznolikimi narodi tega planeta. Cilj teh vrednot je preobraziti človeka iz pripadnika določene etnokulturne skupine v univerzalnega posameznika-potrošnika. Vendar pa nas liberalizem tako oropa temeljev potrebnih za razvoj lastne identitete, ki pa sloni ravno na našem etničnem poreklu, ter na kulturi in na moralnih vrednotah našega ljudstva. Končni namen uveljavljanja liberalnih vrednot v svetu pa je stvaritev globalne potrošniške družbe posameznikov, ki med seboj trgujejo. Ko bo to doseženo bodo liberalne vrednote, ki predstavljajo pravzaprav pot v »konec zgodovine«, kot je označil prevlado liberalizma ameriški politolog Francis Fukuyama, popolnoma nadomestile vse druge idejne tokove. Liberalizem pač vrednoti stvari in dejanja predvsem po njihovi materialni koristi in pa po tem kako zadovoljujejo osnovne človeške potrebe in željo po udobju in dobrem počutju. Lahko bi rekli, da sam pojem idealizma in idej postavlja na stranski tir, obenem pa daje prednost materialnim stvarem. Je ideologija, ki hodi z roko v roki z potrošniško družbo, oziroma jo s svojimi načeli tudi omogoča.

Zgodovina našega naroda in pa naša kultura in tradicije izgubijo v potrošniško-liberalni družbi vsako vrednost, razen, če se da z njimi zaslužiti. Tako postanejo dogodki iz naše zgodovine le zanimive zgodbe za turiste, naši miti otroške pravljice, včasih pomembni simboli naših prednikov pa krasijo embalaže raznih izdelkov na policah v veleblagovnicah. Tudi nekoč osrednja vprašanja o lastnem obstoju, o naravnem redu, ter o našem mestu na tem planetu in v celotnem kosmosu, na katere iščemo ljudje odgovore odkar hodimo po tem svetu, postajajo v današnji moderni družbi vse manj pomembna. Modernega človeka bolj zanima kako lahko živi čim bolj uživaško življenje z čim manj dolžnostmi in odgovornostmi. Obkrožen z najnovejšimi dosežki moderne tehnologije in očaran z modernim mitom liberalizma in enakosti, je prepričan da živi v svetli dobi napredka, medtem, ko pa v resnici  tone v temo nevednosti, ignorance in zlaganih »progresivnih« načel. Vendar pa kljub vsej tehnologiji, kljub vsemu razkošju, ki jih obkroža in jim omogoča bolj udoben način življenja, veliko ljudi ni zares srečnih, saj čutijo v sebi globoko praznino, ki je že njihove davne prednike prisilila k ustvarjanju lastne kulture, religije in mitov skozi katere so iskali odgovore na večna vprašanja o našem obstoju. Liberalno- potrošniška materialistična družba pa je s tem, ko se osredotoča predvsem na osnovne potrebe posameznika po hrani, pijači in spolnosti, ter promovira predvsem bolj utilitarističen pogled na svet, zopet obudila to praznino v globinah človeške duše, ki jo lahko zapolni le kultura.

Človek se ravno po tem razlikuje od preostalega življenja na Zemlji, da potrebuje nekaj več od zadovoljitve svojih osnovnih nagonov. Predvsem v Evropejcih je vedno gorel prometejski plamen ustvarjanja in želja po raziskovanju in odkrivanju skrivnosti narave in misterijev vesolja. Ta plamen se je skozi našo zgodovino razkrival skozi vse mogočne dosežke Zahodne civilizacije, vendar pa danes počasi ugaša, kar je posledica kulturne dekadence, ki jo s seboj prinaša atomizirana potrošniška družba posameznikov. Moderni človek je prepričan, da dosega s sodobno tehnologijo in z lažno idejo večnega napredka najvišje vrhove človeške civilizacije, pravzaprav pa drvi proti prepadu dekadence in nihilizma. Alternativo temu kulturnemu nihilizmu in liberalizmu najdemo v konceptu Arheofuturizma, ki ga je prvi predstavil francoski mislec Guillaume Faye, v njem pa združuje sodobno tehnologijo in njene dosežke z našimi tradicijami in kulturnimi običaji. Vendar pa moderni človek raje izkorišča tehnološke in znanstvene dosežke za ustvarjanje hitrejše produkcije v prid vse večjega potrošništva in kapitalizma, ter za izpolnjevanje želja duševno motenim posameznikom, ki se označujejo za »transseksualce«. Na tem področju naj bi trenutno potekale raziskave v smeri omogočanja nosečnosti in rojstva moškim, kar odraža popolno degeneracijo modernega sveta in zlonamerno izkoriščanje tehnologije in znanosti v nenaravne, oziroma bolje rečeno protinaravne, namene. Namesto, da bi ustvaril arheofuturistično družbo, ki bi predstavljala resničen napredek, je moderni človek zgradil izumetničeno družbo v kateri nas nenehno zasuvajo z oglasi in prepričujejo, da se da srečo kupiti. Namesto, da bi živel v skladu z naravo, se zapira v naselja betonske džungle grotesknih blokov in nakupovalnih središč. Praznino, ki raste v njemu želi zapolniti z naročanjem stvari prek spleta ali z gledanjem pornografije, depresijo in napetost, ki sta posledica bivanja v potrošniško materialistični družbi pa želi pregnati s prekomernim pitjem alkohola, neodgovorno spolnostjo in s poseganjem po raznih opojnih substancah. Kljub temu, da mu lahko nekatere od teh stvari povrnejo občutek sreče, pa je ta občutek lažen in kratkotrajen, saj se praznina, osamljenost in negotovost vedno znova vrnejo.

Resničen ključ do življenja, ki morda ni vedno udobno in brezskrbno, je pa dobro in zdravo, ni v denarju in v neskončnem nakupovanju ali v večnem iskanju vedno novih načinov kako zadovoljiti svoje osnovne, najnižje potrebe. Ključ do resnično dobrega življenja se skriva v ponovnem netenju prometejskega plamena znotraj naših src, v razkrivanju skrivnosti našega bivanja in v doseganju metafizičnih vrhov v večnem iskanju resnice. S tem pa je povezano predvsem obnavljanje vezi z našimi predniki, z našo preteklostjo in z našo rasno dediščino. Edina resnična alternativa modernemu svetu leži v obnovi stika z našo etnično identiteto in v prilagajanju svojih nazorov in svojega načina življenja železnim naravnim zakonom, ki veljajo za vsa živa bitja. Moderni človek verjame, da je te zakone presegel, vendar pa si z neupoštevanjem njihove dokončnosti zabija žeblje v lastno krsto. Obnavljanje stika z našo lastno naravo prek odkrivanja naše etnične dediščine, kot tudi obnavljanje stika z naravno samo, kar pomeni preživljanje časa v gozdovih, ob jezerih ali v gorah, kjer se lahko čudimo veličini naravnega bogastva, ki ga premore naša majhna domovina je ključnega pomena. Tam lahko v miru daleč od hrupa modernih mest razmišljamo o smislu obstoja, o večnih resnicah, ki se skrivajo v mitih naših prednikov, ter o odnosu posameznika do svoje etnične identitete, ki ga povezuje z neštetimi rodovi njegovih prednikov in mu daje trdne temelje za razvoj individualne identitete.

Žal so danes temne sile, ki se skrivajo pod masko »napredka« še vedno močne. Sile, ki spodbujajo najnižje instinkte v človeku in preprečujejo uresničitev boljše družbe, ki bi temeljila na konceptu arheofuturizma. Vendar pa lahko kot posamezniki izberemo alternativo tem silam modernega sveta, lahko se odpravimo v gore, gremo na potep po gozdovih ali na kolesarjenje po slovenskem podeželju, kjer se nam ob svežem zraku zbistri um in utrdi telo. Tu bomo lahko v miru razmišljali o življenju in iskali odgovore na vprašanja o nas samih. Lahko izberemo alternativo, ugasnemo televizijo, z neštetimi oglasi in z zabavno industrijo, ki danes promovira vse vrste dekadentnega in nenaravnega obnašanja. Namesto tega se raje odločimo za branje kakšnega izmed mnogih del zahodne literature, iščemo odgovore na filozofska vprašanja, preučujemo starodavne mite in pripovedi, beremo o mogočnih dejanjih iz preteklosti ali pa se sprostimo ob kakšnem dobrem romanu.

Glavna stvar, ki se je moramo zavedati je, da ne glede na trenutno premoč temnih sil, kulturnega nihilizma in splošne dekadence,  alternativa obstaja. Družbe ne moremo spremeniti čez noč, lahko pa spremenimo sebe, se osvobodimo okov materializma in lažnih liberalnih idej, ter stopimo na novo pot resnice in resnično dobrega življenja. Sprememba se mora nekje začeti, zato je najbolje da začnemo pri nas samih.  

Nacionalizem in šovinizem

Točno 204 let je minilo od zadnje Napoleonove vojne. V tistem času je zaslovel Nicolas Chauvin, ki se je uvrstil med vojaške legende. Chauvin je postal kasneje, po vojni, ko je bil že upokojen vojni veteran, znan kot ekstremni bonapartist. Zaradi vojaških in političnih uspehov, ki jih je dosegla Francija pod vodstvom Napoleona, je imel Nicolas Chauvin vse druge narode za manjvredne. To je bil temelj fanatičnega in iracionalnega patriotizma, ki je dobil po Nicolasu Chauvinu ime šovinizem (chauvinism). To je skrajna oblika patriotizma,ki v svoji slepi aroganci poveličuje lasten narod kot edini popoln narod čez vsako mejo, obenem pa sorazmerno s tem krepi tudi zaničevanje in sovraštvo do vseh drugih narodov. Takšen skrajni patriotizem navdihuje predvsem razne skrajneže, ki postanejo »mitomani«, obsedeni z namišljenim svetom v katerem so v vsakem pogledu večvredni od vseh ostalih. V tem njihovem svetu pa ni prostora za kritiko, samokritiko ali pa za preverjanje dejstev. Nacional šovinisti delajo s svojim nerealnim dojemanjem sveta in z aroganco škodo predvsem lastnemu narodu, saj s svojim negativnim karakterjem ustvarjajo sovražnike iz drugih, predvsem sosednjih, narodov. Mnogi šovinisti se imajo za nacionaliste, vendar pa so pravzaprav sovražniki pravega nacionalizma in tudi sovražniki lastnega naroda, kljub temu, da se tega ne zavedajo.

Nacionalizem pa je prvenstveno ideologija in gibanje, katerega karakter je tak, da zagovarja nacionalne interese določenega naroda. Ti interesi so ohranitev biološke in kulturne identitete, ter zdrava, varna in svobodna prihodnost lastnega naroda. Nacionalizem zagovarja avtonomnost in suverenost vsakega naroda in odgovorno svobodo. Nacionalizem ni šovinizem, temveč predstavlja zrelo in aktivno ljubezen do lastnega naroda in do svoje dežele. Patriotizem ali domoljubje predstavlja le čustvo do domovine in lastne identitete, nacionalizem pa pomeni aktivno in odgovorno skrb do svojega naroda. Kar pa pomeni, da tvoje domoljubje ni le čustvo, temveč je občutek zrele in sočutne ljubezni, zaradi katere aktivno skrbiš za svoj narod, za svojo družino, za domovino in pa za vsakega pripadnika svojega naroda. To torej pomeni, da je vsak pravi nacionalist tako socialen kot tudi nacionalen.

Marksisti, anarho-kapitalisti, globalisti in liberalci so ustvarili negativno in napačno sliko o nacionalizmu, vendar pa so k temu prostovoljno prispevali tudi šovinisti. Nacionalizem se danes definira kot sovražna ideologija kljub temu, da gre dejansko za ideologijo, ki zagovarja odgovorno svobodo, avtonomnost in suverenost vsakega naroda, biološko in kulturno ohranitev identitete vseh narodov in ras, ter aktivno ljubezen do svojega. Posledično nacionalizem tako propagira vzajemno spoštovanje z vsemi, predvsem pa s sosednjimi narodi. Vsak dober, moder in odgovoren gospodar gradi vzajemne dobre odnose s svojimi sosedi, če je to le možno, saj se zaveda, da on in njegova družina niso sami v vesolju, da niso center vesolja in da zna biti zato dober sosed neprecenljivo vreden zaveznik. S sosedi, ki so arogantni in zaničevalni do drugih pa se nihče ni pripravljen družiti, ali pa jim pomagati. Moramo se zavedati, da nismo sami pod nebom. Predvsem manjši narodi morajo biti bolj fleksibilni, dosledni in vredni občudovanja, saj bodo sami težko obstali ali napredovali. Ljudje smo socialna bitja, zato se moramo zavedati, da je moč v številčnosti. Ta številčnost pa lahko seveda funkcionira le v homogeni kulturi, ali pa med medsebojno kompatibilnimi kulturami. Tudi različne kulture pa lahko odlično sodelujejo na področju ekonomije ali znanosti, če ne pride do mešanja kultur in pa do vsiljevanja ene kulture ljudstvu druge kulture.

Globalistična, pro-marksistična in liberalna gibanja predstavljajo resno grožnjo obstoju vseh ras in narodov, saj nasprotujejo vsem oblikam identitarizma, ko se hinavsko sklicujejo na neko splošno filantropijo. Vendar pa vemo iz prakse, da je rezultat teh gibanj vedno moralni in ekonomski kaos, ki predstavlja smrtno grožnjo vsaki kulturi in biološki identiteti. Oni predstavljajo resno zunanjo grožnjo za vsak narod, medtem, ko pa ekstremna šovinistična desnica predstavlja hudo notranjo grožnjo za svoj narod. Narod, ki se nagiba k separatizmu v iracionalnem, mitomanskem, šovinističnem duhu si predvsem zapira vrata pri sosednjih narodih, obenem pa si kopiči slab sloves zaradi katerega si ustvarja potencialne večne sovražnike v svoji bližini. Nacionalni šovinizem predstavlja nacionalno grožnjo lastnemu narodu, ki je lahko prav tako huda, kot zunanji sovražnik, ki smo ga prej omenili.

Vse negativne stvari, ki jih lahko slišimo ali preberemo o nacionalizmu so pravzaprav posledice ekstremnega šovinističnega patriotizma. Naravni ali pravi nacionalist je domoljub z globoko razvitim socialnim čutom, ki postavlja na prvo mesto ohranitev lastne biološke in kulturne identitete, ter skrbi za svoje okolje in si prizadeva biti v ravnovesju z naravo, saj spoštuje naravne zakone, svoje zakone pa piše in usklajuje s temi zakoni narave. Prav tako je poleg tega, da je nacionalno in rasno osveščen, osveščen tudi ekološko. Do drugih narodov in ras ni sovražen, temveč je odgovoren, kreativen, hraber, pravičen, resnicoljuben in vztrajen. Nacionalist mora biti ljubeč, vendar pa ne smemo pozabiti, da sta ljubezen in sovraštvo povezana kot dan in noč. Vsako od teh dveh čustev ima svoj namen. Naivna, pacifistična » new age« gibanja zmotno poveličujejo le ljubezen, medtem, ko vsaj v teoriji, za vsako ceno zavračajo sovraštvo. Vendar pa iz prakse vemo, da je ljubezen lahko tudi škodljiva. Škodljiva je na primer, če starši iz pretirane ljubezni razvadijo otroka do te mere, da ta ni več sposoben za samostojno, odgovorno življenje. Sama po sebi nista problem ne ljubezen, ne sovraštvo, temveč gre za to kako, oziroma kam, se ju usmerja. Zato nacionalizem ne predstavlja sovraštva do drugačnih, saj sovraži le laž, nepravičnost, šibkost in degeneracijo. Z drugimi besedami, vse kar lahko dolgoročno škodi družbi, družini, narodu in rasi. Nacionalizem je tako čist instinkt za samoohranitev, je naravni čut potreben za preživetje in ohranitev, v skladu z zakoni narave. Pravi nacionalizem, ki ga večina ljudi še vedno ne pozna, ter ga zato ne more dojemati v njegovi resnični obliki, predstavlja najviši socialni ideal odgovorne, svobodne in napredne družbe.

Avtor: Hvíturúlfur

Nova identitarna knjiga Evropa narodov

Pred kratkim je izšla druga identitarna knjižna izdaja v slovenščini, Evropa narodov, ki so jo napisali aktivisti in podporniki slovenskega identitarnega gibanja. Pri knjigi so sodelovali tudi nekateri izmed znanih obrazov slovenske politike. Vendar pa so najbolj zanimiva poglavja, ki predstavljajo bistvo same knjige, spisali predvsem identitarci sami. Vsa poglavja so napisana jasno in razločno, poleg same obrazložitve identitarne ideje in koncepta Evrope narodov, ki predstavlja alternativo globalistični Evropski uniji, pa najdemo tudi veliko drugih tem. Knjiga bo tako zanimivo in poučno branje ne le za tiste, ki jih zanimajo načela in cilji identitarcev, temveč tudi za vse, ki jih na splošno zanimajo tematike kot so nacionalizem, etnopluralizem, velika demografska zamenjava, Kalergi načrt, trenutna kriza zahodnih družb in izrojenost zahoda, pa tudi vloga religije, tradicije in kulture znotraj vsake narodne skupnosti.  

Po predgovoru Igorja Kernela, in po kratkem pregledu samega identitarnega gibanja, najdemo v poglavju o nacionalizmu in globalizmu dobro, jasno in objektivno definicijo nacionalizma. Glede na pristranskost in negativno poročanje vseh  popularnih medijev, ko je govora o nacionalistih, katerih cilj je preprosto ohranitev in obramba svojega, je takšna objektivna in jasna definicija zelo dobrodošla! Poleg tega so v poglavju opisane tudi različne veje nacionalizma, tako izvemo  na primer za razlike med državljanskim nacionalizmom ( civil nationalism) in pa etničnim nacionalizmom. S samo opredelitvijo nacionalizma pa se srečamo tudi kasneje v poglavju, ki govori o problematiki nacionalšovinizma. To poglavje nam nudi sicer bolj splošno definicijo nacionalizma, ki naj bi bil predvsem defenzivne narave, torej manifestacija kolektivne samoobrambe naroda in njegove kulture, v nasprotju s šovinizmom, ki pa je le sprevržena, lažna različica nacionalizma, saj ne temelji na obrambi lastnega in na priznavanju pravice vsakega naroda do samoohranitve, temveč se rodi iz sovraštva in zaničevanja do drugih narodov.

V knjigi najdemo tudi dve poglavji, ki se ukvarjata s t.i. Kalergijevim načrtom, s čimer je ta knjiga odlična pridobitev za naš književni prostor, saj se ravno v tem načrtu skrivajo zametki današnje velike demografske zamenjave Evropejcev s tujimi rasami. Zato je poznavanje Kalergijevega načrta bistvenega pomena za pravilno razumevanje današnjega dogajanja na Zahodu, kot tudi za razumevanje ciljev politikov in njihovih globalističnih šefov, ki podpirajo in omogočajo to uničenje belih Evropejcev. Kalergijev načrt je opisan brez dlake na jeziku, ter podkrepljen z dejstvi, ki so lahko preverljiva na spletu, ter z neizpodbitnimi citati Kalergija samega. V knjigi najdemo tudi druga poglavja na tematiko množičnih migracij in t.i. »Velike zamenjave«, kot identitarci imenujejo demografsko zamenjavo avtohtonih Evropejcev, ki trenutno poteka pred našimi očmi. Poglavje o Marakeški deklaraciji opisuje na primer laži, ki se skrivajo za na videz lepimi besedami podpisnikov in podpornikov te deklaracije. V poglavju o demografskih težavah Evrope pa se srečamo s podrobnimi statistikami, ki nam žal, če ne bomo v bližnji prihodnosti preokrenili trenutnih demografskih trendov, ne obetajo nič dobrega. Tu je tudi poglavje o ponovnem vdoru islama v trdnjavo Evropo in pa poglavje, ki se ukvarja s pogansko-krščansko dediščino Evrope.

Poleg že naštetih tem, velik del knjige, kot je razvidno iz naslova, obravnava zgoraj omenjen koncept Evrope narodov. To bi bila Evropa nacionalnih držav, ki bi sodelovale med seboj na področju trgovanja in vojaških zavezništev, obenem pa bi bile popolnoma suverene, torej brez centralistične, Bruseljske nadoblasti, ki želi s pomočjo svojih institucij ustvariti Združene države Evrope. Takšni super državi avtorji te knjige ostro nasprotujejo, kot nasprotujejo tudi ideji o ustanovitvi skupne evropske vojske. Koncept Evrope narodov pa je vsekakor dobrodošla alternativa današnji evropski uniji, ki ji vlada, kot je lepo opisano v knjigi, neizvoljena evropska komisija. Sam način delovanja te komisije je jasno opisan v poglavju o levo-desnih iluzijah v Evropskem parlamentu. Dejstvo je, da so tako leve in liberalne, kot tudi desne in konzervativne stranke v Evropi danes večinoma v žepu mednarodne elite globalistov in da se resničen boj idej bije predvsem med nacionalizmom in globalizmom.

Kljub temu, da je knjiga kratka, ter jo lahko preberemo v enem popoldnevu, vsebuje zelo veliko raznolikih tem in je primerna tako za tiste, ki se prvič spoznavajo s temi idejami in temami, saj jim lahko služi kot odlična odskočna deska, kot tudi za tiste, ki so s temi temami že seznanjeni, saj ponuja jasne odgovore, statistike in opise konceptov, ki niso samo del identitarne ideje, temveč predstavljajo tudi širše poglede, ki spadajo v večji sklop pravega nacionalizma.

Knjiga je izšla pri založbi Nova obzorja, naročite pa jo lahko na tej povezavi: http://bit.ly/2Ka9TK6.

Poleg identitarnih aktivistov so pri pisanju sodelovali tudi publicist Igor Kernel, mag. Branko Grims, mag. Zmago Jelinčič Plemeniti in mag. Bernard Brščič.

Multikulturalizem ubija

Ebba Akerlund

Teroristični napad, ki se je zgodil pred kratkim v mestu Christchurch, na Novi Zelandiji, ko je Avstralec Brenton Tarrant v dveh mošejah pobil 50 ljudi, ter jih še 50 ranil, je znova pokazal dvoličnost popularnih medijev in vladajočih elit, obenem pa nam je pokazal tudi resničen obraz multikulturalizma, ki ni neka utopija združenega človeštva, temveč prinaša s seboj predvsem konflikte, nasilje in kaos.

Svetovni mediji so se, kot v vsakem redkem primeru, ko je napadalec evropskega porekla, zopet razpisali o nevarnostih nacionalizma, o rasizmu in o porastu skrajne desnice, ki naj bi ogrožala demokratične zahodne družbe in tako dalje. Tokrat ni bilo slišati raznih besed o tem, da je terorizem preprosto del življenja v velikem mestu, kot je izjavil londonski župan Sadiq Khan leta 2016 ob bombnemu napadu islamskih skrajnežev v New Yorku. Prav tako ni bilo v medijih govora o tem, da je bil napadalec le osamljen primer neuravnovešenega posameznika, temveč se je poročanje o dogodku spremenilo v nekakšno tekmovanje obsojanja vseh nacionalistov in tudi samega nacionalizma kot ideje, ki naj bi vodila v nasilje in terorizem. Kljub temu, da za veliko večino terorističnih napadov nikakor ne stojijo nekakšni nacionalisti, ampak predvsem islamski skrajneži. Vendar pa popularne medije, ki obvladujejo javni prostor, obenem pa so že dolgo nazaj izgubili vsak občutek za objektivno poročanje, temveč so predvsem orodje in propagandno krilo globalističnih elit, to seveda ne zanima. Njihovo poročanje je vedno dvolično ter služi, ne resnici, temveč predvsem trenutnim vladajočim elitam zahoda in njihovim globalističnim gospodarjem.

Jasen primer te dvoličnosti in interpretacij, ki služijo globalistični multikulturni agendi je bilo poročanje teh istih medijev o še dveh napadih, ki sta se zgodila za Tarrantovim strelskim pohodom na mošeje v Christchurchu. Prvi se je zgodil le nekaj dni kasneje v Utrechtu na Nizozemskem, kjer je turški imigrant začel streljati na tramvaju, ter je ubil 3 in ranil 7 ljudi, drugi pa se je zgodil v Milanu, kjer je senegalski imigrant, voznik šolskega avtobusa, ugrabil svoje potnike, 51 učencev, ter jim grozil, da jih bo zažgal z avtobusom vred.

 Napadu na tramvaju v Utrechtu so tako svetovni, kot tudi domači mediji namenili mnogo manj pozornosti, zvedeli smo nekaj malega o samem dogodku, ter o sumih da gre za terorizem. Prav tako so nam, kot ob vsakem napadu islamskih skrajnežev, dali vedeti, da je šlo le za posameznika in da še ni znano kakšni so bili njegovi motivi. To je tipična strategija sodobnih novinarjev; ob napadu islamistov gre za neuravnovešene posameznike, ki si narobe razlagajo koran, sicer sveto knjigo benevolentne religije miru, ko pa naj bi bil napadalec nacionalist, pa gre za tipičnega predstavnika nacionalističnih idej, ki naj bi se tako skozi nasilje in terorizem kazale v svoji najbolj resnični obliki. Kljub temu, da so islamisti, ne beli nacionalisti, tisti, ki so odgovorni za veliko večino terorističnih napadov! Vendar pa je za razkrivanje dvoličnosti naših medijev bolj pomembnem drugi napad v Milanu, za katerega je odgovoren Senegalec Ousseynou Sy. Njegovo namero, da zažge avtobus poln otrok so k sreči uspeli italijanski karabinjerji preprečiti. Mediji pa so zopet o dogodku le bežno poročali, pri čemer  so želeli napadalca, ki je bil v preteklosti celo že obsojen zlorabe otrok, prikazati kot, da je tudi sam žrtev  tako, da so v vseh novicah o dogodku poudarjali, da naj bi bil razlog za njegovo dejanje »maščevanje za vse begunce, ki so se se utopili v Sredozemskem morju«. Torej naj bi šlo predvsem za obupanega Senegalca, ki je želel maščevati svoje sorojake, ki so se zaradi nove italijanske protimigrantske politike, ki naj bi bila nekako odgovorna za te smrti na Mediteranu, utopili na poti v Evropo.

 Vendar pa je imel tudi Brenton Tarrant podobne motive. Preden se je podal na svoj strelski pohod je sicer objavil svoj manifest z naslovom »Velika zamenjava«. Sam izraz »velika zamenjava« se nanaša na demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope s pomočjo načrtovanega množičnega priseljevanja, ki se danes odvija pred našimi očmi pod pokroviteljstvom trenutnih bruseljskih elit, nevladnih organizacij in mainstream medijev. Posledice te demografske zamenjave so danes vidne povsod na zahodu, kjer se nekoč relativno mirna in urejena velemesta spreminjajo v vojna območja medsebojnega obračunavanja raznih tolp priseljencev, v t.i. »no go« cone, kjer vlada šerijatsko pravo in je avtohtonemu prebivalstvu, ki počasi izginja v multikulturnem mišmašu, prepovedan vstop. V nekoč sjajnih prestolnicah Evrope kot sta London ali Pariz, bomo danes težko našli pravega Francoza ali Angleža, medtem, ko so ulice polne »novih Evropejcev«, ki jih uvažajo globalistične elite, da s svojo »raznolikostjo« nadomestijo staroselce. V Londonu, kot tudi v Birminghamu, so Angleži že manjšina, enako pa velja tudi za Nemce v Frankfurtu. Mesta zahoda so se spremenila v greznice tretjega sveta, polne nasilja in kriminala, kjer evropski človek s svojo kulturo vred vse hitreje izginja.

Brenton Tarrant je obiskal mnoga evropska mesta, saj je prepotoval tako Evropo kot tudi Bližnji vzhod, ter je vse to videl na lastne oči. V svojem manifestu piše, da so ravno ta potovanja po vzhodni Evropi korenito spremenila njegove poglede, obenem pa izpostavlja terorističen napad v Stockholmu na Švedskem, aprila 2017, ko je islamski skrajnež z tovornjakom zapeljal v množico ljudi. Ta dogodek naj bi bil eden izmed razlogov zaradi katerega se je posledično odločil za nasilje in terorizem. V manifestu piše, da je bil njegov napad predvsem maščevanje za Ebbo Akerlund, deklico, ki jo je napadalec v Stockholmu pokosil s tovornjakom, ter za tisoče drugih Evropejcev, ki so kot žrtve islamističnih napadov prezgodaj zapustili ta svet. V svojem manifestu našteva sicer še druge razloge, kot je ta, da se je tako zoperstavil demografski zamenjavi Evropejcev, ter da je želel »zavojevalcem« pokazati, da  »naše dežele« ne bodo nikoli postale njihove dežele. V vsakem primeru naj bi bil njegov okruten napad reakcija na množično priseljevanje, na demografsko zamenjavo, ter predvsem na teroristične napade, ki so v zadnjih letih, sorazmerno z vzponom multikulturnih družb, vse bolj pogosti v Evropi in na Zahodu. Resničen vzrok za poboje nedolžnih vernikov, ali pa za smrti Evropejcev, ki jih s svojimi nenehnimi terorističnimi napadi povzročajo »radikalni« islamisti, pa je ravno ta multikulturalizem, katerega posledice so privedle Tarranta do njegovega zločina.

 Multikulturalizem, ki se predstavlja kot nek velik »napredek«, ter kot pot v boljšo prihodnost v kateri bomo vsi živeli v sožitju kot ena človeška rasa, vodi v realnosti v konflikte in nasilje, ter pred seboj kosi nedolžna življenja. Je smrtno nevaren zato, ker njegovi liberalni marksistični arhitekti očitno verjamejo, da se človeška narava lahko preoblikuje. Mislijo, da so nad naravo, ter da lahko z njo upravljajo, ne da bi upoštevali njene večne zakone. Vendar pa človek ob rojstvu ni, kot verjamejo marksisti, le »nepopisan list papirja«, temveč se rodi z določenimi genetskimi predispozicijami in z določenimi fiziološkimi lastnostmi. Rasa ni le družbeni konstrukt kot trdijo zagovorniki multikulture, temveč je resnična. Ljudje se rodimo z temi določenimi lastnostmi, ki so povezane z našo raso, ter vplivajo na razvoj našega karakterja in nas delajo to kar smo. Naše raznolike kulture pa so odraz te rase, odraz naših sposobnosti in naše rasne duše. Afričan rojen v Evropi je še vedno Afričan, kot je Evropejec rojen na Japonskem še vedno Evropejec. Seveda ima tudi okolje velik vpliv na naš razvoj, vendar pa le do neke mere. V primerjavi vzgoje proti naravi bo vedno na koncu prevladala narava. Tega dejstva se ne da spremeniti z nobenimi zakoni, ali z novimi idejami in principi, saj je zakon narave nad človeškimi zakoni. Multikulturalizem je zaradi neuopštevanja teh dejstev, oziroma zato, ker noče priznati, da je rasa pomembna, ter da imajo različne rase različne karakteristike, le pravljična utopija, ki se v resničnosti sprevrže v svoje nasprotje; namesto nekega združenega človeštva dobimo razdeljeno družbo konfliktov, ki so posledica kulturnih in rasnih razlik.

Multikulturalizem je možen le na globalni ravni, oziroma na svetovni ravni. Lahko živimo v multikulturnem svetu, kjer vsaka rasa, ter znotraj nje različni narodi, biva na enem delu planeta. Če pa želimo ustvariti mikro verzijo te raznolikosti znotraj ene družbe, pa se le ta sprevrže v konflikte, ki preidejo, kot vidimo, v terorizem. Vsak narod, vsaka etnokulturna skupnost, potrebuje določeno ozemlje na katerem se lahko razvija. Ko se začne to ozemlje enkrat krčiti ali pa se na njem znajdejo tuje kulture, pride do nasilja.

Kljub vsej liberalni indoktrinaciji se tudi Evropejci počutijo vse bolj ogrožene, ter se v njih, kljub temu, da morda tega nočejo priznati, prebuja rasna zavest. Rezultat tega prebujanja in vse večjega občutka ogroženosti je tudi porast populizma in desničarskih strank v Evropi. Po drugi strani imajo tuja ljudstva, ki se množično selijo v Evropo globok občutek pripadnosti svoji religiji in kulturi, saj za razliko od evropskih narodov, niso bila okužena z liberalizmom in individualizmom, ter vidijo Evropo kot novo ozemlje, ki ga lahko osvojijo, predvsem po demografski poti. Turški predsednik Erdogan je večkrat pozival Turke in muslimane na splošno, naj osvojijo Evropo po poti natalitete, ter jim je sporočil, da so prav oni »bodočnost Evrope«.

Tako prihaja v Evropi do trka dveh kultur, ki sta medsebojno nekompatibilni, saj sta produkta različnih ljudstev. Nekatera sorodna ljudstva, ali narodi, ki vsi pripadajo eni rasi in eni večji civilizaciji lahko sobivajo med seboj saj imajo skupne temelje, čeprav pride tudi v primerih, ko se v imenu nekakšne multikulture želi na silo zmešati pripadnike sorodnih narodov, lahko do uničujočih posledic. Dober primer tega je Jugoslavija, kjer so želeli vrli marksisti ustvariti novega jugoslovanskega socialističnega človeka, ustvarili pa so le sovraštvo in vojno. Potem nam je jasno, kako se bo končal multikulturni eksperiment mednarodnih globalistov, ki želi zmešati, ne neke bolj ali manj sorodne narode temveč popolnoma različne rase tega sveta.

 Že danes se na Zahodu sanje o multikulturni utopiji spreminjajo v nočno moro, v prihodnosti pa se bodo dokler bo trajal multikulturni eksperiment, medkulturni konflikti le še stopnjevali. V vsakem primeru lahko pričakujemo še več terorizma, še več smrti in še več nedolžnih žrtev, ki bodo v imenu raznolikosti obležale v mlakah krvi. Vendar pa ta kri ne bo le na rokah novih Tarrantov ali pa na rokah islamistov, temveč so z to krvjo zamazane predvsem roke mednarodnih globalistov, ki vsiljujejo ta že davno propadli multikulturalizem Evropi zaradi svojih lastnih interesov. Oni so najbolj odgovorni za današnje vse bolj brezizhodno stanje v Evropi, ne razni fanatiki in teroristi, ki so le produkt globalističnega načrta za ustvarjanje Kalergijeve multikulturne Evrope.

Nasloviti pa je treba še eno stvar, ki, če je to sploh mogoče, še bolj obremenjuje globaliste in vladajočo elito.

 V javnosti se pojavlja vse več trditev, da je šlo pri napadu v Christchurchu pravzaprav za »false flag«, oziroma za lažni napad. Dejstvo je, da takšna krvoločna dejanja nikakor ne koristijo nacionalistom in nacionalističnim gibanjem, po drugi strani pa dajejo mainstream medijem in globalistom samim, ki vidijo ravno v nacionalizmu največjo grožnjo, odlično priložnost in povod za obsojanje nacionalizma, ter za sprejemanje novih zakonodaj proti »sovražnem govoru« in za cenzuriranje nacionalističnega sporočila.

Zanimivo je tudi, da naj bi Tarrant v letu 2018 nakazal donacijo v višini 1.500 evrov vodji avstrijskega identitarnega gibanja, o čemer zadnje dni poročajo vsi mediji, ter želijo to gibanje, ki se sicer oddaljuje od vsakega »ekstremizma« predvsem pa od nasilja, ter deluje popolnoma legalno, povezati s terorizmom. Očitno mediji in vladajoče elite pripisujejo domoljubom in nacionalistom dar jasnovidnosti, saj drugače nikakor ne morejo obsojati ali pa povezovati identitarnega gibanja s terorizmom zaradi ene donacije, ki jo je Tarrant poslal preden je sploh postal terorist. Vsaj v vsaki normalni družbi bi bile takšne trditve in obtožbe smešne, vendar pa žal že nekaj časa ne živimo več v normalni družbi, temveč v družbi kjer postajata resnica in zdrav razum stvar preteklosti.

 V vsakem primeru so ta napad izkoristili tako osrednji mediji, kot tudi globalisti, za svojo lastno agendo in za zatiranje nacionalizma. Zato je treba pretehtati in premisliti vse opcije in mogoče skrite cilje, ki bi se lahko skrivali za napadom. Konec koncev je tudi Tarrant sam omenjal v svojem manifestu, da hoče z napadom »radikalizirati« tudi bolj zmerna nacionalistična gibanja. Ne glede na to ali je šlo za resničen napad »samotnega volka« ali pa za mahinacije globalistov, ostaja dejstvo, da je multikulturalizem, ki pušča za seboj krvavo sled, glavni razlog za ta in za praktično vse druge teroristične napade na Zahodu s katerimi se soočamo v današnjih časih.

Guillaume Faye-Poziv mladim Evropejcem

V noči iz 6. na 7. marec nas je zapustil francoski mislec in eden pomembnejših avtorjev nove desnice Guillaume Faye, najbolj znan po svojem konceptu "arheofuturizma", v katerem združuje večne principe evropske tradicije in kulture z moderno tehnologijo in znanostjo. Faye je bil tudi podpornik združene Evrope, oziroma Evropskega imperija, ki bi se rastezal čez celotno Evropo in Sibirijo, ter bi združeval vse evropske narode na temeljih naših skupnih korenin in rasne identitete. Njemu v spomin objavlja Tradicija proti tiraniji prevod njegovega članka, prvotno objavljenega v francoski reviji  Réfléchir & Agir, leta 2001, v katerem je po točkah orisal splošen načrt za povezovanje evropskih identitarnih sil, ki bi v bodočnosti vodil v rekonkvisto in osvoboditev naše celine.

Nerad se ponavljam, zato bi najprej  izpostavil svojo trditev, ki sem jo zapisal na začetku manifesta »Zakaj se borimo«*. Sedaj pa povzemimo nekatere predloge, ki v tem manifestu sledijo tej trditvi. Ker se trenutno nahajamo v zgodovinski situaciji brez primere, priporočam strategijo, ki so jo navdihnili določeni revolucionarni voditelji, katerih imena pa tu ni potrebno omenjati.

1.  Najprej je pomembno, da na evropskem nivoju združimo vse identitarne sile okoli ene doktrine in osnovnega revolucionarnega programa.

Prezreti moramo sekundarne ideološke in čustvene spore, ki so pogosto le posledice malenkostnih nacionalizmov in družinskih ali verskih sporov, ter tako slediti Leninovemu nasvetu, da je »spore treba reševati šele po revoluciji«. Nujno moramo prenehati z oh-tako mamljivimi notranjimi spori (govorice, paranoje,izobčenje), in s tem prihraniti svoje napade za resničnega sovražnika. Moramo se osredotočiti na bistvo, na tisto kar nas združuje, saj se soočamo s popolnoma izrednim stanjem (Erntsfall v teoriji Carla Schmitta). Za primer si vzemimo muslimane: med seboj se nehajo prepirati takoj, ko je treba iti v Džihad, sveto vojno proti nevernikom.

2. Naš skupni, glavni sovražnik ( ki se fizično, konkretno vsiljuje) je tuja kolonizacija pod zastavo islama. Seveda lahko s sovražnikom delimo določene splošne vrednote, vendar pa se nikoli ne smemo ujeti v to past, da čutimo do njega simpatijo. Poleg tega prinašajo sovražniku veliko korist kolaboranti-tisti etnomazohistični Evropejci, ki predstavljajo za nas največjo nevarnost.  Kar se tiče skupnega nasprotnika ( ki nas hoče oslabiti in pokoriti), so to Združene države, objektiven zaveznik prve, od dveh zgoraj omenjenih skupin.

3. Naše gibanje-ki je gibanje radikalne ( če že ne »ekstremne«) misli-ima monopol nad revolucionarnim disidentstvom, saj smo mi edini, ki se zavzemamo za popoln preobrat prevladujočih vrednot in civilizacijskih oblik. (Nietzschejev Umwertung ali prevrednotenje vseh vrednot).

4. Trije stebri ideologije in projekta, ki se zavzema za evropsko enotnost so: (1) prebujenje etnične zavesti, ki vidi prvo prioriteto v obrambi naše biološke dediščine in rase. (2) preporod vrednot naših prednikov, saj tiči glavni razlog za trenutne tragedije ravno v tem, da smo te vrednote pozabili. (3) Kreativno uveljavljanje vse vključujoče revolucionarne evropske politične doktrine.

5.  Razmislek je, kot namiguje odlično ime vaše revije (Réfléchir & Agir), temeljnega pomena, vendar pa so prav tako nujno potrebna tudi dejanja. Ključno vprašanje je, kako delovati? Kaj lahko naredimo? Ustanoviti je treba evropsko mrežo odpora, solidarnosti in dejanj, ki bo utemeljena na skupnem ideološkem programu. To ne izključuje, temveč  vključuje, tudi politiko. Za zmago preko volitvev, ali s pomočjo parlamentarne demokracije, je že prepozno. Nujno je, da stavimo vse na naslednje, saj je to naša edina možnost, ki jo imamo v trenutni zoni somraka, kljub temu da takšna stava, tako  kot vse stave, predstavlja tveganje; v naslednjih desetih, ali petnajstih letih bo verjetno prišlo do velike krize (»kaosa«), ki se bo pojavila v obliki etničnih spopadov velikih razsežnosti, ki bodo najverjetneje posledica ekonomske izčrpanosti. Ta dogodek bi lahko spremenil mentaliteto množic, ki jih danes neo-totalitarni množični mediji pitajo kot goske.

Gre torej za pričakovanje »post-kaotičnega« obdobja, za to prihajajočo nevihto pa se lahko najbolje pripravimo tako, da ustanovimo evropsko mrežo-horizontalno, pajčevinasto, informativno, polimorfno-mrežo revolucionarnih skupin, mrežo solidarnosti in evropskega mednarodnega odpora in propagande. Ta »mreža« ne sme imeti imena ali institucionalne oblike.Delovati mora na način, ki ga sam imenujem strategija kobre. Mora se raztezati, tajna in obenem neomajna, od Portugalske do Rusije, ter tako povezovati različne kadre, izvoljene predstavnike in politične stranke, združenja in ljudi, ki se gibljejo v različnih krogih, posameznike, založnike, poslovneže, financerje in ljudi, ki delajo v medijih itd. Vse te ljudi pa mora povezovati zaradi glavnih treh ciljev, ki so: splošna agitacija, formacija in novačenje, in pa prevzem medijev. Na kratko povedano, pripraviti se moramo na neizbežno soočenje. Stvar je v tem, da moramo biti dovolj močni in pripravljeni na dan, ko bo prišel hurikan, hurikan, ki je naša edina možnost, edini vzvod s katerim lahko premaknemo svet. Prav tako moramo nehati misliti, da je sistem »nepremagljiv«. Trenutno je sistem močen le zaradi naše šibkosti in neorganiziranosti. Zapustiti moramo tudi psihopatski kult poraza in »poslednjega obračuna«. Edini ljudje, ki zmagajo so tisti tragični optimisti, ki vidijo sebe v »prvem obračunu«.

Ko bo enkrat takšna mreža ustanovljena, bo čas za naslednjo, bolj resno politično stopnjo, ki pa jo je danes nemogoče načrtovati. Zato torej začnimo pri izgradnji mreže s potrpežljivostjo, profesionalnostjo in odločnostjo. Obenem pa izločimo iz naših vrst povprečneže, nesposobneže, norce in vročekrvneže. Saj mora takšno mrežo, oblikovano okoli jasne in skupne doktrine, sestavljati predvsem neizprosna elita. Od upora do rekonkviste, od rekonkviste do zmage!

*Guillaume Faye-Why We Fight : manifesto of the European Resistance

Duhovna kriza sodobne Evrope

Negativne pojave v modernih evropskih družbah, ki lahko, če ne bodo pravočasno ustavljeni, pripeljejo do popolnega razkroja Zahodne civilizacije, na splošno uvrščamo lahko v eno zunanjo grožnjo v obliki množičnega priseljevanja ali v drugo, notranjo grožnjo, ki jo predstavljajo subverzivne ideologije kulturnega marksizma in liberalizma. Prva grožnja, katere cilj je demografska zamenjava avtohtonih narodov Evrope z enim mešanim prebivalstvom, ki ga bo lažje nadzirati, vzbuja več nelagodja in skrbi med Evropejci, saj so njene posledice bolj vidne, obenem pa se kaže tudi skozi porast kriminala in nasilja v multikulturnih prestolnicah Evrope. Vendar pa je to množično priseljevanje, ki ga spremlja demografska kriza in porast nasilja v nekoč dokaj mirnih homogenih evropskih družbah le posledica druge, pravzaprav večje grožnje za naše narode, ki se izraža v zgoraj omenjenih subverzivnih lažnih ideologijah, katerih cilj ni le spremeniti družbo, temveč pred tem spremeniti tudi evropskega človeka samega, spremeniti njegovo naravo in zatreti njegove instinkte, ki so mu služili in ga vodili od začetkov naše zgodovine, ter omogočali njegovo preživetje v velikokrat nevarnem in neprijaznem okolju evropske divjine. S pomočjo naravne selekcije, ki je te instinkte v naših davnih prednikih še ojačala, je Evropejec razvil višjo stopnjo zavesti, odgovornosti, pravičnosti in solidarnosti, saj so v neprizanesljivem okolju tistega časa preživeli le tisti, ki so bili pripravljeni sodelovati, si pomagati, ter skrbeti drug za drugega, obenem pa so morali biti sposobni tudi predvidevati različne situacije, ter pravočasno pripravljati načrte za prihodnost, kar je vključevalo utrjevanje zavetja, nabiranje hrane, lov in tako naprej. Tako so ravno ti z naravno selekcijo podkrepljeni instinkti, skupaj z neusmiljenim okoljem oblikovali zavest Evropejca, ter posledično pripeljali do ustanovitev prvih skupnosti naših prednikov. S časom je seveda Evropejec, s pomočjo svojega ustvarjalnega duha, ter za njega značilne želje po raziskovanju , zgradil Zahodno civilizacijo, katere dosežki so pripomogli k razvoju celega sveta. Vendar pa se je s tehnološkim napredkom pojavilo tudi prepričanje, da človek lahko ukroti naravo, da je narava nekaj kar lahko preseže, in ravno to strupeno prepričanje je počasi odprlo vrata vse bolj nenaravnim in sprevrženim idejam, ki v naši dobi dosegajo svoj vrhunec. Človek morda lahko ukroti divjino, vendar pa ne more ukrotiti ali preseči večnih zakonov narave, ki veljajo tako zanj, kot tudi za vsa druga živa bitja. Nasprotno, če želi preseči dosežke svojih prednikov, ter postavljati nove mejnike, mora večne zakone narave predvsem ubogati, ter se ravnati v skladu z njimi.

Zato danes kljub tehnološkemu razvoju sodobni Evropejec okužen s prekomernim individualizmom, ki v njemu prebuja le najnižje živalske nagone in potrebe, še zdaleč ne dosega duhovne razvojne stopnje svojih prednikov, ki so namesto k nižjim, stremeli predvsem k višjim potrebam po kulturi in tradiciji, ki nas delajo resnično človeške, ter nas ločujejo od ostalega življenja na planetu.  Ta želja za ustvarjanjem in potreba za višjo kulturo je bila glavna gonilna sila, potrebna za rojstvo evropske civilizacije, za izgradnjo mogočnih palač, gradov in katedral , za arhitekturo srednjeveških mest in antičnih templjev, za umetniška dela, ki so stremela k zdravemu idealu moči, kot ga utelešajo starodavni kipi, freske in slike, ki izražajo etnično dušo Evropejca v nasprotju z današnjimi zmazki »moderne umetnosti«.  Ta želja po ustvarjanju, po moči, po znanju, po odkrivanju in preseganju lastnih dosežkov se kaže tudi v naših starodavnih evropskih mitih, v starogrškem Prometeju, ki je ustvaril človeštvo ali v germanskem Odinu, ki je žrtvoval svoje desno oko, da bi lahko pil iz vodnjaka modrosti. Ti miti in zgodbe so navdihovali mnoge generacije mladih Evropejcev, ki so bili pripravljeni braniti svoje skupnosti, svoje domovine in svoja ljudstva tudi za ceno lastnih življenj. Razumeli so, da obstaja nekaj višjega, nekaj pomembnejšega od njih samih, da je obstoj naroda pomembnejši od življenja posameznika, saj se konec koncev kratka doba naših življenj ne more primerjati z življenjskim ciklom naroda, ki se razteza in oblikuje skozi tisočletja in skozi neštete generacije naših prednikov in potomcev. Kultura, identiteta in tradicija pa se nahajajo v osrčju vsakega naroda, ki se bo, dokler bodo ljudje skrbeli za ohranitev le teh, obdržal skozi vsako nevihto.

Seveda so se v zgodovini evropskih narodov in ljudstev velikokrat znotraj le teh pojavili tuji elementi ali pa sebični in oblasti željni hujskači, ki so ta idealizem in požrtvovalnost Evropejca za »višji cilj« znali izkoriščati za svoje lastne namene. Poleg vseh dosežkov in odkritij je zgodovina Zahoda polna tudi  krvavih, krvoločnih bratomornih vojn, ki pa so velikokrat koristile le posameznikom na vrhu, medtem, ko so tiste spodaj pahnile v bedo in revščino. Vendar pa je bil v vsakem primeru ta evropski idealizem, usklajen z zdravim občutkom pripadnosti večji etno kulturi in narodni skupnosti, glavni branik pred vsemi poskusi manipulacije in izkoriščanju Evropejcev. Tudi, če je tujim elementom in izkoriščevalcem uspelo za določen čas prevzeti nadzor nad kakšnim evropskim narodom, se je po določenem obdobju takšna tiranija vedno končala z izgonom ali s smrtjo teh škodoželjnežev. Sicer so se tako domači kot tudi tuji izkoriščevalci in grabežljivci ( ponavadi je šlo za kombinacijo enih in drugih) marsikaj naučili iz napak svojih predhodnikov, zato so bili velikokrat tudi sami odgovorni za mnoge zgoraj omenjene vojne in spopade, saj jim je kaos vojne omogočal utrjevanje njihovega vpliva in moči, vendar pa popolna oblast in upravljanje z evropskimi narodi, ki tudi danes ostaja cilj mednarodnih globalistov, nista bila mogoča dokler je evropski človek ostajal zvest svojim idealom, svoji družini, etno kulturi, tradiciji in narodu. Zato je bilo treba evropskim narodom odsekati njihove korenine, uničiti njihov občutek pripadnosti lastni domovini in kulturi, ter enkrat za vselej spodnesti temelje Zahodne civilizacije. Treba je bilo ustvariti duhovno krizo, katere rezultat bi bil razkroj vrednot in morale povprečnega Evropejca, ter ustoličenje novih lažnih vrednot, ki bi znotraj evropskih družb širile dekadenco in kaos.

Tako francoska revolucija, kot tudi komunistične revolucije v začetku 20. stoletja so bile načrtovane s tem ciljem, vendar pa so, kljub temu da je Rusija padla v kremplje boljševikov, drugi evropski narodi večinoma zavračali marksistične internacionalistične ideje, saj so ostajali zvesti tradicijam svoje domovine in svoji narodni pripadnosti. Marksizem je bil s svojo idejo o temu, da je družba, oziroma okolje, glavni dejavnik pri oblikovanju človeške osebnosti, kljub temu, da naj bi se zavzemal predvsem za pravice delavcev in za socialno enakopravnost, predvsem orodje, ki naj bi izoblikovalo novega človeka, človeka brez narodnosti, delavca brez domovine, ki služi eni mednarodni eliti globalistov. Odmev marksističnega gesla »delavci vseh dežel, združite se« pa lahko slišimo danes v glavnem geslu in vzkliku sodobne liberalne levice »raznolikost je naša moč«. Seveda je ironija v tem, da ne gre za resnično spoštovanje raznolikosti, kot tudi pri marksizmu ni šlo za spoštovanje delavskega razreda, temveč so to le prazna gesla s katerimi želijo globalisti pridobiti mase, ki bodo opravljale njihova umazana dela. Tako kot so si nekoč marksisti za to nalogo izbrali delavski razred, pripada ta naloga danes raznim marginalnim skupinam in manjšinam, od priseljencev do raznih LGBT gibanj, vlogo buržuja, ki izkorišča delavca, pa je zamenjal beli evropski moški, ki naj bi zatiral te manjšine.

Zato, ker povprečen Evropejec ni nasedal marksističnim prevaram in ker so nasilne revolucije v večini evropskih držav propadle, so se izkoriščevalci in sovražniki Zahoda odločili za drug pristop, za infiltracijo v evropske državne in izobraževalne ustanove in v medijske hiše, ki so bile velikokrat že pod njihovim nadzorom, ter so tako začeli širiti lažne ideje s katerimi so zastrupljali predvsem mlade Evropejce.  Te ideje vključujejo idejo o enakosti vseh ljudi, ki seveda zanika specifične karakteristike pogojene z določeno etnično pripadnostjo, idejo, da sta spol in rasa le družbena konstrukta, idejo o kulturnem relativizmu, predvsem pa idejo, ki postavlja v imenu človekovih pravic na prvo mesto posameznika in ne celotne skupnosti ali naroda. Prav tako so se ti zastrupljevalci ljudstev odločili uporabiti globok občutek za pravičnost, ki je značilen za Evropejca, proti njemu samemu, tako da so ga začeli prepričevati, da  je Zahod skozi svojo zgodovino zagrešil grozne zločine proti drugim ljudstvom tega planeta, ter da so bili ti zločini tipični le za Evropejce, zato se moramo danes mi odkupiti tem »zatiranim« ljudstvom in obenem obsojati dejanja svojih prednikov.V misel evropskega človeka so tako zasadili seme dvoma glede njegove lastne tradicije in zgodovine, ki naj bi postala kar naenkrat zamazana s krvjo nedolžnih, dokler se je zaradi občutka krivde ni bil pripravljen odreči, obenem pa se je čutil dolžnega sprejemati ta »zatirana« ljudstva v svojo domovino. Nenadni občutki krivde zaradi dejanj svojih prednikov in razvrednotenje starih tradicij in vrednot, individualizem, ki prepričuje posameznika, da so njegove pravice pomembnejše od njegovih dolžnosti, razkroj družine s pomočjo raznih »spolnih teorij« in feminizma, ter redefiniranje pomena ženske in moške vloge v družbi, vse to je doseglo tisto, kar marksizmu ni uspelo s svojimi revolucijami, heterogeno družbo posameznikov, ki se ne poistovečajo več s svojo domovino, temveč so razdeljeni v različne skupine, katere je lahko nadzirati, z njimi upravljati ter jih, če je treba, obračati eno proti drugi. S pomočjo medijev se predvsem med mladimi promovira hedonizem in materialističen način življenja, ki ne  le opravičuje, temveč celo podpira vdajanje nižjim nagonom. Evropski človek tako več ne stremi k nebu, k višini, k odličnosti in popolnosti, temveč je obrnjen navzdol k zadovoljevanju osnovnih živalskih nagonov, obenem pa ga obdaja apatija, ki je rezultat izgube vezi z lastno tradicijo in s kulturo svojih prednikov, ki sicer povezuje zdrave skupnosti in narode v celoto. Zato se zateka k prekomernem pitju, nezdravi hrani in celo k mamilom, ter tako preganja občutek praznine, za katerega niti ne ve dobro od kod se je vzel.

Le v takšnem stanju je nekoč mogočen Evropejec pripravljen pasivno opazovati uničenje lastne kulture in zamenjavo svojega ljudstva s prišleki iz dežel tretjega sveta. Razkroj naših vrednot in brezbrižnost modernega človeka sta posledici globoke duhovne krize sodobne Evrope, zaradi katere nam grozi da postanemo v prihodnosti manjšine v lastnih domovinah. Kulturni marksizem je zastrupil dušo Evrope, ki jo lahko ozdravimo le s ponovno vrnitvijo k našim tradicijam in kulturi, ter z nacionalnim preporodom, ki se v nekaterih državah počasi prebuja, vendar pa zaenkrat še nima dovolj moči, da bi zajel cel kontinent. Nekoč bojevit, danes pa »udomačen« in odvisen od lastnega udobja, ki mu je bolj pomembno od bodočnosti svoje domovine, moderen evropski človek slepo verjame vsemu kar sliši v medijih, ter nezmožen lastnih misli ponavlja navidez lepe besede o enakosti, človečnosti in strpnosti. Nekoč rjoveči levi in renčeči volkovi, ki so bili pripravljeni braniti vsako ped svoje zemlje, so se spremenili v pohlevno krdelo ovac, ki pokvarjenim voditeljem in globalističnim agentom slepo sledi v lasten propad, ter se celo veseli lastnega uničenja v imenu nekakšne »multikulturne utopije«. Če evropski človek ne bo spregledal laži in zlonamernosti modernih idej kulturnega marksizma in liberalizma bo postal tujec v lastni deželi, ki so jo s svojim znojem zgradili, ter s svojo krvjo branili, njegovi praočetje.

Pot iz te duhovne krize leži predvsem v zavedanju vsakega posameznika, da je del neke večje skupnosti, ter da ima dolžnosti tako do svojih prednikov, kot tudi do svojih potomcev. Zavračanje hedonizma in materializma, kot tudi apatije, ki se je zavlekla v pore modernih družb in alternativni način življenja, ki temelji na sprejemanju lastne identitete in na spoštovanju tradicij in lastne etno kulture, osveščanje drugih o bogati zgodovini in kulturi našega ljudstva, ter zavedanje, da spadamo kot narod v eno večjo evropsko družino, to je pot, ki nas lahko popelje iz trenutnega stanja apatije in omamljenosti.  

Za zaključek pa se spomnimo še citata Dominiqua Vennerja, francoskega avtorja in velikega Evropejca:

»Ne verjamem, da bodo Evropejci, ko bodo sprevideli, da so v nevarnosti, kar tako dopustili, da se jih zamenja. Preteklost nam je pokazala, da so se zgodovinska prebujenja odvijala vedno zelo počasi, vendar jih, ko so se enkrat začela, ni moglo nič ustaviti.«

Organska demokracija in lažna demokracija

Moramo se zavedati, da ne obstaja le ena vrsta demokracije, temveč da obstajajo različne oblike ali verzije demokracije, podobno kot na svetu ne obstaja le eno krščanstvo, ampak veliko krščanskih denominacij, ki se delijo na pravoslavje, rimokatolištvo in protestantizem, ter na razne sekte. Povsod so prisotne takšne in drugačne hereze in napačna učenja, ki nimajo nič skupnega s prvotnim naukom. Tako obstajajo tudi v primeru demokracije na svetu različne oblike le te, ki pa so v glavnem skorumpirane.

Demokracija je politični sistem v katerem je ljudstvo suvereno, vodi pa ga vlada izvoljenih predstavnikov. Demokracija, katere etimološki pomen bi bil »vladavina ljudstva«, ki se je pojavila v Atenah je bila oblast administrativnih enot, katerih  člani so bili lahko le svobodni državljani in le oni so lahko glasovali, kandidirali in zasedali politične funkcije. Tujci in sužnji pa niso imeli teh pravic. V svoji osnovi se demokracija razlikuje od tiranije in oligarhije. To je izviren konstitucijski del evropske tradicije (helenske, germanske, keltske…), za razliko od orientalnih političnih sistemov, ki temeljijo na despotizmu.  Ko se je demokracija ponovno pojavila v 18. stoletju skupaj z razsvetljenstvom, je bila  že precej skorumpirana, ne le v svetu sovjetskega komunizma (leninizem ali praktični marksizem – ruski social demokratizem),temveč tudi v zahodnih deželah.

 Demokratizem predstavlja danes svetovno politično dogmo, vendar pa gre le za lažno demokracijo, saj se vladajoči sistem dejansko ne ukvarja z interesi lastnega ljudstva. Zahodna demokracija je pravzaprav oligarhija, ki pa zelo uspešno prikriva svoje izdajstvo helensko-germanske tradicije.

Kaj je torej narobe z zahodno demokracijo? Na prvem mestu je problem v tem, da se je zahodna demokracija preobrazila v plutokracijo, oziroma v vladavino premožnih, ki vladajo ne glede na to kdo so in kako so prišli do premoženja in ne glede na to kakšne so njihove politične ambicije, ali kakšen je njihov moralni sloves. Leta 1938 je sir Oswald Mosley zelo lepo opisal te lažne demokrate z besedami: »Ko govorijo o demokraciji, s tem ne mislijo na vladavino ljudstva, temveč na finančno demokracijo v kateri šteje denar in samo denar«. Tudi danes, v letu 2019, je demokracija le lažna demokracija v kateri šteje samo denar, politično moč pa imajo le tisti, ki lahko manipulirajo z močjo denarja. Na drugem mestu predstavlja težavo dominanten politični razred, ki se je institucioniziral kot večinsko skorumpirana kasta karieristov. Resnično politično moč ne sestavljajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak neizvoljeni tehnokrati ( tako na nacionalni kot tudi na splošni evropski ravni-dober primer je Jean-Claude Juncker, katerega je Nigel Farage velikokrat izpostavil v Evropskem parlamentu), avtonomni ekonomsko finančni krogi manjšinskih, vendar pa obenem finančno močnih lobijev, in globalne internacionalne korporacije.

Problem je v tem, da so skoraj vsa ljudstva evropskih narodov izgubila moč, in posledično s tem  tudi nadzor nad lastno usodo, saj so se na hinavski način znašla pod oblastjo prikritega totalitarizma. Lažni pluralizem, pod katerim se skriva totalitarizem, drži v parlamentu pod nadzorom tako levico kot tudi desnico, kot da gre za eno samo stranko. Zaradi tega se za samo ljudstvo oziroma narod ne naredi nič, ali pa dejansko zelo malo, temveč se oblasti raje ukvarjajo le s problemi, ki se navezujejo na »politično korektnost«, kamor pa spadajo samo tiste zadeve, ki so v interesu oligarhije in pa njene dominantne ideologije ( liberalni globalizem ali drugače povedano neo-marksizem stare Frankfurtske šole).

Demokratizem postaja iz leta v leto vse hujši strup, ki sistematično eliminira pravo demokracijo, ter tako uničuje njen resničen pomen. Tako se danes večina prebivalcev Evrope sploh ne zaveda kakšna je dejanska tradicionalna evropska demokracija in kakšen je njen namen. Današnji evropski politični sistemi zavračajo pravo obliko demokracije, saj bi le ta ljudjem omogočala izražanje »nevarnih« moralnih mnenj, ki bi ogrožala njihovo totalitaristično oligarhijo. Demokratizem dejansko škoduje pravi demokraciji, resnične demokrate pa obsoja kot populiste, na tak način, da je beseda »populizem« dobila slabšalni pomen. Prav tako ostro nasprotuje temu, da bi ljudstvo lahko aktivno odločalo o množičnem priseljevanju in o drugih temeljnih in tradicionalnih nacionalnih interesih. Tudi, če se izpelje referendum, se na koncu večinsko mnenje še zmeraj slabo upošteva, ali pa se ga sploh ne upošteva. Švicarski model neposredne demokracije, ki je strogo podrejen izvoljeni volji ljudstva, tudi glede priseljevanja in naturalizacije, se konstantno demonizira. Resnična desnica ali nacionalizem, ki zagovarja aktivno skrb za zdravo, naravno in resnično napredno prihodnost lastnega ljudstva, ter se ravna po volji ljudstva, pa pravzaprav predstavlja edino resnično grožnjo tej globalistično-plutokratski korporativni oligarhiji. Torej je njihova »demokracija« pravzaprav le simulacija demokracije. Zahodne demokratične države so pravzaprav popoln primer odsotnosti demokracije, kjer dominantne politične sile želijo zamenjati Evropejce z neevropskimi ljudstvi, predvsem z islamskimi kolonialisti, brez da bi se o tem posvetovale z avtohtonim ljudstvom Evrope. Gre za uničenje ljudstva, za etnocid, programiran iz strani lažnih demokratov, za idejo, ki sega nazaj v leto 1923, katere oče je bil tudi idejni oče Evropske unije, ki jo gradijo današnji lažni demokrati, Richard von Coudenhove-Kalergi. Njegove načrte za novo Evropo mešanih ras in za množično priseljevanje iz Bližnjega vzhoda in Afrike najdemo v njegovih knjigah »Praktični idealizem« in »Panevropa«. Apologeti Panevropskega gibanja pa demagoško zagovarjajo množično priseljevanje kot nekaj nujnega, neizbežnega in celo potrebnega. Če sledimo vsem dogodkom in naštetim materialnim dokazom, ne more biti bolj očitno, da ne živimo v pravi demokraciji, temveč v prikriti diktaturi globalističnih, plutokratskih oligarhov. To, čemur danes rečemo »demokracija«, je popolnoma anti-demokratičen sistem, saj uničuje ravno tisto, kar bi moral ohranjati. Če se volja ljudstva ne sklada z ideologijo neizvoljenih birokratov, jo bodo ti na vse možne načine spodrivali, ignorirali in prikrito zatirali.

Zato moramo vsi avtohtoni narodi Evrope obuditi organsko demokracijo, ki je globoko zakoreninjena v evropski tradiciji. Takšna demokracija, kot je bila starodavna demokracija, ki so jo poznali atenski politični filozofi, je mogoča le v etnično rasni homogeni skupnosti. Ideja, ki popolnim tujcem dodeljuje volilne pravice, negira idejo naroda in osnovna načela demokracije.

Ključnega pomena je, da se zavedamo, da je sodelovanje vseh prebivalcev ene države v aktivnem odločanju o političnih vprašanjih, ki zadevajo vsakega posameznika, možno le v skupnosti, ki deli enake vrednote, tradicijo in spomin. Multirasna in multiverska družba nikakor ne more biti demokratična, v kolikor nima skupnih točk ( vrednot in tradicije).

Organska demokracija zajema, v kontrastu s prej omenjeno lažno demokracijo, principe resnične plemenite aristokracije. In kaj to dejansko pomeni? To pomeni, da gre za selekcijo, oziroma za izbiranje najboljših kadrov za vodeče državne položaje. Organska demokracija torej spoštuje meritokracijo

( družbeni sistem v katerem šteje talent in trud posameznika ali posameznice), obenem pa je popolnoma proti plutokraciji ( oblasti premožnih). Organska demokracija podpira tako svobodni trg, kot tudi nadzorovani, etični kapitalizem. Temelji na socialni pravičnosti, ter aktivno in odgovorno skrbi za dobrobit naroda. Treba je razumeti tudi, da sama oblika vlade ni tako pomembna. Razlika med monarhijo in republiko je predvsem vprašanje semantike (pomenoslovja). V primeru monarhije zagotavlja monarhistična dediščina, skupaj z dedovanjem monarhističnih pozicij, kontinuiteto, podrejenost, varnost in pozitivno vzdušje med ljudstvom. Vendar pa to ni vedno pravilo, temveč je glede tega glavni sodnik zgodovina, saj vladajoče družine niso vedno ohranjale to narodno kontinuiteto varnosti in dobrega vzdušja v narodu. Zelo pomembno se je zavedati tudi, da organska demokracija ni egalitarna, saj podpira, zagovarja in tudi zahteva politične vodje, ki bodo služili svojemu ljudstvu, ne sebi. Organska demokracija prepoznava potrebo po pravični, racionalni hierarhiji v družbi. V orientalni tradiciji, ki nas je žal zastrupila, služijo vladajoče elite le svoji nečimrnosti, svojim lastnim interesom in čim večjem lahkem zaslužku.

V fundamentalni filozofiji resnične evropske tradicije morajo biti voditelji, elite in monarhi služabniki, ter del svojega ljudstva, tako kot so možgani del telesa. Zgodovina nas uči, da so bili tisti, ki niso bili del ljudstva in ki niso spoštovali našo tradicijo, tudi odstranjeni. Čudovit primer pravih evropskih monarhov, ki so skrbeli za svoje ljudstvo, najdemo med starimi monarhi v Avstriji. Ne glede na vse, Avstrija tudi danes ohranja pomen demokracije in skrbi za svoje ljudstvo veliko bolj, kot druge evropske države, saj se iz leta v leto vse bolj in bolj vrača na pravo tirnico evropske tradicije. V 18. stoletju je tudi nemška princesa Sofija Avgusta Frederika, kasneje Katarina Velika, postala v Rusiji zelo priljubljena vladarica med ljudstvom, saj je bila pravi primer resnične evropske tradicije. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da organska demokracija ni sama sebi namen, temveč je le sredstvo, katerega cilj je ohranitev prave zgodovine lastnega ljudstva, zagotovitev varne in zdrave prihodnosti lastnega ljudstva, ter zagotavljanje suverenosti in avtonomije skupaj z ohranjanjem kolektivne biološke in kulturne identitete. Gre se predvsem za  rasno-etnično homogenost, za posluh in upoštevanje volje in potreb ljudstva, za pravo plemenito in etično aristokracijo in za meritokratsko selekcijo. Celoten politični sistem je usmerjen v takšno smer, da skrbi za dobrobit lastnega ljudstva, za resnično nacionalno skrb in za socialno pravičnost.

Avtor: Hvíturúlfur

Viri:

https://en.wikipedia.org/wiki/Democratic_deficit_in_the_European_Union

https://en.wikipedia.org/wiki/Euroscepticism

https://en.wikipedia.org/wiki/Criticism_of_democracy

http://oxfordre.com/politics

Guillaume Faye »Why We Fight  ( Manifesto of the European Resistance) Paris, (2001)

De Madariaga Isabel »CatherinetheGreat: Short History« Yale University Press, New Havenand London, (1993)

William M. Johnston, “The Austrian Mind: An Intellectual and Social History, 1848-1938” University of California Press (1983)

Richard von Coudenhove-Kalergi, “Pan-Europa” Wien, (1924)

Richard von Coudenhove-Kalergi, “PraktischerIdealismus” Wien (1925)

Dunn, J., “Democracy: a history”, Atlantic Monthly Press (206)

Dunn, J., “Democracy: the unfinished journey 508 BC – 1993 AD” (1994)

Buckley, T. “Aspects of Greek History 750–323 BC:” (1996)

de Sainte, C. G. E. M. “The Class Struggle in the Ancient Greek World” Cornell University Press (2006)

Larry Jay Diamond, Marc F. Plattner “Electoral systems and democracy” University Press, 2006.

Slike: (1) Philipp Foltz- Periklejev pogrebni govor